Druga Samuelova knjiga 14:1–33

  • Joab in ženska iz Tekoe (1–17)

  • David zazna Joabovo namero (18–20)

  • Absalom se sme vrniti (21–33)

14  Zerújin+ sin Joáb pa je opazil, da kralj pogreša Absaloma.+  Zato je dal poklicati neko zelo pametno žensko, ki je živela v Tekói.+ Rekel ji je: »Delaj se, prosim, da žaluješ. Obleci se v žalna oblačila in se ne natiraj z oljem.+ Vedi se kot ženska, ki že dolgo žaluje za umrlim.  Potem pojdi h kralju in mu reci naslednje.« Nato ji je Joáb povedal, kaj naj reče*.  Tekójčanka je šla h kralju, padla na kolena, se priklonila do tal in rekla: »Pomagaj mi, o kralj!«  Kralj jo je vprašal: »Kaj se je zgodilo?« Odgovorila je: »Mož mi je umrl in zdaj sem vdova.  Moj gospod, imela sem dva sinova. Nekega dne sta se stepla na polju in nikogar ni bilo, da bi ju ločil. Nazadnje je eden od njiju drugega tako udaril, da ga je ubil.  Zdaj so se vsi sorodniki spravili na mene in mi govorijo: ‚Izroči nam tistega, ki je ubil svojega brata, da ga usmrtimo v povračilo za življenje brata, ki ga je ubil!‘+ To zahtevajo, čeprav vedo, da je on dedič. Ugasniti hočejo še moje zadnje upanje*, tako da za mojim možem ne bi ostalo ne imena ne potomca na zemlji.«  Kralj je ženski rekel: »Vrni se domov in prepusti zadevo meni.«  Takrat je Tekójčanka rekla kralju: »O moj gospod kralj, naj krivda pade na mene in na rodbino mojega očeta, ti in tvoj prestol pa naj ostaneta nedolžna.« 10  Kralj je nato rekel: »Če ti bo kdo še kaj rekel, ga pripelji k meni in nikoli več te ne bo vznemirjal.« 11  Rekla je: »Prosim te, o kralj, spomni se svojega Boga Jehova, da ne bo krvni maščevalec+ povzročil še večje škode in ubil mojega sina.« Odgovoril je: »Pri Jehovu, živem Bogu, prisegam,+ da tvojemu sinu ne bo padel niti las z glave.« 12  Ženska pa je rekla: »Moj gospod kralj, prosim, dovoli meni, svoji služabnici, da ti povem še nekaj.« Rekel je: »Povej.« 13  Ženska je nadaljevala: »Zakaj potem ti ravnaš podobno na škodo Božjega ljudstva?+ Pregnal si namreč svojega sina in ga nisi pripeljal nazaj.+ Tako s svojimi besedami obsojaš samega sebe. 14  Gotovo bomo umrli in bomo podobni vodi, ki se izlije na zemljo in se je ne da dobiti nazaj. Toda Bog ne jemlje življenja*, ampak išče razloge, da bi lahko tistega, ki je bil pregnan od njega, privedel nazaj. 15  Moj gospod kralj, to sem ti prišla povedat, ker so me ljudje prestrašili. Zato sem si rekla: ‚Naj govorim s kraljem. Morda bo kralj kaj ukrenil v zvezi s prošnjo svoje sužnje. 16  Mogoče mi bo prisluhnil in me rešil iz rok tistega, ki hoče mene in mojega edinega sina uničiti in naju prikrajšati za dediščino, ki nama jo je dal Bog.‘+ 17  Rekla sem si še: ‚Naj me pomiri beseda mojega gospoda kralja.‘ Moj gospod kralj, ti si namreč kot angel pravega Boga, saj razlikuješ dobro od slabega. Naj bo tvoj Bog Jehova s teboj.« 18  Kralj je ženski rekel: »Naj te nekaj vprašam. Prosim, ničesar mi ne prikrivaj.« Ženska je odgovorila: »Moj gospod kralj, povej, prosim.« 19  In kralj jo je vprašal: »Ali te je Joáb nagovoril, da mi vse to poveš?«+ Ženska je odgovorila: »Moj gospod kralj, zagotavljam ti, da je točno tako, kot si rekel. Tvoj služabnik Joáb mi je naročil, kaj naj ti povem. 20  Tvoj služabnik Joáb je to naredil, da bi ti videl zadevo v drugačni luči. Toda ti, moj gospod, si moder, kot je moder angel pravega Boga, in veš za vse, kar se dogaja v deželi.« 21  Potem je kralj rekel Joábu: »Prav, naredil bom tako.+ Pojdi in pripelji nazaj mladeniča Absaloma.«+ 22  Takrat je Joáb padel na kolena, se priklonil do tal in se kralju zahvalil. Rekel je: »O moj gospod kralj, danes sem spoznal, da sem si pridobil tvojo naklonjenost, saj si naredil, kar sem te prosil.« 23  Nato je Joáb vstal in odšel v Gešúr+ ter Absaloma pripeljal v Jeruzalem. 24  Vendar je kralj rekel: »Naj se vrne v svojo hišo, pred mene pa ne sme priti.« Absalom se je torej vrnil v svojo hišo, ne da bi videl kralja. 25  V vsem Izraelu pa ni bilo moškega, ki bi ga tako hvalili zaradi lepote, kot so Absaloma. Od glave do pet ni bilo na njem najti nobene hibe. 26  Kadar se je strigel – striči se je moral konec vsakega leta, ker so mu bili lasje že pretežki – so njegovi lasje tehtali 200 šeklov* po kraljevi uteži*. 27  Absalomu so se rodili trije sinovi+ in hči, ki ji je bilo ime Tamara. Bila je zelo lepa ženska. 28  Absalom je v Jeruzalemu živel dve leti, vendar v tem času ni prišel pred kralja.+ 29  Nekega dne je Absalom poslal po Joába, ker je želel, da gre Joáb do kralja. Toda Joáb ni hotel priti. Poslal je ponj še drugič, pa spet ni hotel priti. 30  Nazadnje je rekel svojim služabnikom: »Joáb ima njivo poleg moje in na njej raste ječmen. Pojdite in ga zažgite!« In Absalomovi služabniki so njivo res zažgali. 31  Zato se je Joáb odpravil k Absalomu domov in ga vprašal: »Zakaj so mi tvoji služabniki zažgali njivo?« 32  Absalom mu je odgovoril: »Glej, poslal sem pote, ker sem želel, da greš h kralju in mu rečeš: ‚Zakaj sem se vrnil iz Gešúrja?+ Zame bi bilo boljše, da bi ostal tam. Dovoli mi torej, o kralj, da pridem predte, in če sem česa kriv, me daj usmrtiti.‘« 33  Tako se je Joáb odpravil h kralju in mu to povedal. Potem je kralj poklical Absaloma. Ta je prišel h kralju, padel pred njim na kolena in se mu priklonil do tal. Zatem je kralj poljubil Absaloma.+

Opombe

Dobesedno »v usta položil besede«. Enako je v 19. vrstici.
Ali »še zadnjo žerjavico, ki mi je ostala«.
Ali »duše«. Glej Slovar pod »duša«.
Okoli 2 kg. Glej Dodatek B14.
Morda je šlo za standardno kamnito utež, ki so jo hranili v kraljevi palači, ali pa za »kraljevi« šekel, ki je bil drugačen od navadnega.