A B C Č D E F G H I J K L M N O P R S Š T U V Z Ž

A

• ab:

  Ime 5. meseca judovskega svetega koledarja in 11. meseca posvetnega koledarja. Tako so ga poimenovali po vrnitvi iz pregnanstva v Babilonu. Ustreza obdobju od sredine julija do sredine avgusta. V Svetem pismu sicer ni omenjen po imenu, ampak samo kot »peti mesec«. (4Mz 33:38; Ezr 7:9) (Glej Dodatek B15.)

• abadon:

  V hebrejščini pomeni »uničenje«, lahko pa se nanaša tudi na »kraj propadanja«. Toda ne gre za dobesedni kraj. Očitno se nanaša na dejstvo, da človeško telo ob smrti razpade in se vrne v prah. (Ps 88:11; Job 26:6; 28:22; Prg 15:11) V Razodetju 9:11 je s to besedo poimenovan »angel brezna«.

• abib:

  Prvotno ime 1. meseca judovskega svetega koledarja in 7. meseca posvetnega koledarja. »Abib« pomeni »mlado klasje (oziroma zrnje)« in ustreza obdobju od sredine marca do sredine aprila. Po vrnitvi Judov iz Babilona se je mesec preimenoval v nisan. (5Mz 16:1) (Glej Dodatek B15.)

• adar:

  Ime 12. meseca judovskega svetega koledarja in 6. meseca posvetnega koledarja. Tako so ga poimenovali po vrnitvi iz pregnanstva v Babilonu. Ustreza obdobju od sredine februarja do sredine marca. (Est 3:7) (Glej Dodatek B15.)

• Ahaja:

  Ahaja, omenjena v Krščanskih grških spisih, je bila rimska provinca na jugu Grčije z glavnim mestom Korint. Zajemala je ves Peloponez in osrednji del celinske Grčije. (Apd 18:12) (Glej Dodatek B13.)

• alabastrna posodica:

  Posodica, v kateri so shranjevali dišeče olje. Takšne posodice so izdelovali iz kamna, ki so ga pridobivali v okolici egiptovskega mesta Alabastron. Sčasoma so tudi kamen začeli imenovati po tem mestu. Alabaster tistega časa se ne sme zamenjevati z današnjim alabastrom. Posodice, narejene iz tega kamna, so običajno imele ozek vrat, da so jih lahko zapečatili in tako preprečili, da bi dragoceno olje izteklo. (Mr 14:3)

• alamot:

  Glasbeni izraz, ki pomeni »dekleta« in se po vsej verjetnosti nanaša na ženski sopran. Verjetno so z njim nakazali, da je treba neko glasbeno delo izvesti v visokem registru. (1Kn 15:20; Ps 46:nadpis)

• Alfa in Omega:

  Prva in zadnja črka grške abecede. V Razodetju se trikrat pojavita skupaj kot naziv za Boga. V teh vrsticah »Alfa in Omega« pomeni isto kot »prvi in zadnji« ter »začetek in konec«. (Raz 1:8; 21:6; 22:13)

• amen:

  Pomeni »tako naj bo« ali »seveda«. Beseda izvira iz hebrejskega korena ʼamán, ki pomeni »biti zvest, vreden zaupanja«. Posameznik je z besedo »amen« potrdil, da se strinja s prisego, molitvijo ali izjavo. Jezus je z »verjemite mi«, »zagotavljam vam« in »povem vam« (v izvirniku »amen«) velikokrat uvedel kako izjavo, obljubo ali prerokbo, da bi poudaril absolutno resničnost in zanesljivost povedanega. Jezusova raba besede »amen« v tem pomenu je v verskih besedilih edinstvena. V Razodetju je »Amen« uporabljen kot naziv za Jezusa. (5Mz 27:26; 1Kn 16:36; Raz 3:14)

• angeli:

  Iz hebrejske besede malʼák in grške besede ággelos. Obe besedi dobesedno pomenita »sel«, toda kadar gre za duhovne sle, se prevajata z »angel«. (1Mz 16:7; 32:3; Jak 2:25; Raz 22:8) Angeli so mogočna duhovna bitja, ki jih je Bog ustvaril veliko prej, preden je ustvaril ljudi. V Svetem pismu so omenjeni tudi kot »sinovi pravega Boga« in »jutranje zvezde«. (1Mz 6:2; Job 38:7) Bog angelom ni dal zmožnosti, da bi se razmnoževali, ampak je ustvaril vsakega posebej. Angelov je precej več kot sto milijonov. (Dan 7:10) Sveto pismo pokaže, da imajo angeli vsak svoje  ime in osebnost. So ponižni in nočejo, da se jih časti. Večina angelov, omenjenih v Svetem pismu, celo svojega imena ni želela odkriti. (1Mz 32:29; Lk 1:26; Raz 22:8, 9) Imajo različne položaje in dodeljene so jim različne naloge, na primer to, da služijo pred Jehovovim prestolom, prenašajo Jehovova sporočila, posredujejo v korist Jehovovih služabnikov na zemlji, izvršujejo Božje obsodbe in podpirajo oznanjevanje dobre novice. (2Kr 19:35; Ps 34:7; Lk 1:30, 31; Raz 5:11; 14:6) V prihodnosti se bodo skupaj z Jezusom bojevali v bitki harmagedon. (Raz 19:14, 15)

• antikrist:

  Ta beseda ima v grščini dvojni pomen. Nanaša se na nekoga, ki je proti Kristusu oziroma mu nasprotuje. Lahko pa se nanaša tudi na lažnega Kristusa, na posameznika, ki se postavlja na Kristusovo mesto. Z izrazom »antikrist« se lahko upravičeno poimenuje vse ljudi, organizacije ali skupine, ki lažno trdijo, da predstavljajo Kristusa, ki trdijo, da so Mesija, ali pa nasprotujejo Kristusu. (1Jn 2:22)

• apostol:

  Osnovni pomen te besede je »tisti, ki je poslan« in se uporablja za Jezusa in nekatere posameznike, ki so bili poslani, da bi služili drugim. Največkrat se nanaša na 12 učencev, ki jih je Jezus osebno izbral za svoje predstavnike. (Mr 3:14; Apd 14:14)

• Aram; Aramejci:

  Aramejci so bili potomci Semovega sina Arama. Živeli so predvsem na območju, ki se je raztezalo od Libanonskega gorovja do Mezopotamije in od gorovja Taurus na severu do Damaska na jugu in še nižje. To območje (v hebrejščini Aram) se je kasneje imenovalo Sirija, njegovi prebivalci pa Sirci. (1Mz 25:20; 5Mz 26:5; Oz 12:12)

• aramejščina:

  Semitski jezik, ki je bil zelo podoben hebrejščini in je uporabljal isto abecedo. Aramejščino so prvotno govorili Aramejci. Kasneje je postala mednarodni jezik, ki so ga v asirskem in babilonskem imperiju uporabljali pri trgovanju in za komuniciranje. Aramejščina je bila tudi uradni jezik perzijskega imperija. (Ezr 4:7) V tem jeziku so bili napisani nekateri deli Ezrove, Jeremijeve in Danielove knjige. (Ezr 4:8–6:18; 7:12–26; Jer 10:11; Dan 2:4b–7:28)

• Areopag:

  Visok grič v Atenah, severozahodno od Akropole. Tako se je imenovalo tudi sodišče, ki je tam zasedalo. Na Areopag so stoiški in epikurejski filozofi privedli Pavla, da bi jim pojasnil svoje verovanje. (Apd 17:19)

• Aronovi potomci:

  Potomci Levijevega vnuka Arona, ki je bil izbran za prvega velikega duhovnika pod Mojzesovim Zakonikom. Aronovi potomci so v svetem šotoru in v templju opravljali duhovniške naloge. (1Kn 23:28)

• aselgeia:

  Glej PREDRZNO VEDENJE.

• Astarta:

  Kanaanska boginja vojne in plodnosti, Baalova žena. (1Sa 7:3)

• astrolog:

  Kdor preučuje gibanje Sonca, Lune in zvezd, da bi napovedal prihodnje dogodke. (Dan 2:27; Mt 2:1)

• azazel:

  Hebrejski izraz, ki morda pomeni »kozel, ki izgine«. Kozla, določenega za azazel, so na dan poravnave poslali v pustinjo. Tako je simbolično odnesel grehe, ki jih je narod zagrešil v preteklem letu. (3Mz 16:8, 10)

• Azija:

  V Krščanskih grških spisih ime rimske province, ki je zajemala območje današnje zahodne Turčije pa tudi nekatere otoke, kot sta Samos in Patmos. Glavno mesto je bilo Efez. (Apd 20:16; Raz 1:4) (Glej Dodatek B13.)

B

• Baal:

  Kanaanski bog, ki so ga imeli za lastnika neba; nanj so gledali tudi kot na boga dežja in plodnosti. S tem nazivom so prav tako označevali manj pomembne krajevne bogove. Hebrejska beseda pomeni »lastnik; gospodar«. (1Kr 18:21; Rim 11:4)

• Babilon:

  Ime mesta, ki se je prvotno imenovalo Babel. V Svetem pismu je lahko z »Babilon« mišljen tako babilonski imperij kot tudi njegovo glavno mesto. (2Kr 20:14; Ezr 5:12; Jer 51:37)

• balzam:

  Aromatična, oljnata smola, ki jo izločajo nekateri grmi in drevesa. Balzam se je uporabljal kot zdravilo in kot dišava  in je bil zelo dragocen. (1Mz 37:25; Jer 8:22)

• bat:

  Prostorninska mera za tekočino. Glede na arheološke najdbe ostankov vrčev, na katerih je napis »bat«, naj bi bat meril okoli 22 l. Skoraj vse druge mere za tekočine in suhe snovi, ki so omenjene v Svetem pismu, so preračunane glede na to, koliko naj bi meril bat. (1Kr 7:38; Ezk 45:14) (Glej Dodatek B14.)

• bati se Boga:

  Človek, ki se boji Boga, čuti do njega globoko spoštovanje in zdrav strah pred tem, da bi ga razočaral. Takšen strah vzgibavata ljubezen do Boga in vera vanj. Človek, ki se boji Boga, ga želi častiti in ubogati njegove zakone. (Jer 26:19; Dan 6:26; Heb 12:28)

• Belcebub:

  Naziv, ki se uporablja za Satana, vladarja demonov. Morda gre za različico imena Baal Zebub, boga, ki so ga Filistejci častili v Ekronu. (2Kr 1:3; Mt 12:24)

• bičanje:

  Oblika kazni in mučenja. V Jezusovem času so v ta namen uporabljali bič, na katerem so bile pritrjene železne kroglice ali ostri delci kosti. (Jn 19:1)

• binkošti:

  Drugi od treh večjih praznikov, ki so jih morali vsi judovski moški praznovati v Jeruzalemu. Binkošti pomeni »petdeseti (dan)«. V Krščanskih grških spisih se tako imenuje praznik, ki je v Hebrejskih spisih poznan kot praznik žetve oziroma praznik tednov. Praznovali so ga 50. dan, šteto od 16. nisana. (2Mz 23:16; 34:22; Apd 2:1)

• Božje kraljestvo:

  Ta besedna zveza se nanaša na kraljevsko vlado Božjega Sina, Kristusa Jezusa, po kateri Bog izvaja svojo vrhovno oblast. (Mt 12:28; Lk 4:43; 1Ko 15:50)

• brat:

  V Svetem pismu beseda »brat« poleg svojega osnovnega pomena označuje tudi daljne sorodnike, denimo pripadnike istega rodu ali naroda. (2Sa 19:12, 13; 2Mz 2:11) Prav tako označuje ljudi, ki jih povezujejo skupni interesi in imajo podobne cilje in namene. (1Kr 9:13) Beseda »brat« je pogosto uporabljena za duhovne brate ali sovernike. Včasih so kristjani imenovani »bratje«, kristjanke pa »sestre«. (1Ko 7:14, 15, pdč. op.) Vendar pa se beseda »bratje« pogosto nanaša na skupino, v kateri so tako moški kot ženske. (Apd 1:15)

• brezbožen; brezbožnost:

  Brezbožnost se nanaša na nespoštovanje Boga ali svetih stvari. Za brezbožnega je lahko označen tudi človek, ki sicer trdi, da je veren, vendar se ne meni za Božja merila za čaščenje in vedenje. (2Ti 2:16; 2Pt 3:7)

• brezno:

  Iz grške besede ábyssos, ki pomeni »neznansko globok« ali »brezdanji; brezmejen«. V Krščanskih grških spisih se nanaša na kraj ali stanje nedejavnosti. Včasih se s to besedo misli grob, vendar ne pomeni samo tega. (Lk 8:31; Rim 10:7; Raz 20:3)

• brezrokavnik:

  Oblačilo, ki so ga nosili duhovniki. Veliki duhovnik je nosil poseben brezrokavnik (efod), ki je imel na sprednjem delu naprsnik z 12 dragocenimi kamni. (2Mz 28:4, 6) Brezrokavnike so včasih nosili tudi posamezniki, ki niso bili duhovniki. (1Sa 2:18; 2Sa 6:14) (Glej Dodatek B5.)

• brin:

  V Svetem pismu piše, da je kralj Salomon uvažal brinova drevesa z Libanona. Morda je šlo za grški brin (Juniperus excelsa), ki je visoko in robustno zimzeleno drevo z razvejano krošnjo in v višino zraste do 20 m. Les brinovega drevesa je zelo cenjen zaradi svoje trpežnosti. Pri gradnji Salomonovega templja so ga uporabljali v velikih količinah. (1Kr 5:8–10; 6:15) Toda v nekaterih svetopisemskih vrsticah je z brinom verjetno mišljen feničanski brin (Juniperus phoenicia), grmu podobno drevo. (Jer 48:6)

• bul:

  Ime 8. meseca judovskega svetega koledarja in 2. meseca posvetnega koledarja. Izvira iz izraza, ki v osnovi pomeni »letina; pridelek«. Ustreza obdobju od sredine oktobra do sredine novembra. (1Kr 6:38) (Glej Dodatek B15.)

C

• cesar:

  Naziv, ki so ga imeli rimski vladarji. Izvira iz rimskega družinskega imena Gaja Julija Cezarja. Cesarji, omenjeni v Svetem pismu, so Avgust, Tiberij in Klavdij.  V nekaterih vrsticah je z izrazom »cesar« mišljen Neron, čeprav ni nikjer omenjen po imenu. V Krščanskih grških spisih se beseda »cesar« uporablja tudi kot sinonim za državno oblast oziroma državo. (Mr 12:17; Apd 25:12)

Č

• čaranje:

  Uporaba moči, ki izvira od hudobnih duhov. (2Kn 33:6)

• čist:

  V Svetem pismu se ta beseda ne nanaša samo na fizično čistočo, ampak tudi na to, da je kdo v moralnem ali duhovnem pogledu brez hibe, madeža ali česa takega, kar bi ga umazalo ali pokvarilo. V Mojzesovem Zakoniku se je ta beseda nanašala na obredno čistost. (3Mz 10:10; Ps 51:7; Lk 11:41; Jak 1:27)

• čudeži; mogočna dela:

  Dogodki ali pojavi, ki jih človek ne zna razložiti z naravnimi zakoni in jih pripisuje nadnaravnim silam. V Svetem pismu se v podobnem pomenu uporabljajo izrazi, kot sta »znak« in »znamenje«. (2Mz 4:21; Apd 4:22; Heb 2:4)

D

• Dagon:

  Filistejski bog. Izvor besede je sicer negotov, vendar jo nekateri učenjaki povezujejo s hebrejsko besedo dag (riba). (Sod 16:23; 1Sa 5:4)

• dajatev:

  To, kar je država ali vladar plačal drugi državi ali vladarju v znak podrejenosti, zato da bi ohranil mir ali dobil zaščito. (2Kr 3:4; 18:14–16; 2Kn 17:11) Beseda je uporabljena tudi za davek, ki ga je plačal posameznik. (Neh 5:4; Rim 13:7)

• danica, zvezda:

  Pomeni podobno kot »jutranja zvezda«. Zadnja zvezda, ki se pokaže nad vzhodnim obzorjem pred vzhodom Sonca, s čimer naznani zoro novega dne. (Raz 22:16; 2Pt 1:19)

• dan poravnave:

  Za Izraelce najpomembnejši sveti dan, imenovan tudi jom kipur (iz hebrejskega yohm hakkippurím, »dan pokrivanja«). Praznovali so ga 10. etanima. To je bil edini dan v letu, ko je veliki duhovnik vstopil v Najsvetejše v svetem šotoru in kasneje v templju. Tam je za svoje grehe, za grehe drugih Levijevcev in za grehe ljudstva daroval kri žrtvovanih živali. Tega dne so Izraelci imeli sveto zborovanje in so se postili. Prav tako je bil ta dan šabat, zato niso opravljali nobenega običajnega dela. (3Mz 23:27, 28)

• dan pripravljanja:

  To je bil dan pred šabatom, ko so pripravili vse potrebno za šabat. Dan pripravljanja se je končal s sončnim zahodom v petek (kot se temu dnevu reče danes), takoj zatem pa se je začel šabat. Judovski dan je trajal od večera do večera. (Mr 15:42; Lk 23:54)

• darejek:

  Perzijski zlatnik, ki je tehtal 8,4 g. (1Kn 29:7) (Glej Dodatek B14.)

• daritev nihanja:

  Daritev, pri kateri je duhovnik očitno dal svoje roke pod roke tistega, ki je držal daritev, ki jo je prinesel, in jih zanihal; ali pa je duhovnik sam zanihal daritev. To dejanje je predstavljalo, da je bila žrtev prinešena pred Jehova. (3Mz 7:30)

• daritev za greh:

  Žrtev, ki jo je posameznik daroval, ko se je zaradi svoje nepopolnosti nenamerno pregrešil. Ljudje so lahko kot daritev za greh žrtvovali različne živali, od bika do goloba, odvisno od svojega položaja in okoliščin. (3Mz 4:27, 29; Heb 10:8)

• daritev za krivdo:

  Žrtev, ki jo je posameznik daroval za svoje grehe. Nekoliko se je razlikovala od drugih daritev za greh. Skesani prestopnik je s to daritvijo priznal, da je grešil proti Bogu ali da je koga prikrajšal za pravice, ki jih je zagotavljala zaveza na temelju Zakonika. S to daritvijo je tudi prosil, da dobi nazaj pravice, ki jih je izgubil zaradi storjenega greha, in da se ga oprosti kazni. (3Mz 7:37; 19:22; Iz 53:10)

• daritveni hlebci:

  Hlebci, ki so bili v svetem šotoru in templju naloženi na mizi v prostoru, imenovanem Sveto. Šlo je za 12 hlebcev, zloženih v dva stolpca po šest hlebcev. To daritev Bogu so vsak šabat zamenjali s svežimi hlebci. Hlebce, ki so jih umaknili, so običajno jedli samo duhovniki. (2Kn 2:4; Mt 12:4; 2Mz 25:30; 3Mz 24:5–9; Heb 9:2) (Glej Dodatek B5.)

• Davidovo mesto:

  Tako je bilo poimenovano mesto Jebus po tem, ko ga je David zavzel in si v njem zgradil kraljevo palačo. Imenovalo se je tudi Sion. Nahajalo se je na  jugovzhodnem in hkrati najstarejšem delu Jeruzalema. (2Sa 5:7; 1Kn 11:4, 5)

• Davidov Sin:

  S to besedno zvezo je velikokrat opisan Jezus. Z njo je poudarjeno, da je Jezus v skladu z zavezo, sklenjeno z Davidom, potomec iz Davidove rodovne linije, ki naj bi podedoval Kraljestvo. (Mt 12:23; 21:9)

• demoni:

  Nevidna, hudobna duhovna bitja z nadnaravnimi močmi. Demoni niso bili ustvarjeni hudobni, kar se vidi iz tega, da so v 1. Mojzesovi 6:2 imenovani »sinovi pravega Boga«, v Judu 6 pa »angeli«. Božji sovražniki so postali, ker v Noetovih dneh niso ubogali Jehova in so se pridružili Satanu, ki se mu je uprl. (5Mz 32:17; Lk 8:30; Apd 16:16; Jak 2:19)

• denarij:

  Rimski srebrnik, ki je tehtal 3,85 g. Na eni strani je imel podobo cesarja. En denarij je bil celodnevni zaslužek delavca. Toliko je tudi znašal »davek na osebo«, ki so ga Rimljani terjali od Judov. (Mt 22:17; Lk 20:24) (Glej Dodatek B14.)

• Deseteromestje:

  Skupina grških mest, ki jo je prvotno sestavljalo deset mest (iz grškega déka, kar pomeni »deset«, in pólis, kar pomeni »mesto«). Tako se je imenovalo tudi območje vzhodno od Galilejskega jezera in Jordana, kjer je bila večina teh mest. Ta mesta so bila središče helenistične kulture in trgovine. Jezus je potoval skozi to območje, ampak nikjer nič ne piše, da bi katero od teh mest tudi obiskal. (Mt 4:25; Mr 5:20) (Glej Dodatka A7 in B10.)

• desetina:

  Gre za deseti del (10 odstotkov) od kmetijskih pridelkov, živali ali denarja; desetino so dajali kot dajatev, še zlasti v verske namene. (Mal 3:10; 5Mz 26:12; Mt 23:23) Pod Mojzesovim Zakonikom so Izraelci vsako leto dajali Levijevcem desetino od pridelkov in od prirastka čred, da bi se ti imeli s čim preživljati. Leviti so z desetino od te dobljene desetine podpirali duhovnike iz Aronove družine. Obstajale pa so še druge desetine. Od kristjanov se dajanje desetine ne zahteva.

• dirigent:

  Glede na to, kako je hebrejski izraz za »dirigent« rabljen v Psalmih, je videti, da je s tem izrazom mišljen posameznik, ki je nekako skrbel za prirejanje pesmi in je vodil pevce pri petju. Organiziral je vaje in šolal levitske pevce ter vodil zbor na uradnih dogodkih. Drugi prevodi prevajajo ta izraz z »zborovodja« ali »načelnik godbe«. (Ps 4:nadpis; 5:nadpis)

• discipliniranje:

  Izvirni izrazi imajo širok pomenski obseg in se nanašajo na šolanje, ki usmerja in popravlja. Beseda »discipliniranje« zajema poučevanje, vzgajanje, šolanje, popravljanje in kaznovanje. (5Mz 11:2; Prg 1:2; Ef 6:4)

• divji bik:

  Stara vrsta bika, ki se ga ni dalo udomačiti. Velik je lahko bil tudi do 2 m, dolg skoraj 3 m in težek približno 900 kg. (Ps 22:21)

• dobra novica:

  V Krščanskih grških spisih je to dobra novica o Božjem kraljestvu in o rešitvi, ki jo prinaša vera v Jezusa Kristusa. (Lk 4:18, 43; Apd 5:42; Raz 14:6)

• drahma:

  V Krščanskih grških spisih se ta beseda nanaša na grški srebrnik, ki je v tistem času tehtal 3,4 g. V Hebrejskih spisih se omenja zlata drahma iz perzijskega obdobja, ki jo enačijo z darejkom. (Neh 7:70; Mt 17:24) (Glej Dodatek B14.)

• drevo spoznanja dobrega in slabega:

  Drevo v edenskem vrtu, ki ga je Bog uporabil kot simbol tega, da ima pravico ljudem postaviti merilo za to, kaj je »dobro« in kaj je »slabo«. (1Mz 2:9, 17)

• drevo življenja:

  Drevo v edenskem vrtu. V Svetem pismu ni nikjer nakazano, da bi sadež tega drevesa sam po sebi omogočal življenje. To drevo je predstavljalo zagotovilo, da bo Bog dal večno življenje tistim, ki jim bo dovolil jesti njegov sadež. (1Mz 2:9; 3:22)

• duh:

  Hebrejska beseda rúah in grška beseda pneúma, ki se pogosto prevajata z »duh«, imata več pomenov. Vsi se nanašajo na nekaj, kar je nevidno človeškim očem, lahko pa se prepozna po delovanju. Tako hebrejska kot grška beseda se uporabljata v povezavi 1. z vetrom, 2. z dejavno življenjsko silo v zemeljskih bitjih, 3. z gonilno silo, ki izvira iz posameznikovega figurativnega srca in zaradi katere  človek kaj reče ali naredi na določen način, 4. z navdihnjenimi izjavami, ki izvirajo od nevidnega vira, 5. z duhovnimi bitji in 6. z Božjo dejavno silo ali svetim duhom. (2Mz 35:21; Ps 104:29; Mt 12:43; Lk 11:13)

• duhovnik:

  Moški, ki je zastopal Boga pred ljudstvom, kateremu je služil. Ljudstvo je poučeval o Bogu in njegovih zakonih. Poleg tega so duhovniki zastopali ljudstvo pred Bogom, tako da so darovali žrtve ter posredovali v korist ljudstva in prosili zanj. Preden je bil vpeljan Mojzesov Zakonik, je vlogo duhovnika za svojo družino opravljal družinski poglavar. Pod Mojzesovim Zakonikom so duhovništvo sestavljali moški člani Aronove družine iz Levijevega rodu, ostali moški iz Levijevega rodu pa so bili njihovi pomočniki. Duhovni Izrael, ki je začel obstajati, ko je bila vpeljana nova zaveza, je narod duhovnikov, kot veliki duhovnik pa služi Jezus Kristus. (2Mz 28:41; Heb 9:24; Raz 5:10)

• duša:

  Običajen prevod hebrejske besede néfeš in grške besede psyché. Iz tega, kako sta ti besedi uporabljeni v Svetem pismu, je očitno, da se v osnovi nanašata 1. na ljudi, 2. na živali ali 3. na življenje človeka ali živali. (1Mz 1:20; 2:7; 4Mz 31:28; 1Pt 3:20; tudi vse pdč. op.) V nasprotju s tem, kako je beseda »duša« uporabljena v različnih verskih besedilih, Sveto pismo odkriva, da tako néfeš kot psyché v povezavi z zemeljskimi bitji označujeta nekaj, kar je snovno, oprijemljivo, vidno in umrljivo. V tem prevodu sta ti besedi največkrat prevedeni po pomenu, ki ga imata glede na sobesedilo, in sicer z »življenje«, »bitje«, »oseba« ali preprosto z osebnim zaimkom (na primer »meni« za »moji duši«). Ponekod je v podčrtni opombi zapisan alternativni prevod »duša«. Kadar koli je uporabljena beseda »duša«, pa naj je to v glavnem besedilu ali v podčrtni opombi, bi se morala razumeti v skladu z zgornjim pojasnilom. Ko v Svetem pismu piše, da kdo kaj dela z vso dušo, pomeni, da to dela z vsem svojim bitjem, z vsem srcem. (5Mz 6:5; Mt 22:37) V nekaterih sobesedilih se ti izvirni besedi lahko nanašata na želje ali apetit živega bitja. Lahko se nanašata tudi na mrliča ali truplo. (4Mz 6:6; Hag 2:13)

• dvorišče:

  Odprt in ograjen prostor okrog svetega šotora, kasneje pri templju pa eden od odprtih in z zidom ograjenih prostorov okrog glavne tempeljske zgradbe. Na dvorišču svetega šotora in na notranjem dvorišču templja je stal oltar za žgalne daritve. (Glej Dodatke B5, B8, B11.) V Svetem pismu so dvorišča omenjena tudi v povezavi s hišami in palačami. (2Mz 8:13; 27:9; 1Kr 7:12; Est 4:11; Mt 26:3)

E

• Edom:

  Drugo ime Izakovega sina Ezava. Ezavovi (Edomovi) potomci so zavzeli območje Seirja, in sicer gorovje med Mrtvim morjem in Akabskim zalivom. To območje je postalo znano kot Edom. (1Mz 25:30; 36:8) (Glej Dodatka B3 in B4.)

• efa:

  Prostorninska mera za suhe snovi in tudi ime posode za merjenje žita. Efa je bila enaka batu, prostorninski meri za tekočino, in je merila 22 l. (2Mz 16:36; Ezk 45:10) (Glej Dodatek B14.)

• Efraim:

  Ime Jožefovega drugega sina, po katerem se je kasneje imenoval eden od Izraelovih rodov. Potem ko se je izraelsko kraljestvo razdelilo, je Efraim, kot najpomembnejši rod v desetrodovnem kraljestvu, postal sinonim za to kraljestvo. (1Mz 41:52; Jer 7:15)

• elul:

  Ime 6. meseca judovskega svetega koledarja in 12. meseca posvetnega koledarja. Tako so ga poimenovali po vrnitvi iz pregnanstva v Babilonu. Ustreza obdobju od sredine avgusta do sredine septembra. (Neh 6:15) (Glej Dodatek B15.)

• epikurejski filozofi:

  Privrženci grškega filozofa Epikurja (341–270 pr. n. št.). Njihova filozofija je poudarjala zamisel, da je za človeka najpomembnejši cilj v življenju to, da doseže zadovoljstvo. (Apd 17:18)

• etanim:

  Ime 7. meseca judovskega svetega koledarja in 1. meseca posvetnega koledarja. Ustreza obdobju od sredine septembra do sredine oktobra. Po vrnitvi Judov iz Babilona se je mesec preimenoval v tišri. (1Kr 8:2) (Glej Dodatek B15.)

•  Etiopija; Etiopijci:

  Staroveški narod, ki je živel južno od Egipta. Njihovo območje je zajemalo najjužnejši del današnjega Egipta in današnji Sudan. Izraz »Etiopija« je včasih uporabljen namesto hebrejskega izraza za »Kuš«. (Est 1:1)

• Evfrat:

  Najdaljša in najpomembnejša reka v jugozahodni Aziji ter ena od dveh glavnih rek v Mezopotamiji. Prvič je omenjena v 1. Mojzesovi 2:14 kot ena od štirih rek v Edenu. Pogosto je imenovana kar »Reka«. (1Mz 31:21) Evfrat je bil severna meja ozemlja, ki je bilo dodeljeno Izraelcem. (1Mz 15:18; Raz 16:12) (Glej Dodatek B2.)

• evnuh:

  V dobesednem pomenu gre za skopljenega moškega. Takšni moški so v kraljevih palačah običajno služili kraljici in kraljevim stranskim ženam ter skrbeli zanje. Ta izraz se je uporabljal tudi za posameznike, ki niso bili dobesedni evnuhi, ampak so bili uradniki, ki so služili na kraljevem dvoru. Izraz »evnuh« se prav tako rabi figurativno, in sicer za tiste, ki so se odločili ostati samski, zato da bi več naredili v Božji službi; takšni so opisani kot »evnuhi zaradi nebeškega Kraljestva«. (Mt 19:12; Est 2:15; Apd 8:27, pdč. op.)

F

• faraon:

  Naziv, ki so ga imeli egiptovski kralji. V Svetem pismu je po imenu omenjenih pet faraonov (Šišak, So, Tirhaka, Neho in Hofra), drugi pa so neimenovani, tudi tisti, ki so imeli precej stikov z Abrahamom, Mojzesom in Jožefom. (2Mz 15:4; Rim 9:17)

• farizeji:

  Vplivna judovska verska ločina iz prvega stoletja n. št. Niso bili duhovniškega porekla, vseeno pa so se strogo držali Zakonika tudi v najmanjših podrobnostih in so ustnim izročilom pripisovali enako pomembnost kakor Zakoniku. (Mt 23:23) Nasprotovali so kakršnemu koli vplivu grške kulture. Kot poznavalci Zakonika in izročil so imeli veliko oblast nad ljudstvom. (Mt 23:2–6) Nekateri so bili tudi člani sanhedrina. Pogosto so nasprotovali Jezusu glede upoštevanja šabata in izročil ter glede druženja z grešniki in davkarji. Nekateri so postali kristjani, med njimi tudi Savel iz Tarza. (Mt 9:11; 12:14; Mr 7:5; Lk 6:2; Apd 26:5)

• Filisteja; Filistejci:

  Filisteja se je imenovalo ozemlje, ki je ležalo na jugu izraelske dežele ob Sredozemskem morju. Priseljence s Krete, ki so se tam naselili, so imenovali Filistejci. David si jih je podredil, vseeno pa so ostali neodvisni in so bili nenehno v sporu z Izraelci. (2Mz 13:17; 1Sa 17:4; Am 9:7) (Glej Dodatek B4.)

G

• Gehena:

  Grško ime za Hinomovo dolino, ki je ležala južno in jugozahodno od staroveškega Jeruzalema. (Jer 7:31) Za to dolino je bilo prerokovano, da bo polna trupel. (Jer 7:32; 19:6) Nobenega dokaza ni, da bi v Geheno metali žive živali ali ljudi, da bi zgoreli ali se mučili. Zato ta kraj ne more predstavljati nevidnega področja, kjer naj bi se človeške duše večno mučile v dobesednem ognju. Jezus in njegovi učenci so izraz »gehena« uporabili, da bi ponazorili »drugo smrt«, kar predstavlja večno uničenje, izbris iz obstoja. (Raz 20:14; Mt 5:22; 10:28)

• gera:

  Utež, ki je tehtala 0,57 g in je ustrezala 1/20 šekla. (3Mz 27:25) (Glej Dodatek B14.)

• Gilead:

  V ožjem smislu se izraz nanaša na rodovitno območje vzhodno od Jordana, ki se je raztezalo severno in južno od Jaboške doline. Včasih pa se ta izraz nanaša na celotno izraelsko območje vzhodno od Jordana, kjer so živeli Rubenov in Gadov rod ter polovica Manasejevega rodu. (4Mz 32:1; Joz 12:2; 2Kr 10:33) (Glej Dodatek B4.)

• gitit:

  Glasbeni izraz, katerega točen pomen ni znan. Zdi se, da izvira iz hebrejske besede gat, ki se nanaša na vinsko stiskalnico. Zato naj bi po mnenju nekaterih ta izraz označeval glasbo, povezano s pesmimi, ki so jih peli pri pridelovanju vina. (Ps 81:nadpis)

• Glavni zastopnik:

  Grški izraz v osnovi pomeni »glavni voditelj«. Nanaša se na ključno vlogo, ki jo ima Jezus Kristus pri  tem, da bodo zvesti ljudje osvobojeni greha in smrti in da bodo dobili večno življenje. (Apd 3:15; 5:31; Heb 2:10; 12:2)

• gobavost; gobavec:

  Huda kožna bolezen. V Svetem pismu z izrazom »gobavost« ni mišljena samo bolezen, kot je znana danes, saj je poleg ljudi lahko prizadela tudi oblačila in hiše. Človek, ki ga je prizadela gobavost, se imenuje gobavec. (3Mz 14:54, 55; Lk 5:12)

• Gospodova večerja:

  Dobeseden obrok z nekvašenim kruhom in vinom kot simboloma Kristusovega telesa in krvi; slovesnost v spomin na Jezusovo smrt. Po Svetem pismu se od kristjanov zahteva, da praznujejo Gospodovo večerjo, s čimer se ohranja spomin na Jezusovo smrt; zato se ta dogodek imenuje tudi »spominska slovesnost«. (1Ko 11:20, 23–26)

• granatno jabolko:

  Sadež, ki je po obliki podoben jabolku in ima na enem koncu ostanek cvetne čaše, ki je videti kot krona. Pod trdo lupino so nagnetena semena, polna soka, vsako pa ima drobceno rožnato ali rdečo koščico. Okraski v obliki granatnega jabolka so krasili rob modre brezrokavne tunike velikega duhovnika pa tudi glavi oziroma kapitela dveh stebrov, imenovanih Jahin in Boaz, ki sta stala pred templjem. (2Mz 28:34; 4Mz 13:23; 1Kr 7:18)

• Grki:

  Tisti, ki so rojeni v Grčiji, ali tisti, ki so po rodu iz Grčije. V Krščanskih grških spisih se ta izraz uporablja tudi v širšem pomenu – nanaša se na vse Nejude ali na tiste, ki so bili pod vplivom grškega jezika in kulture. (Jl 3:6; Jn 12:20)

• grob:

  V Svetem pismu se ta beseda lahko nanaša na dobesedni grob, vendar sta v večini primerov z »grob« prevedeni hebrejska beseda »šeol« in grška beseda »had«. Ti besedi se nanašata na simbolični kraj, v katerem so mrtvi. Ko na primer v Svetem pismu piše, da je kdo »v grobu«, to pomeni, da je posameznik mrtev. Sveto pismo jasno pokaže, da se mrtvi ničesar ne zavedajo in da so povsem nedejavni. (1Mz 47:30; Pdg 9:10; Apd 2:31) V Svetem pismu se uporablja tudi izraz »spominski grobovi«. (Jn 5:28, pdč. op.)

• grščina:

  Jezik, v katerem so bili prvotno napisani Krščanski grški spisi, razen Matejevega evangelija, ki je bil prvotno napisan v hebrejščini. V grščini je nastal tudi prvi prevod celotnih Hebrejskih spisov, imenovan Septuaginta.

H

• had:

  Grška beseda, ki ustreza hebrejski besedi »šeol«. Prevaja se z »grob«. Nanaša se na simbolični kraj, v katerem so mrtvi. (Glej GROB.)

• Harmagedon:

  Iz hebrejskega izraza Har Meghiddóhn, ki pomeni »gora Megido«. Ta beseda je povezana z »vojno, ki se bo bíla na veliki dan Vsemogočnega Boga«. V tej vojni se bodo »kralji vse naseljene zemlje« zbrali, da bi se bojevali proti Jehovu. (Raz 16:14, 16; 19:11–21) (Glej VELIKA STISKA.)

• hči:

  V Svetem pismu beseda »hči« poleg svojega osnovnega pomena označuje tudi druge družinske vezi. Lahko se na primer nanaša na posvojenko, snaho ali vnukinjo. (Rut 1:11; Est 2:7) Poleg tega se beseda »hči« uporablja za ženske na splošno, za ženske kake dežele, ljudstva ali mesta in za častilke lažnih bogov. (1Mz 6:2; 24:37; Mal 2:11, pdč. op.)

• Hebrejci:

  Naziv »Hebrejec« je bil prvič uporabljen za Abrama (Abrahama), da bi se ga razlikovalo od sosednjih Amorejcev. Kasneje so se tako imenovali potomci Abrahamovega vnuka Jakoba. (1Mz 14:13; 2Mz 5:3)

• hebrejščina:

  Jezik, ki so ga govorili Hebrejci, Abrahamovi potomci. Hebrejščina je v Jezusovem času vsebovala veliko aramejskih besed. Govorili so jo Jezus in njegovi učenci. (Apd 26:14) (Glej HEBREJCI.)

• Hermes:

  Grški bog, Zevsov sin. V Listri so Pavla zmotno poimenovali Hermes, saj naj bi bil Hermes glasnik bogov in bog govorništva. (Apd 14:12)

• Herod:

  Ime dinastije, ki jo je Rim postavil, da vlada nad Judi. Herod Veliki je bil znan po tem, da je dal obnoviti tempelj v Jeruzalemu in da je v prizadevanju, da bi ubil Jezusa, ukazal pomoriti otroke. (Mt 2:16; Lk 1:5) Herod Arhelaj in Herod  Antipa, sinova Heroda Velikega, sta vladala nad nekaterimi deli območja, ki je bilo prej pod oblastjo njunega očeta. (Mt 2:22) Antipa je bil tetrarh, vendar so mu ljudje rekli »kralj«. Vladal je med Kristusovim triinpolletnim delovanjem in med obdobjem, opisanim v prvih 12. poglavjih Apostolskih del. (Mr 6:14–17; Lk 3:1, 19, 20; 13:31, 32; 23:6–15; Apd 4:27; 13:1) Potem je za kratek čas vladal Herod Agripa I., vnuk Heroda Velikega. Njegovo vladanje se je končalo, ko ga je usmrtil Božji angel. (Apd 12:1–6, 18–23) Nasledil ga je njegov sin Herod Agripa II., ki je vladal do upora Judov proti Rimu. (Apd 23:35; 25:13, 22–27; 26:1, 2, 19–32)

• Herodova stranka, pripadniki:

  Znani tudi kot herodovci. Bili so nacionalisti, ki so podpirali politične interese Herodov, ki so vladali pod rimsko oblastjo. Verjetno so v to skupino spadali tudi nekateri saduceji. Herodovci so se povezali s farizeji, da bi nasprotovali Jezusu. (Mr 3:6)

• higajon:

  Tehnični glasbeni izraz. Glede na to, kako je rabljen v Psalmu 9:16, gre morda za svečan interludij, zaigran na harfo v nizkem registru, ali za svečan premor, ki spodbuja k poglobljenemu premišljevanju.

• hin:

  Prostorninska mera za tekočino in tudi ime posode za to mero. Hin je meril 3,67 l. (2Mz 30:24) (Glej Dodatek B14.)

• hišni bogovi:

  Maliki, ki so jih ljudje občasno spraševali za znamenja. (Ezk 21:21) Nekateri so bili po velikosti in obliki podobni človeku, drugi pa so bili precej manjši. (1Mz 31:34; 1Sa 19:13, 16) Arheološke najdbe v Mezopotamiji nakazujejo na to, da je tisti, ki je imel v lasti hišne bogove, imel pravico, da podeduje družinsko imetje. (To morda pojasni, zakaj je Rahela vzela očetove hišne bogove.) Zdi se, da to ni veljalo v Izraelu, čeprav so v času sodnikov pa tudi v času kraljev nekateri malikovali hišne bogove. Hišni bogovi so bili med rečmi, ki jih je zvesti kralj Josija uničil. (Sod 17:5; 2Kr 23:24; Oz 3:4)

• homer:

  Prostorninska mera za suhe snovi; ustreza koru. Homer je meril 220 l, kar je preračunano glede na to, koliko naj bi meril bat. (3Mz 27:16) (Glej Dodatek B14.)

• Horeb; horebska pokrajina:

  Gorska pokrajina okoli gore Sinaj. Horeb je drugo ime za goro Sinaj. (2Mz 3:1; 5Mz 5:2) (Glej Dodatek B3.)

• Hudič:

  V Krščanskih grških spisih opisno ime za Satana, pomeni pa »obrekovalec«. Satan je dobil ime Hudič, ker je glavni in največji obrekovalec, ki širi laži o Jehovu, sprevrača njegove besede in blati njegovo sveto ime. (Mt 4:1; Jn 8:44; Raz 12:9)

• Hudobni:

  Naziv za Satana Hudiča, ki nasprotuje Bogu in njegovim pravičnim merilom. (Mt 6:13; 1Jn 5:19)

I

• Ilirik:

  Rimska provinca, ki je ležala severozahodno od Grčije. Pavel je med oznanjevanjem prišel vse do Ilirika, vendar v Svetem pismu nič ne piše, ali je samo pripotoval do tja ali je tam tudi oznanjeval. (Rim 15:19) (Glej Dodatek B13.)

• izop:

  Rastlina s tankimi vejami in listi, s katero so pri obredih očiščevanja škropili s krvjo ali vodo. Grški in hebrejski izraz, ki sta uporabljena v Svetem pismu, se lahko nanašata na različne vrste rastlin. Pri »izopu«, omenjenem v Janezu 19:29, je morda šlo za vrsto rastline, ki zraste dovolj visoko, da so lahko na njeno steblo nataknili v vino namočeno gobo in jo prinesli k Jezusovim ustom. (2Mz 12:22; Ps 51:7)

• Izrael:

  Ime, ki ga je Bog dal Jakobu. Čez čas se je to ime nanašalo na vse Jakobove potomce kot skupino, ne glede na obdobje, v katerem so živeli. Potomci 12 Jakobovih sinov so bili velikokrat imenovani izraelsko ljudstvo ali Izraelci. Ime Izrael je označevalo tudi severno, desetrodovno kraljestvo, ki se je ločilo od južnega kraljestva. Kasneje je bilo to ime uporabljeno kot naziv za maziljene kristjane, »Božji Izrael«. (Gal 6:16; 1Mz 32:28; 2Sa 7:23; Rim 9:6)

J

• Jakob:

  Izakov in Rebekin sin. Bog mu je kasneje dal ime Izrael. Jakob je postal prednik izraelskega ljudstva (imenovanega tudi Izraelci in kasneje Judje). Bil je oče 12 sinov, ki so skupaj s svojimi potomci sestavljali 12 rodov izraelskega naroda. Ime Jakob se je še naprej uporabljalo za  izraelski narod ali ljudstvo. (1Mz 32:28; Mt 22:32)

• jamstvo:

  Osebni predmet, ki ga dolžnik da upniku kot garancijo, da bo vrnil to, kar si je sposodil. Mojzesov Zakonik je vseboval določila, povezana z jamstvi, da bi se zaščitilo revne in nemočne posameznike med ljudstvom. (2Mz 22:26; Ezk 18:7)

• jarem:

  Drog, ki je na vsakem koncu imel obešeno breme in ga je človek nosil na ramenih, ali pa lesen drog oziroma okvir, ki so ga dvema živalma (običajno je to bilo govedo) nadeli na vrat, da sta lahko vlekli kako kmečko orodje ali voz. Ker so jarme pogosto uporabljali sužnji za prenašanje težkih bremen, je jarem v figurativnem smislu predstavljal suženjstvo ali podrejenost drugemu človeku pa tudi zatiranje in trpljenje. To, da se je posamezniku ali celemu narodu odstranilo jarem ali da se je jarem zlomilo, je pomenilo, da je bil osvobojen suženjstva, zatiranja ali izkoriščanja. (3Mz 26:13; Mt 11:29, 30)

• jedutun:

  Izraz, katerega točen pomen ni znan in ki se pojavlja v nadpisu 39., 62. in 77. psalma. Videti je, da je bil ta nadpis navodilo, kako zaigrati te psalme; morda je nakazoval, v katerem stilu ali s katerim glasbilom naj jih zaigrajo. Jedutun je bilo ime enemu od levitskih glasbenikov, zato je bil morda ta stil ali glasbilo povezano z njim ali njegovimi sinovi.

• Jehova:

  Običajen slovenski prevod tetragrama (štirih hebrejskih črk, ki sestavljajo Božje osebno ime). V tem prevodu se pojavi več kot 7000-krat. (Glej Dodatka A4 in A5.)

• jubilej:

  Vsako 50. leto, šteto od takrat, ko so Izraelci vstopili v Obljubljeno deželo. Med jubilejnim letom niso smeli obdelovati zemlje in morali so osvoboditi hebrejske sužnje. Prodano dedno posest je bilo treba vrniti prvotnemu lastniku. Jubilej je bil v nekem smislu celoletni praznik, leto osvoboditve, med katerim se je narod vrnil v stanje, v katerem je bil, ko ga je Bog ustanovil. (3Mz 25:10)

• Jud:

  Naziv za pripadnika Judovega rodu po padcu desetrodovnega, Izraelovega kraljestva. (2Kr 16:6) Po vrnitvi iz pregnanstva v Babilonu se je ta naziv nanašal na Izraelce iz različnih rodov, ki so se vrnili v Izrael. (Ezr 4:12) Kasneje se je z njim po vsem svetu razlikovalo Izraelce od drugih narodov. (Est 3:6) Ta naziv je apostol Pavel uporabil tudi figurativno, ko je govoril o tem, da v krščanski občini narodnost ni pomembna. (Rim 2:28, 29; Gal 3:28)

• Juda:

  Jakobov četrti sin, ki mu ga je rodila njegova žena Leja. Jakob je v prerokbi, ki jo je izrekel na smrtni postelji, napovedal, da bo iz Judove rodovne linije prišel mogočen vladar, ki bo vladal večno. Jezus se je rodil kot Judov potomec. Po Judu se je imenoval rod, kasneje pa tudi kraljestvo. Judovo kraljestvo, znano kot južno kraljestvo, sta sestavljala dva Izraelova rodova, Judov in Benjaminov; poleg tega so v tem kraljestvu služili duhovniki in leviti. Zasedalo je južni del dežele, kjer sta bila Jeruzalem in tempelj. (1Mz 29:35; 49:10; 1Kr 4:20; Heb 7:14)

• jutranja zvezda:

  Glej DANICA, ZVEZDA.

K

• kab:

  Prostorninska mera za suhe snovi. Kab je meril 1,22 l, kar je preračunano glede na to, koliko naj bi meril bat. (2Kr 6:25) (Glej Dodatek B14.)

• kadilna smola:

  Kadilna smola ali olibanum je posušena smola, pridobljena iz nekaterih vrst dreves in grmov iz rodu Boswellia. Ko so jo zažigali, je oddajala sladkast vonj. Bila je ena od sestavin svetega kadila, ki so ga uporabljali v svetem šotoru in templju. Poleg tega so jo dodali k žitnim daritvam in jo položili na vsak stolpec daritvenih hlebcev, ki so bili v Svetem. (2Mz 30:34–36; 3Mz 2:1; 24:7; Mt 2:11)

• kadilo:

  Mešanica dišečih smol, ki se počasi žge in pri tem oddaja prijeten vonj. V svetem šotoru in templju so uporabljali posebno kadilo, narejeno iz štirih sestavin. To kadilo so v prostoru, imenovanem Sveto, zjutraj in zvečer zažigali na kadilnem oltarju, na dan poravnave pa so ga zažgali v prostoru, imenovanem Najsvetejše. Kadilo predstavlja molitve, ki jih Bogu izrekajo njegovi zvesti služabniki v skladu z njegovo voljo. Od kristjanov se ne zahteva, da zažigajo kadilo. (2Mz 30:34, 35; 3Mz 16:13; Raz 5:8)

•  Kaldeja; Kaldejci; kaldejski:

  Izraza »Kaldeja« in »Kaldejci« sta prvotno označevala ozemlje in ljudstvo, ki je živelo na območju delt rek Tigris in Evfrat, čez čas pa sta se začela uporabljati za vso Babilonijo in njene prebivalce. Izraz »kaldejci« (zapisan z malo začetnico) se je nanašal na izobražence, ki so preučevali znanost, zgodovino, jezike in astronomijo, hkrati pa so se ukvarjali tudi z magijo in astrologijo. (Ezr 5:12; Dan 4:7; Apd 7:4)

• Kanaan:

  Noetov vnuk in Hamov četrti sin. Iz Kanaana je izšlo 11 rodov in ti rodovi so sčasoma poselili območje vzhodno od Sredozemskega morja med Egiptom in Sirijo. Temu območju se je reklo »kánaanska dežela«. (3Mz 18:3; 1Mz 9:18; Apd 13:19) (Glej Dodatek B4.)

• kapitel:

  Okrasni zgornji zaključni del stebra. Masivna kapitela sta krasila vrh stebrov, ki sta se imenovala Jahin in Boaz in sta stala pred Salomonovim templjem. (1Kr 7:16, pdč. op.) (Glej Dodatek B8.)

• kasija:

  Dišava, pridobljena iz lubja istoimenskega drevesa (Cinnamomum cassia), ki spada v isto družino kot cimetovec. Bila je tudi ena od sestavin svetega mazilnega olja. (2Mz 30:24; Ps 45:8; Ezk 27:19)

• Kemoš:

  Glavni bog Moabcev. (1Kr 11:33)

• kerubi:

  Angeli, ki imajo visok položaj in opravljajo posebne naloge. Razlikujejo se od serafov. (1Mz 3:24; 2Mz 25:20; Iz 37:16; Heb 9:5)

• kesanje:

  V Svetem pismu je s tem izrazom mišljeno to, da kdo začne drugače razmišljati in ob tem iskreno obžaluje prejšnji način življenja, napačna dejanja ali to, da ni naredil nečesa, kar bi moral narediti. Posameznik svoje iskreno kesanje kaže z deli, s tem da spremeni svoj način ravnanja. (Mt 3:8; Apd 3:19; 2Pt 3:9)

• kislev:

  Ime 9. meseca judovskega svetega koledarja in 3. meseca posvetnega koledarja. To ime je dobil po vrnitvi Judov iz Babilona. Ustreza obdobju od sredine novembra do sredine decembra. (Neh 1:1; Zah 7:1) (Glej Dodatek B15.)

• klada:

  Priprava za mučenje in kaznovanje. Nekatere klade so bile takšne, da so vanje človeku uklenili samo noge, druge pa so bile takšne, da so vanje človeku uklenili noge, roke in vrat, tako da je bilo celotno telo v nenaravni drži. (Jer 20:2; Apd 16:24)

• kobilice:

  Žuželke, ki se selijo v velikih rojih. Po Mojzesovem Zakoniku so veljale za čiste živali, zato so jih smeli jesti. Na velike roje kobilic so gledali kot na nadlogo oziroma šibo, ker so na svoji poti požrle vse rastlinje in tako pustile za seboj veliko opustošenje. (2Mz 10:14; Mt 3:4)

• kol:

  Pokonci postavljen drog, na katerega so pritrdili žrtev. Nekateri narodi so kol uporabljali kot pripravo za usmrtitev in/ali kot predmet, na katerega so obesili truplo v svarilo drugim ali v znak javnega ponižanja. Asirci, ki so bili znani po svojem okrutnem vojskovanju, so svoje ujetnike nataknili na priostrene kole, tako da so jim kol porinili skozi trebuh v prsno votlino. Toda judovski zakon je zahteval, da se tiste, ki so zagrešili hude zločine, na primer bogokletje ali malikovanje, najprej usmrti s kamenjanjem ali kako drugače, nato pa se njihova trupla obesi na kole ali drevesa kot svarilo za druge. (5Mz 21:22, 23; 2Sa 21:6, 9) Rimljani so včasih žrtev samo privezali na kol, kjer je morda še več dni živela, preden je zaradi bolečin, žeje, lakote in izpostavljenosti soncu umrla. V drugih primerih, kot je to bilo pri Jezusovi usmrtitvi, so obsojencu roke in noge z žeblji pribili na kol. (Lk 24:20; Jn 19:14–16; 20:25; Apd 2:23, 36) (Glej MUČILNI KOL.)

• komolec:

  Dolžinska mera, ki je približno ustrezala razdalji od komolca do konca srednjega prsta. Izraelci so običajno uporabljali komolec, ki je meril okoli 44,5 cm, uporabljali pa so tudi dolgi komolec, ki je bil za dlan daljši in je meril okoli 51,8 cm. (1Mz 6:15; Lk 12:25, pdč. op.) (Glej Dodatek B14.)

• kor:

  Prostorninska mera za suhe snovi in tekočine. Kor je meril 220 l, kar je preračunano glede na to, koliko naj bi meril bat. (1Kr 5:11) (Glej Dodatek B14.)

• korala:

  Trda, kamnu podobna snov, sestavljena iz okostij drobnih morskih živali. Korale  rastejo v oceanih in so različnih barv, med drugim rdeče, bele in črne. Še posebej veliko jih je bilo v Rdečem morju. V svetopisemskih časih so bile zelo cenjene rdeče korale. Iz njih so izdelovali koralde in druge okraske. (Prg 8:11)

• kristjan:

  Naziv, s katerim je Bog poimenoval sledilce Jezusa Kristusa. (Apd 11:26; 26:28)

• Kristus:

  To je naziv za Jezusa in izhaja iz grške besede hristós. Hebrejska ustreznica se prevaja z »Mesija« ali »Maziljenec«. (Mt 1:16; Jn 1:41)

• krst; krstiti:

  Glagol pomeni »potopiti« in se nanaša na popolno potopitev pod vodo. Jezus je rekel, da se njegovi sledilci morajo krstiti. Sveto pismo med drugim omenja krst, ki ga je opravljal Janez, krst s svetim duhom in krst z ognjem. (Mt 3:11, 16; 28:19; Jn 3:23; 1Pt 3:21)

• kuga:

  Katera koli nalezljiva bolezen, ki se hitro širi in ki lahko doseže epidemične razsežnosti ter povzroči smrt. Pogosto je povezana z izvršitvijo Božje obsodbe. (4Mz 14:12; Ezk 38:22, 23; Am 4:10)

• kvas:

  Sestavina, dodana testu ali tekočini, da povzroči fermentacijo; običajno je šlo za majhen del vzhajanega testa, ki so ga prihranili od prejšnje peke. Kvas je v Svetem pismu pogosto omenjen kot simbol greha in pokvarjenosti. S kvasom je nakazana tudi nevidna in obsežna rast. (2Mz 12:20; Mt 13:33; Gal 5:9)

L

• lept:

  V času, ko so se pisali Krščanski grški spisi, je bil to najmanjši judovski kovanec. Narejen je bil iz bakra ali brona. (Mr 12:42, pdč. op.; Lk 21:2, pdč. op.) (Glej Dodatek B14.)

• Levi; Levijevec:

  Jakobov tretji sin, ki mu ga je rodila njegova žena Leja; po Leviju se je imenoval tudi rod. Od njegovih treh sinov izvirajo tri glavne rodbine Levijevcev. Izraz »Levijevci« se nanaša na vse pripadnike Levijevega rodu, in sicer na duhovnike, ki so bili Aronovi potomci, in na levite, ki so pod vodstvom duhovnikov opravljali pomožna dela pri svetem šotoru in templju. Levijev rod v Obljubljeni deželi ni dobil nobenega deleža zemlje, ampak so mu na ozemlju, ki so ga prejeli drugi rodovi, dodelili 48 mest. (5Mz 10:8; 1Kn 6:1; Heb 7:11)

• leviatan:

  Zdi se, da gre za nekakšno vodno žival, saj je v večini vrstic omenjen v povezavi z vodo. Videti je, da je v Jobu 3:8 in 41:1 mišljen krokodil ali kaka druga zelo velika in močna žival, ki živi v vodi. V Psalmu 104:26 morda označuje neko vrsto kita. Drugod je »leviatan« rabljen figurativno in ga ni mogoče enačiti s katero od živali. (Ps 74:14; Iz 27:1)

• Libanonsko gorovje:

  Ena od dveh gorskih verig v državi Libanon. Libanonsko gorovje leži na zahodu, Antilibanonsko gorovje pa na vzhodu. Ločuje ju dolga, rodovitna dolina. Libanonsko gorovje se začne dvigati nedaleč od sredozemske obale, povprečna višina njegovih vrhov pa je od 1800 m do 2100 m. V preteklosti je bilo prekrito z veličastnimi cedrami, ki so jih okoliški narodi zelo cenili. (5Mz 1:7; Ps 29:6; 92:12) (Glej Dodatek B7.)

• ljubiti:

  Glej RAD, IMETI; LJUBITI.

• ločina:

  Skupina ljudi, ki podpira neki nauk ali nekega voditelja in se drži lastnih verovanj. Ta izraz se uporablja za dve pomembni veji judovstva – za farizeje in saduceje. Nekristjani so tudi krščanstvo označili za »ločino« oziroma »ločino Nazaréčanov«, verjetno zato, ker se je po njihovem mnenju odcepilo od judovstva. Nazadnje so se ločine pojavile tudi v krščanski občini; v Razodetju je posebej omenjena »Nikolájeva ločina«. (Apd 5:17; 15:5; 24:5; 28:22; Raz 2:6; 2Pt 2:1)

• log:

  Najmanjša prostorninska mera za tekočino, ki je omenjena v Svetem pismu. V judovskem Talmudu je log opisan kot 1/12 hina; na podlagi tega naj bi log meril 0,31 l. (3Mz 14:10) (Glej Dodatek B14.)

• lončar:

  Tisti, ki izdeluje glineno posodo. Hebrejska beseda za lončarja dobesedno pomeni »oblikovalec«. V Svetem pismu je vrhovna oblast, ki jo ima Jehova nad posamezniki in narodi, pogosto primerjana z lončarjevo pravico, da iz gline izdela, kar želi. (Iz 64:8; Rim 9:21)

 M

• magistrati:

  Glej URADNIKI; MAGISTRATI.

• mahalat:

  Verjetno gre za glasbeni izraz. Najdemo ga v nadpisu 53. in 88. psalma. Morda je povezan s hebrejskim glagolom, ki v osnovi pomeni »slabeti; zboleti«, kar nakazuje na mračen in žalosten ton; to bi se tudi ujemalo z otožno vsebino obeh psalmov.

• Makedonija:

  Ozemlje severno od Grčije. Veljavo si je pridobila pod Aleksandrom Velikim in ohranila samostojnost, vse dokler je niso zavzeli Rimljani. Ko je apostol Pavel prvič obiskal Evropo, je bila Makedonija rimska provinca. Pavel jo je obiskal trikrat. (Apd 16:9) (Glej Dodatek B13.)

• malik; malikovanje:

  Malik je podoba, upodobitev nečesa resničnega ali namišljenega, kar ljudje uporabljajo pri čaščenju. Malikovanje je oboževanje ali čaščenje malika, vdanost maliku oziroma navezanost nanj. (Ps 115:4; Apd 17:16; 1Ko 10:14)

• Malkam:

  Verjetno gre za Moloha, glavnega amonskega boga. (Zef 1:5) (Glej MOLOH.)

• mana:

  Glavna hrana Izraelcev med njihovim 40-letnim potovanjem po pustinji. Priskrbel jo je Jehova. Vsako jutro (razen na šabat) se je čudežno pojavila pod roso, ki je prekrivala tla. Ko so jo Izraelci prvič videli, so vprašali »Kaj je to?« ali po hebrejsko »Man huʼ?«. (2Mz 16:13–15, 35) V drugih vrsticah se imenuje »nebeško žito« (Ps 78:24), »kruh z neba« (Ps 105:40) in »kruh mogočnih« (Ps 78:25). Jezus je mano omenjal tudi v figurativnem pomenu. (Jn 6:49, 50)

• maskil:

  Hebrejski izraz, katerega točen pomen ni znan in ki se pojavlja v nadpisu 13 psalmov. Verjetno pomeni »pesem za premišljevanje«. Ker je ta izraz po obliki podoben hebrejskemu izrazu, ki se prevaja s »pri opravljanju službe biti preudaren«, nekateri menijo, da imata ti besedi tudi podoben pomen. (2Kn 30:22; Ps 32:nadpis)

• maziliti:

  Hebrejska beseda v osnovi pomeni »pomazati s tekočino«. Olje se je naneslo na ljudi kot znak, da so izbrani za posebno službo, na predmete pa kot znak, da se bodo uporabljali za poseben namen. V Krščanskih grških spisih se ta beseda uporablja tudi za izlitje svetega duha na posameznike, ki so bili izbrani za življenje v nebesih. (2Mz 28:41; 1Sa 16:13; 2Ko 1:21)

• Medijci; Medija:

  Ljudstvo, ki je izviralo od Jafetovega sina Madaja; naselilo se je na višavju (območje današnjega Irana), ki je postalo znano kot Medija. Medijci so se pridružili Babiloncem v boju proti Asiriji in jo porazili. V tistem času je bila Perzija medijska provinca, toda Kir se je uprl in Medija se je povezala s Perzijo, tako da je nastal medo-perzijski imperij. Ta imperij je leta 539 pr. n. št. porazil babilonski imperij. Ob binkoštih leta 33 n. št. so bili v Jeruzalemu prisotni tudi Medijci. (Dan 5:28, 31; Apd 2:9) (Glej Dodatek B9.)

• meh, vinski:

  Posoda za hranjenje vina, narejena iz cele, neprerezane živalske kože (na primer iz kozje ali ovčje). Vino so vlivali v nove mehove, saj vino ob fermentiranju proizvaja ogljikov dioksid, zaradi katerega se je v mehovih ustvaril pritisk; novi mehovi so se pri tem razširili, stari mehovi pa so zaradi neprožnosti počili. (Joz 9:4; Mt 9:17)

• merilni trst:

  Merilni trst je bil dolg šest komolcev. Meril je 2,67 m (če kot mersko enoto upoštevamo navadni komolec) oziroma 3,11 m (če kot mersko enoto upoštevamo dolgi komolec). (Ezk 40:3, 5; Raz 11:1) (Glej Dodatek B14.)

• Merodah:

  Glavni bog mesta Babilon. Potem ko je babilonski kralj in zakonodajalec Hamurabi razglasil Babilon za glavno mesto Babilonije, je Merodah (ali Marduk) postajal vedno bolj pomemben in je nazadnje izpodrinil številne bogove ter postal glavni bog v babilonskem panteonu. Kasneje so namesto imena Merodah (ali Marduk) začeli uporabljati naziv »Belu« (»lastnik«), tako da je Merodah postal splošno znan kot Bel. (Jer 50:2)

• Mesija:

  Beseda izvira iz hebrejske besede, ki pomeni »maziljen« ali »maziljenec«. Njena grška ustreznica je »Kristus«. (Dan 9:25; Jn 1:41)

•  miktam:

  Hebrejska beseda, ki se pojavlja v nadpisu šestih psalmov. (Ps 16, 56–60) Gre za tehnični izraz, katerega točen pomen ni znan; morda je soroden hebrejski besedi, ki se prevaja z »napis«.

• milja:

  Dolžinska mera, ki se v izvirnem besedilu Krščanskih grških spisov pojavlja samo enkrat, in sicer v Mateju 5:41; verjetno se nanaša na rimsko miljo, ki je merila 1479,5 m.

• Milkom:

  Bog, ki so ga častili Amonci; verjetno gre za boga Moloha. (1Kr 11:5, 7) Salomon je ob koncu svojega vladanja temu lažnemu bogu zgradil višave. (Glej MOLOH.)

• Miló:

  Izraz izvira iz hebrejske besede, ki v osnovi pomeni »napolniti«. V Septuaginti je prevedena s »trdnjava«. Očitno je šlo za nekakšno geografsko značilnost Davidovega mesta ali zgradbo v tem mestu, čeprav nihče ne more z gotovostjo trditi, kaj je to bilo. (2Sa 5:9; 1Kr 11:27)

• miloščina:

  To, s čimer se pomaga človeku, ki je v stiski. V Hebrejskih spisih miloščina ni neposredno omenjena, toda v Zakoniku so bile zapisane določne smernice glede tega, kako naj Izraelci skrbijo za revne. (Mt 6:2)

• mina:

  Mina je bila utežna in denarna enota. V Ezekielovi knjigi je imenovana tudi mane. Glede na arheološke najdbe je bila ena mina 50 šeklov, šekel pa je tehtal 11,4 g; mina, omenjena v Hebrejskih spisih, je torej tehtala 570 g. Morda je obstajala tudi kraljeva mina, tako kot je obstajal kraljevi komolec. V Krščanskih grških spisih je bila ena mina 100 drahem in je tehtala 340 g. Šestdeset min je bilo en talent. (Ezr 2:69; Ezk 45:12; Lk 19:13) (Glej Dodatek B14.)

• mira:

  Dišeča smola, ki jo pridobivajo iz različnih trnovih grmov ali nizkih dreves iz rodu Commiphora. Bila je ena od sestavin svetega mazilnega olja. Z njo so odišavljali različne stvari, na primer oblačila ali postelje. Dodajali so jo masažnemu olju in losjonom za telo. Uporabljali so jo tudi pri tem, ko so trupla pripravljali za pokop. (2Mz 30:23; Prg 7:17; Jn 19:39)

• mirovna žrtev:

  Žrtev, ki jo je posameznik daroval Jehovu kot znak, da je z njim v dobrem odnosu. Meso žrtve so skupaj zaužili častilec, njegova družina, duhovnik, ki je daroval žrtev, in duhovniki, ki so bili takrat v službi. Jehovu sta, simbolično rečeno, pripadla prijetni vonj maščevja, ki se je žgalo na oltarju, in kri, ki je predstavljala življenje. Bilo je, kot če bi duhovniki in častilci obedovali skupaj z Jehovom, kar je nakazovalo, da so z njim v mirnem odnosu. (3Mz 7:29, 32; 5Mz 27:7)

• mlaj:

  Prvi dan vsakega meseca judovskega koledarja, ko so se ljudje družili, skupaj jedli in darovali posebne žrtve. Kasneje je ta dan postal pomemben narodni praznik; takrat ni nihče delal. (4Mz 10:10; 2Kn 8:13; Kol 2:16)

• mlatenje; mlatišče:

  Z mlatenjem se je zrnje ločilo od klasja in plev; mlatišče je bilo kraj, kjer je mlatenje potekalo. Mlatilo se je ročno s palico, pri večjih količinah pa so se uporabljale posebne priprave, kot so mlatilne sani ali mlatilni valji, ki so jih vlekle živali. Priprava se je pomikala čez zrnje, ki je bilo razprostrto po mlatišču. Mlatišče je bil raven okrogel prostor, običajno na kakšni vzpetini, ki je bila izpostavljena vetru. (3Mz 26:5; Iz 41:15; Mt 3:12)

• mlinski kamen:

  Okrogel kamen, ki so ga položili na vrh podobnega kamna, da so lahko mleli žito. Čep, ki je bil vstavljen v luknjo na sredini spodnjega kamna, je bil kot nekakšna os, okrog katere se je vrtel zgornji kamen. V svetopisemskih časih je večina domov imela ročne mline, ki so jih uporabljale ženske. Ker je družina ročni mlin potrebovala za pripravo vsakdanjega kruha, je bilo po Mojzesovem Zakoniku prepovedano vzeti ročni mlin ali njegov zgornji kamen kot jamstvo za posojilo. Večji mlini so delovali po istem principu kot ročni mlini, vendar so zgornji kamen v tem primeru vrtele živali. (5Mz 24:6; Mr 9:42)

• Mojzesov Zakonik:

  Zakonik, ki ga je Jehova po Mojzesu dal Izraelcem v sinajski pustinji leta 1513 pr. n. št. Prvih pet svetopisemskih knjig je pogosto imenovanih kar Zakonik. (Joz 23:6; Lk 24:44)

•  Moloh:

  Amonski bog; nazivi Moloh, Malkam in Milkom se verjetno nanašajo na istega boga. Verjetno so to samo nazivi, ne pa imena tega boga. Po Mojzesovem Zakoniku je bila za tistega, ki je svojega otroka žrtvoval Molohu, predpisana smrtna kazen. (3Mz 20:2; Jer 32:35; Apd 7:43)

• mučilni kol:

  To je prevod grške besede staurós, ki pomeni pokonci postavljen kol ali drog, kakršen je bil tisti, na katerem so usmrtili Jezusa. Nobenega dokaza ni, da bi grška beseda pomenila križ, kakršnega so že več stoletij pred Kristusom kot verski simbol uporabljali pogani. »Mučilni kol« izraža polni pomen izvirne besede, saj je beseda staurós uporabljena tudi za to, da se nakaže, kaj bo doletelo Jezusove sledilce: mučenje, trpljenje in sramota. (Mt 16:24; Heb 12:2) (Glej KOL.)

• mut laben:

  Izraz, ki je uporabljen v nadpisu 9. psalma. Po mnenju večine pomeni »glede sinove smrti«. Nekateri domnevajo, da naj bi šlo za ime ali morda za uvodni besedi znane pesmi, katere melodijo so uporabili pri petju tega psalma.

N

• nadangel:

  Pomeni »poglavar angelov«. Ta pomen in dejstvo, da je beseda »nadangel« v Svetem pismu uporabljena samo v ednini, kaže, da obstaja le en nadangel. Sveto pismo odkriva, da se ta nadangel imenuje Mihael. (Dan 12:1; Juda 9; Raz 12:7)

• nadpis:

  Naslovne besede pri nekaterih psalmih, ki navajajo pisca, čas in okoliščine nastanka psalma. V nekaterih nadpisih so navodila o tem, kako je treba psalm uglasbiti, ali opombe glede tega, za kakšne priložnosti in s kakšnim namenom je bil psalm napisan. (Glej nadpise 3., 4., 5., 6., 7., 30., 38., 60., 92., 102. psalma.)

• nadzornik:

  Moški, čigar glavna odgovornost je, da kot pastir skrbi za občino in jo čuva. Beseda »nadzornik« je prevod grškega izraza epískopos, ki v osnovi označuje nekoga, ki nadzoruje kaj z namenom, da bi to zaščitil. Izraza »nadzornik« in »starešina« (presbýteros) se nanašata na isto vlogo v krščanski občini, s tem da so z izrazom »starešina« poudarjene lastnosti, ki jih ima takšen duhovno zrel moški, z izrazom »nadzornik« pa naloge, ki so mu dodeljene. (Apd 20:28; 1Ti 3:2–7; 1Pt 5:2)

• Najsvetejše:

  Prostor v zadnjem delu svetega šotora in templja. V tem prostoru so hranili Skrinjo zaveze. Glede na Mojzesov Zakonik je smel v Najsvetejše vstopiti samo veliki duhovnik. To je lahko naredil samo na vsakoletni dan poravnave. (2Mz 26:33; 3Mz 16:2, 17; 1Kr 6:16; Heb 9:3)

• naprsnik:

  To je bil nekakšen žep, okrašen z dragimi kamni, ki ga je izraelski veliki duhovnik nosil na svojem srcu vsakič, ko je vstopil v Sveto. Imenoval se je »naprsnik sodbe«, ker sta bila v njem urim in tumim, s katerima je Jehova odkrival svoje sodbe. (2Mz 28:15–30) (Glej Dodatek B5.)

• narda:

  Dragoceno dišeče olje rahlo rdečkaste barve, ki ga pridobivajo iz istoimenske rastline (Nardostachys jatamansi). Ker je bila narda draga, so jo pogosto mešali z manj kvalitetnimi olji in jo včasih tudi ponarejali. Zanimivo je, da sta tako Marko kot Janez zapisala, da je bila Jezusu na glavo in noge izlita »pristna narda«. (Mr 14:3; Jn 12:3)

• navzočnost:

  V nekaterih odlomkih Krščanskih grških spisov je s to besedo opisana kraljevska navzočnost Jezusa Kristusa v zadnjih dneh te stvarnosti, začela pa se je z njegovim nevidnim ustoličenjem za mesijanskega kralja. Pri tem ne gre za to, da bi Kristus prišel in potem hitro odšel, ampak se njegova navzočnost nanaša na določeno časovno obdobje. (Mt 24:3)

• Nazarečan:

  Naziv, ki ga je dobil Jezus, ker je prihajal iz Nazareta. Verjetno je soroden hebrejski besedi, ki je v Izaiju 11:1 prevedena s »poganjek«. Kasneje so s tem nazivom poimenovali tudi Jezusove sledilce. (Mt 2:23; Apd 24:5)

• nazirec:

  Ta beseda je prevod hebrejske besede, ki pomeni »tisti, ki je izbran«, »tisti, ki je posvečen«, »tisti, ki je ločen«. Obstajali sta dve vrsti nazircev: tisti, ki so se sami odločili, da bodo nazirci, in tisti, ki jih je za nazirce določil Bog. Moški in ženske so se lahko Jehovu zaobljubili, da  bodo nekaj časa živeli kot nazirci. Tisti, ki so se zaobljubili prostovoljno, so imeli tri glavne omejitve: niso smeli piti alkohola niti jesti ničesar, kar zraste na trti, niso si smeli striči las in niso se smeli dotakniti mrliča. Posamezniki, ki jih je za nazirce postavil Bog, so bili nazirci vse življenje in Bog je določil, katere zahteve veljajo zanje. (4Mz 6:2–7; Sod 13:5)

• Nebeška kraljica:

  Naziv boginje, ki so jo v Jeremijevih dneh častili odpadniški Izraelci. Nekateri namigujejo, da gre za babilonsko boginjo Ištar oziroma Astarto. Ime njene sumerske različice, boginje Inane, pomeni »nebeška kraljica«. Bila je tudi boginja plodnosti. Na nekem napisu, odkritem v Egiptu, je Astarta poimenovana »Nebeška gospa«. (Jer 44:19)

• nečist:

  Lahko se nanaša na fizično umazanijo ali pa na kršitev moralnih zakonov. V Svetem pismu se ta beseda pogosto nanaša na kaj, kar glede na Mojzesov Zakonik ni sprejemljivo ali čisto. (3Mz 5:2; 13:45; Mt 10:1, pdč. op.; Apd 10:14; Ef 5:5) (Glej ČIST.)

• nečistovanje:

  Glej SPOLNA NEMORALA.

• nefili:

  Nefili (hebrejsko nefilím) so bili hibridni in nasilni sinovi, ki so jih pred potopom imeli utelešeni angeli s človeškimi hčerami. (1Mz 6:4)

• nehilot:

  Izraz, katerega točen pomen ni znan in ki se pojavlja v nadpisu 5. psalma. Nekateri ga povezujejo s korenom hebrejske besede, ki je sorodna besedi halíl (flavta), zato menijo, da gre za pihalni instrument. Možno pa je tudi, da ta izraz označuje melodijo.

• netinejci:

  To so bili neizraelski tempeljski služabniki ali pomočniki. Hebrejski izraz dobesedno pomeni »tisti, ki so dani« in izraža zamisel, da so bili določeni za tempeljsko službo. Verjetno so bili mnogi netinejci potomci Gibeoncev, glede katerih je Jozue odredil, da bodo »sekali drva in nosili vodo za ljudstvo in za Jehovov oltar«. (Joz 9:23, 27; 1Kn 9:2; Ezr 8:17)

• nezaslužena dobrota:

  To je prevod grške besede, ki v osnovi izraža misel o nečem, kar je prijetno in prikupno. Izvirna beseda pogosto označuje darilo, ki ga kdo da iz svoje dobrote, ali pa samo dobroto tistega, ki daje. Kadar se beseda nanaša na Boga, opisuje brezplačen dar, ki ga Bog daje iz svoje velikodušnosti in pri tem ne pričakuje ničesar v zameno. Je izraz Božjega velikodušnega dajanja ter velike ljubezni in dobrote do ljudi. Grška beseda se prevaja tudi z izrazi, kot sta »naklonjenost« in »velikodušen dar«. Nezaslužena dobrota ni izkazana zato, ker bi si jo posameznik zaslužil, ampak izključno iz velikodušnosti. (2Ko 6:1; Ef 1:7)

• nisan:

  Ime 1. meseca judovskega svetega koledarja in 7. meseca posvetnega koledarja. Pred vrnitvijo iz pregnanstva v Babilonu se je ta mesec imenoval abib. Ustreza obdobju od sredine marca do sredine aprila. (Neh 2:1) (Glej Dodatek B15.)

O

• občina:

  Skupina ljudi, zbranih zaradi kakega posebnega namena ali dejavnosti. V Hebrejskih spisih se izraz »občina« navadno nanaša na izraelski narod. V Krščanskih grških spisih se ta izraz nanaša na posamezne skupine kristjanov, največkrat pa označuje krščansko skupnost na splošno. (1Kr 8:22, pdč. op.; Apd 9:31; Rim 16:5)

• obreza:

  Gre za odstranitev sprednje kožice oziroma kožice na koncu moškega spolnega uda. Od Abrahama in njegovih potomcev se je zahtevalo, da se obrežejo, od kristjanov pa se to ne zahteva več. Beseda »obreza« se v različnih besedilih uporablja tudi v prenesenem pomenu. (1Mz 17:10; 1Ko 7:19; Flp 3:3)

• odkupitelj:

  Sorodnik, ki ima pravico do odkupa. Ko se je kak Izraelec znašel v hudih težavah, je bilo po Mojzesovem Zakoniku določeno, da ima njegov bližnji sorodnik pravico oziroma dolžnost, da mu pomaga. Če je na primer kdo postal suženj, ga je lahko njegov sorodnik odkupil iz suženjstva. Odkupitelj je lahko tudi odkupil lastnino ali dediščino, ki jo je njegov sorodnik izgubil zaradi finančnih težav. (3Mz 25:25–27, 47–54) Ta izraz je povezan tudi z običajem, po katerem se je posameznik poročil z ženo svojega pokojnega sorodnika in mu priskrbel potomca. (Rut 4:7–10) (Glej SVAŠKI ZAKON.)

•  odkupnina:

  Cena, ki se plača, da bi se koga rešilo iz ujetništva ali pred kaznijo ali da bi se koga osvobodilo trpljenja, greha ali kake obveze. Cena ni bila vedno plačana z denarjem. (Iz 43:3) Odkupnino so zahtevali v različnih okoliščinah. Na primer, v Izraelu so vsi prvorojenci moškega spola, tako pri ljudeh kot pri živalih, pripadali Jehovu in so bili namenjeni izključno za službo njemu; da bi bili osvobojeni te obveze, je bilo treba plačati odkupnino oziroma odkupno ceno. (4Mz 3:45, 46; 18:15, 16) Če je nevaren bik, na katerega lastnik ni pazil, koga ubil, je moral lastnik plačati odkupnino, če se je hotel rešiti smrtne kazni. (2Mz 21:29, 30) Toda za namernega ubijalca niso vzeli odkupnine. (4Mz 35:31) V Svetem pismu pa je še posebej poudarjena vrednost odkupnine, ki jo je Kristus plačal s svojo žrtveno smrtjo, zato da bi poslušno človeštvo osvobodil greha in smrti. (Ps 49:7, 8; Mt 20:28; Ef 1:7)

• odpadništvo:

  Grški samostalnik, ki je preveden z »odpadništvo; odpad« (apostasía) izhaja iz glagola, ki dobesedno pomeni »umakniti se od«. Izraža idejo, da kdo kaj zapusti, opusti ali se čemu upre. V Krščanskih grških spisih se ta izraz uporablja predvsem v povezavi s tistimi, ki zapustijo pravo čaščenje. (Prg 11:9; Apd 21:21, pdč. op.; 2Te 2:3)

• odrejeno za uničenje:

  V Svetem pismu se v zvezi s tem uporabljajo različni hebrejski izrazi. Za ljudi je to pomenilo, da so morali biti usmrčeni. Živali, predmeti ali nepremičnine (na primer polja ali tudi celotna mesta) pa so morali biti bodisi uničeni bodisi zaplenjeni in posvečeni za sveto rabo (za potrebe duhovništva ali svetišča), odvisno od tega, kaj se je Jehova odločil v določenem primeru. (3Mz 27:28; 1Sa 15:8)

• ognjeno jezero:

  Simbolični kraj, »v katerem gori žveplo«; opisan je tudi kot »druga smrt«. Vanj so vrženi neskesani grešniki, Hudič in celo smrt in grob (ali had). Glede na to, da ogenj ne more škodovati ne duhovnim bitjem ne smrti in hadu, se lahko sklene, da je to jezero simbol večnega uničenja, ne pa večnega mučenja. (Raz 19:20; 20:14, 15; 21:8)

• oltar:

  Dvignjen objekt ali oder, narejen iz zemlje, kamnov, kamnitega bloka ali lesa, prekritega s kovino. Na njem so v znak čaščenja darovali žrtve ali kadilo. V prvem prostoru svetega šotora in templja je bil manjši »zlati oltar«, na katerem so darovali kadilo. Narejen je bil iz lesa in prevlečen z zlatom. Zunaj na dvorišču je bil večji »bakreni oltar« za darovanje žgalnih žrtev. (2Mz 27:1; 39:38, 39; 1Mz 8:20; 1Kr 6:20; 2Kn 4:1; Lk 1:11) (Glej Dodatka B5 in B8.)

• omer:

  Prostorninska mera za suhe snovi. Omer je meril 2,2 l oziroma desetino efe. (2Mz 16:16, 18) (Glej Dodatek B14.)

• oniks:

  Poldrag kamen z belimi plastmi, ki se izmenjujejo s črnimi, rjavimi, rdečimi, sivimi ali zelenimi plastmi. Krasil je posebna oblačila velikega duhovnika. (2Mz 28:9, 12; 1Kn 29:2; Job 28:16)

• osnovne niti:

  Glej TKANJE.

• osten:

  Dolga palica z ostro kovinsko konico, s katero so kmetje priganjali živali. Z ostnom so primerjane besede modrih, ki spodbudijo poslušalca, da upošteva modri nasvet. Izraz »brcati proti ostnu« se nanaša na to, kako se trmasti bik upira, ko ga lastnik skuša usmerjati z ostnom; bik se z brcanjem proti ostnu poškoduje. (Apd 26:14; Sod 3:31)

P

• paberkovanje:

  Gre za pobiranje oziroma nabiranje paberkov oziroma pridelka, ki so ga namenoma ali nenamenoma pustili na požeti njivi ali v obranem nasadu. Po Mojzesovem Zakoniku ljudje svojih njiv niso smeli požeti čisto do roba niti niso smeli otresti vseh oliv ali potrgati vsega grozdja. Revnim, ljudem v stiski, priseljencem, sirotam in vdovam je Bog dal pravico, da poberejo, kar je ostalo na požeti njivi ali v obranem nasadu. (Rut 2:7)

• papirjevec:

  Vodna rastlina, podobna trstu. Papirjevec so uporabljali za izdelavo košar, posod in čolnov. Iz njega so izdelovali tudi liste za pisanje, podobne papirju; veliko zvitkov je bilo iz papirjevca. (2Mz 2:3)

• pasha:

  Vsakoletni praznik, ki so ga Izraelci praznovali 14. abiba (kasneje so ta mesec  imenovali nisan) v spomin na rešitev iz Egipta. Za pasho so zaklali in spekli jagnje (ali kozlička) in ga nato jedli z grenkimi zelišči in nekvašenim kruhom. (2Mz 12:27; Jn 6:4; 1Ko 5:7) V Jezusovem času so z besedo »pasha« včasih imenovali obdobje, ki je obsegalo praznovanje tako pashe (14. nisan) kot tudi praznika nekvašenega kruha (15.–21. nisan), ki je sledil pashi. (Lk 22:1; Jn 18:28; Apd 12:4)

• peč:

  Poleg peči, v katerih se je pripravljala hrana, so obstajale še druge vrste peči, in sicer za taljenje rude ali kovine, za žganje gline in za žganje apna. V svetopisemskih časih so bile peči zgrajene iz opek ali kamna. (1Mz 15:17; 3Mz 2:4; Dan 3:17; Raz 9:2)

• pečatnik; pečat:

  Pečatnik je priprava, s katero so (ponavadi v glino ali vosek) naredili odtis kot dokaz lastništva, pristnosti ali dogovora. Staroveški pečatniki so bili iz trde snovi (kamna, slonovine ali lesa) in so imeli zrcalno vgravirane črke ali vzorce. Beseda »pečat« je rabljena tudi figurativno kot znak, da je kaj pristno, da kaj komu pripada ali da je kaj skrito oziroma skrivno. (2Mz 28:11; Neh 9:38; Raz 5:1; 9:4)

• pečatni prstan:

  Vrsta pečatnika, ki so ga nosili na prstu ali vrvici, verjetno okoli vratu. Bil je simbol vladarjeve ali uradnikove oblasti. (1Mz 41:42) (Glej PEČATNIK; PEČAT.)

• pedenj:

  Dolžinska mera, ki je približno ustrezala razdalji od konca palca do konca mezinca pri razprti dlani. Če se kot merska enota upošteva komolec, dolg 44,5 cm, je pedenj v dolžino meril 22,2 cm. (2Mz 28:16; 1Sa 17:4) (Glej Dodatek B14.)

• pelin:

  Izraz za različne lesnate rastline izrazito grenkega okusa in močnega aromatičnega vonja. V Svetem pismu so s pelinom figurativno opisani grenki učinki nemorale, suženjstva, krivice in odpadništva. V Razodetju 8:11 »pelin« označuje nekaj grenkega in strupenega. (5Mz 29:18; Prg 5:4; Jer 9:15; Am 5:7)

• pergament:

  Ovčja, kozja ali telečja koža, obdelana tako, da je primerna za pisanje. Pergament je bil trpežnejši od papirusa in se je uporabljal za svetopisemske zvitke. Ko je Pavel prosil Timoteja, naj mu prinese pergamente, je morda šlo za dele Hebrejskih spisov. Nekateri od Mrtvomorskih zvitkov so bili napisani na pergament. (2Ti 4:13)

• Perzija; Perzijci:

  Dežela in ljudstvo, ki je običajno omenjeno skupaj z Medijci; očitno so bili Perzijci v sorodu z Medijci. Na začetku so Perzijci zasedali samo jugozahodni del obsežnega višavja, kjer je današnji Iran. Pod vodstvom Kira Velikega (po mnenju nekaterih staroveških zgodovinarjev je bil njegov oče Perzijec, mati pa Medijka) so Perzijci nadvladali Medijce. Kljub temu sta obe ljudstvi še naprej tvorili skupni imperij. Kir je leta 539 pr. n. št. zavzel babilonski imperij in dovolil Judom, ki so bili v ujetništvu, da se vrnejo v svojo domovino. Perzijski imperij se je razprostiral od reke Ind na vzhodu do Egejskega morja na zahodu. Judje so bili pod perzijsko oblastjo, dokler Perzijcev ni premagal Aleksander Veliki leta 331 pr. n. št. Perzijski imperij je bil napovedan v videnju, ki ga je dobil Daniel; omenjen je tudi v Ezrovi, Nehemijevi in Esterini knjigi. (Ezr 1:1; Dan 5:28; 8:20) (Glej Dodatek B9.)

• pesem vzpenjajočih:

  To je nadpis pri psalmih 120–134. Čeprav je veliko ugibanj glede pomena te besedne zveze, so mnogi mnenja, da so teh 15 psalmov peli izraelski častilci, ko so se veseli vzpenjali proti Jeruzalemu, ki je stal visoko v judovskem gorovju, da bi se tam udeležili treh večjih vsakoletnih praznikov.

• pim:

  Pim je bila utežna enota pa tudi cena, ki so jo Filistejci zaračunavali za brušenje različnega kovinskega orodja. Med arheološkimi izkopavanji v Izraelu so našli kar nekaj kamnitih uteži, na katerih so zapisani starohebrejski soglasniki besede »pim«. Te uteži povprečno tehtajo 7,8 g, kar znaša približno dve tretjini šekla. (1Sa 13:20, 21)

• pira:

  Vrsta žita (Triticum spelta), pri katerem se zrnje težko loči od plev. (2Mz 9:32)

• pisar:

  Prepisovalec Hebrejskih spisov. (Ezr 7:6, pdč. op.)

•  pismouk:

  V Jezusovem času so s tem izrazom poimenovali moške, ki so bili dobri poznavalci Zakonika. Pismouki so nasprotovali Jezusu. (Mr 12:38, 39; 14:1)

• pitna daritev:

  Vino, ki se je zlivalo na oltar in se je darovalo skupaj z večino drugih daritev. Pavel je s to besedno zvezo figurativno opisal, da se rade volje razdaja za sokristjane. (4Mz 15:5, 7; Flp 2:17)

• plen:

  Osebno ali družinsko imetje, živina ali druge dragocenosti, ki se odvzamejo poraženim sovražnikom. (Joz 7:21; 22:8; Heb 7:4)

• plesen:

  Katera koli od mnogih rastlinskih bolezni, ki jih povzročajo zajedavske glive. Nekateri menijo, da gre pri plesni, omenjeni v Svetem pismu, za žitno progasto rjo (Puccinia graminis). (1Kr 8:37)

• pleve:

  Ovoji, ki se z mlatenjem in vejanjem žita ločijo od zrnja. Kadar so pleve uporabljene v govornih figurah, predstavljajo nekaj ničvrednega in nezaželenega. (Ps 1:4; Mt 3:12)

• polaganje rok na koga ali kaj:

  Ko so na posameznika položili roke, je to pomenilo, da mu bo zaupana kakšna posebna naloga, da bo prejel blagoslov, svetega duha ali pa da bo ozdravljen. Včasih so roke položili na živali, preden so jih žrtvovali. (2Mz 29:15; 4Mz 27:18; Apd 19:6; 1Ti 5:22)

• poravnava:

  V Hebrejskih spisih je poravnava povezana z žrtvami, ki so jih ljudje darovali zato, da so se lahko bližali k Bogu in ga častili. Po Mojzesovem Zakoniku je bilo treba, še zlasti na dan poravnave, darovati žrtve, da bi ljudje in celoten narod kljub svojim grehom prišli v miren odnos z Bogom. Te žrtve so nakazovale na Jezusovo žrtev, ki je popolnoma in enkrat za vselej poravnala grehe človeštva in tako ljudem omogočila, da pridejo z Jehovom v miren odnos. (3Mz 5:10; 23:28; Kol 1:20; Heb 9:12)

• porneia:

  Glej SPOLNA NEMORALA.

• posrednik:

  Kdor posreduje med dvema človekoma ali dvema skupinama, da se pobotata. V Svetem pismu je Mojzes omenjen kot posrednik zaveze na temelju Zakonika, Jezus pa kot posrednik nove zaveze. (Gal 3:19; 1Ti 2:5)

• post:

  Popolna omejitev uživanja hrane v določenem času. Izraelci so se postili na dan poravnave, takrat, ko so bili v stiski, in takrat, ko so potrebovali Božje vodstvo. Judje so uvedli štiri letne poste v spomin na tragične dogodke iz svoje zgodovine. Post se od kristjanov ne zahteva. (Ezr 8:21; Iz 58:6; Lk 18:12)

• pot; Pot:

  Ta izraz se v Svetem pismu v figurativnem smislu nanaša na način ravnanja ali vedenja, ki ga Jehova odobrava oziroma ne odobrava. (Job 34:21; Ps 37:34) Za sledilce Jezusa Kristusa so ljudje rekli, da so privrženci »Poti«, kar je pomenilo, da je bilo njihovo življenje osredinjeno na vero v Jezusa Kristusa in da so posnemali njegov zgled. (Apd 19:9)

• prača:

  Usnjen trak ali trak, stkan iz živalskih kit, ločja ali dlake. V osrednjem delu prače, ki je bil širši, je bil izstrelek, največkrat kamen. Pračar si je en konec prače zavezal za dlan ali zapestje, drugi konec pa je držal v roki, in ko je s pračo zamahnil, ga je spustil. Staroveški narodi so v svoji vojski imeli tudi pračarje. (Sod 20:16; 1Sa 17:50)

• pravi Bog:

  To je prevod dveh hebrejskih izrazov, in sicer ha Elohim in ha El. Ta hebrejska izraza velikokrat poudarita razliko med Jehovom kot edinim pravim Bogom in krivimi bogovi. V takšnih primerih prevod »pravi Bog« ohranja polni pomen omenjenih hebrejskih izrazov. (1Mz 5:22, 24; 46:3; 5Mz 4:39)

• pravičnost:

  V Svetem pismu se ta izraz nanaša na to, kar je prav glede na Božja merila za pravilno in napačno. (1Mz 15:6; 5Mz 6:25; Prg 11:4; Zef 2:3; Mt 6:33)

• praznik nekvašenega kruha:

  Prvi od treh večjih praznikov, ki so jih Izraelci praznovali vsako leto. Začel se je 15. nisana, dan po pashi, in je trajal sedem dni. V tem času so lahko jedli samo nekvašeni kruh v spomin na odhod iz Egipta. (2Mz 23:15; Mr 14:1)

• praznik posvečenja:

  Letni praznik v spomin na očiščenje templja, ki ga je oskrunil Antioh Epifan. Praznovanje se je začelo  25. kisleva in je trajalo osem dni. (Jn 10:22)

• praznik žetve; praznik tednov:

  Glej BINKOŠTI.

• predrzno vedenje:

  To je prevod grške besede asélgeia. Zveza se nanaša na dejanja, s katerimi posameznik resno krši Božje zakone in s katerimi odseva predrzno oziroma izrazito zaničljivo stališče. S takšnim vedenjem posameznik kaže nespoštovanje ali celo zaničevanje do oblasti, zakonov in meril. Ne nanaša se na manjše prestopke. (Gal 5:19; 2Pt 2:7)

• pregnanstvo:

  Izgon posameznika iz domovine ali od doma, pogosto na zahtevo osvajalcev. Hebrejska beseda pomeni »odhod«. Izraelce sta doleteli dve večji pregnanstvi. Severno, desetrodovno kraljestvo so v pregnanstvo odpeljali Asirci, kasneje pa so južno, dvorodovno kraljestvo v pregnanstvo odpeljali Babilonci. Nekateri od teh pregnancev so se vrnili v svojo deželo med vladanjem perzijskega kralja Kira. (2Kr 17:6; 24:16; Ezr 6:21)

• pregovor:

  Moder izrek ali kratka zgodba, ki sporoča kaj poučnega ali v nekaj besedah pove kako globoko resnico. V Svetem pismu je pregovor lahko tudi zapleten izrek ali uganka. Pregovor pove resnico na slikovit način, velikokrat v prenesenem pomenu. Z nekaterimi pregovori so izražali posmeh ali prezir do nekaterih posameznikov. (Pdg 12:9; 2Pt 2:22)

• prekletstvo:

  Z besedo izražena želja, da bi koga ali kaj zadelo zlo, nesreča. S tem niso mišljene kletvice niti besede, ki jih kdo izreče v navalu besa. Pogosto je šlo za uradno izjavo ali objavo, da se bo zgodilo kaj hudega. Kadar je prekletstvo izrekel Bog oziroma kaka pooblaščena oseba, je imela takšna objava preroški pomen in se je zagotovo uresničila. (1Mz 12:3; 4Mz 22:12; Gal 3:10)

• prerok:

  Tisti, po katerem Bog razodeva svoje namene. Preroki so govorili v Božjem imenu. Niso sporočali le Jehovovih prerokb, ampak tudi njegove nauke, zapovedi in sodne odločbe. (Am 3:7; 2Pt 1:21)

• prerokba:

  Sporočilo, navdihnjeno od Boga. S prerokbo bodisi Bog razodene svojo voljo ljudem bodisi ljudje objavijo Božjo voljo drugim. Prerokba je lahko kak navdihnjen moralni nauk, kakšna zapoved ali sodba, ki jo izreče Bog, ali pa napoved česa, kar se bo zgodilo v prihodnosti. (Ezk 37:9, 10; Dan 9:24; Mt 13:14; 2Pt 1:20, 21)

• prestopek:

  Kršitev zakona. V Svetem pismu ima enak pomen kakor beseda »greh«. (Ps 51:3; Rim 5:14)

• prešuštvo:

  Spolni odnos poročenega moškega oziroma ženske z osebo, s katero ni poročen oziroma poročena. (2Mz 20:14; Mt 5:27; 19:9)

• pretorijanska garda:

  Skupina rimskih vojakov, ki so služili kot telesni stražarji rimskega cesarja. Garda si je sčasoma pridobila veliko politično moč in je lahko vplivala na to, ali bo cesar ostal na oblasti ali pa bo odstavljen. (Flp 1:13)

• Pričevanje:

  »Pričevanje« se običajno nanaša na Deset zapovedi, napisanih na dveh kamnitih ploščah, ki ju je dobil Mojzes. (2Mz 31:18)

• prijaznost:

  Izvirni izrazi, ki se prevajajo s »prijaznost«, se nanašajo na dejavno zanimanje za dobro drugih; prijazen posameznik ima do drugih prijateljski odnos in jim je vedno pripravljen nesebično pomagati. Izvirni izrazi za »prijaznost« se razlikujejo od izrazov za »dobroto«, ki poudarjajo moralno odličnost in krepost. (Gal 5:22)

• prijemalke za stenj:

  Pribor iz zlata (verjetno podoben pincetam), ki so ga uporabljali v svetem šotoru in templju, da so z njim ugasnili plamen v svetilkah. (2Mz 37:23)

• pripadniki Herodove stranke:

  Glej HERODOVA STRANKA, PRIPADNIKI.

• prisega:

  Izjava, s katero posameznik zagotovi, da je nekaj res, ali pa slovesno obljubi, da bo kaj naredil oziroma da česa ne bo naredil. Pogosto gre za zaobljubo, ki jo kdo da komu na višjem položaju, še zlasti Bogu. Jehova je zavezo, ki jo je sklenil z Abrahamom, podkrepil s prisego. (1Mz 14:22; Heb 6:16, 17)

•  prokonzul:

  Upravitelj province, ki je bila pod upravo rimskega senata. Prokonzul je imel sodno in vojaško oblast. Čeprav je bil za svoje ravnanje odgovoren senatu, je v provinci imel najvišjo oblast. (Apd 13:7; 18:12)

• prostitutka:

  Ženska, ki ima spolne odnose z nekom, ki ni njen zakonec, in to največkrat za denar. (Grška beseda za »prostitutko«, pórne, izhaja iz besede, ki v osnovi pomeni »prodajati«.) V Svetem pismu piše, da so se prostituirali tudi moški. Medtem ko je bila pri poganskih narodih tempeljska prostitucija vir prihodka, je bila pod Mojzesovim Zakonikom prostitucija prepovedana in tudi denarja, prisluženega s prostitucijo, se ni smelo sprejeti kot prispevek za Jehovovo svetišče. (5Mz 23:17, 18; 1Kr 14:24) V Svetem pismu je ta izraz rabljen tudi v prenesenem pomenu in se nanaša na ljudstva, narode ali organizacije, ki trdijo, da častijo Boga, vendar se vpletajo v različne oblike malikovanja. Na primer, v Razodetju je kot prostitutka opisana verska organizacija, imenovana »Babilon Veliki«; tako je opisana zato, ker prijateljuje z vladarji tega sveta, da bi si pridobila oblast in bogastvo. (Raz 17:1–5; 18:3; 1Kn 5:25, pdč. op.)

• prvi pridelki; prvo:

  Prvi pridelki ob žetvi ali pobiranju oziroma prvo od česar koli. Jehova je od Izraelcev zahteval, da mu darujejo prvorojence od ljudi in živali ter prve pridelke zemlje. Ob prazniku nekvašenega kruha in ob binkoštih so Izraelci kot narod darovali Bogu prve pridelke. Izvirni izraz se figurativno uporablja za Kristusa in njegove maziljene sledilce. (1Ko 15:23; 4Mz 15:21; Prg 3:9; Raz 14:4)

• prvorojenec:

  Ta izraz se nanaša predvsem na očetovega (ne materinega) najstarejšega sina. V svetopisemskih časih je prvorojeni sin imel časten položaj v družini in je po očetovi smrti postal družinski poglavar. Izvirni izraz se nanaša tudi na prvorojene samce pri živalih. (2Mz 11:5; 13:12; 1Mz 25:33; Kol 1:15)

• psalm:

  Pesem, s katero se hvali Boga. Psalme so uglasbili in Božji častilci so jih lahko peli, na primer pri javnem čaščenju Boga Jehova v jeruzalemskem templju. (Lk 20:42; Apd 13:33; 1Ko 14:26)

• purim:

  Vsakoletni praznik, ki se praznuje 14. in 15. adarja v spomin na to, da so bili Judje v času kraljice Estere rešeni pred pomorom. Beseda purím (verjetno gre za akadsko besedo) je množinska oblika besede pur, ki pomeni »žreb«. Praznik je dobil to ime zato, ker je Haman vrgel pur (žreb), da bi določil dan, ko naj bi izpeljal morilsko zaroto proti Judom. (Est 3:7; 9:26)

• purpurna barva:

  Ta barva se v Svetem pismu pogosto omenja. Gre za splošen izraz, ki zajema različne odtenke, od temno rdeče do lila, ki se jih dobi z različnimi barvili ali postopki barvanja. (2Mz 25:4; 4Mz 4:13; Ezk 27:7, 16; Dan 5:7, 29; Mr 15:17, 20; Lk 16:19; Raz 17:4; podčrtne opombe) Ta barva je bila zelo draga, zato so jo velikokrat povezovali z bogastvom, častjo ali kraljevskim položajem.

• pustinja:

  Hebrejska beseda za pustinjo (midbár) se na splošno nanaša na redko naseljeno, neobdelano območje. (Jer 2:2) V pustinji so lahko pašniki, vodni zbiralniki, hiše in celo kakšno mesto. (2Mz 3:1; Joz 15:61, 62; 1Kr 2:34; 2Kn 26:10; Ps 65:12; Iz 42:11; Jer 23:10) Čeprav beseda midbár pogosto označuje stepo z grmičevjem in travo, se lahko nanaša tudi na območje brez vode, na puščavo v pravem pomenu besede.

R

• rad, imeti; ljubiti:

  V Krščanskih grških spisih se s tema izrazoma včasih prevaja glagol agapáo, s katerim se opisuje ljubezen, ki jo vodijo načela in ki lahko zajema tudi naklonjenost. (Mt 22:39; Jn 3:16) Z »imeti rad« se običajno prevaja tudi glagol philéo, ki pomeni »čutiti naklonjenost« in označuje zelo tesno in prisrčno vez, kakršna obstaja med dobrimi prijatelji in tesno povezanimi družinskimi člani. (Jn 5:20)

• Rahab; rahab:

  Izraz, ki je v simboličnem pomenu uporabljen v Jobu, Psalmih in Izaiju. V Jobu sobesedilo namiguje, da je rahab nekakšna morska pošast; na drugih mestih ta morska pošast simbolično  predstavlja Egipt. (Job 9:13; Ps 87:4; Iz 30:7; 51:9, 10)

• raj:

  Čudovit park oziroma parku podoben vrt. Prvi takšen raj je bil Eden, ki ga je Jehova pripravil za prva človeka. Ko je Jezus govoril z enim od zločincev, ki sta visela na mučilnih kolih poleg njega, je nakazal, da bo zemlja postala raj. V 2. Korinčanom 12:4 se beseda »raj« očitno nanaša na prihodnji raj, v Razodetju 2:7 pa na raj v nebesih. (Vp 4:13; Lk 23:43)

• raševina:

  Groba tkanina, ki so jo ponavadi tkali iz temne kozje dlake. Uporabljali so jo za izdelovanje vreč, v katerih so na primer shranjevali žito. Poleg tega so raševino nosili v znak žalovanja. (1Mz 37:34; Lk 10:13)

• rog:

  Gre za živalske rogove, ki so jih uporabljali kot posode za pitje ali kot posode, v katerih so imeli olje, črnilo ali kozmetična sredstva. Uporabljali so jih tudi kot glasbeni ali signalizacijski instrument. (1Sa 16:1, 13; 1Kr 1:39) Beseda »rog« je pogosto uporabljena figurativno kot simbol moči, osvajanja tujih ozemelj in zmage. (5Mz 33:17; Mih 4:13; Zah 1:19)

• rogovi oltarja:

  Rogu podobne konice na vogalih nekaterih oltarjev. (3Mz 8:15; 1Kr 2:28) (Glej Dodatka B5 in B8.)

S

• saduceji:

  Vplivna judovska verska ločina, ki so jo sestavljali bogati aristokrati in duhovniki, ki so imeli velik vpliv na dejavnosti v templju. Zavračali so premnoga ustna izročila farizejev in druga njihova verovanja. Niso verjeli ne v vstajenje ne v obstoj angelov. Nasprotovali so Jezusu. (Mt 16:1; Apd 23:8)

• Salomonovo stebrišče:

  Pokrit prehod na vzhodni strani zunanjega dvorišča templja v Jezusovem času. Po splošnem mnenju naj bi šlo za ostanek Salomonovega templja. Tam je nekoč pozimi hodil tudi Jezus. Kasneje so se tam k čaščenju Boga zbirali prvi kristjani. (Jn 10:22, 23; Apd 5:12) (Glej Dodatek B11.)

• Samarija:

  Mesto, ki je bilo kakih 200 let prestolnica severnega, desetrodovnega Izraelovega kraljestva; tako se je imenovalo tudi ozemlje, ki ga je zajemalo to kraljestvo. Mesto je bilo zgrajeno na gori z istim imenom. V Jezusovem času je bila Samarija okrožje, ki je ležalo med Galilejo na severu in Judejo na jugu. Jezus med svojimi potovanji ponavadi ni oznanjeval v Samariji, vseeno pa je včasih, ko jo je prečkal, govoril s tamkajšnjimi prebivalci. Peter je drugi simbolični ključ Kraljestva uporabil, ko so Samarijani prejeli svetega duha. (1Kr 16:24; Jn 4:7; Apd 8:14) (Glej Dodatek B10.)

• Samarijani:

  Ta izraz se je sprva nanašal na Izraelce v severnem, desetrodovnem kraljestvu, toda ko so leta 740 pr. n. št. Samarijo zavzeli Asirci, je zajemal tudi tujce, ki so jih Asirci naselili na to območje. Izraz »Samarijan« v Jezusovem času ni več imel rasne ali politične konotacije in je ponavadi označeval ljudi, ki so pripadali verski ločini, ki je živela blizu staroveškega Sihema in Samarije. Nekatera verovanja te ločine so se precej razlikovala od tega, kar je učilo judovstvo. (Jn 8:48)

• sanhedrin:

  Judovsko vrhovno sodišče v Jeruzalemu. V Jezusovem času ga je sestavljalo 71 članov, med katerimi so bili veliki duhovnik in drugi, ki so v preteklosti služili kot veliki duhovniki, člani njihovih družin, starešine, rodovni in družinski poglavarji in pismouki. (Mr 15:1; Apd 5:34; 23:1, 6)

• Satan:

  Hebrejska beseda, ki pomeni »upornik«. Ko je ta beseda v izvirnih jezikih zapisana z določnim členom, se nanaša na Satana Hudiča, Božjega glavnega nasprotnika. (Job 1:6; Mt 4:10; Raz 12:9)

• satrap:

  V babilonskem in perzijskem imperiju je bil satrap namestnik kralja ali upravitelj province. Na ta položaj ga je postavil kralj. (Ezr 8:36; Dan 6:1)

• sea:

  Prostorninska mera za suhe snovi. Sea je merila 7,33 l, kar je preračunano glede na to, koliko naj bi meril bat, prostorninska mera za tekočino. (2Kr 7:1, pdč. op.) (Glej Dodatek B14.)

• sela:

  Tehnični izraz, ki so ga uporabljali pri glasbi ali recitiranju; zapisan je v Psalmih in Habakuku. Morda je označeval premor pri petju ali pri glasbi ali obojem; takšen  premor je morda omogočil tih premislek ali pa je poudaril pravkar izraženo čustvo. V grški Septuaginti je ta izraz preveden z diápsalma, kar pomeni »glasbeni interludij«. (Ps 3:4; Hab 3:3)

• serafi:

  Duhovna bitja, ki so okoli Jehovovega prestola v nebesih. Hebrejski izraz serafím dobesedno pomeni »goreči«. (Iz 6:2, 6)

• seženj:

  Dolžinska mera za merjenje vodne globine. Seženj je meril 1,8 m. (Apd 27:28) (Glej Dodatek B14.)

• shodni šotor:

  Ta besedna zveza se nanaša tako na šotor, ki ga je postavil Mojzes, kot na sveti šotor, ki so ga Izraelci prvotno postavili v pustinji. (2Mz 33:7; 39:32)

• signalni drog:

  Videti je, da hebrejska beseda nes označuje pokončen drog ali kol, ki je bil postavljen na kaki vzpetini, tako da je bil viden z vseh smeri; ima dobesedni in figurativni pomen. Tak drog je lahko označeval mesto, kjer naj bi se zbrali ljudje ali vojske. (2Mz 17:15, pdč. op.; Iz 5:26, pdč. op.; 30:17)

• simbolna daritev:

  Del daritve, ki je simboliziral oziroma predstavljal celotno daritev. Hebrejska beseda izraža misel, da je to bila spominska daritev, in sicer v tem pomenu, da je Boga spominjala na celotno daritev. (3Mz 2:2)

• sin:

  V svetopisemskih časih beseda »sin« ni označevala samo neposrednega moškega potomca, ampak je imela širši pomen. Lahko je označevala posvojenega sina, moškega potomca ali pa zeta. Včasih so z besedo »sinovi« mišljeni celi narodi. (Mt 12:23; Lk 3:23; Zah 9:13)

• sinagoga:

  Beseda pomeni »zbiranje; zbor«, toda v večini svetopisemskih stavkov je s to besedo označena zgradba oziroma kraj, kjer so se Judje zbirali, da so brali Svete spise, se učili, poučevali in molili. V Jezusovem času je sinagogo imelo vsako večje izraelsko naselje, večja mesta pa so imela več kot eno sinagogo. (Lk 4:16; Apd 13:14, 15)

• Sin človekov; sin človekov:

  Besedna zveza, ki se v evangelijih pojavi kakih 80-krat. Nanaša se na Jezusa Kristusa in poudarja, da je Jezus, ko se je rodil na zemlji, bil v resnici človek, ne pa zgolj duhovno bitje s snovnim telesom. Prav tako nakazuje, da bo Jezus izpolnil prerokbo iz Daniela 7:13, 14. V Hebrejskih spisih je ta besedna zveza uporabljena za Ezekiela in Daniela, s čimer je poudarjeno, da se ta smrtna človeka razlikujeta od Boga, ki je bil vir njunega sporočila. (Ezk 3:17; Dan 8:17; Mt 19:28; 20:28)

• Sion; gora Sion:

  Sion je ime mesta, ki se je prvotno imenovalo Jebus. To je bila jebusejska utrdba, ki je ležala na jugovzhodnem delu griča, kjer je bil kasneje zgrajen Jeruzalem. Ko je David zavzel Sion, je tam zgradil svojo kraljevo palačo, ki je bila kasneje poimenovana »Davidovo mesto«. (2Sa 5:7, 9) Ko je dal na ta kraj prinesti Skrinjo zaveze, je gora Sion postala za Jehova še posebej sveta. Kasneje se je ime »Sion« nanašalo tudi na območje templja na gori Moriji, včasih pa so s tem imenom imeli v mislih celoten Jeruzalem. V Krščanskih grških spisih se to ime pogosto uporablja v prenesenem pomenu. (Ps 2:6; 1Pt 2:6; Raz 14:1)

• Sirija; Sirci:

  Glej ARAM; ARAMEJCI.

• Sirta:

  Dva večja plitva zaliva na libijski obali v Severni Afriki. Staroveški mornarji so se ju bali, saj so bile tam zahrbtne peščene sipine, ki so se zaradi plimovanja stalno prestavljale. (Apd 27:17) (Glej Dodatek B13.)

• sivan:

  Ime 3. meseca judovskega svetega koledarja in 9. meseca posvetnega koledarja. Tako so ga poimenovali po vrnitvi iz pregnanstva v Babilonu. Ustreza obdobju od sredine maja do sredine junija. (Est 8:9) (Glej Dodatek B15.)

• Skrinja Pričevanja:

  Glej SKRINJA ZAVEZE.

• Skrinja zaveze:

  Imenovana tudi Skrinja Pričevanja. Narejena je bila iz akacijevega lesa in prevlečena z zlatom. Hranili so jo v Najsvetejšem v svetem šotoru, kasneje pa v Najsvetejšem v templju, ki ga je zgradil Salomon. Imela je pokrov iz čistega zlata, na katerem sta bila keruba, ki sta bila z obrazom obrnjena drug proti drugemu. Od vsega, kar se je hranilo v Skrinji, je bilo najpomembnejše Pričevanje,  to sta bili plošči z Desetimi zapovedmi. (2Mz 25:22; 5Mz 31:26; 1Kr 6:19; Heb 9:4) (Glej Dodatka B5 in B8.)

• sodni dan:

  Dan ali obdobje, ko Bog nekatere skupine, narode ali človeštvo na splošno pokliče na odgovornost. Lahko se nanaša na sodbo, ko so tisti, ki si zaslužijo smrt, usmrčeni. Lahko pa se nanaša na sodbo, ko nekateri dobijo priložnost, da se rešijo. Jezus Kristus in njegovi apostoli so govorili o prihodnjem »sodnem dnevu«, v katerem se ne bo sodilo samo živim, ampak tudi tistim, ki so v preteklosti umrli. (Mt 12:36)

• sodniki:

  Moški, ki jih je Jehova postavil, da bi reševali njegovo ljudstvo, Izraelce, preden so jim začeli vladati kralji. (Sod 2:16)

• sodni stol:

  Ponavadi je šlo za dvignjeno ploščad na prostem, do katere so vodile stopnice. Od tam so uradniki sede nagovorili množice in jim objavili svoje odločitve. Besedni zvezi »Božji sodni stol« in »Kristusov sodni stol« sta rabljeni v prenesenem pomenu in nakazujeta na to, da bo Jehova poskrbel, da se bo sodilo človeštvu. (Rim 14:10; 2Ko 5:10; Jn 19:13)

• sodni uradniki:

  V provincah v babilonskem imperiju so to bili uradniki, ki so poznali zakon in so imeli omejeno sodno oblast. (Dan 3:2)

• spiritistični medij:

  Tisti, ki trdi, da lahko komunicira z mrtvimi. (3Mz 20:27, pdč. op.; 5Mz 18:10–12; 2Kr 21:6)

• spiritizem:

  Prepričanje, da duh umrlega preživi smrt fizičnega telesa in da komunicira z živimi, predvsem po kakem človeku (mediju), ki je še posebej dovzeten za vpliv duhov. Grška beseda za »ukvarjanje s spiritizmom« je pharmakía, kar dobesedno pomeni »uporaba drog«. To besedo so začeli povezovati s spiritizmom, ker so v starodavnih časih pri tem, ko so klicali demone, da bi dobili moč za čaranje, uporabljali droge. (Gal 5:20; Raz 21:8)

• spolna nemorala:

  Grško porneía, izraz, ki se v Svetem pismu nanaša na nekatere spolne aktivnosti, ki jih Bog prepoveduje. Sem spada prešuštvovanje, prostitucija, spolni odnosi med neporočenimi, homoseksualnost in spolni odnosi z živaljo. Ta beseda je v knjigi Razodetje rabljena figurativno v zvezi z versko prostitutko, imenovano »Babilon Veliki«, ker prijateljuje z vladarji tega sveta, da bi si pridobila oblast in bogastvo. (Raz 14:8; 17:2; 18:3; Mt 5:32; Apd 15:29; Gal 5:19) (Glej PROSTITUTKA.)

• sposobnost razumevanja:

  Izvirne besede, ki se v tem prevodu Svetega pisma ponavadi prevajajo s »sposobnost razumevanja«, »razumnost«, »razumen«, »razumeti« ali »razum« označujejo zmožnost videti, kako so posamezni deli ali vidiki nečesa med seboj povezani, ali zmožnost videti zadevo v celoti, ne le posamezna dejstva. (Prg 3:5; 16:16; Mr 12:33)

• sprava:

  Glej PORAVNAVA.

• spravni pokrov:

  To je bil pokrov Skrinje zaveze, pred katerim je veliki duhovnik na dan poravnave poškropil kri živali, darovanih za greh. Hebrejski izraz izhaja iz glagola, ki v osnovi pomeni »pokriti (greh)« ali morda »izbrisati (greh)«. Pokrov je bil narejen iz čistega zlata, na vsaki strani pa je imel po enega keruba. Včasih je omenjen preprosto kot »pokrov«. (2Mz 25:17–22; 1Kn 28:11; Heb 9:5) (Glej Dodatek B5.)

• spreobrnjenec:

  V Svetem pismu se beseda »spreobrnjenec« nanaša na človeka, ki je sprejel judovstvo; če je to bil moški, se je moral dati obrezati. (Mt 23:15; Apd 13:43)

• starešina:

  V Svetem pismu se ta izraz uporablja predvsem za osebo, ki ima v kaki skupnosti ali narodu določeno oblast in odgovornost. Ta beseda se v knjigi Razodetje nanaša tudi na nebeška bitja. Grška beseda presbýteros se prevaja s »starešina«, kadar se nanaša na posameznika, ki vodi v občini. (2Mz 4:29; Prg 31:23; 1Ti 5:17; Raz 4:4)

• steber:

  Pokončen gradbeni element, ki kaj nosi, oziroma nekaj, kar je po obliki temu podobno. Nekatere stebre so postavili v spomin na kak zgodovinski dogodek. Stebre so kot nosilne elemente uporabili v templju in kraljevih zgradbah, ki jih je dal sezidati Salomon. Poganski narodi so postavljali svete stebre, da so jih uporabljali  pri krivem čaščenju; Izraelci so jih včasih v tem posnemali. (Sod 16:29; 1Kr 7:21; 14:23) (Glej KAPITEL.)

• stiskalnica za grozdje:

  Stiskalnico sta ponavadi sestavljali dve kadi, zgornja in spodnja, ki sta bili izdolbeni v apnenec in povezani z majhnim kanalom. V zgornji kadi se je tlačilo grozdje, iz nje pa je sok tekel v spodnjo kad. Stiskalnica simbolično predstavlja izvršitev Božje sodbe. (Iz 5:2; Raz 19:15)

• stoiški filozofi:

  Privrženci stoicizma, grške filozofske smeri. Verjeli so, da lahko človek doseže srečo tako, da živi v skladu z razumom in naravo. Po njihovem mnenju je bil zares moder tisti, ki je ravnodušen do bolečine in užitka. (Apd 17:18)

• strah pred Bogom:

  Glej BATI SE BOGA.

• stranska žena:

  V poligamni zakonski zvezi je to bila ženska, ki si jo je moški vzel za ženo poleg svoje prave zakonske žene in ni imela vseh pravic, ki jih je imela prava žena. Pogosto je to bila sužnja. (2Mz 21:8; 2Sa 5:13; 1Kr 11:3)

• stražar:

  Tisti, ki varuje ljudi ali premoženje pred morebitno nevarnostjo oziroma škodo, in to pogosto ponoči; ko preti nesreča, poskrbi za alarm. Stražarji so pogosto stali na mestnem obzidju in stolpih, da so lahko opazili vsakega, ki se je približeval mestu. Stražarje so imeli tudi v vojski. V figurativnem pomenu so bili takšni stražarji preroki, saj so izraelski narod opozarjali pred bližajočim se uničenjem. (2Kr 9:20; Ezk 3:17)

• strežni služabnik:

  Grško diákonos; ta beseda se pogosto prevaja tudi s »služabnik« ali s »tisti, ki streže«. Besedna zveza »strežni služabnik« se nanaša na posameznika, ki v občini pomaga starešinstvu. Za opravljanje te naloge mora ustrezati svetopisemskim merilom. (1Ti 3:8–10, 12)

• stvarnost:

  Prevod grške besede aión, kadar se nanaša na trenutno stanje v svetu ali na dogodke, ki so značilni za določeno obdobje. V Svetem pismu je omenjena »sedanja stvarnost«; s to besedno zvezo je mišljeno splošno prevladujoče stanje v svetu in posvetni način življenja. (2Ti 4:10) Bog je s sklenitvijo zaveze na temelju Zakonika uvedel stvarnost, ki bi jo lahko poimenovali izraelska oziroma judovska stvarnost. Kasneje je poskrbel, da je Jezus Kristus s svojo odkupno žrtvijo uvedel drugačno stvarnost, ki je bila predvsem povezana z občino maziljenih kristjanov. To je zaznamovalo začetek nove dobe, v kateri se je uresničilo to, na kar je nakazovala zaveza, sklenjena na temelju Zakonika. Kadar je ta grška beseda rabljena v množini, se nanaša na različne stvarnosti (oziroma prevladujoča stanja v svetu), ki so obstajale, ki obstajajo ali bodo obstajale. (Mt 24:3; Mr 4:19; Rim 12:2; 1Ko 10:11)

• suženj; suženjstvo:

  Danes se z besedo »suženj« ponavadi označuje človeka, ki ga gospodar kupi, da dela zanj, in to največkrat v zelo slabih razmerah. V Svetem pismu pa ima ta izraz širši pomen in lahko označuje tudi služabnika, ki je v kaki družini užival čast in so mu veliko zaupali. Prodajanje in kupovanje sužnjev je bilo v svetopisemskih časih nekaj povsem običajnega, toda Mojzesov Zakonik je sužnje ščitil, da se z njimi ni kruto ravnalo. V izraelski družbi se je lahko posameznik, ki je obubožal, prodal v sužnost (ali pa je v sužnost prodal svoje otroke) in tako poravnal svoje dolgove. V rimskem imperiju je bilo veliko sužnjev in vsak suženj je lahko postal svoboden. Če je bil posameznik uradno osvobojen, je dobil rimsko državljanstvo, vendar ni bil primeren za opravljanje političnih nalog. Če pa je bil neuradno osvobojen, je bil sicer osvobojen suženjstva, vendar si s tem ni pridobil vseh državljanskih pravic. Med zgodnjimi kristjani so bili tako svobodni ljudje kot sužnji pa tudi tisti, ki so bili osvobojeni suženjstva. Toda v duhovnem pogledu so vsi kristjani označeni za sužnje, ker so kupljeni za ceno Jezusove dragocene krvi. Tisti, ki se krstijo, začnejo prostovoljno sužnjevati svojima Gospodarjema – Bogu Jehovu in Jezusu Kristusu. (2Mz 21:2; Rim 1:1; 1Ko 7:22; 1Pt 2:16)

• svaški zakon:

  Običaj, po katerem se je moral moški poročiti z ženo svojega pokojnega brata, če ta ni imel sinov. Tako je  poskrbel za nadaljevanje družinske linije svojega brata. Ta običaj, znan tudi kot leviratski zakon, je bil kasneje dodan v Mojzesov Zakonik. (1Mz 38:8; 5Mz 25:5)

• svet:

  Grška beseda kósmos (»red«) lahko pomeni 1. celotno človeštvo, 2. okolje, v katerem se posameznik rodi in v katerem živi, ali 3. človeštvo, med katero niso všteti Jehovovi služabniki. (Jn 3:16; 15:19; 1Ko 7:31)

• sveta skrivnost:

  Gre za skrivnost, ki izvira od Boga in je del njegovega namena. Bog jo razodene ob svojem času in samo tistim, katerim se jo odloči razodeti. (Mr 4:11; Kol 1:26)

• sveti:

  V Krščanskih grških spisih se ta izraz nanaša na vse, ki so sestavljali krščansko občino v prvem stoletju, torej na vse, ki so bili očiščeni po Kristusovi krvi in izbrani za službo Bogu kot bodoči Kristusovi sodediči. (1Ko 1:2; 2Ko 1:1) To, da se zanje uporablja izraz »sveti«, ne pomeni, da so bili med življenjem na zemlji brez greha. (1Jn 1:8) V Svetem pismu ne piše, da so bili za svete priznani šele po svoji smrti. Kristjani so bili spodbujeni, da molijo za svete, ne pa, da molijo k njim ali po njih. (Ef 6:18, 19)

• sveti duh:

  Nevidna dejavna sila, s katero Bog izpolnjuje svojo voljo. Ta duh je svet, ker prihaja od Jehova, ki je čist in pravičen v največji možni meri, in ker Jehova po njem izpolnjuje to, kar je sveto. (Lk 1:35; Apd 1:8)

• sveti kol:

  Hebrejska beseda (ʼašerá) se nanaša 1. na sveti kol, ki je predstavljal Ašero, kanaansko boginjo plodnosti, ali 2. na podobo te boginje. Sveti koli so očitno stali pokonci in so bili vsaj deloma narejeni iz lesa. Morda je šlo za neobdelane kole ali celo drevesa. (5Mz 16:21; Sod 6:26; 1Kr 15:13)

• Sveti spisi:

  Gre za Božjo Besedo. Ta izraz se pojavlja samo v Krščanskih grških spisih. (Lk 24:27; 2Ti 3:16)

• sveti steber:

  Šlo je za pokončen, ponavadi kamnit steber. Sveti steber je bil očitno falični simbol Baala ali kakih drugih krivih bogov. (2Mz 23:24)

• svetišče:

  Običajno gre za prostor, namenjen čaščenju; sveti prostor. Največkrat sta s tem izrazom označena sveti šotor in jeruzalemski tempelj. Izraz se uporablja tudi za Božje prebivališče v nebesih. (2Mz 25:8, 9; 2Kr 10:25; 1Kn 28:10; Raz 11:19)

• sveti šotor:

  Prenosni šotor, ki so ga Izraelci po odhodu iz Egipta uporabljali za čaščenje Boga. V njem je bila Skrinja Jehovove zaveze, ki je predstavljala Božjo navzočnost. Sveti šotor je bil kraj, kjer so darovali žrtve in častili Boga. Včasih je bil poimenovan tudi »shodni šotor«. Sestavljen je bil iz lesenih okvirjev, ki so bili prekriti s platnenim pregrinjalom, na katerem so bili izvezeni kerubi. Razdeljen je bil na dva prostora. Prvi prostor se je imenoval Sveto, drugi pa Najsvetejše. (Joz 18:1; 2Mz 25:9) (Glej Dodatek B5.)

• sveti znak posvetitve:

  Svetleča se ploščica iz čistega zlata, na kateri je bil vrezan napis v hebrejščini »Jehova je svet«. Privezana je bila na sprednjem delu turbana velikega duhovnika. (2Mz 39:30) (Glej Dodatek B5.)

• Sveto:

  Prvi in večji prostor v svetem šotoru in templju; bil je ločen od prostora, imenovanega Najsvetejše. V svetem šotoru so bili v Svetem zlati svečnik, zlati kadilni oltar, miza za daritvene hlebce in zlati pribor; v templju pa so bili v tem prostoru zlati oltar, deset zlatih svečnikov in deset miz za daritvene hlebce. (2Mz 26:33; Heb 9:2) (Glej Dodatka B5 in B8.)

• svetost; svet:

  Lastnost, ki je sestavni del Jehovove osebnosti; stanje popolne moralne čistosti. (2Mz 28:36; 1Sa 2:2; Prg 9:10; Iz 6:3) Kadar se izvirna hebrejska beseda nanaša na ljudi (2Mz 19:6; 2Kr 4:9), živali (4Mz 18:17), stvari (2Mz 28:38; 30:25; 3Mz 27:14), kraje (2Mz 3:5; Iz 27:13), obdobja (2Mz 16:23; 3Mz 25:12) in dejavnosti (2Mz 36:4), izraža misel o ločenosti, izbranosti ali posvečenosti svetemu Bogu; pomeni biti odbran za službo Jehovu. Besede, ki se v Krščanskih grških spisih prevajajo s »svet« in »svetost«, prav tako pomenijo, da kaj ali kdo pripada Bogu. Uporabljajo se tudi v pomenu, da je kdo čist v vedenju. (Mr 6:20; 2Ko 7:1; 1Pt 1:15, 16)

 Š

• šabat:

  Izraz izvira iz hebrejske besede, ki pomeni »počivati; ustaviti se«. Šabat je sedmi dan judovskega tedna (od petkovega sončnega zahoda do sobotnega sončnega zahoda). S »šabat« so poimenovali tudi nekatere druge praznične dni v letu ter 7. in 50. leto. Na šabat niso smeli opravljati nobenega dela; svoje delo so lahko opravljali samo duhovniki v svetišču. V šabatnem letu Izraelci niso smeli obdelovati zemlje niti niso smeli od rojakov zahtevati, da jim izplačajo dolgove. Omejitve, ki so po Mojzesovem Zakoniku veljale za šabat, so bile razumne, toda verski voditelji so jim postopoma dodajali nove, tako da so jih ljudje v Jezusovem času težko upoštevali. (2Mz 20:8; 3Mz 25:4; Lk 13:14–16; Kol 2:16)

• šebat:

  Ime 11. meseca judovskega svetega koledarja in 5. meseca posvetnega koledarja. Tako so ga poimenovali po vrnitvi iz pregnanstva v Babilonu. Ustreza obdobju od sredine januarja do sredine februarja. (Zah 1:7) (Glej Dodatek B15.)

• šekel:

  Šekel je bil osnovna hebrejska utežna in denarna enota. Tehtal je 11,4 g. Besedno zvezo »šekel svetega kraja« so morda uporabili, ko so želeli poudariti, da je morala biti utež točna ali da je morala ustrezati standardni uteži, ki so jo hranili v svetem šotoru. Morda je obstajal tudi kraljevi šekel (ki je bil drugačen od navadnega šekla) oziroma standardna utež, ki so jo hranili v kraljevi palači. (2Mz 30:13)

• šeminit:

  Glasbeni izraz, ki dobesedno pomeni »osmina« in se morda nanaša na to, da je treba glasbeno delo izvesti v nižjem registru. Ko se je ta izraz nanašal na glasbila, je verjetno označeval tista glasbila, ki so proizvajala nizke tone. Ko se je nanašal na pesmi, je verjetno nakazoval, da je treba pesmi odigrati in odpeti v nizkem registru. (1Kn 15:21; Ps 6:nadpis; 12:nadpis)

• šeol:

  Hebrejska beseda, ki ustreza grški besedi »had«. Prevaja se z »grob«. Nanaša se na simbolični kraj, v katerem so mrtvi. (1Mz 37:35, pdč. op.; Ps 16:10, pdč. op.; Apd 2:31, pdč. op.)

• šiba:

  Ta izraz se v Hebrejskih spisih običajno nanaša na nadlogo, bolezen ali nesrečo, ki jo je Jehova poslal kot kazen. (4Mz 16:49)

• škarje za stenj:

  Orodje iz zlata ali bakra, ki so ga uporabljali v svetem šotoru in templju. Z njimi so prirezovali stenj. (2Kr 25:14)

• škrlatna barva:

  Živo rdeča barva, omenjena v povezavi s prejo, tkanino in oblačili. Včasih so s to barvo primerjani tudi grehi. (2Mz 25:4; 4Mz 4:8; 2Sa 1:24; Iz 1:18)

• šotorski praznik:

  Imenovan tudi praznik spravljanja. Trajal je od 15. do 21. etanima. Ob tem dogodku so Izraelci praznovali spravljanje pridelkov ob koncu poljedelskega leta. To je bil čas, ko so se veselili in se zahvaljevali Jehovu, ker je blagoslovil njihov pridelek. Med praznikom so živeli v šotorih oziroma nekakšnih zavetiščih s preprosto streho, kar jih je spominjalo na odhod iz Egipta. Bil je eden od treh praznikov, za katere se je od moških zahtevalo, da jih gredo praznovat v Jeruzalem. (3Mz 23:34; Ezr 3:4)

T

• talent:

  Talent je bil največja hebrejska utežna in denarna enota. Tehtal je 34,2 kg. Grški talent je bil manjši, tehtal je približno 20,4 kg. (1Kn 22:14; Mt 18:24) (Glej Dodatek B14.)

• Tamuz; tamuz:

  1. Ime božanstva, ki so ga v Jeruzalemu objokovale odpadniške Hebrejke. Domneva se, da je bil Tamuz kralj, ki so ga po smrti razglasili za boga. V sumerskih besedilih je imenovan Dumuzi in naj bi bil mož ali ljubimec boginje plodnosti Inane (v Babilonu znane kot Ištar). (Ezk 8:14) 2. Ime 4. lunarnega meseca judovskega svetega koledarja in 10. meseca posvetnega koledarja. Tako so ga poimenovali po vrnitvi iz pregnanstva v Babilonu. Ustreza obdobju od sredine junija do sredine julija. (Glej Dodatek B15.)

• taršiške ladje:

  Ta besedna zveza se je sprva uporabljala za ladje, ki so potovale v staroveški Taršiš (današnja Španija). Zdi se, da so sčasoma tako poimenovali večje ladje, ki so lahko plule na daljše razdalje.  Takšne ladje sta v trgovske namene uporabljala tudi Salomon in Jozafat. (1Kr 9:26; 10:22; 22:48)

• tartar:

  V Krščanskih grških spisih je s tem izrazom poimenovano zaporu podobno ponižujoče stanje, v katero so bili v Noetovih dneh vrženi neposlušni angeli. To, da je v 2. Petrovem 2:4 uporabljen glagol tartaróo (»vreči v tartar«), ne pomeni, da so bili »angeli, ki so grešili,« vrženi v poganski mitološki tartar (podzemen kraj, v katerem vlada tema in kjer naj bi bili zaprti nižji bogovi). Pomeni pa, da jih je Bog ponižal, s tem da jim je odvzel mesto v nebesih in prednosti, ki so jih imeli. Ti angeli so v stanju najgloblje umske teme, tako da ne morejo razumeti Božjih svetlih namenov. Tema prav tako predstavlja to, kar jih čaka. Sveto pismo namreč odkriva, da bodo skupaj s svojim vladarjem, Satanom Hudičem, za večno uničeni. Tartar torej za te uporne angele pomeni najnižje stanje ponižanja. Razlikuje se od »brezna«, ki je omenjeno v Razodetju 20:1–3.

• tebet:

  Ime 10. meseca judovskega svetega koledarja in 4. meseca posvetnega koledarja. Tako so ga poimenovali po vrnitvi iz pregnanstva v Babilonu. Ustreza obdobju od sredine decembra do sredine januarja. Na splošno so mu rekli kar »deseti mesec«. (Est 2:16) (Glej Dodatek B15.)

• tempelj:

  Zgradba v Jeruzalemu, ki je postala izraelsko središče čaščenja in je nadomestila prenosni sveti šotor. Prvi tempelj je zgradil Salomon, Babilonci pa so ga uničili. Drugega je po vrnitvi iz pregnanstva v Babilonu zgradil Zerubabel in Herod Veliki ga je kasneje obnovil. V Svetem pismu je tempelj pogosto imenovan preprosto »Jehovova hiša«. (Ezr 1:5; 6:14, 15; 1Kn 29:1; 2Kn 2:4; Mt 24:1) (Glej Dodatka B8 in B11.)

• tišri:

  Glej ETANIM in Dodatek B15.

• tkanje:

  Postopek izdelovanja tkanine s prepletanjem podolžnih niti (imenovane osnovne niti) in prečnih niti (imenovane votkovne niti). (3Mz 13:48, pdč. op.; Sod 16:13)

• trganje oblačil:

  Judje so s trganjem oblačil izražali svojo žalost. Ponavadi oblačila niso raztrgali v celoti, ampak samo njegov vrhnji del, tako da je bilo oblačilo še vedno primerno za nošenje. (1Mz 37:34; Est 4:1; Apd 14:14)

• trobenta:

  Glasbilo iz kovine, pri katerem se zvok ustvarja s pihanjem. Trobente so uporabljali za signaliziranje in za igranje glasbe. V 4. Mojzesovi 10:2 piše, da je Jehova naročil, naj se skujeta dve srebrni trobenti, s katerima so potem sklicevali ljudstvo, dajali znak za podiranje tabora in odhod ali naznanjali vojne. Trobenti sta verjetno bili ravni in sta se razlikovali od ukrivljenih »rogov«, ki so bili narejeni iz živalskih rogov. Trobente so bile tudi med tempeljskimi glasbili, vendar njihova oblika ni znana. V prenesenem pomenu zvok trobente pogosto spremlja objave Jehovovih sodb ali drugih pomembnih dogodkov, za katerimi stoji Bog. (2Kn 29:26; Ezr 3:10; 1Ko 15:52; Raz 8:7–11:15)

• trst:

  Izraz, uporabljen za različne rastline, ki običajno rastejo v vlažnem okolju. Velikokrat gre za Arundo donax. (Job 8:11; Iz 42:3; Mt 27:29; Raz 11:1) (Glej MERILNI TRST.)

• turban:

  Pokrivalo iz enega kosa blaga, ki se ovije okoli glave. Veliki duhovnik je nosil turban iz kakovostnega lana, na sprednjem delu turbana pa je imel z modro vrvico privezano zlato ploščico. Kralji so turban nosili pod krono. Job je turban uporabil v figurativnem pomenu, ko je rekel, da je njegova pravica »kakor turban«. (2Mz 28:36, 37; Job 29:14; Ezk 21:26)

U

• uradniki; magistrati:

  V rimskih kolonijah so to bili predstavniki oblasti. Skrbeli so za javni red, nadzorovali finance, sodili kršiteljem zakona in izrekali kazni. (Apd 16:20)

• urim in tumim:

  Predmeta, s katerima je veliki duhovnik ugotavljal, kakšna je Jehovova volja, ko je šlo za pomembna vprašanja, ki so se tikala celega naroda. Uporabljalo se ju je podobno kot žreb. Veliki duhovnik ju je nosil v naprsniku, kadar je šel v sveti šotor. Videti je, da se ju je nehalo uporabljati, ko so Babilonci uničili Jeruzalem. (2Mz 28:30; Neh 7:65)

 V

• vadi:

  Dolina ali rečna struga, ki je običajno suha, razen v deževnem obdobju; izraz se lahko nanaša tudi na potok ali reko. Nekatere reke niso nikoli usahnile, ker so jih polnili izviri. Izvirna beseda je večinoma prevedena z »dolina«. (1Mz 26:19; 4Mz 34:5; 5Mz 8:7; 1Kr 18:5; Job 6:15)

• vdana ljubezen:

  Najpogostejši prevod hebrejske besede hésed; označuje ljubezen, ki jo spodbuja predanost, značajnost, vdanost in močna navezanost. Pogosto se uporablja v povezavi z ljubeznijo, ki jo Bog izkazuje ljudem, vendar gre tudi za ljubezen, ki jo ljudje izkazujejo drug drugemu. (2Mz 34:6; Rut 3:10)

• vdanost Bogu:

  To, da je človek vdan Bogu Jehovu, pomeni, da do njega čuti strahospoštovanje, ga časti in mu služi ter zvesto podpira njegovo vrhovno oblast. (1Ti 4:8; 2Pt 1:6)

• vedeževalec:

  Tisti, ki trdi, da lahko napove prihodnje dogodke. V Svetem pismu so kot vedeževalci omenjeni svečeniki, ki so se ukvarjali z magijo, astrologi in drugi. (3Mz 19:31; 5Mz 18:11; Apd 16:16)

• vejanje:

  Kmetijsko opravilo, pri katerem so iz žita odstranjevali pleve. Najprej so z mlatenjem ločili zrnje od klasja in plev, potem pa so vse skupaj z lopatami ali vilami metali v zrak. Tako je veter odpihnil pleve in slamo, težka semena pa so padla nazaj na mlatišče. (Rut 3:2; Iz 30:24; Lk 3:17) (Glej PLEVE in MLATENJE; MLATIŠČE.)

• velika stiska:

  Grška beseda, prevedena s »stiska«, izraža idejo bolečine ali trpljenja, ki je posledica hudih razmer. Jezus je govoril o »veliki stiski«, kakršne še ni bilo, ki bo doletela Jeruzalem in kasneje tudi vse človeštvo, ko bo prišel z »veliko slavo«. (Mt 24:21, 29–31) Pavel je to stisko opisal kot Božjo pravično kazen, ki bo doletela »te, ki ne poznajo Boga, in te, ki ne sprejmejo dobre novice« o Jezusu Kristusu. V 19. poglavju Razodetja piše, da bo Jezus vodil nebeško vojsko v boju proti »zveri ter zemeljskim kraljem in njihovim vojskam«. (2Te 1:6–8; Raz 19:11–21) To stisko bo preživela »velika množica ljudi«. (Raz 7:9, 14) (Glej HARMAGEDON.)

• veliki duhovnik:

  Pod Mojzesovim Zakonikom je to bil glavni duhovnik, ki je predstavljal ljudstvo pred Bogom in nadzoroval druge duhovnike. Samo on je smel vstopiti v Najsvetejše, v prostor v zadnjem delu svetega šotora in kasneje templja. To je naredil samo na vsakoletni dan poravnave. Izraz »veliki duhovnik« se uporablja tudi za Jezusa Kristusa. (3Mz 16:2, 17; 21:10; Mt 26:3; Heb 4:14)

• videc:

  Posameznik, ki mu je Bog omogočil, da je razumel njegovo voljo; Bog mu je tako rekoč odprl oči, da je lahko videl oziroma razumel stvari, ki drugim ljudem niso bile očitne. Hebrejski izraz izvira iz besede, ki v osnovi pomeni »videti«, bodisi dobesedno bodisi figurativno. Ljudje so se obrnili na vidca, ko so potrebovali moder nasvet glede kakšne težave. (1Sa 9:9)

• višava:

  Kraj čaščenja, ponavadi na vrhu kakega hriba, gore ali ploščadi, ki jo je naredil človek. Na višavah so včasih častili Boga. Potem ko so sveto Skrinjo premestili iz svetega šotora, so namreč daritve opravljali tudi na drugih krajih, ne samo pri shodnem šotoru; tega niso delali samo takrat, ko so bile posebne okoliščine, ampak so v nekaterih primerih to počeli dokaj redno. (1Sa 9:12–14; 1Kr 3:2–5) Toda višave so bile največkrat povezane s poganskim čaščenjem lažnih bogov. (4Mz 33:52; Jer 19:5)

• višji duhovnik:

  V Krščanskih grških spisih se ta izraz očitno nanaša na vodilne duhovnike, med katerimi so bili verjetno tudi tisti, ki so bili odstavljeni s položaja velikega duhovnika, in poglavarji 24 duhovniških oddelkov. (Mt 2:4; Mr 8:31)

• vogelni kamen:

  Kamen, ki je bil postavljen na voglu stavbe, kjer sta se stikali zunanji steni. Imel je pomembno vlogo pri tem, da sta bili steni čvrsto povezani skupaj. Glavni vogelni kamen je bil temeljni vogelni kamen; običajno so za javne stavbe in mestno obzidje izbrali še posebej trden kamen. Ta izraz je uporabljen v prenesenem pomenu, ko gre za ustvarjanje Zemlje. Prav tako je v prenesenem pomenu Jezus imenovan »temeljni vogelni kamen«  krščanske občine, ki je primerjana z duhovno hišo. (Ef 2:20; Job 38:6)

• votkovne niti:

  Glej TKANJE.

• voz:

  Vozilo z dvema kolesoma, ki ga vlečejo konji. V svetopisemskih časih so ga najpogosteje uporabljali v vojnah. (2Mz 14:23; Sod 4:13; Apd 8:28)

• vstajenje od mrtvih:

  Grška beseda anástasis dobesedno pomeni »vstati; dvigniti se«. V Svetem pismu je omenjenih devet posameznikov, ki so bili obujeni od mrtvih; med temi je bil tudi Jezus, ki ga je obudil Bog Jehova. Čeprav so ostale obudili Elija, Elizej, Jezus, Peter in Pavel, je očitno, da so te čudeže naredili z Božjo močjo. To, da bodo na zemlji obujeni »tako pravični kot nepravični«, je bistven del Božjega namena. (Apd 24:15) V Svetem pismu je omenjeno tudi vstajenje v življenje v nebesih; opisano je kot »zgodnejše« ali »prvo« vstajenje, deležni pa so ga Jezusovi bratje, ki so maziljeni s svetim duhom. (Flp 3:11; Raz 20:5, 6; Jn 5:28, 29; 11:25)

Z

• zadnji dnevi:

  S to besedno zvezo je v svetopisemskih prerokbah označen čas, ko bodo zgodovinski dogodki dosegli svoj vrhunec. (Ezk 38:16; Dan 10:14; Apd 2:17) Odvisno od prerokbe lahko to obdobje zajema samo nekaj let ali pa veliko let. V Svetem pismu se ta besedna zveza še zlasti nanaša na »zadnje dni« današnje stvarnosti, in sicer na obdobje Jezusove navzočnosti. (2Ti 3:1; Jak 5:3; 2Pt 3:3)

• zadnji dnevi te stvarnosti:

  Obdobje, ki zajema čas pred koncem te stvarnosti, ki ji vlada Satan, in tudi njen konec. To obdobje poteka vzporedno s Kristusovo navzočnostjo. Angeli bodo pod Jezusovim vodstvom »hudobne ločili od pravičnih« in jih uničili. (Mt 13:40–42, 49) Jezusove učence je zanimalo, kdaj se bodo tej stvarnosti začeli iztekati dnevi. (Mt 24:3) Jezus je, preden se je vrnil v nebesa, svojim sledilcem obljubil, da bo skozi to celotno obdobje z njimi. (Mt 28:20)

• zahvalna daritev:

  To je bila mirovna žrtev, ki so jo Izraelci darovali zato, da bi izrazili hvalo Bogu za njegovo vdano ljubezen in za vse, kar so dobili od njega. Ob tej priložnosti so jedli meso darovane živali ter kvašen in nekvašen kruh. Meso so morali pojesti še isti dan. (2Kn 29:31)

• Zakonik; zakon:

  Beseda »Zakonik« se običajno nanaša ali na Mojzesov Zakonik ali na prvih pet svetopisemskih knjig. Beseda »zakon« pa se lahko nanaša na posamezen zakon v Mojzesovem Zakoniku ali na kako pravno načelo. (4Mz 15:16; 5Mz 4:8; Mt 7:12; Gal 3:24)

• zaobljuba:

  Svečana obljuba Bogu, s katero se posameznik obveže, da bo kaj naredil, daroval ali podaril, da se bo lotil kake naloge ali pa se vzdržal česa, kar je sicer dovoljeno. Zaobljuba je bila enakovredna prisegi. (4Mz 6:2; Pdg 5:4; Mt 5:33, pdč. op.)

• zaobljubna daritev:

  Daritev, ki jo je posameznik prostovoljno prinesel, ko se je zaobljubil. (3Mz 23:38; 1Sa 1:21)

• zavesa:

  Umetelno stkana tkanina, ki je v svetem šotoru, in kasneje v templju, ločevala Sveto od Najsvetejšega; na njej so bili izvezeni kerubi. (2Mz 26:31; 2Kn 3:14; Mt 27:51; Heb 9:3) V Svetem pismu sta omenjeni še dve drugi zavesi – ena, ki je bila na vhodu v sveti šotor, in druga, ki je bila na vhodu v dvorišče. (2Mz 26:36; 27:16) (Glej Dodatek B5.)

• zavetna mesta:

  Mesta, ki so bila dana Levijevcem. Vanje se je lahko zatekel nenamerni ubijalec, ko je bežal pred krvnim maščevalcem. Mojzes in kasneje še Jozue sta pod Jehovovim vodstvom po vsej Obljubljeni deželi določila šest zavetnih mest. Ko je pribežnik prišel v zavetno mesto, je starešinam pri mestnih vratih povedal, kaj se mu je zgodilo, in potem so ga gostoljubno sprejeli k sebi v mesto. Da bi preprečili, da bi to možnost zlorabil kdo, ki je koga namerno ubil, so morali pribežnika zaslišati v mestu, kjer se je zgodil uboj, da bi se ugotovilo, ali je nedolžen. Če se je izkazalo, da je nedolžen, so ga poslali nazaj v zavetno mesto. Do konca svojega življenja ali do smrti velikega duhovnika je moral ostati znotraj meja zavetnega mesta. (4Mz 35:6, 11–15, 22–29; Joz 20:2–8)

•  zaveza:

  Uraden sporazum ali dogovor med Bogom in ljudmi ali med dvema človekoma. Obe strani se s tem zavežeta, da bosta kaj naredili oziroma da česa ne bosta naredili. Včasih je bila samo ena stran dolžna izpolniti postavljene zahteve (enostranska zaveza, ki je bila pravzaprav obljuba). Ob drugih priložnostih pa sta bili obe strani dolžni izpolniti postavljene zahteve (dvostranska zaveza). V Svetem pismu so poleg zavez, ki jih je Bog sklenil z ljudmi, omenjene tudi zaveze, ki so jih med seboj sklenili ljudje, rodovi, narodi ali skupine ljudi. Med zavezami, ki so imele daljnosežen vpliv, so zaveze, ki jih je Bog sklenil z Abrahamom, Davidom, izraelskim narodom (zaveza na temelju Zakonika) in Božjim Izraelom (nova zaveza). (1Mz 9:11; 15:18; 21:27; 2Mz 24:7; 2Kn 21:7)

• Zevs:

  Vrhovni bog politeističnih Grkov. V Listri so Barnaba zmotno poimenovali Zevs. V staroveških zapisih, ki so jih našli blizu Listre, so omenjeni »Zevsovi svečeniki« in »Zevs, bog sonca«. Ladja, na kateri je Pavel odpotoval z Malte, je imela na premcu figuro Zevsovih sinov; to sta bila dvojčka Kastor in Poluks. (Apd 14:12; 28:11)

• ziv:

  Prvotno ime 2. meseca judovskega svetega koledarja in 8. meseca posvetnega koledarja. Ustreza obdobju od sredine aprila do sredine maja. V judovskem Talmudu in drugih besedilih, ki so nastala po vrnitvi Judov iz pregnanstva v Babilonu, je imenovan ijar. (1Kr 6:37) (Glej Dodatek B15.)

• značajnost:

  Značajnost v Svetem pismu pomeni moralno brezhibnost in celovitost pa tudi neomadeževanost. Značajen človek je tisti, ki se trdno in s celim srcem oklepa tega, kar je prav. Značajnost lahko pomeni neomajno vdanost temu, kar je prav. Iz svetopisemskih zgledov in iz tega, kako je beseda »značajnost« uporabljena v Svetem pismu, se vidi, da je življenjskega pomena, da se človek z vsem srcem posveti Bogu Jehovu, njegovi volji in namenu. (Joz 24:14; Job 27:5; Ps 26:1)

• znamenje:

  Predmet, dejanje, okoliščina ali neobičajen pojav, ki nakazuje na kaj drugega bodisi v sedanjosti bodisi v prihodnosti. (1Mz 9:12, 13; 2Kr 20:9; Mt 24:3; Raz 1:1)

• zvitek:

  Daljši list pergamenta ali papirusa, ki je bil ponavadi ovit okrog palice. Besedilo je bilo napisano samo na eni strani. Ker so se zvitki v času nastajanja Svetega pisma običajno uporabljali za pisanje besedil, so jih uporabljali tudi za pisanje in prepisovanje Svetega pisma. (Jer 36:4, 18, 23; Lk 4:17–20; 2Ti 4:13)

Ž

• žalovanje:

  Izražanje žalosti zaradi smrti koga ali zaradi kake nesreče. V svetopisemskih časih je bilo običajno, da je žalovanje trajalo neko obdobje. Žalujoči so glasno jokali, nosili posebna oblačila, si glavo posipali s pepelom, si trgali oblačila in se tolkli po prsih. Včasih so za pogrebe najeli žalovalce. (1Mz 23:2; Est 4:3; Raz 21:4)

• žezlo:

  Palica, ki jo je vladar držal v roki kot znamenje svoje kraljevske oblasti. (1Mz 49:10; Heb 1:8)

• žgalna daritev:

  Živalska žrtev (bik, oven, kozel, grlica ali mlad golob), ki so jo v celoti zažgali na oltarju kot daritev Bogu. Darovalec ni zase zadržal nobenega dela živali. (2Mz 29:18; 3Mz 6:9)

• žreb:

  Žreb so uporabljali pri sprejemanju odločitev. Pri tem so si pomagali s prodniki ali s koščki lesa ali kamenja, ki so jih dali v gubo oblačila ali v kako posodo in jih pretresli. Odločitev so sprejeli na podlagi tega, kateri kamenček ali košček je padel ven oziroma so ga izvlekli. Pogosto so ob tem molili. Izraz »žreb« je rabljen tako dobesedno kot figurativno, in sicer v pomenu »delež« oziroma »del«. (Joz 14:2; Ps 16:5, pdč. op.; Prg 16:33; Mt 27:35)

• žrtev:

  Daritev, s katero je posameznik Bogu izrazil svojo hvaležnost, mu priznal krivdo in skušal obnoviti dober odnos z njim. Ljudje so od Abelovih dni naprej prostovoljno darovali različne žrtve, tudi živalske, pod Mojzesovim Zakonikom pa je darovanje žrtev postalo obvezno. Ko je Jezus daroval svoje življenje kot popolno žrtev, živalske žrtve niso bile več potrebne. Kristjani še vedno darujejo Bogu duhovne žrtve. (1Mz 4:4; Heb 13:15, 16; 1Jn 4:10)