JEZUS KRISTUS je svoje sledilce poučil: »Zato molite takole: ‚Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Naj pride tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji.‘« (Matej 6:9, 10) Ta molitev, ki je mnogim znana kot očenaš oziroma Gospodova molitev, pojasnjuje namen Božjega kraljestva.

Po Kraljestvu bo posvečeno Božje ime. Z njega bo izbrisana vsa sramota, ki se je zgrnila nanj zaradi upora Satana in človeka. To je bistveno, saj je sreča vseh inteligentnih bitij odvisna od tega, ali posvečujejo Božje ime in voljno sprejemajo Njegovo pravico do vladanja. (Razodetje 4:11)

Poleg tega je Kraljestvo ustanovljeno zato, da »se zgodi [Božja] volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji«. In kakšna je Božja volja? Bog želi, da bi se obnovil odnos med njim in človeštvom, katerega je Adam zapravil. Kraljestvo bo tudi izpolnilo namen Jehova, Najvišjega v vsem vesolju, da na zemlji ustanovi raj, kjer bodo lahko dobri ljudje večno živeli. Da, popravilo bo vso škodo, ki jo je povzročil izvirni greh, in uresničilo Božji ljubeči namen z zemljo. (1. Janezovo 3:8) Božje kraljestvo in to, kar bo doseglo, je pravzaprav glavno sporočilo Biblije.

Božje kraljestvo je resnična vlada, ki ima veliko moč. Prerok Daniel nam je omogočil bežen vpogled v to, kako močno je. Pred davnimi časi je napovedal: »Bog nebes [ustanovi] kraljestvo, [. . .] vsa ona [človeška] kraljestva pa zdrobi in uniči.« Še več, v nasprotju s človeškimi vladami, ki so se v zgodovini vseskozi menjavale, Božje kraljestvo »vekomaj ne bo razdejano«. (Daniel 2:44) To pa ni vse. Kraljestvo v vsem daleč presega vsako človeško vlado.

Božje kraljestvo ima vzvišenega kralja.

Poglejmo, kdo je ta kralj. Daniel je v ‚sanjah in videnjih‘ (SSP) zagledal Vladarja Božjega kraljestva, ki je bil »kakor sin človekov«; privedli so ga pred Vsemogočnega Boga in dano mu je bilo trajno »gospostvo in slava in kraljestvo«. (Daniel 7:1, 13, 14) Ta Sin človekov ni nihče drug kot Jezus Kristus – Mesija. (Matej 16:13–17) Bog Jehova je svojega lastnega Sina, Jezusa, izbral in postavil za Kralja svojega Kraljestva. Ko je bil Jezus na zemlji, je hudobnim farizejem rekel: »Božje kraljestvo je med vami.« (Luka 17:21) To je pomenilo, da je bil bodoči Kralj tega Kraljestva med njimi.

Kdo izmed ljudi sploh lahko ima takšne vladarske sposobnosti kot Jezus? Jezus je že dokazal, da je popolnoma pravičen, zanesljiv in sočuten voditelj. Evangeliji ga opisujejo kot moža dejanj in človeka, polnega nežne topline in močnih čustev. (Matej 4:23; Marko 1:40, 41; 6:31–34; Luka 7:11–17)  Obujeni Jezus pa tudi ni podvržen smrti ali drugim človeškim omejitvam. (Izaija 9:6, 7)

Jezus in njegovi sovladarji vladajo z vzvišenega mesta.

Daniel je v svojem videnju v sanjah še opazil, da se je ‚kraljestvo in gospostvo [. . .] dalo ljudstvu svetnikov‘. (Daniel 7:27) Jezus ne vlada sam. Z njim vladajo tudi drugi kot kralji in duhovniki. (Razodetje 5:9, 10; 20:6) Glede njih je apostol Janez napisal: »Videl [sem], in glej: na gori Sion je stalo Jagnje, z njim pa sto štiriinštirideset tisoč tistih [. . .], ki so bili odkupljeni z zemlje.« (Razodetje 14:1–3)

Jagnje je Jezus Kristus na svojem kraljevskem položaju. (Janez 1:29; Razodetje 22:3) Gora Sion se nanaša na nebesa. * (Hebrejcem 12:22) Jezus in njegovih 144.000 sodelavcev vlada iz nebes. Kako vzvišeno mesto vladanja! Iz nebes imajo večji vpogled v dogajanje. Ker so nebesa sedež »Božjega kraljestva«, se to imenuje tudi ‚nebeško kraljestvo‘. (Luka 8:10; Matej 13:11) Nobeno orožje, niti jedrsko, ne more ne ogroziti ne uničiti nebeške vlade. Je nepremagljiva in bo izpolnila Jehovov namen. (Hebrejcem 12:28)

Božje kraljestvo ima zaupanja vredne predstavnike na zemlji.

Kako to vemo? V Psalmu 45:16 piše: »Za vojvode [kneze, SSP] jih postaviš po vsej zemlji.« Ta, ki bo po tej prerokbi postavil kneze, je Božji Sin. (Psalm 45:6, 7; Hebrejcem 1:7, 8) Torej bo knežje predstavnike postavil sam Jezus Kristus. Prepričani smo lahko, da bodo zvesto izpolnjevali njegova navodila. Tudi danes se usposobljeni možje, ki služijo kot starešine v krščanski občini, učijo, naj ne »gospodujejo« svojim sovernikom, temveč naj jih ščitijo, krepijo in tolažijo. (Matej 20:25–28; Izaija 32:2)

Kraljestvo ima pravične podložnike.

Ti so brezmadežni in pošteni v Božjih očeh. (Pregovori 2:21, 22) Biblija pravi: »Krotki pa bodo podedovali deželo in se radovali v obilosti miru.« (Psalm 37:11) Podložniki Kraljestva so krotki – učljivi in ponižni, blagi in nežni. Zanimajo se predvsem za duhovne stvari. (Matej 5:3) Želijo delati to, kar je prav, in se pustijo voditi Bogu.

Božje kraljestvo se ravna po vzvišenih zakonih.

Zakone in načela za Kraljestvo je postavil sam Bog Jehova. On nas z njimi ne želi krivično omejevati, temveč jih je dal nam v dobro. (Psalm 19:7–11) Mnogim ljudem že sedaj koristi življenje po Jehovovih pravičnih zahtevah. Denimo družinsko življenje se izboljša, ko možje, žene in otroci upoštevajo biblijski nasvet. (Efežanom 5:33–6:3) Kadar smo poslušni zapovedi, naj ‚si oblečemo ljubezen‘, se izboljša naš odnos z drugimi. (Kološanom 3:13, 14) S tem da živimo po svetopisemskih načelih, si tudi pridobivamo dobre delovne navade in uravnovešen pogled na denar. (Pregovori 13:4; 1. Timoteju 6:9, 10) Ogibanje pijančevanju, spolni nemorali, tobaku in zasvojljivim drogam varuje naše zdravje. (Pregovori 7:21–23; 23:29, 30; 2. Korinčanom 7:1)

Božje kraljestvo je vlada, ki jo je postavil Bog. Njen Kralj – Mesija, Jezus Kristus – in vsi njegovi sovladarji so odgovorni Bogu za izvajanje Njegovih pravičnih zakonov in ljubečih načel. Podložniki Kraljestva, tudi njegovi zemeljski predstavniki, z veseljem živijo po Božjih zakonih. Vladarji in podložniki Kraljestva se torej osredinjajo na služenje Bogu. Potemtakem je Kraljestvo prava teokracija – Božje vladanje. Zagotovo bo  uspelo doseči namen, za katerega je bilo ustanovljeno. Toda kdaj začne Božje kraljestvo, znano tudi kot Mesijansko kraljestvo, vladati?

Ključ za razumevanje tega, kdaj začne vladati Kraljestvo, najdemo v Jezusovih besedah: »Jeruzalem [. . .] bodo teptali narodi, dokler se ne bodo dopolnili za to določeni časi narodov.« (Luka 21:24) Jeruzalem je bilo edino mesto na vsej zemlji, ki je bilo neposredno povezano z Božjim imenom. (1. kraljev 11:36; Matej 5:35) Bilo je glavno mesto zemeljskega kraljestva, ki ga je Bog odobraval in podpiral. Narodi naj bi ga teptali v tem smislu, da bi Božje vladanje nad Njegovim ljudstvom za nekaj časa prešlo v roke posvetnih vlad. Kdaj naj bi se to začelo?

Za zadnjega kralja, ki je sedel na Jehovovem prestolu v Jeruzalemu, je bilo rečeno: »Snemite mu pokrivalo z glave, vzemite mu krono! [. . .] Ta ne bode več [Ta ne bo pripadala nikomur, NW] – dokler ne pride, kateri ima pravico do nje: njemu jo dam.« (Ezekiel 21:25–27) Krono naj bi sneli z glave tega kralja in Božja vlada nad Njegovim ljudstvom naj bi s tem prenehala. To se je zgodilo leta 607 pr. n. št., ko so Babilonci uničili Jeruzalem. Med ‚določenimi časi‘, ki so prišli zatem, Bog na zemlji ni imel vlade, ki bi predstavljala njegovo oblast. Šele na koncu teh časov Jehova da vladarsko oblast nekomu, »kateri ima pravico do nje« – Jezusu Kristusu. Kako dolgo traja to obdobje?

Biblijska prerokba v Danielovi knjigi pravi: »Posekajte drevo in ga izničite; toda panj njegov s koreninami pustite v zemlji, to pa v okovih železnih in bronastih, [. . .] dokler ne mine sedem časov nad njim.« (Daniel 4:23) Kot bomo videli, je tu omenjenih »sedem časov« enako razdobje kot »določeni časi narodov«.

V Bibliji so posamezniki, vladarji in kraljestva včasih ponazorjeni z drevesi. (Psalm 1:3; Jeremija 17:7, 8; Ezekiel, 31. poglavje) Za simbolično drevo je rečeno: »Bilo ga je videti do konca vse zemlje.« (Daniel 4:11) Torej se je vladarstvo, predstavljeno z drevesom, ki naj bi ga posekali in okovali, raztezalo »do konca vse zemlje« in zajemalo celotno človeško kraljestvo. (Daniel 4:17, 20, 22) Drevo potemtakem predstavlja vrhovno oblast Boga, še posebej v povezavi z zemljo. Oblast je Jehova nekaj časa izvajal po izraelskem kraljestvu. Simbolično drevo je bilo posekano, štor pa okovan z železom in bakrom, da bi se preprečila njegova rast, kar nakazuje, da se je oblast, ki jo je na zemlji uporabljal Bog, končala. To se je zgodilo  leta 607 pr. n. št., vendar ne za vedno. Drevo naj bi ostalo okovano, dokler ne mine »sedem časov«. Na koncu tega obdobja bo Jehova dal oblast zakonitemu dediču, Jezusu Kristusu. Jasno je torej, da se oboje, »sedem časov« in »določeni časi narodov«, nanaša na isto obdobje.

Biblija nam pomaga ugotoviti, koliko traja teh »sedem časov«. V njej je omenjeno, da je 1260 dni enako dolgih kot »čas in dva časa in pol časa« – vsega skupaj trije ‚časi‘ in pol. (Razodetje 12:6, 14) Število podvojimo in dobimo sedem časov oziroma 2520 dni.

Če letu 607 pr. n. št. prištejemo dobesednih 2520 dni, pridemo do leta 600 pr. n. št. Vendar je sedem časov trajalo veliko dlje. Ko je Jezus govoril o ‚določenih časih narodov‘, jih še ni bilo konec. Sedem časov je torej preroških. Zato moramo upoštevati svetopisemsko pravilo: »Dan [. . .] za leto.« (4. Mojzesova 14:34; Ezekiel 4:6) V tem primeru sedem časov, ko na zemlji vladajo posvetne oblasti brez vmešavanja Boga, traja 2520 let. Če letu 607 pr. n. št. prištejemo 2520 let, pridemo do letnice 1914 n. št. Takrat se je končalo sedem časov oziroma »določeni časi narodov«. To pomeni, da je Jezus Kristus pričel vladati kot Kralj Božjega kraljestva leta 1914.

Ali naj bi še naprej molili za prihod Mesijanskega kraljestva, kot je učil Jezus v molitvi očenaš, čeprav je to že vzpostavljeno v nebesih? (Matej 6:9, 10) Da. Ta prošnja je primerna in še vedno velja. Božje kraljestvo šele bo uveljavilo vso svojo oblast nad zemljo.

Ko se bo to zgodilo, bo zvesto človeštvo doživelo čudovite blagoslove! »Bog sam bo z njimi,« pravi Biblija, »in obrisal jim bo vse solze z oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. To, kar je bilo, je minilo.« (Razodetje 21:3, 4) Tedaj »noben prebivalec ne poreče: Bolan sem!« (Izaija 33:24) Ti, ki bodo ugajali Bogu, bodo večno živeli. (Janez 17:3) Medtem ko čakamo na izpolnitev teh in drugih čudovitih biblijskih prerokb, ‚iščimo najprej kraljestvo in Božjo pravičnost‘. (Matej 6:33)