Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Vprašanja bralcev

Vprašanja bralcev

 Vprašanja bralcev

Ali je lahko posameznik zaradi nečistosti izobčen iz krščanske občine, tako kakor je lahko zaradi nečistovanja ali razpuščenega vedenja?

Da, posameznik je zaradi neskesanega nečistovanja, nekaterih oblik nečistosti ali razpuščenega vedenja lahko izobčen. Apostol Pavel vse te tri grehe navaja poleg drugih prestopkov, ki terjajo izobčenje, ko piše: »Dela mesa pa so očitna. In ta so: nečistovanje, nečistost, razpuščeno vedenje. [. . .] Vnaprej [vas] svarim, [. . .] da tisti, ki počnejo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva.« (Galačanom 5:19–21)

Nečistovanje (grško, porneía) se nanaša na nedovoljene spolne odnose izven svetopisemske zakonske zveze. K nečistovanju spadajo prešuštvo, prostitucija in spolni odnosi neporočenih posameznikov, pa tudi oralna in analna spolnost ter draženje spolnih organov med posameznikoma, ki si nista zakonca.  Človek, ki neskesano nečistuje, ne spada v krščansko občino.

Razpuščeno vedenje (grško, asélgeia) označuje »razuzdanost, razvratnost, brezsramno in opolzko vedenje«. The New Thayer’s Greek-English Lexicon ta grški izraz definira kot »nebrzdano poželenje, [. . .] razbrzdanost, brezsramnost, predrznost«. Razpuščenost je po nekem drugem leksikonu vedenje, ki »krši vse, kar je družbeno sprejemljivo«.

Kot se vidi iz teh definicij, »razpuščeno vedenje« vsebuje dva dejavnika: 1. Prestopnik že s samim vedenjem resno krši Božje zakone in 2. kaže nespoštljivo, predrzno stališče.

Zato se »razpuščeno vedenje« ne nanaša na grdo vedenje, ki bi bilo nekaj malenkostnega. Nanaša se na dejanja, s katerimi človek resno krši Božje zakone in pri tem odseva predrzno oziroma izrazito zaničljivo stališče – držo, pri kateri je opaziti nespoštovanje ali celo zaničevanje avtoritete, zakonov in meril. Pavel razpuščeno vedenje povezuje s spolno nemoralo. (Rimljanom 13:13, 14) V Pismu Galačanom 5:19–21 ga je navedel skupaj s številnimi drugimi grešnimi deli, zaradi katerih posameznik ne bo prišel v Božje kraljestvo. Zato je človeka, ki se razpuščeno vede, treba pokarati in morda tudi izobčiti iz krščanske občine.

Nečistost (grško, akatharsía) je od treh izrazov, ki jih prevajamo z »nečistovanje«, »nečistost« in »razpuščeno vedenje«, najširša. Sem spada kakršna koli nečistost – glede spolnosti, govorjenja, ravnanja ter verskih navad in običajev. »Nečistost« obsega široko paleto hudih grehov.

V Drugem pismu Korinčanom 12:21 Pavel omenja tiste, ki »so prej grešili, pa se za svojo nečistost, nečistovanje in razpuščeno vedenje, čemur so se vdajali, niso pokesali«. Ker je »nečistost« tukaj našteta skupaj z ‚nečistovanjem in razpuščenim vedenjem‘, nekatere oblike nečistosti terjajo sodno ukrepanje. Vendar je nečistost širok izraz, ki zajema tudi dejanja, ki jih ni treba sodno obravnavati. Tako kakor je lahko hiša le nekoliko umazana ali pa umazana do skrajnosti, tako obstajajo tudi različne stopnje nečistosti.

Pavel je v Pismu Efežanom 4:19 dejal, da so nekateri posamezniki »izgubili vsak čut za to, kaj je moralno,« in »se predali razpuščenemu vedenju, da bi pohlepno počenjali vsakršno nečistost«. Pavel tako ‚pohlepno počenjanje nečistosti‘ uvršča v isto kategorijo kakor ‚razpuščeno vedenje‘. Če krščen kristjan ‚pohlepno počne nečistost‘, ne da bi se za to kesal, je lahko izobčen na temelju hude nečistosti.

Denimo da se je zaročeni par ob številnih priložnostih vdajal strastnemu ljubkovanju, ki vzbuja poželenje. Starešine morda sklenejo, da sicer nista kazala predrznega stališča, ki je značilno za razpuščeno vedenje, da pa je bilo njuno vedenje vseeno nekoliko »pohlepno«. Zato bodo mogoče proti njima sodno ukrepali, saj je pri tem šlo za hudo nečistost. Tudi posameznika, ki se po telefonu večkrat nazorno pogovarja o spolnosti, bi lahko obravnavali zaradi hude nečistosti. To velja še zlasti v primeru, če so mu glede tega starešine že kdaj prej svetovali.

Kadar starešine presojajo o takšnih rečeh, morajo biti sprevidevni. Da bi lahko presodili, ali je treba sodno ukrepati ali ne, morajo skrbno preveriti, kaj se je zgodilo in v kolikšnem obsegu. Tistega, ki ne sprejme svetopisemskega nasveta, ne bi smeli kar obtožiti razpuščenega vedenja. Niti ne bi smeli zgolj matematično odločati, kolikokrat lahko posameznik nekaj zagreši, preden je treba proti njemu sodno ukrepati. Starešine morajo skrbno in v molitvi pretehtati vsako okoliščino in ugotoviti, kaj se je zgodilo, kako pogosto, vrsto in obseg prestopka ter namen in motiv prestopnika.

K hudi nečistosti pa ne spadajo samo prestopki, ki so povezani s spolnostjo. Denimo  da krščen mlad kristjan v nekem kratkem obdobju morda pokadi nekaj cigaret in to prizna svojim staršem. Odločen je, da ne bo več kadil. To je nečistost, vendar se ni sprevrgla v hudo nečistost oziroma ‚pohlepno počenjanje nečistosti‘. Fantu bi svetopisemski nasvet enega ali dveh starešin skupaj s podporo staršev moral zadostovati. Če pa pogosto kadi, bi bilo to zavestno skrunjenje mesa in je treba ustanoviti sodni odbor, da bo obravnaval ta primer hude nečistosti. (2. Korinčanom 7:1) Če se ne bi kesal, bi bil izobčen.

Nekateri kristjani so pričeli gledati pornografijo. To je Bogu odvratno in starešine so najbrž ogorčeni nad tem, da sovernik počne kaj takšnega. Vendar pa vsako gledanje pornografije še ni razlog za zaslišanje pred sodnim odborom. Denimo da je brat večkrat gledal tako imenovano mehko pornografijo. Svojega ravnanja se sramuje, se izpove starešinu in je odločen, da tega greha ne bo več ponovil. Starešina lahko upravičeno sklene, da bratovo vedenje ni preraslo v ‚pohlepno počenjanje nečistosti‘. Prav tako ni kazal predrznega stališča, kar bi kazalo na razpuščeno vedenje. Čeprav starešinam ni treba sodno ukrepati, pa bi morali posameznika za takšno vrsto nečistosti krepko svetopisemsko opomniti in mu morda še dodatno pomagati.

Toda zamislimo si, da je kristjan več let gledal odvratne, spolno ponižujoče oblike pornografije in si je svoje grešno početje na vso moč prizadeval prikriti. Takšna pornografija morda prikazuje skupinsko posilstvo, erotično privezovanje, sadistično mučenje, surovo ravnanje z ženskami ali celo otroško pornografijo. Ko drugi izvedo za njegovo vedenje, ga je zelo sram. Brat ne kaže predrznega stališča, toda starešine lahko sklenejo, da ‚se je predal‘ tej umazani navadi in ‚pohlepno počenjal nečistost‘, torej hudo nečistost. Ker gre potemtakem za hudo nečistost, je treba ustanoviti sodni odbor. Če prestopnik ne kaže bogovšečnega kesanja in ni odločen opustiti navade gledanja pornografije, bo izobčen iz krščanske občine. Če pa bi vabil še druge na svoj dom, da bi gledali pornografijo (če bi torej h gledanju takšnega gradiva spodbujal še druge), bi bil to dokaz predrznega stališča, ki je značilno za razpuščeno vedenje.

K svetopisemskemu izrazu »razpuščeno vedenje« vedno spada zelo resen greh, pogosto povezan s spolnostjo. Kadar starešine skušajo ugotoviti, ali gre za razpuščeno vedenje, bi se morali vprašati, ali je posameznik kazal predrznost, razvratnost, umazanost, brezsramnost in ali je njegovo ravnanje v nasprotju z javno moralo. Po drugi strani pa lahko posameznik, ki resno krši Jehovove zakone, vendar ne kaže predrznega stališča, tako ravna zaradi ‚pohlepnosti‘. Te primere je treba sodno obravnavati, ker gre za hudo nečistost.

Določiti, ali je posameznik šel tako daleč, da je kriv hude nečistosti ali razpuščenega vedenja, je velika odgovornost, saj gre pri tem za njegovo življenje. Tisti, ki presojajo takšne primere, bi morali pri tem moliti, prositi Boga za njegovega svetega duha, sprevidevnost in razumevanje. Starešine morajo občino ohranjati čisto in svojo sodbo temeljiti na Božji Besedi, pa tudi na navodilih ‚zvestega in preudarnega sužnja‘. (Matej 18:18; 24:45) V teh hudih dneh morajo bolj kot kdaj prej imeti v mislih besede: »Glejte, kaj boste delali, kajti ne smete soditi po človeško, ampak v imenu GOSPODA.« (2. letopisov 19:6SSP)