‚V hudem se obvladujmo‘
‚V hudem se obvladujmo‘
»Gospodovemu sužnju pa se ni treba bojevati, ampak mora biti do vseh blag, [. . .] v hudem se mora obvladovati.« (2. TIMOTEJU 2:24)
1. Zakaj na oznanjevanju včasih srečamo ljudi, ki so osorni?
KAKO se odzovete, ko imate opravka z ljudmi, ki vam niso naklonjeni oziroma niso naklonjeni temu, kar zastopate? Apostol Pavel je v svojem opisu zadnjih dni napovedal, da bodo ljudje ‚govorili bogokletno, da bodo obrekljivi, brez samoobvladanja, divji‘. (2. Timoteju 3:1–5, 12) Takšne ljudi lahko srečate v službi oznanjevanja ali pri drugih dejavnostih.
2. Katera svetopisemska stavka nam pomagata modro ravnati z ljudmi, ki so do nas osorni?
2 Ni nujno, da se vsak, ki govori žaljivo, niti malo ne meni za to, kar je prav. Ko se ljudje znajdejo v skrajni stiski oziroma so zelo vznemirjeni, se lahko besedno znašajo nad vsakomer, ki je blizu. (Propovednik 7:7) Mnogi govorijo žaljivo, ker živijo in delajo v okolju, kjer je takšno govorjenje običajno. To seveda ne pomeni, da je za nas kristjane žaljivo govorjenje nekaj sprejemljivega, vseeno pa nam pomaga razumeti, zakaj drugi to počnejo. Kako naj bi se odzvali, ko kdo tako govori z nami? V Pregovorih 19:11 piše: »Razum zadržuje človeku jezo.« V Pismu Rimljanom 12:17, 18 pa najdemo nasvet: »Nikomur ne vračajte hudega s hudim. [. . .] Če je mogoče, bodite, kolikor je od vas odvisno, v miru z vsemi ljudmi.«
3. Kako je s sporočilom, ki ga oznanjujemo, povezana miroljubnost?
3 Če smo zares miroljubni, se bo to videlo v tem, kakšnega duha odsevamo. Vidno bo iz tega, kar bomo rekli in storili, morda pa tudi iz izraza našega obraza in tona glasu. (Pregovori 17:27) Ko je Jezus poslal apostole oznanjevat, jim je svetoval: »Ko vstopate v hišo, pozdravite stanovalce [zaželite hiši mir, The New English Bible], in če je hiša vredna tega, naj pride nanjo mir, ki ji ga želite, če pa ni vredna, naj se vaš mir vrne k vam.« (Matej 10:12, 13) Sporočilo, ki ga prinašamo ljudem, je dobra novica. Biblija jo imenuje ‚dobra novica miru‘, ‚dobra novica o Božji nezasluženi dobrotljivosti‘ in »dobra novica o kraljestvu«. (Efežanom 6:15; Apostolska dela 20:24; Matej 24:14) Naš namen ni kritizirati sogovornikovega verovanja niti se z njim prepirati glede njegovih pogledov, marveč se z njim pogovarjati o dobri novici iz Božje Besede.
4. Kaj bi lahko rekli, ko vam kdo, še preden ste imeli priložnost povedati razlog vašega obiska, reče »me ne zanima«?
4 Morda stanovalec, ki ni niti prav prisluhnil, osorno reče: »Me ne zanima.« Mnogokrat je mogoče odvrniti: »Pravzaprav sem vam želel prebrati samo ta kratki odlomek iz Biblije.« Mogoče ne bo imel nič proti temu. V drugih primerih pa bi bilo morda primerno reči: »Želel sem vam povedati nekaj o času, ko ne bo več krivic in se bodo vsi ljudje učili ljubiti druge.« Če ob tem ne bo pokazal, da želi izvedeti več, bi morda lahko dodali: »Toda verjetno sedaj ni najbolj primeren čas za takšen pogovor.« Ali naj bi, če se stanovalec kljub temu ne odzove miroljubno, sklenili, da ‚ni vreden‘? Ne glede na njegov odziv se spomnimo biblijskega nasveta, naj bomo ‚do vseh blagi‘ in se ‚v hudem obvladujmo‘. (2. Timoteju 2:24)
Skrajno nespoštljiv, vendar zapeljan
5., 6. Kako je Savel ravnal z Jezusovimi sledilci in zakaj?
5 V prvem stoletju je bil Savel zelo znan po nespoštljivem govorjenju in celo po nasilnem vedenju. Biblija pravi, da je »Gospodovim učencem [. . .] grozil in si želel njihove smrti«. (Apostolska dela 9:1, 2) Pozneje je priznal, da je nekoč bil »bogokletnik, preganjalec in predrznež«. (1. Timoteju 1:13) Čeprav so takrat tudi nekateri njegovi sorodniki verjetno bili kristjani, je o tem, kar je sam čutil do Kristusovih sledilcev, rekel: »Ker pa sem bil nanje zelo besen, sem šel tako daleč, da sem jih preganjal celo v drugih mestih.« (Apostolska dela 23:16; 26:11; Rimljanom 16:7, 11) Nobenega dokaza ni za to, da bi učenci skušali s Savlom, dokler se je tako vedel, javno razpravljati.
6 Zakaj je Savel tako ravnal? Več let pozneje je napisal: »Bil [sem] v nevednosti in sem ravnal v neveri.« (1. Timoteju 1:13) Savel je bil farizej, naučen »natančno izpolnjevati Postavo prednikov«. (Apostolska dela 22:3) Čeprav je bil njegov učitelj Gamaliel očitno strpnejši, pa je bil veliki duhovnik Kajfa, s katerim je bil Savel pozneje povezan, fanatičen. Kajfa je bil na čelu zarote, ki se je končala z usmrtitvijo Jezusa Kristusa. (Matej 26:3, 4, 63–66; Apostolska dela 5:34–39) Zatem je poskrbel, da so Jezusove apostole pretepli, sam pa jim je strogo prepovedal, da bi še naprej oznanjevali v Jezusovem imenu. Kajfa je predsedoval sanhedrinu, ko je med njegovimi člani zavrelo in so Štefana odpeljali ter kamenjali. (Apostolska dela 5:27, 28, 40; 7:1–60) Savel je kamenjanje opazoval in je nato s Kajfovim pooblastilom šel v Damask iskat Jezusove sledilce in tako sodeloval pri njihovem nadaljnjem zatiranju. (Apostolska dela 8:1; 9:1, 2) Savel, ki je bil pod Kajfovim vplivom, je mislil, da s tem dokazuje gorečnost za Boga, v resnici pa njegova vera ni bila prava. (Apostolska dela 22:3–5) Zato ni sprevidel, da je bil Jezus pravi Mesija. Toda potem, ko je obujeni Jezus na poti v Damask po čudežu govoril z njim, se je spametoval. (Apostolska dela 9:3–6)
7. Kako je na Savla delovalo to, da se mu je na poti v Damask prikazal Jezus?
7 Kmalu po tem je bil k Savlu poslan učenec Ananija, da bi mu oznanjeval. Ali bi vi na njegovem mestu željno odšli na ta obisk? Ananija je bil zaskrbljen, toda vseeno je s Savlom prijazno govoril. Savel je imel sedaj zaradi čudežnega srečanja z Jezusom na poti v Damask drugačno mišljenje. (Apostolska dela 9:10–22) Postal je znan kot apostol Pavel, goreč krščanski misijonar.
Blage narave, toda pogumen
8. Kako je Jezus odseval Očetovo stališče do ljudi, ki so počeli slabe reči?
8 Jezus je bil goreč kraljestveni oznanjevalec. Pri ravnanju z ljudmi je bil blag, toda pogumen. (Matej 11:29) Odseval je duha svojega nebeškega Očeta, ki roti hudobne, naj se odvrnejo od slabih poti. (Izaija 55:6, 7) Ko so grešniki pokazali znake izboljšanja, je Jezus to opazil in takšne posameznike spodbudil. (Luka 7:37–50; 19:2–10) Drugih ni sodil po zunanjem videzu, temveč je posnemal Očetovo prijaznost, prizanesljivost in potrpežljivost, saj je upal, da jih bo to navedlo h kesanju. (Rimljanom 2:4) Jehova želi, da bi se vsakršni ljudje pokesali in se rešili. (1. Timoteju 2:3, 4)
9. Kaj se lahko naučimo iz tega, kako so se na Jezusu izpolnile besede iz Izaija 42:1–4?
9 O tem, kako je na Jezusa Kristusa gledal Jehova, poroča evangelijski pisec Matej z navajanjem naslednjih preroških besed: »Glej! Moj služabnik, ki sem ga izbral, moj ljubljeni, ki je moji duši v veselje! Nanj bom položil svojega duha in razjasnil bo narodom, kaj je pravica. Ne bo se prepiral, ne vpil, in nihče ne bo na širokih poteh slišal njegovega glasu. Nalomljenega trsta ne bo zdrobil in tlečega lanenega stenja ne bo ugasnil, dokler pravice ne privede do zmage. Zares, v njegovo ime bodo upali narodi.« (Matej 12:17–21; Izaija 42:1–4) Jezus se skladno s temi preroškimi besedami ni zapletal v glasna prerekanja. Celo ko je bil pod pritiskom, je govoril resnico tako, da je to odkritosrčnim ljudem seglo v srce. (Janez 7:32, 40, 45, 46)
10., 11. a) Zakaj je Jezus oznanjeval nekaterim farizejem, čeprav so bili ti med njegovimi najbolj glasnimi nasprotniki? b) Kako je Jezus včasih odgovoril nasprotnikom, toda česa ni storil?
10 Jezus je med svojim služenjem govoril z mnogo farizeji. Čeprav so si ga nekateri prizadevali ujeti v besedi, ni sklenil, da imajo vsi slabe motive. Farizej Simon je bil do Jezusa res nekoliko kritičen, vendar ga je želel pobliže spoznati, zato ga je povabil na obed. Jezus je povabilo sprejel in navzočim oznanjeval. (Luka 7:36–50) Nekoč drugič ga je pod okriljem teme obiskal pomemben farizej Nikodem. Jezus farizeju ni očital, ker je počakal, da se je stemnilo. Prav nasprotno. Oznanjeval mu je o ljubezni, ki jo je Bog pokazal s tem, da je poslal svojega Sina, da bi vsem, ki bodo verovali, omogočil rešitev. Poleg tega je prijazno poudaril, da se je pomembno podrediti Božji ureditvi. (Janez 3:1–21) Ko so se pozneje drugi farizeji zaničljivo odzvali na pozitivno poročilo o Jezusu, je Nikodem spregovoril v njegov prid. (Janez 7:46–51)
11 Jezus ni bil slep za hinavščino tistih, ki so ga skušali ujeti v past. Nasprotnikom ni dovolil, da bi ga potegnili v brezplodna prerekanja. Toda kadar je to bilo primerno, je odgovoril kratko in učinkovito, tako da je povedal načelo, uporabil ponazoritev ali navedel svetopisemski stavek. (Matej 12:38–42; 15:1–9; 16:1–4) Spet drugič pa ni odgovoril ničesar, ko je bilo očitno, da s tem ne bo dosegel nič dobrega. (Marko 15:2–5; Luka 22:67–70)
12. Zaradi česa je lahko Jezus pomagal ljudem, tudi ko so ti nanj vpili?
12 Včasih se je zgodilo, da so ljudje, ki so bili pod vplivom nečistih duhov, na Jezusa vpili. Takrat se je obvladal in z močjo, ki mu jo je dal Bog, tem ljudem celo prinesel olajšanje. (Marko 1:23–28; 5:2–8, 15) Podobno se moramo tudi mi obvladati, če se na oznanjevanju nekateri razjezijo in na nas vpijejo. V takšnih okoliščinah bi si morali prizadevati, da bi se odzvali prijazno in taktno. (Kološanom 4:6)
V družini
13. Zakaj ljudje včasih nasprotujejo družinskemu članu, ki prične preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami?
13 To, kako je pomembno, da se Jezusovi sledilci obvladajo, pa je pogosto najbolj očitno v družini. Človek, ki ga biblijska resnica gane do srca, si močno želi, da bi se tudi drugi v družini tako odzvali. Toda Jezus je dejal, da se bodo družinski člani lahko odzvali sovražno. (Matej 10:32–37; Janez 15:20, 21) Za to je več razlogov. Biblija nam s svojim poukom na primer lahko pomaga, da postanemo pošteni, odgovorni in spoštljivi, vendar nas tudi uči, da smo v vsakršnih razmerah najprej odgovorni svojemu Stvarniku. (Propovednik 12:1, 13; Apostolska dela 5:29) Družinski član, ki meni, da se je zaradi naše zvestovdanosti Jehovu nekako zmanjšal njegov vpliv v družini, je lahko zaradi tega užaljen. Kako zelo pomembno je, da v takšnih okoliščinah posnemamo Jezusa in se obvladamo! (1. Petrovo 2:21–23; 3:1, 2)
14.–16. Zakaj so se nekateri, ki so nekoč nasprotovali svojim družinskim članom, spremenili?
14 Mnogi, ki sedaj služijo Jehovu, so v preteklosti doživeli, da je njihov zakonec ali družinski član nasprotoval spremembam, ki so jih naredili potem, ko so pričeli preučevati Biblijo. Nasprotnik je mogoče o Jehovovih pričah slišal kaj negativnega ali pa se je morda bal nezaželenega vpliva na družino. Kaj je takšne posameznike navedlo, da so svoje mnenje spremenili? Mnogokrat je bil pomemben dejavnik dober zgled. Ker je verujoči neomajno ravnal po biblijskih nasvetih – redno je obiskoval krščanske shode in sodeloval v oznanjevanju ter obenem izpolnjeval tudi družinske odgovornosti in se ob vsakršnem besednem žaljenju obvladoval – je včasih dosegel, da se je nasprotovanje družine poleglo. (1. Petrovo 2:12)
15 Nasprotnik pa morda ni hotel prisluhniti nobenemu pojasnilu iz Biblije tudi zaradi predsodkov ali ponosa. Tako je bilo z moškim iz Združenih držav, ki je zase dejal, da je bil velik domoljub. Ko je bila nekoč njegova žena na zborovanju, je pobral vsa svoja oblačila in se odselil. Spet drugič je odšel zdoma s pištolo in grozil, da se bo ubil. Za vse svoje nerazumno vedenje je krivil ženino vero. Toda ona si je še naprej prizadevala udejanjati biblijske nasvete. Dvajset let po tem, ko je postala Jehovova priča, je to postal tudi njen mož. V Albaniji je bila neka ženska zelo jezna, ker je njena hči preučevala Biblijo z Jehovovimi pričami in se nato krstila. Dvanajstkrat ji je uničila osebni izvod Biblije. Nato pa je nekega dne odprla novo biblijo, ki jo je hči pustila na mizi. Po naključju je odprla pri Matejevem evangeliju 10:36 in ugotovila, da tam zapisane besede veljajo zanjo. Kljub vsemu je svojo hčer iz skrbi za njeno dobro spremljala do ladje, s katero se je ta skupaj z drugimi Pričami namenila oditi na zborovanje v Italijo. Ko je mama videla ljubezen Prič, njihove objeme in nasmejane obraze ter slišala njihov vesel smeh, je svoje mnenje pričela spreminjati. Kmalu zatem je sprejela biblijski pouk. Danes si prizadeva pomagati drugim, ki so bili sprva nasprotni.
16 Neki mož je nekoč svojo ženo blizu kraljestvene dvorane pričakal z nožem in jo začel obtoževati sramotnih reči. Blago mu je odgovorila: »Pridi v kraljestveno dvorano in sam poglej.« To je tudi storil in sčasoma je postal krščanski starešina.
17. Kateri svetopisemski nasvet lahko pomaga, če ozračje v krščanskem domu kdaj pa kdaj postane napeto?
17 Morda ste v vaši družini vsi kristjani, toda včasih se lahko zgodi, da zaradi nepopolnosti pride do napetega ozračja in celo ostrih besed. Vredno je omeniti, da je bilo kristjanom v nekdanjem Efezu svetovano: »Naj od vas izginejo vsakršna ujedljivost, jeza, srd, vpitje in žaljivo govorjenje z vso hudobnostjo vred.« (Efežanom 4:31) Na efeške kristjane je očitno vplivalo okolje, v katerem so živeli, njihova nepopolnost in na nekatere tudi njihov prejšnji način življenja. Kaj bi jim lahko pomagalo, da bi se spremenili? Morali so se ‚obnavljati v sili, ki je gnala njihov um‘. (Efežanom 4:23) Ko so preučevali Božjo Besedo, poglobljeno premišljevali o tem, kako naj bi ta vplivala na njihovo življenje, se družili s sokristjani in iskreno molili, so v svojem življenju še bolj kazali sad Božjega duha. Učili so se biti ‚drug do drugega prijazni in polni najgloblje sočutnosti ter si velikodušno odpuščati, kakor je tudi Bog po Kristusu velikodušno odpustil njim‘. (Efežanom 4:32) Ne glede na to, kako ravnajo drugi, se moramo mi obvladovati, biti dobrotljivi, sočutni in moramo odpuščati. Zares, ‚nikomur ne vračajmo hudega s hudim‘. (Rimljanom 12:17, 18) S tem, da posnemamo Boga in drugim izkazujemo pristno ljubezen, vselej ravnamo prav. (1. Janezovo 4:8)
Nasvet za vse kristjane
18. Zakaj je bil nasvet iz Drugega pisma Timoteju 2:24 primeren za starešina v nekdanjem Efezu in kako lahko pomaga vsem kristjanom?
18 Nasvet, naj ‚se obvladujemo v hudem‘, velja za vse kristjane. (2. Timoteju 2:24) Vendar je bil prvotno namenjen Timoteju, saj ga je potreboval, ko je v Efezu služil kot starešina. Nekateri v občini so precej glasno izražali svoje lastne poglede in učili napačne nauke. Ker niso povsem doumeli namena mojzesovske postave, niso razumeli pomembnosti vere, ljubezni in čiste vesti. Zaradi ponosa je med njimi prihajalo do sporov, ko so se prerekali zaradi besed, spregledali pa so bistvo Kristusovih naukov in to, kako pomembna je bogovdanost. V takšnih okoliščinah je moral Timotej odločno stati na strani svetopisemske resnice, obenem pa blago ravnati s svojimi brati in sestrami. Kakor današnji starešine se je tudi Timotej zavedal, da čreda ni njegova in da mora z drugimi ravnati tako, da bo pospeševal krščansko ljubezen in enotnost. (Efežanom 4:1–3; 1. Timoteju 1:3–11; 5:1, 2; 6:3–5)
19. Zakaj je pomembno, da vsi ‚iščemo krotkost‘?
19 Bog svoje ljudstvo spodbuja, naj ‚išče krotkost‘. (Zefanija 2:3, NW) Hebrejski izraz za »krotkost« označuje gledišče, ki človeku omogoča, da žaljivo ravnanje prenaša potrpežljivo, ne da bi se vznemiril in se maščeval. Iskreno rotimo Jehova za pomoč, da se bomo lahko obvladovali in ga tudi v težavnih okoliščinah prav zastopali.
Kaj ste se naučili?
• Katera svetopisemska stavka vam lahko pomagata, ko kdo z vami govori nespoštljivo?
• Zakaj je bil Savel skrajno nespoštljiv?
• Kako nam Jezusov zgled pomaga, da prav ravnamo z vsakršnimi ljudmi?
• Kaj dobrega lahko dosežemo, če doma obvladujemo svoje govorjenje?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 26]
Ananija je bil s Savlom prijazen kljub njegovemu slovesu
[Slika na strani 29]
Kadar kristjan zvesto izpolnjuje svoje odgovornosti, se lahko nasprotovanje družine poleže
[Slika na strani 30]
Kristjani pospešujejo ljubezen in enotnost