Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Poudarki Apostolskih del

Poudarki Apostolskih del

Jehovova beseda je živa

Poudarki Apostolskih del

BIBLIJSKA knjiga Apostolska dela vsebuje natančno pripoved o ustanovitvi krščanske občine in njenem širjenju. Njen pisec Luka živo poroča o dejavnosti kristjanov v obdobju kakih 28 let, od leta 33 n. št. do 61 n. št.

V prvem delu Apostolskih del je opisal predvsem dejavnost apostola Petra, v drugem pa apostola Pavla. Luka je s tem, da je včasih govoril v prvi osebi množine, nakazal, da je bil ob nekaterih dogodkih tudi sam navzoč. Če bomo namenili pozornost sporočilu Apostolskih del, bomo še bolj cenili moč Božje napisane Besede in Božjega svetega duha. (Heb. 4:12) Poleg tega nas bo to spodbudilo k požrtvovalnosti in nam okrepilo vero, da se bo izpolnilo kraljestveno upanje.

PETER UPORABI »KLJUČE NEBEŠKEGA KRALJESTVA«

(Apostolska dela 1:1–11:18)

Zatem ko apostoli prejmejo svetega duha, ljudem pogumno pričujejo. Peter uporabi prvi ključ »nebeškega Kraljestva«, ko Judom in judovskim spreobrnjencem, ki ‚sprejmejo njegovo besedo‘, odpre vrata, ki vodijo do spoznanja in omogočajo priti v Kraljestvo. (Mat. 16:19; Apd. 2:5, 41) V valu preganjanj se učenci razkropijo, toda zaradi tega se oznanjevanje le še bolj razširi.

Apostoli v Jeruzalemu slišijo, da so ljudje v Samariji sprejeli Božjo besedo, zato pošljejo k njim Petra in Janeza. Peter takrat uporabi drugi ključ in pot do Kraljestva odpre Samarijanom. (Apd. 8:14–17) Približno leto dni po Jezusovem vstajenju se osupljivo spremeni Savel iz Tarza. Leta 36 n. št. Peter uporabi tretji ključ in tako dobijo brezplačni dar svetega duha tudi neobrezani pripadniki drugih narodov. (Apd. 10:45)

Odgovori na svetopisemska vprašanja:

2:44–47; 4:34, 35 – Zakaj so verniki prodajali svoje imetje in iztržek razdeljevali drugim? Mnogi, ki so pričeli verovati, so prišli iz daljnih krajev in niso imeli dovolj sredstev, da bi lahko ostali dlje v Jeruzalemu, čeprav so si to želeli, saj so hoteli več izvedeti o svoji novi veri in oznanjevati drugim. Nekateri kristjani so jim priskočili na pomoč tako, da so prodali svoje imetje in razdelili iztržek med tiste, ki so potrebovali finančna sredstva.

4:13 – Ali sta bila Peter in Janez nepismena oziroma neizobražena? Ne, nista bila. V očeh nekaterih ljudi sta bila »neizobražena in preprosta« zato, ker se nista šolala na rabinskih šolah.

5:34–39 – Kako je lahko Luka vedel, kaj je rekel Gamaliel za zaprtimi vrati sanhedrina? Za to so vsaj tri možnosti: 1. morda mu je to informacijo povedal Pavel, nekdanji Gamalielov učenec; 2. mogoče je to izvedel od kakega člana sanhedrina, ki je bil naklonjen kristjanom, kot je bil denimo Nikodem; ali 3. po navdihnjenju.

7:59 – Ali je Štefan molil k Jezusu? Ne, ni. Častimo lahko samo Boga Jehova, zato mora biti tudi molitev usmerjena k njemu. (Luk. 4:8; 6:12) Štefan se je običajno obračal k Jehovu v Jezusovem imenu. (Jan. 15:16) V tem primeru pa je imel videnje, v katerem je zagledal »Sina človekovega, da stoji na Božji desni«. (Apd. 7:56) Ker je dobro vedel, da je Jezus dobil moč obujati mrtve, je govoril – ne molil – neposredno Jezusu, ko ga je prosil, naj ga ohrani v svojem spominu, da ga bo pozneje obudil. (Jan. 5:27–29)

Pouk za nas:

1:8. Svetovnega oznanjevanja Jehovove priče nikakor ne bi mogli opravljati brez pomoči svetega duha.

4:36–5:11. Jožefu s Cipra so apostoli dali vzdevek Barnaba, kar pomeni »Sin tolažbe«, verjetno zato, ker je bil zelo sočuten, prijazen in pripravljen pomagati drugim. Morali bi biti takšni kakor on in ne kakor Ananija in Safira, ki sta se pred drugimi pretvarjala, bila hinavska in nepoštena.

9:23–25. Kadar se pred sovražniki umaknemo zato, da bi lahko še naprej oznanjevali, ne ravnamo strahopetno.

9:28–30. Če bi nam pri oznanjevanju v nekaterih soseskah ali nekaterim posameznikom pretila fizična, moralna ali duhovna nevarnost, bi morali biti preudarni in se razsodno odločiti, kje bomo oznanjevali in kdaj.

9:31. V obdobjih, ko uživamo sorazmerni mir, bi si morali prizadevati, da bi si s preučevanjem in poglobljenim premišljevanjem krepili vero. To nam bo pomagalo biti goreči v oznanjevanju in živeti v zdravem strahu pred Jehovom, kar pomeni, da bomo ravnali po tem, kar se učimo.

PAVLOVO GOREČE OZNANJEVANJE

(Apostolska dela 11:19–28:31)

Piše se leto 44 n. št. Agab pride v Antiohijo, kjer že »vse leto« poučujeta Barnaba in Savel, in napove »veliko lakoto«. Njegova napoved se uresniči dve leti pozneje. (Apd. 11:26–28) Barnaba in Savel »se potem, ko [. . .] v Jeruzalemu opravi[ta] vse glede pomoči,« vrneta v Antiohijo. (Apd. 12:25) Leta 47 n. št., kakih 12 let po Savlovem spreobrnjenju, pošlje sveti duh Barnaba in Savla na misijonarsko potovanje. (Apd. 13:1–4) Leta 48 n. št. se vrneta v Antiohijo, »kjer sta bila na začetku zaupana Božji nezasluženi dobrotljivosti«. (Apd. 14:26)

Približno devet mesecev zatem Pavel (znan tudi kot Savel) izbere za svojega popotnega tovariša Sila in krene na svoje drugo misijonarsko potovanje. (Apd. 15:40) Na poti se jima pridružita še Timotej in Luka. Luka ostane v Filipih, Pavel pa nadaljuje pot v Atene in nato v Korint, kjer sreča Akvila in Priskilo ter tam ostane leto in pol. (Apd. 18:11) Na začetku leta 52 n. št. pusti Timoteja in Sila v Korintu ter se z Akvilom in Priskilo vkrca na ladjo in odpluje proti Siriji. (Apd. 18:18) Akvila in Priskila ga spremljata v Efez in ostaneta v tem mestu.

Pavel še istega leta, potem ko se nekoliko zadrži v sirski Antiohiji, odide na svoje tretje misijonarsko potovanje. (Apd. 18:23) V Efezu je »Jehovova beseda mogočno rasla in prevladovala«. (Apd. 19:20) Tam preživi Pavel kaka tri leta. (Apd. 20:31) Na binkošti leta 56 n. št. pa je v Jeruzalemu. Tam ga aretirajo, on pa neustrašno pričuje oblastem. V Rimu ga za dve leti (ok. 59–61 n. št.) dajo v hišni pripor, Pavel pa se domisli načinov, da še naprej oznanjuje Kraljestvo in uči »o Gospodu Jezusu Kristusu«. (Apd. 28:30, 31)

Odgovori na svetopisemska vprašanja:

14:8–13 – Zakaj so ljudje v Listri imenovali Barnaba »Zevs, Pavla pa Hermes«? V grški mitologiji je bil Zevs glavni bog, njegov sin Hermes pa je slovel kot dober govornik. Ker je govoril predvsem Pavel, so ga poimenovali Hermes, Barnaba pa Zevs.

16:6, 7 – Zakaj sveti duh Pavlu in njegovim tovarišem ni dovolil, da bi oznanjevali v provinci Aziji in Bitiniji? Takrat je bilo zelo malo oznanjevalcev, zato jih je sveti duh usmerjal na področja, ki so bila plodnejša.

18:12–17 – Zakaj prokonzul Galion ni zaščitil Sostena, ko so ga ljudje fizično napadli? Morda si je mislil, da je ta moški, za katerega je bilo videti, da je vodil napad proti Pavlu, dobil to, kar je zaslužil. Vendar je iz tega očitno vzklilo nekaj dobrega, saj je Sosten zatem postal kristjan. Pavel ga je pozneje imenoval »naš brat«. (1. Kor. 1:1)

18:18 – Glede česa se je Pavel zaobljubil? Po mnenju nekaterih poznavalcev naj bi se zaobljubil kot nazirec. (4. Mojz. 6:1–21) Vendar Biblija ne odkriva, kakšna je bila njegova zaobljuba. Iz nje ne izvemo niti tega, ali je izrekel zaobljubo pred svojo spreobrnitvijo ali po njej, niti tega, ali se je šele takrat zaobljubil ali pa je zaobljubo izpolnil. Kakor koli že, z zaobljubo se ni pregrešil.

Pouk za nas:

12:5–11. Za svoje brate in sestre lahko molimo, in to naj bi tudi delali.

12:21–23; 14:14–18. Herod je brez zadržkov sprejel slavo, ki pripada samo Bogu. Ravnal je povsem drugače od Pavla in Barnaba, ki sta neprimerno hvalo in čast takoj in zelo jasno zavrnila! Za kakršne koli dosežke v Jehovovi službi si ne bi smeli želeti slave.

14:5–7. Če ravnamo preudarno, smo lahko še naprej dejavni v službi Bogu. (Mat. 10:23)

14:22. Kristjani pričakujemo stiske. Ne skušamo jim ubežati tako, da bi se odrekli svoji veri. (2. Tim. 3:12)

16:1, 2. Krščanski mladi naj bi si zelo prizadevali v služenju Jehovu in ga prosili za pomoč, da bi si s svojim ravnanjem pridobili dober sloves.

16:3. Storili naj bi vse, kar je v skladu s svetopisemskimi načeli, da bi bila dobra novica za druge sprejemljiva. (1. Kor. 9:19–23)

20:20, 21. Oznanjevanje po hišah je pomemben vidik naše službe Bogu.

20:24; 21:13. To, da ohranimo značajnost do Boga, je pomembnejše od tega, da ohranimo svoje življenje.

21:21–26. Dobre nasvete naj bi bili takoj pripravljeni upoštevati.

25:8–12. Današnji kristjani smejo in bi tudi morali »pri zagovarjanju in pravnem utrjevanju dobre novice« uporabljati vsa pravna sredstva, ki so jim na voljo. (Fil. 1:7)

26:24, 25. Morali bi razglašati »besede resnice in zdravega uma«, čeprav se morda »telesnemu človeku« zdijo neumne. (1. Kor. 2:14)

[Slika na strani 30]

Kdaj je Peter uporabil »ključe nebeškega kraljestva«?

[Slika na strani 31]

Svetovnega oznanjevanja ne bi bilo mogoče opravljati brez pomoči svetega duha