Poudarki pisem Galačanom, Efežanom, Filipljanom in Kološanom
Jehovova beseda je živa
Poudarki pisem Galačanom, Efežanom, Filipljanom in Kološanom
APOSTOL Pavel sliši, da so zagovorniki judaizma odvrnili nekaj kristjanov od pravega čaščenja, zato napiše »občinam v Galatiji« krepko pismo. (Gal. 1:2) V tem pismu, ki je nastalo med letoma 50 in 52 n. št., sokristjanom odkrito svetuje in jim zavzeto trka na srce.
Približno deset let kasneje, ko je v Rimu kot »jetnik v Kristusu Jezusu«, napiše modre nasvete in ljubeče spodbude občinam v Efezu, Filipih in Kolosah. (Efež. 3:1) Biblijske knjige Galačanom, Efežanom, Filipljanom in Kološanom lahko koristijo tudi nam danes, če posvetimo pozornost njihovemu sporočilu. (Heb. 4:12)
KAKO JE LAHKO ČLOVEK »RAZGLAŠEN ZA PRAVIČNEGA«?
Zagovorniki judaizma skušajo Pavla prekanjeno spraviti na slab glas, zato brani svoje apostolstvo, tako da navede nekaj podrobnosti iz svojega življenja. (Gal. 1:11–2:14) Njihove krive nauke ovrže z besedami: »Človek ni razglašen za pravičnega z deli po postavi, temveč le po veri v Kristusa Jezusa.« (Gal. 2:16)
Pove, da je Kristus »z odkupom osvobodil tiste, ki so pod postavo«, da lahko uživajo v krščanski svobodi. Galačane krepko posvari: »Trdno stojte in se ne dajte znova vpreči v jarem sužnosti.« (Gal. 4:4, 5; 5:1)
Odgovori na svetopisemska vprašanja:
3:16–18, 28, 29 – Ali je zaveza, ki jo je Jehova sklenil z Abrahamom, še vedno veljavna? Da, je. Postavina zaveza ni nadomestila Božje zaveze z Abrahamom, temveč ji je bila dodana. Zato takrat, ko je bila »odprav[ljena]« Postava, ni bila odpravljena tudi zaveza z Abrahamom. (Efež. 2:15) Obljube, ki so bile izrečene pri sklenitvi te zaveze, se izpolnjujejo na pravem Abrahamovem »semenu« – na Kristusu Jezusu, ki je glavni del semena, in na tistih, ki »s[o] Kristusovi«.
6:2 – Kaj je »Kristusova postava«? To postavo sestavlja vse, kar je Jezus učil in zapovedal, še posebej zapoved, naj »ljubi[mo] drug drugega«. (Jan. 13:34)
6:8 – Kako lahko »seje[mo] v prid duhu«? Tako da s svojim načinom življenja dovolimo, da Božji duh neovirano vpliva na nas. V prid duhu denimo sejemo tako, da iz vsega srca sodelujemo pri dejavnostih, ki omogočajo prost dotok svetega duha.
Pouk za nas:
1:6–9. Kadar se v občini pojavijo težave, bi morali krščanski starešine nemudoma ukrepati. Z logičnim utemeljevanjem in s Svetim pismom lahko hitro ovržejo napačno razmišljanje.
2:20. Odkupnina je darilo, ki ga je Bog dal nam osebno. Takšen pogled na odkupnino bi si morali pridobiti tudi mi. (Jan. 3:16)
5:7–9. Slaba družba lahko vpliva na nas tako, da se »ustavi[mo], da nis[mo] več poslušni resnici«. Zato je modro, da se takšne družbe ogibamo.
6:1, 2, 5. Bratje, ki so »duhovni«, nam lahko pomagajo prenašati nadloge (morda kaj, kar nas vznemirja ali bremeni), do katerih je prišlo, ker smo nevede storili napačen korak. Nasprotno pa so duhovne odgovornosti breme, ki ga mora vsak od nas nositi sam.
ZBIRANJE »VSEGA [. . .] V KRISTUSU«
Pavel v svojem pismu Efežanom posebej poudarja krščansko enotnost, ko spregovori o tem, da se je Bog namenil »ob koncu določenih časov poskrb[eti] za upravljanje zadev [. . .], da se spet vse zbere v Kristusu, to, kar je v nebesih in kar je na zemlji«. Kristus je dal »darove v obliki ljudi«, da bi pomagal vsem »do enotnosti v veri«. (Efež. 1:10; 4:8, 13)
Da bi kristjani ravnali Bogu v čast in bili enotni, si morajo »oblačiti novo osebnost« in se »podreja[ti] [. . .] drug drugemu v Kristusovem strahu«. Poleg tega si morajo nadeti celotno duhovno bojno opremo, da bi »kljub Hudičevim spletkam [mogli] ostati neomajni«. (Efež. 4:24; 5:21; 6:11)
Odgovori na svetopisemska vprašanja:
1:4–7 – Kako so bili maziljeni kristjani izbrani že dolgo pred svojim rojstvom? Maziljenci niso bili izbrani kot posamezniki, temveč kot skupina oziroma razred. To se je zgodilo, še preden so se prvemu paru rodili grešni potomci. Prerokba iz 1. Mojzesove 3:15, ki je bila izrečena pred spočetjem prvega grešnega človeka, zajema tudi Božji namen, da bodo nekateri sledilci Jezusa Kristusa vladali z njim v nebesih. (Gal. 3:16, 29)
2:2 – V katerem smislu sta si duh tega sveta in zrak podobna in kako lahko ima duh tega sveta oblast nad svetom? »Duh sveta«, h kateremu spadata težnja po neodvisnosti in neposlušnosti, je povsod okoli nas prav kakor zrak, ki ga vdihavamo. (1. Kor. 2:12) Njegova moč se skriva v tem, da na ljudi silno in nepopustljivo pritiska.
2:6 – V katerem smislu so maziljeni kristjani »v nebeških prostorih«, ko so še na zemlji? Izraz »nebeški prostori« se na tem mestu ne nanaša na nebeško dediščino, ki je obljubljena maziljencem. Ta izraz označuje vzvišen položaj, ki ga imajo v Božjih očeh, ker so »zapečateni z obljubljenim svetim duhom«. (Efež. 1:13, 14)
Pouk za nas:
4:8, 11–15. Jezus Kristus je »odpeljal ujetnike« v tem smislu, da je ljudi osvobodil Satanovega nadzora, da bi jih kot darove uporabil za krepitev krščanske občine. Če smo tem ljudem, ki med nami vodijo, poslušni, če se jim podrejamo in če podpiramo dejavnosti, ki jih organizirajo v občini, lahko »z ljubeznijo rast[emo] v vsem v soglasju [. . .] s Kristusom«. (Heb. 13:7, 17)
5:22–24, 33. Žena naj svojemu možu ne bi bila le podložna, temveč bi ga morala tudi spoštovati. To pokaže z »mirnim in blagim duhom« in s tem, da si prizadeva ravnati njemu v čast, tako da govori o njem dobro in ga podpira, da bi v tem, kar se je odločil storiti, tudi uspel. (1. Pet. 3:3, 4; Titu 2:3–5)
5:25, 28, 29. Prav kakor mož »hrani« sebe, bi moral dobro skrbeti tudi za ženine fizične, čustvene in duhovne potrebe. Tako kakor »neguje« svoje telo, mora skrbeti tudi zanjo, in sicer tako, da ji posveča dovolj časa in je z njo nežen tako v besedah kot tudi ravnanju.
6:10–13. Da bi se bili zmožni upreti demonskim silam, si moramo po svojih najboljših močeh prizadevati, da bi na sebi imeli duhovno Božjo bojno opremo.
»NADALJUJMO NATANKO PO ISTI [. . .] POTI«
Iz Pavlovega pisma Filipljanom veje ljubezen. Takole jim piše: »Molim, da bi vaša ljubezen čedalje bolj rastla s točnim spoznanjem in z vso sprevidevnostjo.« Poleg tega jim želi pomagati, da se ne bi ujeli v past prevelike samozavesti, zato jih spodbudi: »Delajte s strahom in trepetom za svojo rešitev.« (Fil. 1:9; 2:12)
Tistim, ki so zreli, prigovarja, naj se ženejo proti cilju »za nagrado Božjega nebeškega klica«, in doda: »Od tam, do koder smo prispeli, nadaljujmo natanko po isti ustaljeni poti.« (Fil. 3:14–16)
Odgovori na svetopisemska vprašanja:
1:23 – Kaj »dvojega« je pritiskalo na Pavla in kakšne »odrešitve« si je želel? Pavel se je znašel v okoliščinah, ko je moral izbirati med dvojim – med življenjem in smrtjo. (Fil. 1:21) Čeprav ni navedel, kako se bo odločil, pa je jasno povedal, kaj si želi: »Želim si odrešitve in tega, da bi bil s Kristusom.« (Fil. 3:20, 21; 1. Tes. 4:16) Ta želja se mu je izpolnila med Kristusovo navzočnostjo, ko je prejel nagrado, ki mu jo je namenil Jehova. (Mat. 24:3)
2:12, 13 – Kako Bog deluje v nas, da bi »hoteli in delali«? Jehovov sveti duh lahko v našem srcu in umu okrepi željo, da bi v službi Bogu naredili največ, kolikor lahko. Zato pri tem, ko »dela[mo] [. . .] za svojo rešitev«, nismo brez pomoči.
Pouk za nas:
1:3–5. Čeprav so bili Filipljani v gmotnem pogledu revni, so glede gostoljubnosti za nas izjemen zgled. (2. Kor. 8:1–6)
2:5–11. Iz tega, kako je ravnal Jezus, vidimo, da ponižnost ni znamenje slabosti, temveč moralne moči. Poleg tega Jehova ponižne povišuje. (Preg. 22:4)
3:13. K »temu, kar je zadaj,« spadajo takšne stvari, kot so obetavna kariera, ki smo jo morda imeli, varnost, ki nam jo je dajalo življenje v bogati družini, pa tudi pretekli grehi, za katere smo se pokesali in se »umi[li]«. (1. Kor. 6:11) Vse to pozabljamo v tem smislu, da se v mislih z njimi ne ukvarjamo več oziroma se zaradi tega več ne obremenjujemo, temveč »se iztegujem[o] proti temu, kar je spredaj«.
»UTRJENI V VERI«
Pavel v pismu Kološanom ovrže napačne poglede krivih učiteljev. Pojasni, da rešitev ni odvisna od izpolnjevanja zahtev Postave, temveč od tega, da »vztraja[mo] v veri«. Kološane spodbuja, naj »še naprej hodi[jo] v zedinjenosti [s Kristusom], ukoreninjeni in sezidani v njem ter utrjeni v veri«. Kako naj bi to, da so utrjeni v veri, vplivalo nanje? (Kol. 1:23; 2:6, 7)
Pavel napiše: »Poleg vsega tega pa si oblecite ljubezen, ker je popolna vez. Prav tako naj v vaših srcih vlada Kristusov mir.« Sokristjanom še naroči: »Kar koli delate, delajte to iz vse duše kakor Jehovu, in ne ljudem.« Glede tistih, ki niso del krščanske občine, pa reče: »S tistimi, ki so zunaj, živite modro.« (Kol. 3:14, 15, 23; 4:5)
Odgovori na svetopisemska vprašanja:
2:8 – Kaj so »prvine sveta«, pred katerimi je opozarjal Pavel? To so prvine Satanovega sveta – glavni elementi, iz katerih svet sestoji, oziroma načela, ki ga vodijo oziroma motivirajo. (1. Jan. 2:16) Sem denimo spadajo filozofija, pridobitništvo in kriva vera.
4:16 – Zakaj pismo, ki je bilo poslano kristjanom v Laodikeji, ni postalo del Biblije? Razlog je morda v tem, da informacije v tem pismu niso nujne za nas danes. Ali pa je v njem pisalo to, kar že vsebujejo kanonična pisma.
Pouk za nas:
1:2, 20. Odkupnina, ki jo je Bog priskrbel za nas zaradi svoje nezaslužene dobrotljivosti, lahko očisti našo vest, da nam ne očita več, in nam prinese notranji mir.
2:18, 23. »Hlinjena ponižnost« (lažna ponižnost, s katero človek hoče narediti vtis na druge, morda s tem, da se odpove gmotnim rečem, ali pa s tem, da strogo ravna s svojim telesom) je znamenje tega, da se človek »hvali s svojim mesenim načinom razmišljanja«.