PRITISKI »zadnjih dni« so vse večji, zato Jehovovo ljudstvo bolj kot kdaj prej potrebuje potrpežljivost. (2. Tim. 3:1–5) Obkroža nas svet, v katerem ljudje pogosto ljubijo sebe, so nepripravljeni za kakršen koli dogovor in so brez samoobvladanja. Ljudje s takšnimi značilnostmi so največkrat vse prej kot potrpežljivi. Zato bi se moral vsak kristjan vprašati: »Ali sem se nalezel nepotrpežljivosti tega sveta? Kaj spada k temu, da je posameznik zares potrpežljiv? In kako lahko ta izjemna krščanska lastnost postane trajen del moje osebnosti?«

Beseda potrpežljivost, kot se uporablja v Svetem pismu, zajema več kot le to, da posameznik prenaša težavne okoliščine. Kdor je potrpežljiv, je zdržljiv z namenom. Gleda preko svojih potreb in misli na dobro tistega, ki povzroča neprijeten položaj. Zato potrpežljiv človek takrat, ko se mu dela krivica ali je izzvan, še naprej upa, da se bo skrhan odnos popravil. Nič čudnega torej, da Sveto pismo potrpežljivost navaja kot prvo izmed številnih lepih lastnosti, ki izvirajo iz ljubezni. * (1. Kor. 13:4) Poleg tega je v Božji Besedi »potrpežljivost« omenjena tudi kot lastnost »sadu duha«. (Gal. 5:22, 23) Vendar kaj moramo delati, da bi razvijali to bogovšečno lastnost?

Da bi razvijali potrpežljivost, moramo Jehova prositi za njegovega duha, saj ga daje tistim, ki mu zaupajo in se nanj zanašajo. (Luk. 11:13) Čeprav je Božji duh zelo močna sila, moramo narediti svoj del in ravnati v skladu z molitvami. (Ps. 86:10, 11) To pomeni, da moramo vsak dan po svojih najboljših močeh biti potrpežljivi, tako da bi ta lastnost lahko pognala korenine v našem srcu. Kljub temu to morda še ni dovolj za to, da bi potrpežljivost postala trajen del naše osebnosti. Kaj še nam lahko pomaga?

Potrpežljivost lahko razvijamo, če preučujemo in posnemamo Jezusov popolni zgled. Apostol Pavel je v soglasju s tem zgledom po navdihnjenju opisal novo osebnost, h kateri spada »potrpežljivost«, nato pa nas je spodbudil, naj v naših »srcih vlada Kristusov mir«. (Kol. 3:10, 12, 15) Takšen mir lahko »vlada« v naših srcih, če posnemamo Jezusa in imamo kakor on nezlomljivo vero v to, da bo Bog ob svojem času popravil zadeve, ki nas bremenijo. Če se zgledujemo po Jezusu, bomo ostali potrpežljivi ne glede na to, kaj se bo morda dogajalo okrog nas. (Jan. 14:27; 16:33)

Čeprav si močno želimo, da bi Božji obljubljeni novi svet prišel čim prej, se naučimo biti bolj potrpežljivi, če poglobljeno premišljujemo o tem, kako potrpežljiv je Jehova z nami. Sveto pismo nam zagotavlja: »Jehova  ni počasen glede svoje obljube, kar imajo nekateri za počasnost, temveč je potrpežljiv z vami, ker ne želi, da bi bil kdo pokončan, ampak želi, da bi se vsi pokesali.« (2. Pet. 3:9) Ali nas razmišljanje o tem, kako potrpežljiv je Jehova z nami, ne spodbudi, da smo tudi mi bolj potrpežljivi z drugimi? (Rim. 2:4) S tem v mislih preglejmo nekaj okoliščin, ki zahtevajo potrpežljivost.

Našo potrpežljivost lahko preizkusijo različne vsakodnevne okoliščine. Če se ti denimo zdi, da moraš drugim povedati kaj pomembnega, boš mogoče moral biti potrpežljiv, da jih ne bi prekinjal. (Jak. 1:19) Morda moraš biti potrpežljiv tudi takrat, ko si v družbi sovernikov, pri katerih ti nekatere navade gredo na živce. Do njih ne bodi nepotrpežljiv, ampak raje ravnaj modro, tako da razmisliš, kako se Jehova in Jezus odzivata na naše šibkosti. Ne osredotočata se na naše pomanjkljivosti. Pozorna sta na naše lepe lastnosti in potrpežljivo opazujeta, kako se trudimo izboljšati. (1. Tim. 1:16; 1. Pet. 3:12)

Naša potrpežljivost je lahko preizkušena tudi takrat, ko kdo namiguje, da smo rekli ali naredili kaj narobe. Vse prepogosto se hitro začnemo braniti in opravičevati svoja dejanja. Vendar nam Božja Beseda priporoča, naj se odzovemo drugače. V njej piše: »Potrpežljiv človek je boljši od ošabnega. Ne bodi hitro užaljen, kajti užaljenost počiva v prsih neumnežev.« (Prid. 7:8, 9) Tudi če je obtožba povsem neresnična, bi torej morali biti potrpežljivi in skrbno razmisliti, kako se bomo odzvali. Jezus je upošteval to načelo, ko so ga drugi po krivici obtoževali neprimernega vedenja. (Mat. 11:19)

Tudi starši morajo biti potrpežljivi, še posebej takrat, ko morajo s svojimi otroki govoriti o kakršnih koli napačnih stališčih, željah ali nagnjenjih, ki so jih morda pri njih zaznali. Razmisli o Mattiasu, ki služi v skandinavski podružnici. Mattias je bil kot najstnik zaradi svojega verovanja tarča neprestanega zbadanja sošolcev. Starša se tega sprva nista zavedala. Toda kaj kmalu so postale očitne posledice takšnega nasprotovanja, saj je njun sin začel dvomiti, ali je to, kar verjame, resnica. »Biti sva morala zelo potrpežljiva,« se spominja Mattiasov oče, Gillis. Mattias je na primer spraševal: »Kdo je Bog? Kaj, če Sveto pismo ni Božja beseda? Kako vemo, da je zares Bog tisti, ki od nas zahteva to ali ono?« Svojemu očetu je tudi večkrat rekel: »Nihče me nima pravice soditi samo zato, ker ne čutim in ne verjamem isto kot ti!«

»Včasih,« razloži Gillis, »je najin sin vprašanja postavljal v jezi. Toda ni bil jezen name ali na svojo mamo, ampak na resnico, saj je menil, da mu otežuje življenje.« Kako mu je Gillis pomagal? »S sinom sva se pogosto usedla in se včasih pogovarjala tudi po več ur. Večino časa sem samo poslušal ter tu in tam kaj vprašal, da bi dobil celotno sliko tega, kako se počuti in gleda na zadeve. Včasih sem mu kaj pojasnil in ga prosil, naj  o tem razmisli. Čez kak dan ali dva sva nadaljevala pogovor. Spet drugič sem mu rekel, da potrebujem nekaj dni, da razmislim o njegovem pogledu. Takšni redni pogovori so Mattiasu pomagali, da je počasi vse bolj razumel in sprejel nauke, kot so odkupnina, Božja vrhovnost in Jehovova ljubezen. Za to je bil potreben čas in pogosto je bilo težko, toda malo po malem je v njegovem srcu zrasla ljubezen do Jehova. Z ženo sva zelo vesela, da sva se potrpežljivo trudila pomagati sinu v najstniških letih, saj se je to obrestovalo in sva tako dosegla njegovo srce.«

Gillis in njegova žena sta potrpežljivo pomagala svojemu sinu in zaupala Jehovu, da ju bo pri tem podpiral. Gillis pravi: »Mattiasu sem pogosto povedal, da ga imava z mamo tako zelo rada, da zaradi tega Jehova še bolj goreče prosiva, naj mu pomaga razumeti zadeve.« Mattiasova starša sta zelo vesela, da sta kazala to zares pomembno lastnost, potrpežljivost.

Pravi kristjani pa ne potrebujejo potrpežljivosti samo takrat, ko drugim duhovno pomagajo. To lastnost morajo razvijati tudi, ko skrbijo za družinske člane ali prijatelje, ki potrebujejo dolgotrajno zdravstveno oskrbo. Razmisli o Ellen *, ki je prav tako iz Skandinavije.

Pred približno osmimi leti je imel Ellenin mož dve kapi, ki sta prizadeli njegove možganske funkcije. Zato ne more izražati čustev, kot so sočutje, veselje ali žalost. To je za Ellen zelo izčrpavajoče. Takole pove: »Biti moram nadvse potrpežljiva in veliko molim.« Nato doda: »Moj priljubljeni stavek, ki me tolaži, je Filipljanom 4:13, kjer piše: ‚Vse zmorem po njem, ki mi daje moč.‘« Zaradi te moči Ellen zdržljivo in potrpežljivo vztraja ter povsem zaupa Jehovu, da jo bo še naprej podpiral. (Ps. 62:5, 6)

Seveda nam je v potrpežljivosti največji zgled Jehova. (2. Pet. 3:15) V Božji Besedi je zapisanih veliko dogodkov, ko je Jehova pokazal izredno potrpežljivost. (Neh. 9:30; Iza. 30:18) Kako se je na primer odzval, ko mu je Abraham postavljal vprašanja glede njegove odločitve, da uniči Sodomo? Kot prvo, Abrahama ni prekinjal, ko je ta govoril. Potrpežljivo je prisluhnil vsem njegovim vprašanjem in skrbem. Kot drugo, pokazal je, da posluša, tako da je ponovil to, kar je Abrahama skrbelo, in očaku zagotovil, da ne bo uničil Sodome, tudi če bo v mestu našel samo deset pravičnih. (1. Mojz. 18:22–33) Kako čudovit zgled je Jehova dal v tem, da je potrpežljivo poslušal in se ni preburno odzval!

Bogovšečna potrpežljivost je zares zelo pomemben del nove osebnosti, ki naj bi si jo oblačili vsi kristjani. Če se marljivo trudimo razvijati to dragoceno lastnost, ki nam pomaga biti zdržljivi, izkazujemo čast našemu skrbnemu in potrpežljivemu nebeškemu Očetu. Poleg tega bomo šteti med tiste, ki bodo »zaradi vere in potrpežljivosti podedovali obljube«. (Heb. 6:10–12)