Življenjska zgodba

Uslišane želje mojega srca

PRIPOVEDUJE DOMINIQUE MORGOU

Decembra 1998 sem bila končno v Afriki! Moje otroške sanje so se izpolnile. Že od nekdaj me je navduševala misel o širnih afriških planjavah in privlačnem živalskem svetu v tamkajšnji divjini. Sedaj pa sem bila v resnici tam! Obenem so se mi izpolnile še ene sanje. Kot polnočasna oznanjevalka sem lahko služila v tujini. Mnogim se je kaj takega verjetno zdelo nemogoče. Moj vid je zelo okvarjen in po peščenih cestah afriških vasi hodim s pomočjo psa vodnika, ki je bil izšolan za hojo po ulicah evropskih mest. Naj vam povem, kako sem lahko začela služiti v Afriki in kako mi je Jehova dal, ‚česar je želelo moje srce‘. (Psalm 37:4)

RODILA sem se 9. junija 1966 v južni Franciji. Bila sem najmlajša od sedmih otrok (dveh fantov in petih deklet), za katere sta skrbela ljubeča starša. Pa vendar je na mojo mladost padla temna senca. Kakor stara mama, mama in ena od sester imam dedno bolezen, ki se navsezadnje konča s popolno slepoto.

Kot najstnica sem okrog sebe videla rasizem, predsodke in hinavščino, zaradi česar sem se pričela upirati družbi. Ravno v tem težavnem času smo se preselili na področje Héraulta. Tam se je zgodilo nekaj čudovitega.

Neke nedelje dopoldan sta na naša vrata potrkali Jehovovi priči. Mama ju je poznala  in ju povabila, naj vstopita. Ena od njiju jo je vprašala, ali se spominja svoje obljube, da bo nekega dne začela preučevati Biblijo. Mama se je tega spomnila in vprašala: »Kdaj bomo pričeli?« Dogovorili so se za nedeljske dopoldneve in tako je mama pričela spoznavati ‚resnico dobre novice‘. (Galačanom 2:14)

Pridobivanje točnega spoznanja

Mama ni prav nič varčevala z močmi, da bi to, kar se je učila, razumela in si tudi zapomnila. Ker je bila slepa, se je morala vse naučiti na pamet. Priči sta bili z njo zelo potrpežljivi. Jaz pa sem se vselej, ko sta prišli, umaknila v svojo sobo in se prikazala šele, ko sta odšli. Nekega popoldneva pa sva se z Eugénie, eno od Prič, srečali in z mano je spregovorila nekaj besed. Rekla mi je, da bo Božje kraljestvo odstranilo vso hinavščino, sovraštvo in predsodke v svetu. »Samo Bog lahko reši te težave,« je rekla. Ali bi želela vedeti še kaj več? Naslednji dan sem pričela preučevati Biblijo.

Vse, kar sem se učila, mi je bilo novo. Sedaj vem, da ima Bog dobre razloge za to, da na zemlji začasno dopušča hudobijo. (1. Mojzesova 3:15; Janez 3:16; Rimljanom 9:17) Poleg tega sem spoznala, da nas Jehova ne pušča brez upanja. Dal nam je čudovito obljubo na večno življenje na rajski zemlji. (Psalm 37:29; 96:11, 12; Izaija 35:1, 2; 45:18) V tem raju se mi bo vid, ki sem ga počasi izgubila, vrnil. (Izaija 35:5)

Pričetek polnočasne službe

Dvanajstega decembra 1985 sem simbolizirala svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi, podobno kakor je to že prej naredila moja sestra Marie-Claire. Kmalu sta se krstila tudi moj brat Jean-Pierre ter moja draga mama.

V občini, s katero sem se družila, je bilo več rednih pionirjev oziroma polnočasnih oznanjevalcev. Njihova radost in navdušenje za oznanjevanje sta me močno spodbudila. V polnočasno službo je stopila celo Marie-Claire, kljub očesni bolezni in ortopedskemu pripomočku na nogi. Zame je še danes vir duhovnih spodbud. Ker sem bila v občini in doma obdana s pionirji, sem razvila močno željo, da bi tudi sama služila polnočasno. Tako sem novembra 1990 v Béziersu pričela služiti kot pionirka. (Psalm 94:17–19)

Spoprijemanje s potrtostjo

Na oznanjevanju so mi zelo pomagali drugi pionirji. Vseeno pa sem bila zaradi omejitev občasno potrta in si želela, da bi lahko naredila več. Toda v teh obdobjih malodušja me je Jehova krepil. Z Watchtowerjevim kazalom publikacij sem iskala življenjske zgodbe pionirjev, ki so prav tako imeli okvarjen vid. Bila sem osupla nad tem, koliko jih je bilo! Iz teh praktičnih in spodbudnih pripovedi sem se naučila ceniti to, kar sem lahko naredila, in sprejeti svoje omejitve.

Da bi skrbela zase, sem skupaj z drugimi Pričami čistila po nakupovalnih središčih. Nekega dne sem opazila, da so moji sodelavci še enkrat čistili mesta, ki sem jih sama pravkar očistila. Očitno sem za seboj puščala še veliko umazanije. Odšla sem k Valérie, pionirki, ki je bila na čelu naše čistilne skupine, in jo zaprosila, naj mi iskreno pove, ali morda drugim otežujem delo. Prijazno mi je prepustila, da se sama odločim, koliko časa bom še lahko delala. Marca 1994 sem nehala čistiti.

Spet so me prevzeli občutki nekoristnosti. Goreče sem molila k Jehovu in vem, da je moje prošnje slišal. Ponovno mi je zelo pomagalo preučevanje Biblije in krščanskih publikacij. Čeprav je moj vid vse bolj slabel, pa je bila moja želja, da služim Jehovu, vse močnejša. Kaj naj storim?

 Najprej čakalna lista, zatem hitra odločitev

Zaprosila sem za šolanje v Rehabilitacijskem centru za slepe in slabovidne v Nîmesu in čez nekaj časa so mi odobrili trimesečno šolanje. To mi je zelo koristilo. Spoznala sem, koliko sem pravzaprav omejena, in se naučila temu prilagajati. Ko sem se družila z ljudmi z najrazličnejšimi zdravstvenimi omejitvami, sem spoznala, kako dragoceno je moje krščansko upanje. Jaz sem vsaj imela pred seboj cilj in sem lahko počela nekaj koristnega. Poleg tega sem se naučila francoske Braillove pisave.

Po vrnitvi domov je moja družina opazila, kako zelo mi je šolanje pomagalo. Le nečesa nikakor nisem marala – bele palice. Le stežka sem se sprijaznila s tem, da jo moram uporabljati! Bilo bi lepo, ko bi imela kak drug pripomoček – morda psa vodnika.

Izpolnila sem prošnjo za psa, vendar so mi rekli, da je seznam imen na čakalni listi dolg. Poleg tega bo posredovalnica morala pred tem še marsikaj preveriti, saj psa vodnika ne dajo kar komur koli. Nekega dne mi je ženska, ki pomaga voditi društvo slepih, povedala, da krajevni teniški klub namerava podariti psa vodnika slepemu ali slabovidnemu človeku na našem področju. Rekla je, da je pomislila name. Ali bi psa želela imeti? V tem sem videla Jehovovo roko in prijazno ponudbo sprejela. Vseeno pa sem na psa še morala počakati.

Še vedno z mislimi v Afriki

Med čakanjem sem se posvetila drugim rečem. Kot sem omenila na začetku, me je že od otroštva močno privlačila Afrika. In sedaj sem kljub vse slabšemu vidu čutila to močneje  kot kdaj prej, še posebej, ker sem izvedela, da se tam toliko ljudi zanima za Biblijo in za to, da bi služili Jehovu. Malo predtem sem Valérie mimogrede omenila, da bi rada šla v Afriko na obisk. Ali bi šla z menoj? Pristala je in pisali sva več afriškim podružnicam Jehovovih prič na področjih, kjer govorijo francosko.

Odgovorili so nama iz Toga. Vsa navdušena sem zaprosila Valérie, naj mi odgovor prebere. Pismo je bilo spodbudno, zato mi je Valérie dejala: »No, zakaj pa ne?« Po večkratnih pisnih stikih z brati v podružnici so me povezali s Sandro, pionirko v tamkajšnjem glavnem mestu Lomé. Za datum odhoda sva določili 1. december 1998.

Vse je bilo tako drugače, pa vendar sva bili neizmerno veseli! Ko sva pristali v Loméju in izstopili iz letala, je v naju puhnil val afriške vročine. Pričakala naju je Sandra. Dotlej se še nikoli nismo videle, toda takoj smo si bile blizu, kakor da smo že stare prijateljice. Sandro in njeno pionirsko partnerico Christine so malo pred najinim prihodom postavili za posebni pionirki v Tabligbu, majhnem mestu v notranjosti dežele. Imeli sva prednost, da ju spremljava na njuno novo dodelitev. Tam sva ostali kaka dva meseca in ko sva odhajali, sem vedela, da se bom še vrnila.

Veselje ob povratku v Afriko

V Franciji sem se takoj pričela pripravljati za drugo potovanje v Togo. S podporo družine sem lahko vse uredila za to, da bi tam ostala šest mesecev. Tako sem bila septembra 1999 ponovno na letalu za Togo. Vendar sem tokrat bila sama. Samo zamislite si, kako so se počutili člani moje družine, ko so me videli odhajati sámo kljub moji invalidnosti! Toda ni bilo nobenega razloga za skrb. Staršema sem zagotovila, da me bosta prijateljici, ki sta mi že postali kakor družina, pričakali v Loméju.

Kako zelo sem bila vesela, da sem se lahko vrnila na področje, kjer se toliko ljudi zanima za Biblijo! Tam ni nič nenavadnega videti ljudi, ki berejo Biblijo na ulici. Prebivalci Tabligba vas povabijo k sebi že samo zato, da bi se z njimi pogovarjali o Bibliji. In kakšna prednost je bila zame, da sem z dvema posebnima pionirkama lahko stanovala v njunem skromnem domu! Spoznavala sem novo kulturo, drugačen pogled na stvari okoli nas. Predvsem pa sem opazila, da naši krščanski bratje in sestre v Afriki dajejo delo za Kraljestvo na prvo mesto v svojem življenju. To, denimo, da morajo prehoditi mnogo kilometrov do kraljestvene dvorane, jim nikakor ne prepreči, da ne bi obiskovali shodov. Prav tako sem se od njih veliko naučila o prisrčnosti in gostoljubnosti.

Nekega dne, ko sem se vrnila iz terenske službe, sem Sandri zaupala, da me je strah vrnitve v Francijo. Vid se mi je še bolj poslabšal. Pomislila sem na prenatrpane in  hrupne bézierske ulice, na stopnišča v stanovanjskih zgradbah in še na toliko drugega, kar otežuje življenje človeku s slabim vidom. Ulice v Tabligbu so bile povsem drugačne. Resda niso bile asfaltirane, toda bile so tihe – brez gneče in z malo prometa. Kako bom lahko spet živela v Franciji, ko pa sem se navadila na življenje v Tabligbu?

Dva dni pozneje me je poklicala mama in mi povedala, da me čaka šola, v kateri se bom lahko naučila, kako ravnati s psom vodnikom. Mlada labradorka po imenu Océane je bila pripravljena, da mi bo za »oči«. Spet je bilo poskrbljeno za moje potrebe in skrbi so se razblinile. Po šestih mesecih srečnega služenja v Tabligbu sem se vračala v Francijo, da spoznam Océane.

Šolanje je trajalo nekaj mesecev, zatem pa so Océane zaupali v mojo oskrbo. Sprva ni bilo lahko. Morali sva se naučiti razumeti druga drugo. Sčasoma pa sem doumela, kako zelo mi je Océane potrebna. Pravzaprav je sedaj del mene. Kako so se odzivali ljudje v Béziersu, ko so me videli s psom pred svojimi vrati? Zelo spoštljivo in prijazno. Océane je postala »junakinja« v soseščini. Ker se mnogi ljudje ob invalidnem človeku počutijo nelagodno, sem lahko zaradi psa o svoji bolezni spregovorila spontano. Tako so se sprostili in mi prisluhnili. Pravzaprav mi je bilo pričeti pogovor laže kot kdaj prej, saj se je ta vedno začel okoli Océane.

Z Océane v Afriko

Afrike nisem pozabila, zato sem se pričela pripravljati na tretje potovanje. Tokrat me je spremljala Océane. Z menoj pa sta bila tudi mlada zakonca Anthony in Aurore ter prijateljica Caroline, ki so bili vsi, z menoj vred, pionirji. V Lomé smo prispeli 10. septembra 2000.

Sprva so se Océane mnogi bali. V mestu Lomé je le malokdo v svojem življenju videl tako velikega psa, saj je večina psov v Togu majhnih. Nekateri so potem, ko so videli, da ima pripeto vodilo, mislili, da je nevarna žival, ki jo je treba krotiti. Océane pa je postala zaščitniško razpoložena in me je bila pripravljena braniti pred vsem, kar je dojemala kot nevarnost. Toda novemu okolju se je kmalu privadila. Ko ima pripeto vodilo, je v službi in takrat je disciplinirana, odgovorna, vselej ob moji strani. Ko je brez vodila, je igriva in včasih tudi nagajiva. Veliko se zabavava.

Sandra in Christine sta nas vse povabili v Tabligbo. Da bi se krajevni bratje in sestre laže navadili na Océane, smo jih povabili k sebi in jim razložili, kaj počne pes vodnik, zakaj ga potrebujem in kako naj se do njega vedejo. Krajevni starešine so soglašali, da me Océane spremlja v kraljestveno dvorano. Ker je bilo to v Togu tako zelo neobičajno, so pri obvestilih bratom in sestram zadevo pojasnili. Ko pa je šlo za oznanjevanje, me je Océane spremljala samo na ponovne obiske in biblijske pouke – tja, kjer so ljudje njeno navzočnost lažje razumeli.

Oznanjevanje na tem področju mi še naprej prinaša mnogo veselja. Vselej me gane pozornost prijaznih ljudi, ki jo kažejo z ljubeznivimi dejanji, na primer s tem, da mi takoj ponudijo stol. Oktobra 2001 me je na četrtem potovanju v Togo spremljala moja mama. Po treh tednih se je vesela vrnila v Francijo, saj je videla, da je z menoj vse dobro.

Jehovu sem zelo hvaležna, da mu lahko služim v Togu. Prepričana sem, da mi bo še naprej dajal, ‚česar bo želelo moje srce‘, ko mu še naprej služim z vsem, kar imam. *

[Podčrtna opomba]

[Sliki na strani 10]

Že od nekdaj me je navduševala misel o širnih afriških planjavah in privlačnem živalskem svetu v tamkajšnji divjini

[Slika na strani 10]

Océane je hodila z menoj na ponovne obiske

[Slika na strani 11]

Starešine so mi dovolili, da me je Océane spremljala na shode