Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

9. DEL

Izraelci zahtevajo kralja

Izraelci zahtevajo kralja

Prvi izraelski kralj Savel postane neposlušen. Nasledi ga David, ki mu Bog z zavezo obljubi, da bo njegovo kraljestvo večno.

ZA SODNIKOM Samsonom je v Izraelu postal prerok in sodnik Samuel. Izraelci so mu znova in znova govorili, da želijo imeti človeškega kralja kakor drugi narodi. Čeprav je bila ta prošnja za Jehova žalitev, je naročil Samuelu, naj jim ugodi. Bog je za kralja izbral Savla, ki je bil ponižen človek. Toda pozneje se je kralj Savel prevzel in postal neposlušen Bogu. Jehova ga je zavrgel in Samuelu dejal, naj za kralja pomazili drugega – mladega Davida. Toda minilo naj bi več let, preden bi ta v resnici zakraljeval.

David je bil najbrž v najstniških letih, ko je obiskal svoje brate, ki so služili v Savlovi vojski. Ravno takrat so vsi Savlovi vojaki trepetali pred nekim bojevnikom iz sovražnikovih vrst, velikanom Goljatom, ki je dan za dnem zasmehoval njih in njihovega Boga. Davida pa je to razkačilo, zato se je odločil, da bo odgovoril na velikanovo izzivanje in se spopadel z njim. Oborožen zgolj s pračo in z nekaj kamni je odšel proti nasprotniku, ki je bil visok skoraj tri metre. Ko se mu je Goljat posmehoval, mu je David odvrnil, da je bolje oborožen kakor on, saj proti njemu prihaja v imenu Boga Jehova! David ga je z enim samim kamnom podrl na tla in ga nato obglavil z njegovim lastnim mečem. Filistejska vojska se je v paničnem strahu razbežala.

Savel je bil sprva prevzet nad pogumom mladega Davida, zato ga je postavil čez svojo vojsko. Toda zaradi njegovih uspehov je postal bolestno ljubosumen. David je moral pred njim zbežati, če si je hotel rešiti življenje, in nekaj let živeti kot begunec. Čeprav je kralj Davidu stregel po življenju, mu je ta ostal zvestovdan, saj je nanj gledal kot na človeka, ki je dobil oblast od samega Boga Jehova. Navsezadnje je Savel umrl v bitki. Kmalu zatem je David zakraljeval, kakor mu je obljubil Jehova.

»Jaz bom za vekomaj utrdil prestol njegovega kraljestva.« (2. Samuelova 7:13)

Med svojim kraljevanjem si je srčno želel zgraditi Jehovu tempelj. Toda Jehova mu je rekel, da bo to storil eden od njegovih potomcev. Čez čas je postalo jasno, da bo to njegov sin Salomon. Vseeno pa je Bog Davida nagradil, tako da je z njim sklenil navdušujočo zavezo: njegova kraljevska dinastija bo drugačna od vseh, kar jih je kdaj bilo. Na koncu se bo v njej pojavil Odrešenik oziroma Seme, obljubljeno v Edenu. To bo od Boga postavljeni Mesija, kar pomeni »Maziljenec«. Jehova je obljubil, da bo Mesija vladar vladavine oziroma kraljestva, ki bo večno.

David je iz srčne hvaležnosti zbral velike količine gradbenega materiala in dragocenih kovin za gradnjo templja. Pod navdihnjenjem je spesnil veliko psalmov. Malo pred koncem svojega življenja je dejal: »Po meni je govoril Jehovov duh in Božja beseda je bila na mojem jeziku.« (2. Samuelova 23:2)

(Vir: 1. Samuelova; 2. Samuelova; 1. kroniška; Izaija 9:7; Matej 21:9; Luka 1:32; Janez 7:42)