Biblijska knjiga številka 59: Jakob

Napisal: Jakob

Kraj nastanka: Jeruzalem

Čas nastanka: pred 62. n. š.

1. Zakaj se poraja vprašanje, ali je Jakobovo pismo napisal res Jakob?

»ČISTO je ob pamet.« Tako so si o Jezusu mislili njegovi sorodniki. Za časa njegovega služenja na zemlji »niti njegovi bratje namreč niso verovali vanj«, in Jakob z Jožefom, Simonom in Judom vred ni bil prištet med Jezusove zgodnje učence. (Mar. 3:21, Janko Moder; Jan. 7:5; Mat. 13:55) Na podlagi česa lahko potem rečemo, da je biblijsko knjigo, ki nosi Jakobovo ime, napisal Jezusov polbrat Jakob?

2. Kaj govori za to, da je Jakobovo pismo napisal Jezusov polbrat?

² Zapiski govorijo, da se je vstali Jezus prikazal Jakobu, in to ga je nedvomno prepričalo, da Jezus je Mesija. (1. Kor. 15:7) V Apostolskih delih 1:12–14 pa pravi, da so se že pred binkoštnim dnem z apostoli v zgornjih prostorih neke hiše v Jeruzalemu zbirali tudi Marija in Jezusovi bratje, da bi tam molili. Toda: ali ni tega pisma nemara napisal eden od apostolov, ki mu je bilo ime Jakob? Ne, pisec se namreč na začetku ne predstavi kot apostol, ampak kot ,služabnik Gospoda Jezusa Kristusa‘. Poleg tega uvodne besede Judovega pisma, podobne Jakobovim, omenjajo Juda tudi kot ,služabnika Jezusa Kristusa, Jakobovega brata‘. (Jak. 1:1; Juda 1) Na podlagi tega lahko z zanesljivostjo sklepamo, da sta biblijski knjigi, ki nosita Jakobovo in Judovo ime, napisala Jezusova polbrata po mesu s tem imenom.

3. Zakaj je bil Jakob kvalificiran za to, da kaj napiše?

³ Jakob je bil nadvse kvalificiran za to, da napiše pismo z nasveti krščanski občini. Bil je namreč zelo spoštovan nadzornik v jeruzalemski občini. Pavel tako govori o ,Jakobu, Gospodovem bratu‘, kot o enem izmed občinskih »stebrov«, tik ob Kefu in Janezu. (Gal. 1:19; 2:9) Jakobov ugled potrjuje tudi Peter, ki je ob rešitvi iz ječe poslal takojšnje sporočilo »Jakobu in bratom«. Pa tudi – ali ni ravno Jakob nastopil v vlogi besednika v imenu »apostolov in starešin« takrat, ko sta Pavel in Barnaba pripotovala v Jeruzalem na razsodbo zastran obreze? Mimogrede: ta razsodba se tako kakor Jakobovo pismo začenja s »Pozdrav!«, to pa je še eno znamenje, da ju je pisala ista oseba. (Ap. dela 12:17; 15:13, 22, 23, NW; Jak. 1:1, Mariborsko Sveto pismo)

4. Kaj nakazuje, da je Jakobovo pismo nastalo malo pred letom 62 n. š?

⁴ Zgodovinopisec Jožef pripoveduje, da je Jakobovo smrt s kamenjanjem zakrivil veliki duhovnik  Anan (Ananija), sicer saducej. To se je zgodilo po smrti rimskega guvernerja Festa, okoli 62. n. š., še preden je to službo prevzel njegov naslednik Albin. * Kdaj pa je Jakob napisal svoje pismo? Iz Jeruzalema ga je poslal »razseljenim dvanajstim rodovom« ali dobesedno »diasporčanom«. (Jak. 1:1, podčrtna opomba v NW) Da pa se je krščanstvo po izlitju svetega duha leta 33 n. š. moglo toliko razširiti, je trajalo kar nekaj časa, svoj čas pa je zahteval tudi razvoj zaskrbljivih okoliščin, ki jih pismo omenja. Pismo tudi nakazuje, da kristjani takrat niso bili več v majhnih skupinah, temveč so bili organizirani v občinah z zrelimi »starešinami«, ki so mogli moliti za slabotne in jih podpirati. Obenem pa je do takrat minilo zadosti časa, da sta se lahko mednje do neke mere vtihotapila samozadovoljnost in formalizem. (2:1–4; 4:1–3; 5:14; 1:26, 27) Če so Jožefovo poročilo o okoliščinah Festove smrti in pa viri, ki postavljajo Festovo smrt v leto 62 n. š. točni, potem je najverjetneje, da je Jakob svoje pismo napisal dokaj pozno, morda malo pred letom 62 n. š.

5. Kaj potrjuje pristnost Jakobovega pisma?

⁵ Pristnost Jakobovega pisma potrjujejo Vatikanski rokopis št. 1209 ter Sinajski in Aleksandrijski rokopis. Zajema ga vsaj deset staroveških katalogov še izpred kartaginskega cerkvenega zbora 397. n. š. * Zgodnjecerkveni pisci so ga zelo pogosto citirali. Opazna pa je tudi globoka notranja harmonija med Jakobovim pisanjem in ostalimi deli navdihnjenega Svetega pisma.

6. a) Katere okoliščine so Jakoba navedle, da je napisal pismo? b) Zakaj lahko rečemo, da Jakob Pavlovim argumentom o veri ni nasprotoval, temveč da jih je dopolnil?

⁶ Zakaj pa je Jakob to pismo napisal? Pozoren pregled pisma nam odkrije, da so znotrajobčinske razmere povzročale težave med brati. Nižala so se krščanska merila, celo namenoma so jih prezirali, tako da so nekateri zaradi prijateljstva s svetom postali nekakšni duhovni prešuštniki. Nekateri sicer v vnemi za navideznimi nasprotji trdijo, da Jakobovo pismo s poudarjanjem vere, podprte z deli, izničuje Pavlova pisma, ki govorijo o rešitvi po veri in ne po delih. Vendar pa sobesedilo odkriva, da Jakob s tem meri pač na vero, podprto z deli, kakor češ, ne samo z besedami, medtem ko Pavel nedvoumno misli na dela iz Postave. Jakob Pavlove argumente le dopolnjuje: gre namreč še korak naprej s tem, da pokaže, kako se vera kaže navzven. Za kristjana, ki se ubada z vsakodnevnimi težavami, je Jakobov nasvet nadvse praktičen.

7. Kako Jakob posnema Jezusove učne metode in s kakšnim uspehom?

⁷ Ponazoritve iz vsakdanjega življenja, ki zajemajo živali, ladje, poljedelce in rastlinstvo, slikovito utemeljujejo Jakobove postavke o veri, potrpljenju in vztrajnosti oziroma zdržljivosti. S posnemanjem Jezusovih uspešnih učnih metod postane njegov nasvet izjemno učinkovit. Pri tem pismu pa človeka še zlasti prevzame Jakobov ostri sprevid vzgibov, ki vodijo posameznika.

VSEBINA JAKOBOVEGA PISMA

8. Kaj prinaša potrpežljiva stanovitnost in kaj poželenje?

⁸ ,Kdor se ravna po besedi‘, potrpežljivo zdrži (1:1–27). Jakob začenja s hrabrilnimi besedami: »V veliko veselje si štejte, moji bratje, kadar pridete v različne preskušnje.« Šele s potrpežljivo stanovitnostjo oziroma zdržljivostjo bodo tudi popolni. Če komu manjka modrosti, naj prosi zanjo Boga, pa ne v dvomu, kot morski val, ki ga premetava veter, ampak v veri. Revni bo povišan, bogatin pa bo propadel kakor roža, ki uvene. Kdor zdrži preskušnje, je lahko srečen, saj bo »prejel krono življenja, ki je obljubljena tistim, ki ga [Jehova] ljubijo«. Bog tudi nikogar ne skuša z zlom, da bi ga morda kako spodnesel. Stvar namreč spočne in potem rodi greh človekovo poželenje, in to potem rodi smrt. (1:2, 12, 22)

9. Kaj zajema ,ravnanje po besedi‘ in katera oblika čaščenja je Bogu pogodu?

⁹ Od kod pa prihajajo vsi dobri darovi? Od večno nespremenljivega »Očeta [nebeških, NW] luči«. »Prostovoljno nas je priklical v življenje z besedo resnice,« pravi Jakob, »da bi bili tako rekoč prvina njegovega stvarstva.« Zato naj bodo kristjani urni v poslušanju, zadržani v govorjenju, počasni v jezi, odpravili pa naj bi vso nečednost in nravstveno hudobijo ter sprejeli vsajeno besedo rešitve. »Ne bodite samo poslušalci besede, temveč se po njej ravnajte.« Vsak, ki se poglobi v zrcalu podobno postavo svobode in ji ostaja zvest, bo namreč »srečen v svojem delu«. Povnanjena pobožnost človeka, ki ne brzda svojega jezika, je prazna, toda – »čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je: oskrbovati sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomadeževan od sveta«. (1:17, 18, 22, 25, 27)

10. a) Kakšnih razlikovanj naj se ogibamo? b) Kakšna je povezava med deli in vero?

¹⁰ Vera polna šele s pravimi deli (2:1–26). Bratje delajo razlike, bogatega cenijo bolj kot revnega. Toda ali ni res, da je ,Bog izbral reveže na svetu,  da so bogati v veri in dediči kraljestva‘? Ali ne izžemajo ravno bogati? Bratje bi se morali ravnati po kraljevski postavi, »ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe«, in se ogibati favoriziranja (NW). Tudi usmiljeni naj bodo, kajti če se kdo pregreši zoper eno Postavino zapoved, se s tem pregreši zoper vse. Vera brez del je brez pomena, tako kot bi bratu ali sestri, ki sta v stiski, rekli, naj se ,pogrejeta in najesta‘, konkretno pa jima z ničimer ne pomagali. Ali mar lahko vero skazujemo brez del? Ali ni Abrahamova vera s tem, ko je položil Izaka na žrtvenik, dosegla polnost iz njegovih del? Podobno je bila tudi prešuštnica Rahaba »opravičena iz del«. Vera brez del je torej mrtva. (2:5, 8, 16, 19, 25)

11. a) S katerimi ponazoritvami Jakob svari glede jezika? b) Kako naj bi kazali modrost in razumnost?

¹¹ Obvladujte jezik, da bi učili modrost (3:1–18). Bratje naj se pazijo, če hočejo med učitelje, ker bodo tako kvečjemu strože sojeni. Vsi velikokrat grešimo. Tako kot uzda usmerja konja, majhno krmilo pa veliko ladjo, tako ima tudi jezik, sicer majhen ud, veliko moč. Podoben je ognju, ki zažge velik gozd! Celo divje živali je laže ukrotiti kot jezik. Človek z njim blagoslavlja Jehova in obenem preklinja bližnjega. To pa ni prav. Ali mar priteka iz studenca hkrati grenka in sladka voda? Ali lahko smokva rodi olive? Lahko trta smokve? Lahko iz slane vode dobimo sladko? Jakob vprašuje: »Kdo med vami je moder in razumen?« Takšen naj pokaže svoja dela v krotkosti in se ogiba prepirljivosti ter čutnega (animalističnega, NW) hvaljenja nasproti resnici. Kajti »modrost [. . .], ki je od zgoraj, je najprej čista, potem miroljubna, prizanesljiva, poslušna, polna usmiljenja in dobrih del, nepristranska in brez hinavščine«. (3:13, 17)

12. a) Kaj je narobe v občini in od kod to izvira? b) Katere drže naj bi se ogibali, katero lastnost pa gojili, da bi bili Jehovu pogodu?

¹² Ogibajte se poželenj ter prijateljstva s svetom (4:1–17). »Odkod prepiri [med vami]?« Jakob na vprašanje odgovarja kar sam: ,Iz [čutnih, NW] poželenj v vaših udih!‘ Nagibi nekaterih so napačni. Tisti, ki bi radi prijateljevali s svetom, so »prešuštnice« (AC), zato postanejo Bogu sovražniki. Zategadelj Jakob priporoča: »Hudiču pa se uprite in bo zbežal od vas. Približajte se Bogu in se vam bo približal.« Jehova bo ponižne povišal. Zato naj bratje nehajo obsojati drug drugega. In ker nihče ne ve, kaj bo z njim od danes do jutri, bi morali reči: »Če bo Gospod [Jehova, NW] hotel, bomo živeli in storili to ali ono.« Bahavost je zlo; in če kdo ve, kaj je prav, pa tega ne dela, greši. (4:1, 4, 7, 8, 15)

13. a) Zakaj gorje bogatim? b) Kako Jakob ponazoruje potrebo po potrpežljivosti in zdržljivosti, in s kakšnim učinkom?

¹³ Blagor tistim, ki vztrajajo v pravičnosti (5:1–20)! ,Razjokajte se in tarnajte, vi bogatini,‘ razglaša Jakob. ,Rja vašega bogastva bo pričala zoper vas. Jehova [NW] nad vojskami je slišal klic žanjcev, ki ste jim utrgovali plačilo. Razkošno ste živeli in se [čutno, NW] naslajali ter obsodili in ubili pravičnega.‘ Bratje pa bi glede na bližino Gospodove navzočnosti morali biti potrpežljivi, tako kakor poljedelec, ki čaka na žetev; za zgled naj jim bodo preroki, ki »so govorili v Gospodovem [Jehovovem, NW] imenu«. Blagor tistim, ki so vztrajali! Bratje naj se spomnijo Jobove zdržljivosti in izida, za katerega je poskrbel Jehova, »kajti Gospod je nadvse milosrčen in usmiljen«. (5:1–6, 10, 11)

14. Kakšen nasvet glede priznavanja grehov in molitve daje na koncu?

¹⁴ Prisegajo pa naj nič več. Njihov »,da‘ naj bo ,da‘« in njihov »,ne‘ naj bo ,ne‘«. Odkrito naj priznavajo svoje grehe in molijo drug za drugega. Elijeve molitve dokazujejo, da »veliko zaleže vztrajna molitev pravičnega«. Če kdo zaide od resnice, potem bo tisti, ki ga spreobrne, ,rešil njegovo dušo smrti in pokril množico grehov‘. (5:12, 16, 20)

ZAKAJ KORISTNA

15. Kako Jakob naobrača Hebrejske spise? Navedite zgled za to.

¹⁵ Skrbna primerjava Jakobovega pisma z govorom na gori odkriva, da Jakob, četudi omenja Jezusa samo dvakrat (1:1; 2:1), izredno praktično naobrača Mojstrov pouk. Obenem se v pismu Jehovovo ime pojavlja kar trinajstkrat (New World Translation), in v ospredje postavlja njegove obljube kot nagrado za tiste kristjane, ki zdržijo v veri. (4:10; 5:11) Da bi svoj uporabni nasvet razvil, Jakob večkrat črpa ponazoritve in pripravne navedke iz Hebrejskih spisov. Vir navaja na primer z zvezami »zapoved Svetega pisma«, »tako se je spolnilo Sveto pismo«, »pravi Sveto pismo«, potem pa te odlomke naobrača na krščansko življenje. (2:8, 23; 4:5) Da bi bil njegov nasvet jasen in da bi utrdil vero v skladno celovitost Božje Besede, se Jakob nadvse spretno sklicuje na Abrahamova dela vere, na Rahabino skazovanje vere z deli, na Jobovo zvesto zdržljivost in na Elijevo oprtost na molitev. (Jak. 2:21–25; 5:11, 17, 18; 1. Mojz. 22:9–12; Joz. 2:1–21; Job 1:20–22; 42:10; 1. kra. 17:1; 18:41–45)

16. Kaj Jakob svetuje in pred čim svari in od kod mu takšna praktična modrost?

¹⁶ Neprecenljiv je Jakobov nasvet, naj bomo delavci besede, ne pa samo poslušalci, naj nenehno  dokazujemo svojo vero s pravičnimi deli, naj z veseljem vztrajamo v preskušnjah, naj nenehno prosimo Boga za modrost, naj se mu vedno bližamo v molitvi in naj spolnjujemo kraljevsko zapoved: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« (Jak. 1:22; 2:24; 1:2, 5; 4:8; 5:13–18; 2:8) Njegova svarila pred krivim učenjem, škodljivim jezikanjem, pred ustvarjanjem razrednih razlik v občini, pred hrepenenjem po čutnih užitkih in zaupanjem v razpadljivo bogastvo so odločna. (3:1, 8; 2:4; 4:3; 5:1, 5) Jakob zelo jasno kaže, da prijateljevanje s svetom velja za duhovno prešuštvo in sovraštvo do Boga, obenem pa jasno opredeljuje v praksi udejanjeno čaščenje, ki je v Božjih očeh čisto: »oskrbovati sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomadeževan od sveta«. (4:4; 1:27) Vsi ti nasveti, tako uporabni in lahko razumljivi, so natanko to, kar bi od »stebra« zgodnjekrščanske občine tudi pričakovali. (Gal. 2:9) Dobrotljivo sporočilo tega pisma pa je kažipot kristjanom tudi v našem razburkanem času, saj je to ,modrost od zgoraj‘, ki rojeva »sad pravičnosti«. (3:17, 18)

17. Kateri močan razlog za zdržljivost v zvestih delih nam pismo daje?

¹⁷ Jakob si je zelo prizadeval pomagati bratom, da bi dosegli svoj cilj – življenje v Božjem kraljestvu. Zato jih spodbuja: »Potrpite tudi vi. Bodite trdni v svojih srcih, kajti Gospodov prihod je blizu.« Blagor jim, če zdržijo preskušnjo, ker biti Bogu pogodu pomeni tudi prejeti »krono življenja, ki je obljubljena tistim, ki ga ljubijo«. (5:8; 1:12) Tako Božjo obljubo o prejetju krone življenja, bodisi nebeške nesmrtnosti bodisi večnega življenja na zemlji, poudarja kot močan razlog za zdržljivost v zvestih delih. Prav gotovo bo to odlično pismo ohrabrilo vse, da bomo segli po cilju, po večnem življenju, pa naj bo to v nebesih ali pa v Jehovovem novem svetu, ki mu bo vladalo kraljestveno Seme, naš Gospod Jezus Kristus. (2:5)

[Podčrtni opombi]

[Preučevalna vprašanja]