Prisluhnimo svojemu notranjemu glasu

»Pripadniki drugih narodov, ki nimajo [Božje] postave, po naravi izpolnjujejo to, kar je v postavi.« (RIMLJANOM 2:14)

1., 2. a) Kako mnogi ravnajo, ker jim je mar za druge? b) Iz katerih svetopisemskih zgledov je razvidno, da so se nekateri zanimali za druge?

DVAJSETLETNI fant je na peronu podzemne železnice dobil epileptični napad in je padel na železniški tir. Ko je to videl moški, ki je stal v bližini, je spustil roki svojih hčerkic in skočil na tir pod seboj. Epileptika je potegnil v prostor med tračnicama in ga s svojim telesom zaščitil pred vlakom, ki se je cvileč ustavil nad njima. Nekateri so ga potem označili za junaka, toda on je dejal: »Človek mora storiti to, kar je prav. To sem storil iz prijaznosti, ne pa zaradi priznanja oziroma slave.«

² Morda poznate koga, ki je veliko tvegal, da bi pomagal drugim. Mnogi so to počeli med drugo svetovno vojno, s tem da so skrivali tujce. Najbrž se spomnite tudi tega, kaj je na Malti, otoku blizu Sicilije, doživel apostol Pavel skupaj z 275 drugimi brodolomci. Otočani so tem tujcem priskočili na pomoč in jim tako »izkazali izjemno človekoljubnost«. (Apostolska dela 27:27–28:2) Ali ni tako ravnala tudi izraelska deklica, ki sicer ni ravno tvegala svojega življenja, vendar se je prijazno zanimala za dobro enega svojih sirskih zavojevalcev? (2. kraljev 5:1–4) In samo pomislite na Jezusovo znano ponazoritev o usmiljenem Samarijanu. Judovski duhovnik in levit se za napol mrtvega sonarodnjaka sploh nista zmenila, medtem ko se je Samarijan, zato da bi mu pomagal, izjemno potrudil. Ta ponazoritev številnim ljudem iz različnih kultur že dolga stoletja sega globoko v srce. (Luka 10:29–37)

3., 4. Ali se lahko to, da je pri ljudeh nesebičnost nekaj običajnega, pojasni z evolucijsko teorijo?

³ Res je, da živimo v ‚kritičnih časih, v katerih je težko živeti‘, v dobi, ko so mnogi ljudje »divji« in »brez ljubezni do dobrega«. (2. Timoteju 3:1–3) Toda ali nismo vseeno včasih priča dobroti in smo jo morda tudi že izkusili na lastni koži? Nagnjenje, da pomagamo drugim, četudi nas to nekaj stane, je za ljudi tako običajno, da ga mnogi imenujejo kar »človečnost«.

⁴ Takšna pripravljenost pomagati, četudi je za to treba nekaj žrtvovati, se lahko opazi v vseh rasah in kulturah in je v nasprotju s tezo, da je človeka izoblikoval zakon džungle oziroma zakon, da »preživi samo tisti, ki je najbolje prilagojen«. Francis S. Collins, genetik, ki je vodil prizadevanja ameriške vlade, da bi razvozlali človeški genom (DNK), je dejal: »Za evolucionista je ena največjih ugank nesebična požrtvovalnost. [. . .] Ne moremo je pripisati nagonu posameznih sebičnih genov, ki težijo k samoohranitvi.« Dodal je še: »Nekateri se nesebično razdajajo za ljudi, ki niso del njihovega družbenega okolja in s katerimi nimajo čisto nič skupnega. [. . .] Ni videti, da bi z Darwinovo teorijo to lahko kakor koli pojasnili.«

»Glas vesti«

5. Kaj imamo ljudje, kar je mogoče pogosto opaziti?

⁵ Dr. Collins je usmeril pozornost na en vidik človekove nesebičnosti, ko je rekel: »Glas vesti nam narekuje, da drugim pomagamo, četudi ne dobimo ničesar v zameno.« *  S tem da je omenil vest, nam je morda priklical v spomin dejstvo, ki ga je navedel apostol Pavel: »Kadar koli namreč pripadniki drugih narodov, ki nimajo postave, po naravi izpolnjujejo to, kar je v postavi, so sami sebi postava, četudi nimajo postave. Prav ti dokazujejo, da je vsebina postave zapisana v njihovem srcu, medtem ko njihova vest pričuje skupaj z njimi in jih njihove lastne misli obtožujejo ali celo opravičujejo.« (Rimljanom 2:14, 15)

6. Zakaj so Stvarniku odgovorni vsi ljudje?

⁶ Pavel je v svojem pismu Rimljanom pokazal, da so ljudje odgovorni Bogu, saj vse, kar vidimo okoli sebe, priča o njegovem obstoju in lastnostih. Tako je že vse »od ustvaritve sveta naprej«. (Rimljanom 1:18–20; Psalm 19:1–4) Resda se mnogi za Stvarnika ne zmenijo in živijo brez moralnih meril. Vendar Bog želi, da bi ljudje priznali njegovo pravičnost in se pokesali za slaba dejanja. (Rimljanom 1:22–2:6) Judje so imeli za takšno ravnanje zelo močan razlog: Bog jim je po Mojzesu dal Postavo. Vendar bi morali tudi ljudje, ki jim niso »bili zaupani Božji sveti izreki«, uvideti, da Bog obstaja. (Rimljanom 2:8–13; 3:2)

7., 8. Kako običajen je čut za pravico in na kaj to kaže?

⁷ Močan razlog, zakaj bi vsi morali priznavati Boga in skladno s tem tudi ravnati, je naš notranji čut za pravilno in napačno. Naš čut za pravico odkriva, da imamo vest. Naj ponazorimo: Nekaj majhnih otrok čaka pred gugalnico, da bodo prišli na vrsto. Nato pa eden prehiti vse in se ne zmeni za te, ki čakajo v vrsti. Mnogi izmed njih se oglasijo: »To ni pošteno!« Vprašajmo se: ‚Kako to, da celo otroci spontano pokažejo, da imajo čut za to, kaj je prav in kaj ne?‘ Iz njihovega ravnanja je razvidno, da imajo notranji moralni čut. Pavel je napisal: »Kadar koli namreč pripadniki drugih narodov, ki nimajo postave, po naravi izpolnjujejo to, kar je v postavi. . .« Ni rekel »če kdaj«, kakor da bi se to dogajalo bolj poredko. Rekel je »kadar koli« oziroma »ko«, s čimer je nakazal, da se to pogosto dogaja. Kaj pa? Da ljudje »po naravi izpolnjujejo to, kar je v postavi«, kar pomeni, da jih njihov notranji moralni čut žene, da ravnajo skladno s tem, kar beremo v Božjem napisanem zakonu.

⁸ Ta čut za moralnost kažejo ljudje na različnih koncih sveta. Neki profesor iz Cambridgea je omenil, da so Babilonci, Egipčani in Grki, pa tudi avstralski Aborigini in ameriški domačini med drugim »obsojali zatiranje, umor, izdajstvo in laganje, hkrati pa vsi zagovarjali prijaznost do ostarelih, otrok in šibkih«. Dr. Collins pa je napisal: »Videti je, da je pojem pravilnega in napačnega skupen celotni človeški vrsti.« Ali vas to ne spomni na Pismo Rimljanom 2:14?

Kako deluje naša vest?

9. Kaj je vest in kako vam je lahko v pomoč, preden nekaj storite?

⁹ Biblija pokaže, da je vest sposobnost, da vidimo in ovrednotimo svoja dejanja. Je kakor notranji glas, ki nam govori, ali je nekaj prav ali ne. Pavel je omenil ta svoj notranji glas, ko je dejal: »Moja vest skupaj z menoj v svetem duhu priča.« (Rimljanom 9:1) Ta glas vam lahko govori vnaprej, ko premišljujete o nečem, kar bo imelo moralne posledice. Tako vam lahko pomaga, da presodite svoje prihodnje ravnanje, in vam da slutiti, kako se boste zatem počutili.

10. Kdaj se nam vest pogosto oglasi?

¹⁰ Ponavadi pa se nam vest oglasi šele zatem, ko nekaj storimo. Ko je David bežal pred  kraljem Savlom, Božjim maziljenim kraljem, se mu je ponudila priložnost, da stori nekaj nespoštljivega, in je to tudi storil. Zatem je ‚Davidu njegovo srce očitalo‘. (1. Samuelova 24:1–5; Psalm 32:3, 5) V tej pripovedi beseda »vest« ni omenjena, vendar je David čutil ravno to – odziv svoje vesti. Tudi mi smo že kdaj čutili, da nam je vest očitala. Nekaj smo storili, potem pa smo bili zaradi svojega ravnanja vznemirjeni in zaskrbljeni. Nekatere, ki niso plačali davkov, je vest tako mučila, da so kasneje vse poravnali. Druge pa je vest navedla, da so svojemu zakoncu priznali, da so ga prevarali. (Hebrejcem 13:4) Toda kadar človek ravna skladno s svojo vestjo, občuti zadovoljstvo in mir.

11. Zakaj je lahko nevarno, če preprosto ‚delamo po svoji vesti‘? Ponazorite.

¹¹ Ali je torej dovolj, da ‚delamo po svoji vesti‘? No, dobro je, da ji prisluhnemo, vendar nas lahko tudi krepko zavaja. Glas človeka, »kakršni smo znotraj«, je lahko namreč tudi napačen. (2. Korinčanom 4:16) Premislimo o naslednjem. V Bibliji lahko beremo o Štefanu, vdanem Kristusovem sledilcu, »ki je bil poln miline in moči«. Nekaj Judov ga je vrglo iz Jeruzalema in ga kamenjalo do smrti. Savel (kasneje apostol Pavel), ki je stal v bližini, je »ta umor odobraval«. Videti je, da so bili ti Judje tako prepričani, da delajo prav, da jih vest sploh ni pekla. Enako je moralo biti tudi s Savlom, saj je zatem »Gospodovim učencem še vedno grozil in si želel njihove smrti«. Jasno je, da se mu vest ni pravilno oglašala. (Apostolska dela 6:8; 7:57–8:1; 9:1)

12. Kaj lahko med drugim vpliva na našo vest?

¹² Kaj je tako vplivalo na Savlovo vest? Med drugim so bili to lahko ljudje, s katerimi se je tesno družil. Mnogi smo se že pogovarjali po telefonu s kom, čigar glas je močno spominjal na glas njegovega očeta. Glas je lahko delno podedoval, vendar je verjetno na njegov govor vplival tudi očetov način izražanja. Podobno je tudi na Savla lahko vplivalo to, da se je tesno družil z Judi, ki so sovražili Jezusa in nasprotovali temu, kar je učil. (Janez 11:47–50; 18:14; Apostolska dela 5:27, 28, 33) Da, na njegov notranji glas, njegovo vest, so lahko vplivali tisti, s katerimi se je družil.

13. Kako lahko na našo vest vpliva okolje?

¹³ Človeku lahko vest oblikuje tudi kultura oziroma okolje, v katerem živi, tako kakor lahko nanj vpliva okolje, da govori z določenim naglasom oziroma v narečju. (Matej 26:73) Po vsej verjetnosti se je to zgodilo tudi starodavnim Asircem. Poznani so po tem, da je vojskovanje zavzemalo zelo pomembno mesto v njihovem življenju, izklesani reliefi pa prikazujejo, kako so mučili svoje ujetnike. (Nahum 2:11, 12; 3:1) Ninivljani Jonovih dni so opisani kot ljudje, ki niso znali razlikovati »med desnico in levico«. To pomeni, da z Božjega stališča niso imeli pravih meril, po katerih bi presojali, kaj je prav in kaj ne. Predstavljajte si, kako je takšno okolje lahko vplivalo na vest posameznika, ki je odraščal v Ninivah! (Jona 3:4, 5; 4:11) Podobno se lahko tudi danes človekova vest prilagodi stališču okolja.

Izšolajmo svoj notranji glas

14. Kako se to, da imamo vest, sklada s tem, kar piše v Prvi Mojzesovi knjigi 1:27?

¹⁴ Jehova je Adama in Evo obdaril z vestjo in to darilo smo od njiju podedovali. V Prvi Mojzesovi knjigi 1:27 piše, da smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi. To ne pomeni, da smo Bogu podobni v fizičnem pogledu, saj je on duh, mi pa smo iz mesa in krvi, temveč pomeni, da imamo njegove lastnosti, torej tudi moralni čut, delujočo vest. Dejstvo, da smo ustvarjeni po Božji podobi, pa tudi nakazuje, kako lahko izostrimo svojo vest in tako poskrbimo, da postane zanesljivejša. Ključ je v tem, da bolje spoznamo našega Stvarnika in se z njim zbližamo.

15. Kako nam med drugim lahko koristi to, da spoznavamo našega Očeta?

 ¹⁵ Biblija pokaže, da je Jehova vsem nam v nekem smislu Oče. (Izaija 64:8) Zvesti kristjani, bodisi da upajo na življenje v nebesih ali pa v raju na zemlji, se lahko na Boga obračajo kot na Očeta. (Matej 6:9) Morali bi si želeti, da bi se z našim Očetom še bolj zbližali in tako prevzeli njegove poglede in merila. (Jakob 4:8) Mnogi pa si tega sploh ne želijo. Podobni so Judom, ki jim je Jezus dejal: »Nikoli niste slišali njegovega glasu niti videli njegove podobe. In njegova beseda ne ostaja v vas.« (Janez 5:37, 38) Boga sicer nismo slišali v resnici govoriti, toda ker beremo Biblijo, je lahko njegova beseda v nas, kar pomeni, da vemo, kako razmišlja. To nam pomaga, da postajamo takšni kakor on in čutimo enako kakor on.

16. Kaj iz pripovedi o Jožefu izvemo o tem, kako pomembno je šolati svojo vest in se nanjo odzivati?

¹⁶ To nam potrdi tudi pripoved o tem, kar je doživel Jožef v Potifarjevi hiši. Potifarjeva žena ga je hotela zapeljati. Čeprav takrat še ni bila napisana nobena biblijska knjiga in Bog še ni dal deset zapovedi, se je odzval z besedami: »Kako bi torej jaz storil toliko zlo in grešil zoper Boga?« (1. Mojzesova 39:9) Tako se ni odzval zato, da bi ugodil svoji družini, saj so njegovi družinski člani živeli daleč proč od njega. Predvsem je hotel ugajati Bogu. Poznal je Božje merilo glede zakonske zveze – en moški za eno žensko in tadva sta »eno meso«. Poleg tega je najbrž slišal, kako se je odzval Abimelek, ko je izvedel, da je Rebeka poročena – namreč da bi si jo bilo napačno prisvojiti in da bi bila s tem njegovemu narodu nakopana krivda. In nenazadnje je Jehova takrat tudi poskrbel, da se je vse srečno končalo in s tem pokazal svoje stališče do prešuštva. Ker je Jožef poznal te dogodke, mu je to verjetno pomagalo, da se mu je njegova prirojena vest še  bolj in hitreje oglasila in ga odvrnila od tega, da bi zagrešil spolno nemoralo. (1. Mojzesova 2:24; 12:17–19; 20:1–18; 26:7–14)

17. Zakaj smo danes, kar se tiče tega, da bi postajali vse bolj podobni našemu Očetu, v precej boljšem položaju, kakor je bil Jožef?

¹⁷ Seveda smo danes v boljšem položaju, kakor je bil Jožef. Imamo celotno Biblijo, iz katere lahko spoznamo, kako naš Oče razmišlja in čuti, pa tudi to, kaj mu je všeč in kaj prepoveduje. Bolj ko poznamo Sveto pismo, bolj se lahko z Bogom zbližamo in mu postajamo podobni. S tem pa bo naša vest bržkone postajala še bolj usklajena z mišljenjem našega Očeta. Vedno bolj bo v sozvočju z Jehovovo voljo. (Efežanom 5:1–5)

18. Kaj lahko storimo, da bi naša vest kljub morebitnim preteklim vplivom postala še zanesljivejši vodnik?

¹⁸ Kako pa je s tem, da nam vest lahko oblikuje tudi naša okolica? Morda so na nas vplivali razmišljanje in dejanja naših domačih in okolje, v katerem smo odraščali. Zaradi tega je bil lahko glas naše vesti udušen oziroma popačen. Govoril je z »naglasom« ljudi okoli nas. Resda svoje preteklosti ne moremo spremeniti, vendar pa se lahko odločimo, da si bomo izbrali družbo in okolje, ki bosta na našo vest dobro vplivala. Zelo pomembno je, da se redno družimo s predanimi kristjani, ki si že dolgo prizadevajo posnemati našega Očeta. Odlično priložnost za druženje z njimi imamo na občinskih shodih, in to tudi pred začetkom programa ter po njem. Lahko opazujemo njihovo mišljenje in ravnanje, ki temeljita na Bibliji, kot tudi njihovo pripravljenost, da prisluhnejo svoji vesti, ki odseva poglede in poti našega Boga. Tako bomo sčasoma svojo vest lažje uskladili z biblijskimi načeli in postali bolj podobni Bogu. Ko svoj notranji glas uskladimo z Očetovimi načeli in pustimo, da na nas dobro vplivajo sokristjani, bo naša vest postala zanesljivejši vodnik in bomo še bolj pozorni na to, kar nam bo velevala. (Izaija 30:21)

19. Kaj nas glede vesti še zanima?

¹⁹ Vseeno pa si morajo nekateri vsakodnevno močno prizadevati, da bi poslušali svojo vest. V naslednjem članku bomo pregledali, v kakšnih okoliščinah se lahko znajdejo kristjani. Tako bomo še jasneje spoznali, kakšno vlogo ima vest, zakaj se različnim ljudem različno oglaša in kako nam je lahko še zanesljivejši vodnik. (Hebrejcem 6:11, 12)

[Podčrtna opomba]

Kaj ste se naučili?

• Zakaj vest oziroma čut za to, kaj je prav in kaj narobe, najdemo pri ljudeh v vseh kulturah?

• Zakaj bi morali biti glede tega, da bi se enostavno pustili voditi svoji vesti, previdni?

• Kako lahko med drugim šolamo svoj notranji glas?

[Preučevalna vprašanja]

[Sliki na strani 23]

Davidu je vest očitala . . .

Savlu iz Tarza pa se sploh ni oglasila

[Slika na strani 24]

Svojo vest lahko šolamo