LETA 1953 sta molekularna biologa James Watson in Francis Crick objavila raziskavo, ki je pomenila odločilni trenutek za naše znanstveno razumevanje življenja. Odkrila sta dvojno vijačnico molekule DNK. * Ta niti podobna snov, ki jo večinoma najdemo v celičnem jedru, vsebuje zakodirane oziroma »zapisane« informacije, zaradi česar so celice pravcate žive knjižnice. To osupljivo odkritje je odprlo novo dobo v biologiji! Toda čemu služi ta »zapis« v celicah? Še zanimivejše vprašanje je: Kako so te informacije prišle v celico?

Ali ste se kdaj vprašali, kako iz semena nastane drevo ali iz oplojenega jajčeca človek? Ali ste se kdaj vprašali, kako ste podedovali nekatere značilnosti? Odgovor zajema informacije, ki jih najdemo v DNK.

Skoraj vse celice imajo DNK, kompleksno molekulo, ki je podobna dolgi zaviti lestvi. V človeškem genomu oziroma naši celotni zbirki DNK ima lestev približno tri milijarde kemičnih »prečk«. Znanstveniki imenujejo te prečke bazni pari, saj je vsaka prečka sestavljena iz dveh kemičnih sestavin. Celotni DNK vsebuje štiri kemične sestavine, ki so poimenovane s prvo črko svojega imena, in sicer A, C, G in T, kot bi šlo za preprosto, štiričrkovno abecedo. * Leta 1957 je Crick predpostavljal, da linearno zaporedje teh kemičnih prečk sestavlja kodirana navodila. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so ta kodni zapis pričeli razumevati.

Informacije, najsibodo v slikovni, zvočni ali besedni obliki, so lahko različno shranjene in obdelane. Računalniki denimo vse to delajo digitalno. Žive celice pa shranjujejo in obdelujejo informacije kemično in DNK je pri tem ključna sestavina. DNK se prenaša, ko se celice delijo in organizmi razmnožujejo, ti sposobnosti pa sta bistveni značilnosti življenja.

Kako celice uporabijo informacije? Predstavljajte si, da je DNK zbirka receptov. V vsakem receptu je celoten postopek opisan korak za korakom, vsak korak pa je skrbno zapisan z natančnimi izrazi. Toda namesto peciva ali piškota je morda končni rezultat zelje ali krava. V živih celicah so  procesi seveda v celoti avtomatizirani, kar pa samo še dodatno potrjuje njihovo kompleksnost in prefinjenost.

Genske informacije so shranjene, dokler jih celice ne potrebujejo, na primer, da se obrabljene ali bolne celice nadomestijo z novimi in zdravimi ali pa da se značilnosti prenesejo na potomce. Koliko informacij vsebuje DNK? Razmislite o najmanjšem organizmu, bakteriji. Nemški znanstvenik Bernd-Olaf Küppers je rekel: »Če povemo v nam razumljivem jeziku, lahko rečemo, da je molekularno besedilo, ki opisuje zgradbo bakterijske celice, tako dolgo, da bi lahko obsegalo knjigo s tisoč stranmi.« Zato je profesor kemije David Deamer povsem upravičeno zapisal: »Človeka povsem prevzame kompleksnost celo najpreprostejše oblike življenja.« Čemu bi lahko primerjali človeški genom? »Zapolnil bi lahko knjižnico z nekaj tisoč izvodi knjig,« pravi Küppers.

Zapis v DNK je označen kot »molekularno genetski jezik«, kar pa je več kot »zgolj metafora«, pravi Küppers. »Podobno kakor človeški jezik,« poudarja, »ima tudi molekularno genetski jezik svojo skladnjo.« Preprosto povedano, DNK ima »slovnico« oziroma skupek pravil, ki strogo določajo sestavo in izvršitev navodil.

»Besede« in »stavki« v DNK sestavljajo različne »recepte«. Ti narekujejo izdelavo beljakovin in drugih snovi, ki oblikujejo gradbene elemente različnih celic telesa. Na primer, »recept« lahko vodi izdelavo kostnih celic, mišičnih celic, živčnih celic ali kožnih celic. »Nit DNK je informacija, sporočilo, ki je s kemičnimi sestavinami zapisano v kodni zapis, in sicer ena kemična sestavina za vsako črko,« je napisal evolucionist Matt Ridley. »Zdi se preveč dobro, da bi bilo resnično, toda izkazalo se je, da je kodni zapis napisan tako, da ga lahko razumemo.«

Svetopisemski pisec David je v molitvi k Bogu rekel: »Tvoje oči so me videle, ko sem bil še zarodek, in v tvoji knjigi so bili zapisani vsi moji deli.« (Psalm 139:16) Seveda je David uporabil pesniški jezik. Ampak kljub temu se je povsem natančno izrazil, kot je  to značilno za svetopisemske pisce. Niti malo niso pustili, da bi nanje vplivala ljudska tradicija, polna fantazije, ali pa mitologija drugih starodavnih ljudstev. (2. Samuelova 23:1, 2; 2. Timoteju 3:16)

Kot se pogosto zgodi, znanstveniki s tem, da pojasnijo eno uganko, odprejo vrata drugi uganki. To se je izkazalo za resnično pri odkritju DNK. Ko so razumeli, da DNK vsebuje kodirane informacije, so se mnogi ljudje vprašali: »Kako so te informacije prišle v celico?« Seveda ni noben človek opazoval nastanka prve molekule DNK. Zato moramo sami priti do sklepa. Vseeno pa ni treba, da je ta sklep zgolj neko ugibanje. Razmislite o naslednjem.

• Leta 1999 so v Pakistanu odkrili koščke zelo stare lončevine z nenavadnimi vzorci oziroma simboli. Še danes ne vedo pojasniti pomena teh vzorcev. Vseeno pa veljajo za delo človeških rok.

• Nekaj let za tem, ko sta Watson in Crick odkrila zgradbo molekule DNK, sta neka fizika predlagala, da bi začeli iskati kodirane radijske signale iz vesolja. Tako se je v sodobnem času začelo iskanje zunajzemeljske inteligence.

Kaj je bistvo? Ne glede na to, ali gre za informacije v obliki simbolov na glini ali pa za signale iz vesolja, informacije pripisujemo inteligenci. Za to, da pridemo do takšnega sklepa, ni treba, da vidimo, kako so informacije nastale. Toda ko so odkrili najkompleksnejši kodni zapis, ki ga človek pozna – kemični kodni zapis življenja – so mnogi to logično sklepanje potisnili na stran in DNK pripisali naključnim procesom. Ali je to razumno? Ali je dosledno? Ali je znanstveno? Kar nekaj uglednih znanstvenikov odgovarja z ne. Med njimi sta tudi dr. Gene Hvang in profesor Jan-Der Hsuuv. * Premislite o tem, kaj sta povedala.

Dr. Gene Hvang preučuje matematične osnove genetike. Včasih je verjel v evolucijo, toda raziskovanje mu je spremenilo pogled. Za Prebudite se! je povedal: »Preučevanje genetike mi daje vpogled v življenjske mehanizme – vpogled, ki me navdaja s strahospoštovanjem do Stvarnikove modrosti.«

Profesor Jan-Der Hsuuv je vodja raziskovanja razvoja zarodkov na Pingtunški narodni univerzi znanosti in tehnike v Tajvanu. Tudi sam je nekoč verjel v evolucijo, dokler ga ni raziskovanje pripeljalo do drugačnega sklepa. Glede delitve in specializacije celic je dejal: »Ustrezne celice morajo nastati v ustreznem redu in na ustreznih mestih. Najprej se združijo v tkiva, ta pa nato v organe in ude. Kateri  inženir bi si sploh upal sanjati o tem, da bi napisal navodila za takšen proces? Toda ravno takšna navodila za razvoj zarodka so sijajno zapisana v DNK. Ko razmišljam o lepoti vsega tega, me to prepriča, da je življenje ustvaril Bog.«

Glede na pravico je! Če je Bog ustvaril življenje, potem ima on zasluge za to, in ne evolucija. (Razodetje 4:11) Poleg tega, če smo delo izjemno modrega Stvarnika, smo tukaj z razlogom. To pa ne bi držalo, če bi bilo življenje rezultat nevodenih procesov. *

Res, mnogi ljudje hrepenijo po zadovoljujočih odgovorih. »Človekova glavna gonilna sila v življenju je iskanje smisla,« je rekel Viktor Frankl, ki je bil profesor nevrologije in psihiatrije. Povedano drugače, ljudje čutimo duhovno lakoto, ki jo želimo potešiti – lakoto, ki jo lahko logično razložimo samo, če nas je ustvaril Bog. Toda če nas je Bog ustvaril, ali nam je tudi omogočil, da lahko zadovoljimo duhovne potrebe?

Jezus Kristus je na to takole odgovoril: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak tudi od vsake besede, ki prihaja iz Jehovovih [oziroma Božjih] ust.« (Matej 4:4) Jehovove besede, ki so zapisane v Svetem pismu, so potešile duhovno lakoto že milijonom ljudi, tako da so njihovemu življenju dale smisel in jim priskrbele upanje za prihodnost. (1. Tesaloničanom 2:13) Da bi le Sveto pismo enako pomagalo tudi vam. Ta edinstvena knjiga si navsezadnje zasluži vašo pozornost.