»Najzmogljivejši stroj za učenje v vsem vesolju«

ZA DOJENČKOVE možgane pravijo, da so »najzmogljivejši stroj za učenje v vsem vesolju«, in to iz dobrega razloga. Novorojenček je ob rojstvu že pripravljen na to, da vsrka vse prizore, zvoke in druge čutne dražljaje okoli sebe.

Najbolj od vsega ga zanimajo drugi ljudje – njihovi obrazi, glasovi, dotiki. Penelope Leach v svoji knjigi Babyhood pravi: »Opravljenih je bilo veliko študij glede tega, kateri prizori so za dojenčka najbolj zanimivi, kateri zvoki pritegnejo in obdržijo njegovo pozornost ter kateri čutni dražljaji so mu očitno najbolj všeč. Za vse to najpogosteje in najlažje poskrbi odrasel človeški skrbnik.« Zato ni nič čudnega, da imajo starši pri razvoju otroka tako pomembno vlogo!

»Govoril [sem] kakor otrok«

Starši in pediatri so osupli nad tem, da se je novorojenček sposoben naučiti jezika zgolj s tem, da ga posluša. Raziskovalci so ugotovili, da se dojenček v nekaj dneh navadi na materin glas in mu je ljubši od glasu kakega tujca; v nekaj tednih loči med tem, kako zveni materni jezik njegovih staršev, in kako zveni tuj jezik; v nekaj mesecih pa zazna premore med besedami in tako prepozna razliko med običajnim govorjenjem in nerazumljivimi zvoki.

 Krščanski apostol Pavel je napisal: »Ko sem bil še majhen otrok, sem govoril kakor otrok.« (1. Korinčanom 13:11) Kako govori majhen otrok? Običajno tako, da nepovezano čeblja. Ali je to le oddajanje brezpomenskih glasov? Nikakor! Doktorica Lise Eliot v svoji knjigi What’s Going On in There?—How the Brain and Mind Develop in the First Five Years of Life usmerja našo pozornost na to, da je govorjenje »zapletena motorična sposobnost, ki terja hitro usklajevanje na ducat mišic, odgovornih za ustnice, jezik, nebo in grlo«. Dodaja: »Čeprav se čebljanje morda zdi zgolj očarljiv način, s katerim dojenčki pritegnejo pozornost, pa je to tudi zelo pomembno uvajanje v zapleteno gimnastiko govorjenja.«

Starši se na čebljanje odzovejo tako, da takrat, ko svojemu otroku govorijo, pri tem pretiravajo, kar nikakor ni brezpredmetno. Tovrstno pretiravanje spodbudi dojenčka, da se odzove. Dojenček se s takšnim dvosmernim pogovarjanjem uči osnov komuniciranja – spretnosti, ki mu bo koristila vse življenje.

Spreminjanje vlog

Starši novorojenčka so zelo zaposleni z zadovoljevanjem njegovih vsakodnevnih potreb. Dojenček zajoka in že ga nekdo nahrani. Dojenček zajoka in že ga nekdo previje. Dojenček zajoka in že ga nekdo vzame v naročje. Takšno skrbno ravnanje je povsem primerno in potrebno. To je glavni način, s katerim starši izpolnijo svojo vlogo skrbnikov. (1. Tesaloničanom 2:7)

Glede na omenjeno ni nič neobičajnega, če je dojenček prepričan, da se ves svet vrti okoli njega in da odrasli – še zlasti starši – obstajajo samo zato, da izpolnjujejo njegove zahteve. Takšno mišljenje je zgrešeno, vendar popolnoma razumljivo. Zapomnite si, da je dojenček več kot eno leto živel v takšnem prepričanju. Po njegovem mnenju je on vladar imperija, poseljenega z velikimi ljudmi, ki so tam zato, da mu služijo. Družinski svetovalec John Rosemond je zapisal: »Potrebni sta le dve kratki leti, da si ustvarijo to neresnično zamisel, toda potrebnih je najmanj nadaljnjih šestnajst let, da jo popravijo! Paradoksalno je, da so za oboje odgovorni starši: najprej otroka prepričajo, da verjame v takšno iluzijo, nato pa ta otrokov mehurček predrejo, pa čeprav nežno.«

Pri približno dveh letih ta mehurček prav gotovo poči, ko starši zamenjajo vlogo skrbnika z vlogo učitelja. Sedaj se malček prične zavedati, da se starši ne podrejajo njegovemu vodstvu; namesto tega se pričakuje, da se bo on podrejal njihovemu. Malčkov imperij je strmoglavljen in morda mu nov režim ne diši preveč. Ves iz sebe skuša obdržati oblast. Kako?

 Spoprijemanje z ihto

Pri približno dveh letih starosti mnogi malčki pokažejo korenito spremembo v vedenju, k čemur pogosto spadajo izbruhi jeze, znani kot ihta. To obdobje je za starše nadvse naporno, zato je dobilo naziv »obdobje groznega drugega leta«! Nenadoma je malčkova najljubša beseda »Ne!« ali »Ne bom!«. Ko se spopada s svojimi nasprotujočimi si čustvi, lahko doživlja frustracije tako zaradi sebe kot staršev. Noče biti z vami, toda vseeno si želi vaše bližine. Zbeganim staršem morda ni nič jasno in videti je, kot da nič ne učinkuje. Kaj se dogaja?

No, razmislite o radikalni spremembi, ki se je zgodila v malčkovem življenju. Do nedavnega je moral le zajokati in odrasli so brž prihiteli. Sedaj pa se je pričel zavedati, da je bila njegova »vladavina« le začasna in da bo moral vsaj nekatere stvari narediti sam. Vse bolj mu postaja jasno, da je v podrejenem položaju, kar dobro povzema svetopisemska izjava: »Otroci, bodite poslušni svojim staršem v vsem.« (Kološanom 3:20)

V tem težavnem obdobju bi morali starši vztrajati pri uveljavljanju svoje avtoritete. Če bodo to počeli odločno, a ljubeče, se bo otrok navadil na svojo novo vlogo in bo tako pripravljen na nadaljnje čudeže odraščanja.

Vcepiti moralne vrednote

Živali in celo elektronske naprave lahko prepoznajo besede in posnemajo govor. Toda samo človek se je sposoben ustaviti in preiskati samega sebe. Tako lahko malček pri približno dveh ali treh letih občuti ponos, sram, krivdo in zadrego. To so prvi koraki, ki ga vodijo do tega, da postane odrasel človek z moralnimi vrednotami – takšen, ki se lahko odločno postavi za to, kar je prav, četudi drugi ravnajo napačno.

V približno tem času so starši navdušeni nad tem, da so priča še enemu čudežu. Njihov otrok se prične zavedati čustev drugih. Medtem ko se je pri dveh letih igral poleg drugih, se zdaj igra skupaj z njimi. Prav tako zaznava, kdaj so njegovi starši dobre volje in jim morda skuša ugoditi. Zato bo verjetno postal tudi bolj dojemljiv za učenje.

Triletnik se bolj kot kdaj prej začenja učiti o tem, kaj je pravilno in napačno, dobro in slabo. To obdobje je za starše priložnost, da otroke učijo s ciljem, da jim pomagajo postati odgovorni odrasli.

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

Dojenček se v nekaj dneh navadi na materin glas in mu je ljubši od glasu kakega tujca.

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Triletnik se bolj kot kdaj prej začenja učiti o tem, kaj je pravilno in napačno, dobro in slabo.

[Okvir na strani 6]

ZAKAJ SE IHTA NE POLEŽE

»Nekateri starši menijo, da do ihte pride, ker so naredili kakšno napako pri zadovoljevanju otrokovih zahtev,« je napisal John Rosemond v knjigi New Parent Power. »Povsem razumljivo je, da skušajo starši takrat, ko menijo, da so sami krivi za otrokovo ihto, karseda hitro popraviti storjeno napako. Namesto torej, da bi vztrajali pri ne, sedaj rečejo da. [. . .] Potem pa otroku zato, da si zatrejo občutek krivde, dajo več, kot je sprva zahteval. Takšni pristopi delujejo. Ihta se poleže, starši si oddahnejo, otrok pa dojame, da lahko z izbruhi ihte doseže svoje, zato so takšni izbruhi še pogostejši in učinkovitejši.«