Hvaležen kljub tragedijam – kako mi je Biblija pomagala iti naprej

Po pripovedi Enriqueja Caravaca Acosta

Bil je 15. april 1971. Šel sem obiskat svoje domače na naši družinski kmetiji. Ker sem bil zdoma kar nekaj časa, sem se zelo veselil snidenja z vsemi. Spraševal sem se, ali bodo vsi doma in koga bom videl najprej. Ko sem prišel domov, sem se zgrozil – štiri ljudi, tudi svojo mamo, sem našel umorjene!

Z BESEDAMI se ne da povedati, kako zelo sem bil pretresen. Kaj se je zgodilo? Kaj naj naredim? Nikogar ni bilo v bližini, jaz pa sem bil zmeden in nisem mogel nič. Preden nadaljujem to zgodbo, naj vam povem nekaj iz svoje preteklosti. Tako boste lažje razumeli, kako sem gledal na to in na druge tragedije v svojem življenju.

Našli smo resnico

Rodil sem se v Quirimanu blizu Nicoye v Kostariki. Leta 1953, ko sem bil star 37 let, sem živel pri svojih starših na naši družinski kmetiji. Čeprav smo bili vzgojeni kot katoličani, nismo bili zadovoljni z nekaterimi nauki in smo imeli veliko neodgovorjenih vprašanj.

Nekega dopoldneva je k nam domov prišel moški z imenom Anatolio Alfaro in nas spodbudil k preučevanju Biblije. Prebral nam je mnogo biblijskih stavkov in pojasnil številne biblijske nauke. Oče, mama, eden mojih bratov, moja sestra, njena prijateljica, ki je bila pri nas, in jaz smo sedeli in poslušali. Razprava je trajala ves dan in dolgo v noč. Imeli smo veliko vprašanj.

Anatolio je pri nas ostal čez noč in z nami preživel še naslednji dan. Nad tem, kar smo slišali, smo bili navdušeni, še bolj pa smo bili prevzeti, ker smo odgovore na svoja vprašanja dobili neposredno iz Biblije. Ta razprava je močno vplivala na nas. O tem, kar smo se naučili, smo razmišljali in vedeli smo, da smo našli resnico. Anatolio nam je pustil nekaj revij in knjig, napisanih na podlagi Biblije. Ob večerih smo te publikacije brali in preučevali skupaj kot družina. To je bil pravi izziv, saj nismo imeli elektrike. Preden smo se usedli in pričeli preučevati, je vsak od nas vzel veliko vrečo za krompir in si z njo pokril stopala in noge, da bi si jih zaščitil pred komarji.

Čez šest mesecev se je pet članov naše družine krstilo, tudi moja starša in jaz. Navdušeni  smo pričeli hoditi po hišah, da bi drugim govorili o tem, kar smo se naučili. Do mesta Carrillo, kjer smo se sestajali s tamkajšnjo skupino Jehovovih prič, smo pešačili približno dve uri, včasih pa smo se odpravili tja tudi na konju. Anatolio je še naprej prihajal k nam domov in z nami preučeval Biblijo. Potem pa je bilo dogovorjeno, da bodo shodi pri nas doma; ponavadi nas je bilo osem navzočih. Sčasoma so se vsi krstili. Ta skupinica je kmalu zrasla v majhno občino z okoli 20 verniki.

Večino svojega časa posvetim službi Bogu

Čez čas je kostariški podružnični urad Jehovovih prič povabil, naj tisti, ki to lahko, za svoje glavno delo izberejo evangeliziranje. Povabilo sem sprejel leta 1957 in od takrat večino svojega časa posvečal službi Bogu. To delo je bilo, milo rečeno, razburljivo. Pogosto sem sam pešačil po več ur, da bi prišel do ljudi, ki so živeli na podeželju. Ljudje me včasih niso bili veseli. Spomnim se, da so mi najmanj trikrat grozili moški z mačetami in zahtevali, da jim povem, kdo sem in kaj počnem.

V 1950-ih so bile ceste večinoma zgolj steze skozi divjino, zato smo težko prišli do ljudi. Do nekaterih področij smo morali jezditi na konjih. Bredli smo čez reke in včasih spali pod milim nebom. Življenje so nam grenili roji komarjev. Prav tako smo se morali paziti kač in krokodilov. Vendar sem vseskozi z velikim veseljem pomagal ljudem učiti se o Bogu Jehovu. Ko sem prišel domov, sem bil srečen in zadovoljen, ker sem se lahko z drugimi pogovarjal o biblijski resnici. Medtem ko sem vsak dan oznanjeval in preučeval Biblijo, je moja ljubezen do Boga Jehova vztrajno rasla in čutil sem, da je moj odnos z njim tesnejši.

Čez čas sem dobil dodatne prednosti. Več kot deset let sem kot potujoči nadzornik vsak teden obiskal po eno občino v določenem področju in krepil sovernike. Toda zaradi zdravstvenih težav sem se tej prednosti moral odreči, še naprej pa sem užival v oznanjevanju, ki sem mu posvečal večino svojega časa.

Zgodi se tragedija

Ko sem bil leta 1971 v Nicoyi, sem šel obiskat svoje domače. Ko sem vstopil v našo hišo, sem na tleh našel svojo 80-letno mamo. Bila je ustreljena in zabodena. Ko sem se sklonil k njej, je še dihala. Čez nekaj trenutkov mi je umrla na rokah. Ozrl sem se naokoli; na kuhinjskih tleh je ležala kuharica, ki je bila v osmem mesecu nosečnosti. Tudi ona je bila mrtva. Kot da to še ne bi bilo dovolj, sem na hodniku našel mrtvo sokristjanko iz tamkajšnje občine, v kopalnici pa mrtvega kuharičinega sinčka. Vsi so bili okrutno zabodeni in ustreljeni. Le kdo bi lahko storil kaj tako strašnega in zakaj?

 Ko sem šel ven, sem našel očeta. Ustreljen je bil v glavo, a je bil še živ! Odhitel sem do bratove hiše, ki je bila kakšnih 15 minut stran, in izvedel, da sta bila ubita še ena ženska in njen sin. Pretreslo me je, ko sem izvedel, da je morilec moj 17-letni nečak, ki ni bil Jehovova priča in je bil duševno bolan! Pobegnil je neznano kam. Pričel se je najobsežnejši lov na zločinca v zgodovini Kostarike.

Ta zgodba je odmevala v poročilih po vsej državi. Po sedmih dneh je policija nečaka našla. Oborožen je bil z velikim nožem in 22-kalibrsko pištolo, ki mu jo je neki človek prodal, čeprav je vedel, da je duševno bolan in čustveno moten. Nečak je bil ustreljen in ubit, medtem ko ga je policija skušala prijeti.

Med tem lovom so mi mnogi svetovali, naj zbežim od tod, da se ne bi nečak morda vrnil in mi storil kaj hudega. Glede tega sem molil, saj sem čutil, da moram ostati s preživelimi iz naše družine in s člani občine. Tako sem ostal.

Tragedije se vrstijo druga za drugo

Na žalost je oče živel samo še eno leto. Naslednje leto je bila moja sestra, zvesta služabnica Boga Jehova, umorjena v nekem drugem incidentu. Vsi sorodniki so bili spet močno pretreseni, saj smo izgubili še enega družinskega člana. Z besedami ni mogoče izraziti naših občutkov ob izgubi in žalosti, ki smo ju doživeli mi in naši prijatelji. Skozi vso to strašno preizkušnjo sem se zelo zanašal na Jehova in ga nenehno rotil za moč.

Leta 1985 sem obiskal tridnevno spopolnjevalno šolanje za krščanske starešine, ki je potekalo v Sán Joséju, glavnem mestu države. Na koncu šolanja sem bil duhovno poživljen. V ponedeljek zjutraj sem se nameraval z avtobusom vrniti domov. Ko sem šel peš do avtobusne postaje, so me napadli nasilneži, davili so me in oropali. Vse se je zgodilo tako hitro, da mi ni uspelo videti njihovih obrazov. Zaradi tega napada se zdaj ne morem več sporazumevati tako, kot je običajno tu v Kostariki. Tukaj v provinci Guanacaste moški zavpijejo ali vzkliknejo, ko se srečajo in pozdravijo oziroma ko kam pridejo. Preden so me napadli, sem bil dober v takšnem komuniciranju, toda od takrat tega ne morem več početi.

Leta 1979 sem se poročil s Celio, sovernico iz sosednje občine. Celia je imela zelo rada Biblijo. Skupaj sva jo vsak dan brala in preučevala. Na žalost je julija 2001 umrla za rakom. Včasih se počutim osamljenega, toda krepi me upanje na vstajenje. (Janez 5:28, 29)

Radosten kljub preizkušnjam

Čeprav sem v svojem življenju doživel verjetno več tragičnih dogodkov, kot so jih mnogi drugi, gledam na te preizkušnje kot na priložnosti, da Jehovu dokažem svojo vero in zvestovdanost. (Jakob 1:13) Da bi ohranil uravnovešen pogled na to, kar sem doživel, nenehno spominjam samega sebe, da »čas in naključje« zadevata vse nas. (Propovednik 9:11, SSP) Prav tako ohranjam v mislih, da so to »kritični časi«, v katerih je »težko živeti«, saj so ljudje divji,  nasilni in brez samoobvladanja. (2. Timoteju 3:1–5) Poleg tega imam v mislih Jobov zgled. Kljub vsemu, kar je pretrpel – izgubil je svojo družino, zdravje in vsa sredstva za preživljanje – je odločno dejal: »GOSPODOVO ime bodi hvaljeno!« Jehova pa ga je za njegovo značajnost bogato nagradil. (Job 1:13–22; 42:12–15) Vse te misli iz Biblije mi pomagajo, da kljub številnim preizkušnjam, ki sem jih doživel, ostajam radosten.

Jehova mi je vedno pomagal, da sem ga dajal na prvo mesto v svojem življenju. Z dnevnim branjem Biblije dobivam veliko tolažbo in moč za vztrajanje. Ker se zatekam k Jehovu v molitvi, lahko uživam »Božji mir, ki presega vsako misel«. (Filipljanom 4:6, 7) To mi prinaša notranji mir. Vero si krepim tudi tako, da obiskujem krščanske shode in na njih sodelujem. (Hebrejcem 10:24, 25)

Čeprav sem že precej v letih, sem hvaležen Jehovu, da še imam moč, da sodelujem s sokristjani, z drugimi preučujem Biblijo in oznanjujem. Takšno služenje drugim mi daje moč, da se spoprijemam z obupom. Kljub mnogim tragedijam v življenju sem Jehovu iz dna srca resnično hvaležen. *

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 20]

Z dnevnim branjem Biblije dobivam veliko tolažbo in moč za vztrajanje.

[Slika na strani 19]

Eden mojih prvih biblijskih govorov

[Slika na strani 20]

Na oznanjevanju v svojih mlajših letih