Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali ste vedeli?

Ali ste vedeli?

 Ali ste vedeli?

Zakaj ljudje na koncu molitve rečejo »amen«?

Beseda »amen« je v slovenščini in v grščini prečrkovanje hebrejske besede amén. Ljudje jo običajno v en glas izrečejo na koncu molitve, prisege, blagoslova ali prekletstva in v osnovi pomeni »tako naj bo« ali »seveda«. Tisti, ki jo izreče, tako izrazi, da se strinja s tem, kar je bilo povedano. Glede na neki priročnik »ta beseda hkrati sporoča gotovost, resničnost, zanesljivost in nedvomnost«. V biblijskih dneh se je človek s tem, da je izrekel amen, tudi pravno zavezal, da bo izpolnil svojo prisego ali obvezo oziroma trpel posledice, če tega ne bo izpolnil. (5. Mojzesova 27:15–26)

Jezus je pri oznanjevanju in poučevanju nekatere svoje izjave uvedel z besedo »amen«. Tako je poudaril absolutno verodostojnost tega, kar je povedal zatem. V teh primerih je grška beseda amén prevedena kot »resnično« ali »po pravici«. (Matej 5:18; 6:2, 5; Janko Moder) Kadar je podvojena, kot najdemo večkrat v Janezovem evangeliju, je prevedena »resnično, resnično« ali »res, po pravici«. (Janez 1:51; Janko Moder) Pravijo, da je takšna Jezusova raba besede amen edinstven primer v verski literaturi.

V Krščanskih grških spisih je naziv »Amen« uporabljen za Jezusa in nakazuje, da je njegovo pričevanje zvesto in resnično. (Razodetje 3:14)

Kaj sta bila urim in tumim?

Videti je, da so v starodavnem Izraelu urim in tumim uporabljali, da bi dognali, kakšna je Jehovova volja v zadevah, ki so se tikale naroda ali njegovih voditeljev. Ta predmeta sta bila zaupana velikemu duhovniku, on pa ju je hranil v »naprsniku sodbe«. (2. Mojzesova 28:15, 16, 30) Čeprav ni nikjer v Svetem pismu opisano, kakšna sta bila ta predmeta in točno kako so ju uporabljali, je iz različnih odlomkov mogoče razbrati, da so ju uporabljali kot žreb – odgovor od Boga je lahko bil »da«, »ne« ali pa ga sploh ni bilo.

S tem namenom so ju denimo uporabili, ko je David naročil Abiatarju, naj mu prinese naramnik z urimom in tumimom, ki je očitno pripadal velikemu duhovniku. David je imel za Jehova dve vprašanji, ali ga bo Savel zasledoval in ali ga bodo meščani v Keili izročili Savlu v roke. Na obe vprašanji je bil odgovor da, kar mu je omogočilo, da se je pravilno odločil. (1. Samuelova 23:6–12)

Nekoč prej je kralj Savel uporabil urim in tumim, da bi kot prvo ugotovil, ali je krivda na ljudstvu ali na njem in sinu Jonatanu, ter kot drugo, ali je prestopnik on ali sin. (1. Samuelova 14:40–42) Pozneje je Savel izgubil Božjo naklonjenost in Bog mu ni več odgovarjal »ne po sanjah, ne po Urimu, ne po prorokih«. (1. Samuelova 28:6)

Glede na judovsko izročilo urima in tumima niso več uporabljali po tem, ko je bil leta 607 pr. n. št. uničen Jehovov tempelj.

[Slika na strani 27]

»Amen,« Razodetje 3:14. Aleksandrijski kodeks, 5. stoletje n. št.