Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Največji dokaz Božje ljubezni

Največji dokaz Božje ljubezni

Zbližajte se z Bogom

Največji dokaz Božje ljubezni

1. Mojzesova 22:1–18

ABRAHAM je imel rad Boga. Ta zvesti očak je imel rad tudi svojega sina Izaka, ki ga je dobil na stara leta. Toda ko je bil Izak star nekako 25 let, je bil Abraham postavljen pred preizkušnjo, ki je bila proti naravnemu čutu katerega koli očeta – Bog mu je rekel, naj žrtvuje svojega sina. Vendar se ta zgodba ni končala z Izakovo smrtjo. Bog je v odločilnem trenutku tja poslal angela, da je to preprečil. Ta biblijska pripoved, ki je zapisana v 1. Mojzesovi 22:1–18, je preroška in nam v malem razkriva, kako močno nas Bog ljubi.

Bog se je namenil Abrahama preizkusiti. (Vrstica 1) Abraham je bil mož vere, toda sedaj je bila njegova vera preizkušena kot še nikoli prej. Bog je rekel: »Vzemi sedaj sina svojega, edinca svojega, ki ga ljubiš, Izaka, in [. . .] daruj mi ga [. . .] v žgalno daritev vrhu ene onih gor, ki ti jo bom povedal.« (Vrstica 2) Imejte v mislih, da Bog ne dovoli, da bi bili njegovi služabniki preizkušani bolj, kakor lahko prenesejo. Torej je ta preizkušnja pokazala, da Bog zaupa Abrahamu. (1. Korinčanom 10:13)

Abraham se je takoj odzval in ubogal Boga. Takole beremo: »Vstane [. . .] Abraham zgodaj tisto jutro, osedla osla svojega ter vzame dva hlapcev svojih s seboj in Izaka, sinu svojega. In nakolje drv za žgalno daritev, vstane ter odrine.« (Vrstica 3) Abraham je podrobnosti te preizkušnje očitno zadržal zase.

Med tridnevnim potovanjem je imel čas za resen premislek. Toda Abraham ni popustil v svoji odločenosti. Njegovo vero odsevajo besede, ki jih je izrekel. Potem ko je v daljavi zagledal goro, ki jo je izbral Jehova, je svojima hlapcema rekel: »Ostanita tukaj [. . .], jaz pa in deček pojdeva do tja, in ko odmoliva, se vrneva k vama.« Ko je Izak vprašal, kje je jagnje za daritev, je Abraham dejal: »Bog si preskrbi jagnje.« (Vrstici 5, 8) Abraham je pričakoval, da se bo vrnil s svojim sinom. Zakaj? Ker je »pomislil [. . .] na to, da ga je Bog zmožen celo obuditi od mrtvih«. (Hebrejcem 11:19)

Ko je na gori Abraham prijel za »nož, da bi zaklal sina svojega«, mu je angel zadržal roko. Bog je nato priskrbel Abrahamu ovna, ujetega v trnje, da ga je lahko daroval »namesto sina svojega«. (Vrstice 10–13) V Božjih očeh je bilo, kakor če bi bil Izak dejansko žrtvovan. (Hebrejcem 11:17) »Pripravljenost storiti nekaj,« razlaga neki strokovnjak, »je pred Bogom štela toliko kot samo dejanje.«

Jehovovo zaupanje v Abrahama je bilo upravičeno. Abrahamovo zaupanje v Jehova pa je bilo nagrajeno, saj je Bog ponovil in podrobneje pojasnil zavezo, ki jo je sklenil z Abrahamom in ki obeta blagoslove ljudem iz vseh narodov. (Vrstice 15–18)

Jehova je na koncu Abrahamu prizanesel z žrtvijo, ni pa prizanesel sebi. Abrahamova pripravljenost žrtvovati Izaka je bila predpodoba tega, kar je Bog storil kasneje, in sicer da je za naše grehe žrtvoval svojega edinorojenega Sina Jezusa. (Janez 3:16) To, da je Jehova žrtvoval Kristusa, je največji dokaz njegove ljubezni do nas. Ker se je Bog tako žrtvoval za nas, je prav, da se vprašamo: »Kaj pa sem jaz pripravljen žrtvovati, da bi ugajal Bogu?«