‚Kdor pazi na svarjenje, zmodri‘

»NAGNI k pouku [discipliniranju, NW] srce svoje in ušesa svoja k besedam znanja,« piše v Pregovorih 23:12. Hebrejska beseda, ki je tukaj prevedena z ‚discipliniranje‘, sporoča zamisel o tem, da se popravimo sami oziroma da nas posvarijo drugi. Pri takšnem discipliniranju je treba vedeti, koliko in kako disciplinirati. Za to so bistvene ‚besede znanja‘, ki prihajajo od zanesljivega vira.

Odličen vir modrih izrekov je biblijska knjiga Pregovori. Napisana je zato, ‚da se spozna modrost in uk, da se sprejme pouk v modrem vedenju, v pravičnosti, pravi sodbi in poštenosti‘. (Pregovori 1:1–3) Dobro je, da k njej ‚nagnemo svoje uho‘. V 15. poglavju te knjige najdemo koristne nasvete glede tega, kako nadzorovati jezo, kako govoriti in kako širiti znanje. Pa preglejmo sedaj nekaj vrstic tega poglavja.

Kaj »odvrača togoto«?

Salomon, kralj starega Izraela, je opisal, kakšen učinek lahko imajo naše besede: »Rahel odgovor odvrača togoto, zbadljiva beseda pa zbuja jezo.« (Pregovori 15:1) ‚Jeza‘ označuje močno čustvo oziroma odziv na nekaj neprijetnega. ‚Togota‘ pa je definirana kot »velika stopnja jeze, ki jo je težko nadzorovati«. Kako nam je torej ta pregovor lahko v pomoč, ko se srečamo z jeznim človekom oziroma ko moramo obvladovati svojo lastno jezo?

Z grobimi besedami, ki zbadajo, lahko neprijetne razmere samo še poslabšamo. Po drugi strani pa z rahlim oziroma blagim odgovorom velikokrat ozračje pomirimo. Vendar pa ni zmeraj enostavno z jeznim človekom ravnati blago. Lažje nam bo, če bomo skušali razumeti, zakaj se je posameznik razjezil. »Razum [uvid, NW] zadržuje človeku jezo,« piše v Bibliji, »in v čast mu je izpregledati pregrešek.« (Pregovori 19:11) Ali je morda jezen zato, ker je negotov oziroma želi pritegniti pozornost? Mogoče ga v resnici sploh niso razjezile naše besede ali ravnanje. Podobno je na oznanjevanju. Mar ni res, da se stanovalci, ki se odzovejo z jezo, pogosto tako odzovejo zato, ker so  napačno seznanjeni z našimi nauki ali pa imajo o nas napačno predstavo? Ali naj bi to vzeli osebno in odgovorili z grobimi besedami? In četudi ne bi bilo takoj očitno, zakaj je posameznik jezen, bi naše zbadljive besede odkrile, da se ne znamo obvladovati. Paziti bi morali, da se nikoli ne bi tako odzvali.

Nasvet glede blagega odgovora pa nam lahko nadvse koristi tudi takrat, kadar moramo nadzorovati lastno jezo. Po takšnem nasvetu se lahko ravnamo, če se naučimo čustva izražati tako, da do svojega poslušalca ne bomo nesramni. Ko gre za družinske člane, si prizadevajmo, da ne bomo z njimi govorili osorno ali pa jih obsipavali z žaljivkami, temveč se trudimo svoja čustva izražati mirno. Z besednim nasiljem bomo ponavadi izzvali maščevanje. Če pa bomo človeku blago povedali svoje občutke, bodo naše besede zvenele manj obtožujoče, kar ga bo morda navedlo k temu, da se bo spremenil.

»Jezik modrih dela dobro«

Popravljati pa se ne bi morali samo glede tega, kako govorimo, temveč tudi glede tega, kaj povemo. »Jezik modrih dela dobro s spoznanjem,« pravi Salomon, »toda iz ust neumnih kipi nespametnost.« (Pregovori 15:2, NW) Ali ne ‚delamo dobro s spoznanjem‘, kadar se v nas razvije želja po tem, da bi drugim pomagali, in jim nato govorimo o Božjem namenu ter o vsem, kar je Bog storil za nas? Nespametnemu človeku to ne uspe, saj nima spoznanja.

Salomon, še preden nadaljuje s smernicami o tem, kako govoriti, navede nekaj, nad čimer se je treba močno zamisliti. »Na vsakem kraju so oči GOSPODOVE, gledajoč dobre in hudobne.« (Pregovori 15:3) Tega smo lahko veseli, saj nam je zagotovljeno: »Oči GOSPODOVE gledajo po vsej zemlji, da se izkaže močnega pri teh, katerih srce je nerazdeljeno proti njemu.« (2. letopisov 16:9) Bog ve, ali delamo to, kar je prav. Opazi pa tudi tiste, ki ravnajo slabo, za kar mu bodo morali dajati odgovor.

Salomon zatem poudari, kako pomembno je govoriti blago: »Krotkost jezika je drevo življenja, prešernost [popačenost, NW] njegova pa rani duha.« (Pregovori 15:4) Izraz »drevo življenja« nakazuje na zdravilne in krepilne učinke. (Razodetje 22:2) Moder človek s krotkimi oziroma mirnimi besedami poživi svoje poslušalce in pri njih išče dobre lastnosti. V nasprotju s tem pa lahko z lažnivim ali izprijenim jezikom svoje poslušalce povsem potre.

Sprejeti discipliniranje in ‚trositi spoznanje‘

»Neumnež zaničuje pouk [discipliniranje, NW] očeta svojega,« nadaljuje modri kralj, »kdor pa pazi na svarjenje, zmodri jako.« (Pregovori 15:5) Kako lahko posameznik »pazi na svarjenje«, če ga najprej kdo ne posvari? Ali ta svetopisemski stavek ne pokaže, da moramo disciplinirati, kadar je to treba? V družini so za to odgovorni starši – še posebej oče – otroci pa so dolžni biti poslušni. (Efežanom 6:1–3) Vendar Jehova vse svoje služabnike tako ali drugače disciplinira. V Pismu Hebrejcem 12:6 piše: »Kogar namreč Jehova ljubi, tega disciplinira; da, šiba vsakega, ki ga sprejme kot sina.« S tem, kako se odzovemo na discipliniranje, odkrijemo, ali smo modri ali nespametni.

Salomon omeni še eno nasprotje: »Ustne modrih trosijo znanje [spoznanje, NW], srce bedakov pa nikakor ne.« (Pregovori 15:7) Širiti spoznanje je podobno trosenju semen. V starodavnih časih kmetovalec ni vsa semena posejal na enem mestu, ampak jih je raztrosil po celotnem polju. Enako je s širjenjem spoznanja. Kadar na primer komu oznanjujemo,  ne bi bilo modro, da bi mu naenkrat povedali vse, kar vemo o Bibliji. Moder posameznik se pri govoru obvladuje. Spoznanje ‚trosi‘ tako, da postopoma osvetljuje samo eno biblijsko resnico naenkrat in nato pogovor gradi na njej, pri tem pa upošteva tudi odziv poslušalca. Jezus Kristus, naš Zgled, je ravnal tako, ko se je pogovarjal s Samarijanko. (Janez 4:7–26)

Širiti spoznanje pomeni tudi to, da povemo kaj poučnega in koristnega. Vendar da bi res govorili poučno in spodbudno, moramo prej dobro premisliti. Zato »pravičnega srce premišlja, kaj naj govori«. (Pregovori 15:28) Kako pomembno je, da so naše besede podobne rahlemu dežju, ki namoči zemljo in deluje blagodejno, ne pa neprijetnemu nalivu, ki s seboj odnese vse, kar mu je na poti!

‚Sveti v vedenju‘

Vsekakor ravnamo modro, če širimo spoznanje o Jehovu in njegovem namenu ter mu za »daritev hvale« prinašamo »sad ustnic«. (Hebrejcem 13:15) Toda da bi Jehova takšno žrtev sprejel, moramo biti »sveti v vsem svojem vedenju«. (1. Petrovo 1:14–16) Na to pomembno resnico nas Salomon živo opozori z dvema pregovoroma, ki nakazujeta razliko med brezbožnimi in poštenimi. Zapisal je: »Daritev brezbožnih je gnusoba GOSPODU, molitev poštenih pa mu je po volji. Gnusoba je GOSPODU brezbožnikova pot, njega pa, ki hodi za pravičnostjo, ljubi.« (Pregovori 15:8, 9)

Kako tisti, ki zaidejo s poti življenja, gledajo na svarjenje, in kaj jih čaka? (Matej 7:13, 14) »Huda kazen zadene njega, ki zapušča pravi pot, in kdor sovraži svarjenje, umrje.« (Pregovori 15:10) Namesto da bi tisti, ki hodijo po napačni poti, sprejeli nasvet odgovornih posameznikov iz krščanske občine in se iskreno pokesali, se raje odločijo, da zapustijo pot pravičnosti. Kako neumno!

Kaj pa, če se kdo samo pretvarja, da sprejme svarjenje, v resnici pa ga sovraži? Tudi to ni modro. »Pekel [šeol, NW] in poguba sta pred GOSPODOM,« pravi izraelski kralj. »Kolikanj bolj srca otrok človeških!« (Pregovori 15:11) V prenesenem pomenu ne bi moglo biti nič bolj oddaljeno od živega Boga kakor šeol, kraj mrtvih. A je vseeno pred njegovimi očmi. Slehernega posameznika, ki je v tem kraju, pozna do potankosti in  ga je zmožen obuditi. (Psalm 139:8; Janez 5:28, 29) Kako z lahkoto Jehova ugotovi, kaj je v človekovem srcu! »Vse je golo in razodeto pred očmi njega, ki mu moramo dajati odgovor,« je napisal apostol Pavel. (Hebrejcem 4:13) Ljudi lahko prevaramo, toda ne Boga.

Posameznik, ki zavrača discipliniranje, ne sovraži samo svarjenja, temveč tudi tistega, ki ga svari. »Zasmehovalec ne ljubi njega, ki ga svari«, pravi Salomon. Da bi to misel poudaril, nadaljuje: »Zato ne hodi k modrim.« (Pregovori 15:12) Kako malo je upanja, da bo takšen človek kdaj poravnal svojo pot!

Optimističen pogled na življenje

Naslednje tri Salomonove pregovore povezuje beseda »srce«. Modri kralj je opisal, kako se naša čustva zrcalijo na našem obrazu: »Veselo srce razvedruje obličje, bolečina srca pa tare duha.« (Pregovori 15:13)

Kaj nam lahko povzroča bolečino v srcu? »Skrb v srcu tare moža«, piše v Bibliji. (Pregovori 12:25) Kaj lahko storimo, da nas negativne stvari v življenju ne bi strle? Namesto da bi neprenehoma premlevali o okoliščinah, na katere morda nimamo skoraj nobenega vpliva, raje premišljujmo o tem, kako nas Jehova že danes bogato duhovno blagoslavlja in kaj bo za nas storil v prihodnosti. Tako se bomo z njim še bolj zbližali. Da, če se bomo zbliževali s ‚srečnim Bogom‘, bomo v svojem žalostnem srcu prav gotovo začutili veselje. (1. Timoteju 1:11)

Odličen vir tolažbe in veselja je tudi Biblija. Psalmist je za srečnega razglasil tistega človeka, ki mu je »veselje njegovo [. . .] v postavi GOSPODOVI in postavo njegovo premišljuje noč in dan«. (Psalm 1:1, 2) Četudi nam je pri srcu zelo težko, nas bo močno okrepilo branje Biblije in premišljevanje o prebranem. Poleg tega nam je Bog zaupal delo oznanjevanja. Zagotavlja nam, da bodo tisti ‚kateri sejejo s solzami, želi z radostnim petjem‘. (Psalm 126:5)

»Srce razumnega išče znanja [spoznanje, NW],« pravi Salomon, »usta bedakov pa se pasejo z neumnostjo.« (Pregovori 15:14) Ta pregovor nas opozori, kakšna velikanska razlika je med nasvetom, ki ga da moder človek, in tistim, ki ga da bedak oziroma nespametnež. Razumen človek bo, preden bo svetoval, iskal spoznanje. Dobro bo poslušal in zbral dovolj dejstev. V Svetem pismu bo preiskal zakone in načela, ki se nanašajo na določene okoliščine. Njegov nasvet bo trdno temeljil na Božji Besedi. V nasprotju s tem pa se neumnežu ne ljubi, da bi raziskal dejstva glede določenih razmer, in blekne kar koli mu pride na pamet. Kadar torej iščemo nasvet, je modro, da se obrnemo na razumne in zrele posameznike, ne pa na tiste, ki bi morda povedali samo to, kar želimo slišati. Kako dobro je, da imamo v krščanski občini »darove v obliki ljudi«, ki ‚iščejo spoznanje‘, preden svetujejo! (Efežanom 4:8)

Naslednji pregovor nam odkrije, kako zelo nam koristi, če na življenje gledamo optimistično. Izraelski kralj pravi: »Za potrtega so vsi dnevi žalostni, veselo srce pa ima stalno gostijo.« (Pregovori 15:15, Ekumenska izdaja) V življenju doživljamo vzpone in padce, okušamo veselje in prelivamo solze. Če bomo razmišljali samo o negativnih stvareh, nas bo žalost povsem preplavila in vsi naši dnevi bodo mračni. Če pa bomo premišljevali predvsem o blagoslovih in upanju, ki nam ga daje Bog, potem bodo stvari, ki nam življenje grenijo, kar izginile v ozadje in občutili bomo notranje veselje. Z optimističnim pogledom na življenje bomo lahko imeli »stalno gostijo«.

Močno torej cenimo discipliniranje. Naj ne vpliva samo na naša čustva, besede in dejanja, temveč tudi na naš pogled na življenje.

[Slika na strani 13]

»Rahel odgovor odvrača togoto.«

[Slika na strani 15]

Za discipliniranje so odgovorni starši

[Slika na strani 15]

»Ustne modrih trosijo spoznanje.«