Življenjska zgodba

Vztrajnost prinaša veselje

PRIPOVEDUJE MÁRIO ROCHA DE SOUZA

»Gospod Rocha ima malo možnosti, da bo preživel operacijo.« Kljub tej črnogledi zdravnikovi napovedi sem danes, kakih 20 let kasneje, še vedno živ in služim kot polnočasni oznanjevalec Jehovovih prič. Kaj mi je pomagalo, da sem lahko vztrajal vsa ta leta?

OTROŠTVO sem preživel na kmetiji blizu vasi Santo Estêvão v zvezni državi Bahia na severovzhodu Brazilije. S sedmimi leti sem pričel pomagati očetu pri kmečkih opravilih. Vsak dan me je po šoli čakalo kakšno delo. Sčasoma mi je oče, kadar je odšel na delo v Salvador, glavno mesto Bahie, zaupal vodenje kmetije.

Nismo imeli elektrike, tekoče vode ali udobnosti, ki so danes nekaj običajnega, toda bili smo srečni. Moje igrače so bile papirnati zmaji in leseni avtomobili, ki smo jih izdelali s prijatelji. Igral sem tudi klarinet v verskih procesijah. Pel sem v zboru krajevne cerkve in tam videl knjigo z naslovom História Sagrada (Sveta zgodovina), ki mi je zbudila zanimanje za Biblijo.

Leta 1932, ko sem imel 20 let, je severovzhodno Brazilijo prizadela huda in dolgotrajna suša. Izgubili smo vso živino in pridelek. Zato sem se preselil v Salvador in se tam zaposlil kot voznik tramvaja. Kasneje sem najel neko hišo in družina se je preselila k meni. Od leta 1944, ko je umrl oče, sem skrbel za mamo in svojih osem sester ter tri brate.

 Od voznika tramvaja do oznanjevalca

Prispel sem v Salvador in si kmalu zatem kupil Biblijo. Po nekaj letih obiskovanja baptistične cerkve sem se spoprijateljil s sodelavcem Durvalom. Veliko sva se pogovarjala o Bibliji. Nekega dne mi je dal knjižico z naslovom Kje so mrtvi?. * Čeprav sem verjel, da ima človek nesmrtno dušo, sem bil dovolj radoveden, in preveril biblijske vrstice, navedene v knjižici. Na moje presenečenje je Biblija potrdila, da duša, ki greši, umre. (Ezekiel 18:4)

Durval je opazil moje zanimanje in prosil Antônia Andrada, polnočasnega služabnika Jehovovih prič, naj me obišče na domu. Po tretjem obisku me je Antônio povabil, da bi drugim govorila o biblijskih naukih. Potem ko je pričeval pri prvih dveh vratih, mi je rekel: »Sedaj si ti na vrsti.« Okamenel sem od strahu, toda na moje veselje je neka družina pozorno prisluhnila in sprejela ponujeni knjigi. Še danes me prevzame podobno veselje, ko srečam nekoga, ki se zanima za biblijsko resnico.

Krstil sem se v Atlantskem oceanu blizu Salvadorja, in sicer 19. aprila 1943, na obletnico Kristusove smrti tega leta. Zaradi pomanjkanja izkušenih krščanskih mož sem bil dodeljen kot pomočnik skupini Prič, ki se je shajala na domu brata Andrada v eni od ozkih ulic, ki povezujejo zgornji in spodnji del mesta Salvador.

Zgodnje nasprotovanje

Naša krščanska dejavnost med drugo svetovno vojno ni bila priljubljena. Nekateri vladni uradniki so nas osumili vohunstva za Združene države, ker je večina naših publikacij prihajala od tam. Zato so bile aretacije in zasliševanje nekaj vsakdanjega. Kadar se kdo ni vrnil z oznanjevanja, smo vedeli, da so ga priprli. Odšli smo na policijsko postajo in skušali doseči, da bi ga izpustili.

Avgusta 1943 je v Salvador prispel Adolphe Messmer, Priča iz Nemčije, da bi pomagal organizirati naš prvi zbor. Ko so nam oblasti dovolile organiziranje zbora, smo v lokalnih časopisih vabili na javni govor z naslovom »Svoboda v novem svetu«. Obvestila smo nalepili tudi na izložbena okna in tramvaje. Drugi dan zbora pa nam je policist dejal, da je dovoljenje preklicano. Šef policije se je moral tako odločiti zaradi pritiska salvadorskega nadškofa. Aprila naslednje leto pa smo le dobili dovoljenje za javni govor, na katerega smo že prej vabili.

Doseči cilj

Leta 1946 sem bil povabljen na teokratični zbor Srečni narodi v mestu São Paulo. Kapitan neke salvadorske trgovske ladje je naši  skupini dovolil potovati z njo, vendar smo morali spati na palubi. Kljub viharju, zaradi katerega smo vsi dobili morsko bolezen, smo po štirih dneh varno pripluli v Rio de Janeiro. Tamkajšnji Priče so nas za nekaj dni povabili na svoje domove, da smo se lahko odpočili in nato nadaljevali pot z vlakom. Na železniški postaji v São Paulu nas je pozdravila mala skupina s transparenti, na katerih je pisalo »Dobrodošli Jehovove priče«.

Kmalu po vrnitvi v Salvador sem govoril s Harryjem Blackom, misijonarjem iz Združenih držav, o svoji želji, da bi postal pionir (tako se imenujejo polnočasni služabniki Jehovovih prič). Harry me je spomnil na moje družinske obveznosti in mi svetoval, naj bom potrpežljiv. Končno so junija 1952 moji bratje in sestre postali finančno neodvisni, jaz pa sem bil dodeljen kot pionir v malo občino v Ilhéusu, priobalnem mestu, ki leži 210 kilometrov južno od Salvadorja.

Velikodušna poteza

Naslednje leto sem bil dodeljen v Jequié, veliko mesto v notranjosti države, kjer ni bilo Prič. Najprej sem obiskal krajevnega duhovnika. Pojasnil je, da mesto pripada njemu, in mi tam prepovedal oznanjevati. Župljane je svaril pred »lažnim prerokom« in poslal vohune, da so me zalezovali. Ne glede na to, sem tega dne oddal več kot 90 izvodov biblijske literature in vzpostavil štiri biblijske pouke. Že čez dve leti smo v Jequiéju imeli svojo kraljestveno dvorano, ki jo je obiskovalo 36 Prič! Danes je tam osem občin in približno 700 Prič.

Prvih nekaj mesecev sem živel v majhni najeti sobi na obrobju mesta. Nato sem spoznal Miguela Vaz de Oliveira, lastnika hotela Sudoeste, enega najboljših hotelov v Jequiéju. Sprejel je biblijski pouk in vztrajal, da se nastanim v eni od sob njegovega hotela. Z ženo sta kasneje postala Priči.

Drug prisrčen spomin na moje dneve v Jequiéju je povezan z Luizom Cotrimom, srednješolskim učiteljem, s katerim sem preučeval Biblijo. Luiz se je ponudil, da bi mi pomagal izboljšati znanje portugalščine in matematike. Imel sem samo osnovnošolsko izobrazbo, zato sem z odprtimi rokami sprejel njegovo pomoč. Učil me je vsak teden po najinem preučevanju Biblije. Pridobljeno znanje mi je koristilo, ko sem sprejel dodatne prednosti, ki so mi bile kmalu zaupane v Jehovovi organizaciji.

Pred novim izzivom

Leta 1956 sem prejel pismo, s katerim so me povabili v naš podružnični urad, ki je bil takrat v Rio de Janeiru, da bi se izšolal za okrajnega nadzornika (tako se imenujejo potujoči služabniki Jehovovih prič). Šolalo se je še osem drugih bratov in pouk je trajal nekaj več kot en mesec. Na koncu šolanja sem bil dodeljen v São Paulo in to me je zelo skrbelo. Spraševal sem se: ‚Kaj bom jaz, temnopolti, delal med vsemi tistimi Italijani? Ali me bodo sploh sprejeli?‘ *

V prvi občini, ki sem jo obiskal v Santo Amaru, me je spodbudilo, ko sem videl, da je  bila kraljestvena dvorana polna Soprič in zainteresiranih ljudi. Tisti konec tedna je z menoj v oznanjevanju sodelovalo vseh 97 oznanjevalcev in to me je prepričalo, da so moji strahovi neutemeljeni. ‚To so zares moji bratje in sestre,‘ sem si mislil. Ravno toplina te ljubeče bratovščine me je opogumila, da sem vztrajal v potujoči službi.

Osli, konji in mravljinčarji

Na začetku je bil eden največjih izzivov, s katerim so se spoprijemali potujoči nadzorniki, povezan z dolgimi potovanji do občin in manjših skupin Prič na podeželju. Javni prevoz je bil nezanesljiv ali pa ga sploh ni bilo. Ceste so bile večinoma ozki prašni kolovozi.

V nekaterih okrajih so ta problem rešili tako, da so za okrajnega nadzornika kupili osla ali konja. Mnogokrat sem v ponedeljek osedlal žival, nanjo naložil in pritrdil prtljago ter tudi po 12 ur potoval do naslednje občine. Priče v mestu Santa Fé do Sul so imeli osla z imenom Durado (Zlatko), ki je znal priti do vseh oddaljenih skupin za preučevanje. Ustavil se je pred vhodnimi vrati kmetije in potrpežljivo čakal, da jih odprem. Po končanem obisku sva se odpravila k naslednji skupini.

Okrajni nadzorniki so imeli težave pri svojem delu tudi zaradi pomanjkanja zanesljivih komunikacijskih sredstev. Da bi prišel do majhne skupine Prič, ki se je shajala na neki kmetiji v zvezni državi Mato Grosso, sem na primer moral s čolnom prečkati reko Araguaia in skozi gozd jezditi približno 25 kilometrov. Nekoč sem to skupino pisno obvestil o svojem obisku, toda pismo očitno ni bilo dostavljeno, saj me na drugem bregu reke ni pričakal nihče. Bilo je že pozno popoldan, zato sem prosil lastnika manjše točilnice, naj pazi na mojo prtljago, jaz pa sem vzel samo torbo in pot nadaljeval peš.

Kmalu se je stemnilo. Medtem ko sem se spotikal v temi, sem v bližini slišal sikanje mravljinčarja. Menda lahko mravljinčar, ko se postavi pokonci, z močnimi sprednjimi nogami ubije človeka. Zato sem ob vsakem šumu v podrasti previdno stopal naprej in pred seboj za zaščito držal torbo. Po nekaj urah hoje sem prišel do potočka. V temi na žalost nisem opazil, da je na nasprotnem bregu ograja iz bodeče žice. Potok sem preskočil v enem skoku, pristal pa sem na ograji in se ranil.

Končno sem le prispel na kmetijo in tam so me pričakali psi s svojim lajanjem. Takrat so tatovi ovc običajno napadali ponoči, zato sem se, ko so se odprla vrata, brž predstavil. Gotovo sem bil pomilovanja vreden v strgani  in okrvavljeni obleki, vendar so me bili bratje in sestre zelo veseli.

Kljub stiskam so bili to srečni dnevi. Užival sem, ko sem na dolgih potovanjih jezdil konja ali hodil peš. Včasih sem počival v senci dreves, poslušal petje ptic in opazoval lisice, ki so mi prečkale pot na teh osamljenih cestah. Drug vir veselja je bilo spoznanje, da so moji obiski res pomagali ljudem. Mnogi so mi pisali in izrazili svojo hvaležnost. Marsikdo se mi je osebno zahvalil, ko smo se srečali na zborih. Kakšno veselje je bilo videti ljudi, ki so premagali osebne težave in duhovno napredovali!

Končno pomočnica!

V teh letih potujočega dela sem bil pogosto sam in sem se tako naučil zanašati na Jehova kot na ‚skalo mojo in visoki grad moj‘. (Psalm 18:2) Zavedal sem se tudi, da sem se zaradi samskosti lahko popolnoma posvetil delu v prid Kraljestva.

Leta 1978 pa sem spoznal sestro Júlio Takahaši, ki je takrat pionirala. Pustila je dobro plačano delovno mesto medicinske sestre v veliki bolnišnici v São Paulu, da bi lahko služila tam, kjer je bila večja potreba po kraljestvenih oznanjevalcih. Krščanski starešine, ki so jo poznali, so zelo pohvalili njene duhovne vrline in prizadevanje v pionirski službi. Lahko si mislite, da je moja odločitev o poroki po toliko letih samskosti nekatere presenetila. Neki moj dobri prijatelj temu ni mogel verjeti in mi je obljubil 270-kilogramskega bika, če se bom res poročil – pekli smo ga na poroki, 1. julija 1978.

Vztrajam navzlic slabemu zdravju

Júlia se mi je pridružila pri potujočem delu in naslednjih osem let sva skupaj obiskovala občine na jugu in jugovzhodu Brazilije. Nato pa so se začele moje težave s srcem. Dvakrat sem omedlel, ko sem na oznanjevanju govoril s stanovalci. Zaradi mojega slabega zdravja sva sprejela novo dodelitev, posebno pionirsko službo v mestu Birigüi v zvezni državi São Paulo.

Tamkajšnji Priče so se ponudili, da bi me odpeljali na pregled k zdravniku v kakih 500 kilometrov oddaljeno mesto Goiânia. Potem ko se je moje zdravstveno stanje umirilo, so me operirali in mi vsadili srčni spodbujevalnik. To je bilo pred kakimi 20 leti. Kljub dvema dodatnima operacijama na srcu sem še vedno dejaven v delu pridobivanja učencev. Júlia me vedno krepča in spodbuja, podobno kot to delajo mnoge druge zveste krščanske žene.

Čeprav v krščanskem delu zaradi zdravstvenih težav ne morem biti več tako dejaven, kar me včasih potre, še vedno lahko pioniram. Zavedam se, da Jehova nikdar ni obljubil, da nam bo v življenju v tej stari stvarnosti postlano z rožicami. Če so morali vztrajati apostol Pavel in drugi starodavni zvesti kristjani, zakaj bi bilo kaj drugače z nami? (Apostolska dela 14:22)

Nedavno sem našel prvo Biblijo, ki sem jo prejel v 1930-ih letih. Na notranjo stran platnice sem napisal 350 – število kraljestvenih oznanjevalcev v Braziliji, ko sem leta 1943 začel obiskovati krščanske shode. Skoraj neverjetno je, da je sedaj tu precej več kot 600.000 Prič. Kakšna prednost je imeti majhen delež pri tem porastu! Jehova me prav zares nagrajuje za vztrajnost. Tako kot psalmist lahko rečem: »Veličastne reči je storil z nami GOSPOD, veseli smo bili!« (Psalm 126:3)

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 9]

Priče vabijo na javni govor na prvem zboru v Salvadorju leta 1943

[Slika na strani 10]

Priče prihajajo v São Paulo na zbor Srečni narodi, ki je bil leta 1946

[Slike na straneh 10, 11]

Med potujočim delom proti koncu 1950-ih

[Slika na strani 12]

Z ženo Júlio