Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Jehova ponižne pritegne k resnici

Jehova ponižne pritegne k resnici

Življenjska zgodba

Jehova ponižne pritegne k resnici

PRIPOVEDUJE ASANO KOŠINO

Leta 1949, le nekaj let po koncu druge svetovne vojne, je v Kobeju prijazen tujec visoke postave obiskal družino, pri kateri sem delala. Bil je prvi misijonar Jehovovih prič, ki je kdaj prišel na Japonsko. Njegov obisk je odprl pot, da me je pritegnila biblijska resnica. Toda naj vam najprej povem nekaj o sebi.

RODILA sem se leta 1926 v vasici na severu province Okajama. Bila sem peta od osmih otrok. Oče je vdano častil boga krajevnega šintoističnega svetišča. Otroci smo se zato skozi vse leto veselili praznovanj in družinskih snidenj ob verskih praznikih.

Ko sem odrastla, sem imela mnogo vprašanj glede življenja, a najbolj me je begala smrt. Po tradiciji so ljudje morali umreti doma in ob smrtni postelji družinskih članov so morali biti tudi otroci. Ob smrti babice in brata, ki ni bil star niti eno leto, sem bila nadvse žalostna. Če sem začela premišljevati o smrti staršev, me je od strahu kar spreletavalo. ‚Ali se s smrtjo res vse konča? Ali je mogoče, da ima življenje višji smoter?‘ Neizmerno sem si želela odgovora na ti vprašanji.

Leta 1937 sem obiskovala šesti razred osnovne šole, ko se je pričela kitajsko-japonska vojna. Moške so vpoklicali v vojsko in poslali na bojišče na Kitajsko. Šolarji so se od svojih očetov in bratov poslavljali z vzklikanjem »banzai!« (dolgo življenje) cesarju. Ljudje so bili prepričani o zmagi Japonske, božjega naroda, in njenega cesarja, živega boga.

Nedolgo zatem so družine pričele prejemati obvestila, da so njihovi ljubljeni padli na fronti. Žalujočih družin se ni dalo potolažiti. V njihovih srcih je raslo sovraštvo in so se veselili, kadar so naše enote sovražniku prizadejale hude izgube. Vendar pa sem hkrati tudi razmišljala: ‚Ljudje na sovražnikovi strani gotovo ravno tako trpijo kot mi, ko jim umrejo njihovi ljubljeni.‘ Ko sem končala osnovno šolo, se je vojna razširila že daleč v notranjost Kitajske.

Srečanje s tujko

Naša družina se je preživljala s kmetovanjem, zato smo bili vedno revni. Vseeno pa mi je oče dovolil, da se šolam tako dolgo, dokler za to ne bi bilo treba plačati. Tako sem leta 1941 pričela obiskovati dekliško šolo v mestu Okajama, kakih 100 kilometrov od doma. V tej šoli se je deklice izobraževalo, da bi postale dobre žene in matere. Učenke smo živele pri bogatih družinah v mestu, kjer smo bile gospodinjske pomočnice. Dopoldan smo se učile tako, da smo delale tam, kjer smo stanovale, popoldan pa smo šle v šolo.

Po sprejemni slovesnosti me je učiteljica, oblečena v kimono, odpeljala do velike hiše. Vendar me gospodarica iz neznanega razloga ni hotela sprejeti. »Naj greva potem k hiši gospe Koda?« je vprašala. Pospremila me je do hiše, ki je bila zgrajena v zahodnjaškem stilu, in pozvonila. Čez nekaj časa je odprla vrata visoka, sivolasa gospa. Bila sem osupla! Ni bila Japonka, jaz pa še nikoli v življenju nisem videla zahodnjaka. Učiteljica me je predstavila gospe Maud Koda in hitro odšla. Nervozna sem vstopila v hišo in za sabo vlekla svoje torbe. Kasneje sem izvedela, da je gospa Koda Američanka, poročena z Japoncem, ki je študiral v Združenih državah. Na trgovskih šolah je poučevala angleščino.

Že naslednje jutro se je pričelo moje zelo aktivno življenje. Gospod Koda je imel epilepsijo, in jaz sem morala pomagati pri skrbi zanj. Malo me je skrbelo, ker nisem razumela niti besedice angleško. Toda ko je gospa z mano spregovorila v japonščini, sem si oddahnila. Dnevno sem poslušala, kako sta se pogovarjala v angleščini, in sčasoma mi je ta jezik postal domač. Všeč mi je bilo prijetno vzdušje, ki je vladalo v tem domu.

Maud je bila zelo vdana svojemu bolnemu možu in to je name naredilo močan vtis. On je zelo rad bral Biblijo. Kasneje sem izvedela, da sta v antikvariatu dobila izvod knjige The Divine Plan of the Ages v japonščini in da sta bila že leta naročena na angleški Stražni stolp.

Nekega dne sta mi podarila Biblijo. Bila sem vesela, saj je bila to moja prva Biblija v življenju. Brala sem jo na poti v šolo in iz nje, vendar sem zelo malo razumela. Vzgojena sem bila namreč kot šintoistka, zato je bil Jezus Kristus zame nekaj popolnoma neznanega. Niti sanjalo se mi ni, da je bil to začetek poti, ki me je kasneje pripeljala do tega, da sem sprejela biblijsko resnico in dobila odgovore na svoja vprašanja glede življenja in smrti.

Trije žalostni dogodki

Dve leti vajeništva sta kmalu minili in od te družine sem se morala posloviti. Po končani šoli sem se prostovoljno pridružila dekliški brigadi in pomagala šivati mornarske uniforme. Pričeli so se zračni napadi ameriških bombnikov B-29, 6. avgusta 1945 pa je bila na Hirošimo vržena atomska bomba. Nekaj dni kasneje sem prejela telegram, v katerem so mi sporočili, da je mati hudo bolna. S prvim vlakom sem se odpeljala domov. Ko sem stopila iz vlaka, me je na železniški postaji pričakal sorodnik in mi povedal, da je mati umrla. Bil je 11. avgust. To, česar sem se bala več let, se je zgodilo! Nikoli več se ne bo pogovarjala z mano, niti se mi nasmehnila.

Petnajstega avgusta je bila Japonska premagana. Tako sem se v samo desetih dneh morala sprijazniti s tremi žalostnimi dogodki: najprej z eksplozijo atomske bombe, nato s smrtjo matere in potem še z zgodovinskim porazom Japonske. Tolažilno je bilo vsaj to, da ljudje ne bodo več umirali v vojni. S praznino v srcu sem pustila službo v tovarni in se vrnila domov na deželo.

Pritegne me resnica

Nekega dne sem nepričakovano prejela pismo gospe Koda iz Okajame. Zanimalo jo je, ali bi lahko prišla in ji pomagala pri hišnih opravilih, saj je nameravala odpreti angleško šolo. Spraševala sem se, kaj naj naredim, a sem njeno povabilo vseeno sprejela. Nekaj let kasneje sem se skupaj z zakoncema Koda preselila v Kobe.

Zgodaj poleti leta 1949 je družino Koda obiskal visok prijazen gospod. To je bil Donald Haslett, v Kobe pa je prišel iz Tokia, da bi poiskal dom za misijonarje. Bil je prvi misijonar Jehovovih prič, ki je kdaj prišel na Japonsko. Našel je neko hišo in novembra 1949 je v Kobe prispelo več misijonarjev. Nekega dne jih je pet prišlo na obisk k zakoncema Koda. Dva od njih, Lloyd Barry in Percy Iszlaub, sta imela vsak približno desetminutni govor v angleščini pred tistimi, ki so se zbrali v hiši. Maud je bila znana kot krščanska sestra teh misijonarjev in druženje z njimi jo je očitno spodbudilo. Takrat sem se odločila, da se bom naučila angleščine.

Goreči misijonarji so mi pomagali, da sem počasi doumela temeljne biblijske resnice. Dobila sem odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljala vse od otroštva. Da, Biblija daje upanje na večno življenje v raju na zemlji in obljublja vstajenje ‚vseh, ki so v grobovih‘. (Janez 5:28, 29; Razodetje 21:1, 4) Jehovu sem bila hvaležna, da je po odkupni žrtvi svojega Sina, Jezusa Kristusa, omogočil takšno upanje.

Radostne teokratične dejavnosti

Od 30. decembra 1949 do 1. januarja 1950 smo v kobejskem misijonarskem domu imeli prvi teokratični zbor na Japonskem. Tja sem šla skupaj z Maud. Velika hiša, kjer smo bili zbrani, je bila nekdaj v lasti nacistov, z nje pa je bil zelo lep razgled na Notranje morje in otok Avadži. O Bibliji sem vedela le nekoliko, zato nisem veliko razumela. Vendar me je močno ganilo to, da so se misijonarji tako brez predsodkov družili z Japonci. Na tem zboru je javni govor spremljal kar 101 poslušalec.

Kmalu po tem sem se odločila, da bom sodelovala v terenski strežbi. Ker sem bila po naravi plaha, sem morala zbrati ves pogum, da sem šla od hiše do hiše. Nekega jutra je prišel k naši hiši brat Lloyd Barry, da bi šla z njim na oznanjevanje. Oznanjevati je pričel kar pri sosednji hiši. Ko je govoril, sem se kar skrila za njegov hrbet. Drugič sem na oznanjevanje odšla z dvema misijonarkama. Neka starejša Japonka nas je povabila v hišo, nas poslušala in kasneje vsaki postregla s kozarcem mleka. Privolila je v to, da bi z njo na domu preučevali Biblijo in nazadnje je postala krščena kristjanka. Zame je bilo zelo spodbudno opazovati njen napredek.

Aprila 1951 je brat Nathan H. Knorr, iz brooklynskega upravnega središča, prvič obiskal Japonsko. Na javni govor, ki ga je imel v dvorani Kjoricu v Kandi (Tokio), je prišlo približno 700 ljudi. Vsi navzoči na tem posebnem shodu smo se razveselili izida japonske izdaje Stražnega stolpa. Naslednji mesec je brat Knorr odšel v Kobe in tam sem se na posebnem shodu v znak posvetitve Jehovu krstila.

Kakšno leto kasneje sem bila spodbujena, naj vstopim v polnočasno pionirsko službo. Na Japonskem je bila takrat le peščica pionirjev, zato sem se spraševala, kako se bom preživljala. Prav tako sem razmišljala, kaj bo z mojimi obeti na poroko. Vendar sem spoznala, da bi služenje Jehovu moralo biti prva stvar v življenju, zato sem se leta 1952 pridružila vrstam pionirjev. Na srečo sem lahko med tem delala polovični delovni čas pri sestri Koda.

Približno takrat se je starejši brat, za katerega sem mislila, da je umrl v vojni, skupaj z družino vrnil iz Tajvana. V moji družini se niso nikoli zanimali za krščanstvo, vseeno pa sem jim z gorečnostjo, ki je značilna za pionirje, pričela pošiljati revije in knjižice. Brat se je kasneje zaradi dela z vso družino preselil v Kobe. »Ali si kaj brala revije?« sem vprašala svakinjo. Na moje presenečenje je odgovorila: »Te revije so zelo zanimive.« Z eno od misijonark je pričela preučevati Biblijo in pri pouku se ji je pridružila tudi moja mlajša sestra, ki je živela pri njih. Čez čas sta obe postali krščeni kristjanki.

Mednarodna bratovščina me navduši

Kmalu zatem me je osupnilo pismo, v katerem sem bila povabljena v 22. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead. Brat Cutomu Fukase in jaz sva bila prva Japonca, povabljena v to šolo. Leta 1953 sva bila pred začetkom šole navzoča na zborovanju Družba novega sveta, ki je bil na Jenkijskem stadionu v New Yorku. Mednarodna bratovščina Jehovovega ljudstva je naredila name močan vtis.

Peti dan zborovanja naj bi delegati z Japonskega, ki so bili večinoma misijonarji, oblekli kimono. Ker moj kimono, ki sem ga pred tem poslala z ladjo, ni prispel pravočasno, mi je svojega posodila sestra Knorr. Med programom je pričelo deževati in zaskrbelo me je, da se mi bo kimono zmočil. Takrat pa me je nekdo od zadaj nežno ogrnil z dežnim plaščem. »Ali veš, kdo je to?« me je vprašala sestra, ki je stala ob meni. Kasneje sem izvedela, da je to bil brat Frederick W. Franz, član Vodstvenega organa. Kako zelo sem občutila toplino Jehovove organizacije!

Dvaindvajseti razred Gileada je bil zares mednaroden, saj je bilo v njem 120 učencev iz 37 držav. Čeprav nam je jezik včasih povzročal težave, pa smo povsem uživali v družbi bratov in sester iz mnogih držav. Nekega snežnega dne februarja 1954 sem diplomirala in prejela nalogo, ki me je vodila nazaj na Japonsko. Sošolka Inger Brandt iz Švedske mi je bila dodeljena za sodelavko v mestu Nagoja. Tam sva se pridružili skupini misijonarjev, ki so jih zaradi vojne evakuirali iz Koreje. Tistih nekaj let, ki sem jih preživela kot misijonarka, je zame zelo dragocenih.

Radostno služenje v dvoje

Septembra 1957 so me povabili, da bi služila v tokijskem Betelu. Japonski podružnični urad je bil enonadstropna lesena hiša. Takrat smo v podružnici delali le štirje prostovoljci, skupaj z bratom Barryjem, ki je bil podružnični nadzornik. Drugi člani družine so bili misijonarji. Dodeljeno mi je bilo prevajanje in korigiranje, poleg tega pa sem še čistila, delala v pralnici, kuhala in tako dalje.

Delo na Japonskem se je širilo in v Betel so povabili še več bratov. Eden od njih je postal nadzornik v občini, s katero sem bila povezana. To je bil Džundži Košino, in leta 1966 sva se poročila. Po poroki je Džundži pričel služiti kot okrajni nadzornik. V veselje mi je bilo, da sem lahko spoznala toliko bratov in sester, ko sva potovala v različne občine. Ker sem še vedno pomagala pri prevajanju, sem to delala tam, kjer sva med tedenskimi obiski stanovala. Ko sva potovala, sva morala poleg kovčka in drugih torb s sabo nositi tudi težke slovarje.

V okrajnem delu sva uživala več kot štiri leta in videla, kako se je organizacija še naprej večala. Podružnica se je preselila v Numazu in leta kasneje v Ebino, kjer je še danes. Z Džundžijem se že dolgo veseliva betelske službe, le da sedaj sodelujeva z družino, ki šteje kakih 600 članov. Maja 2002 so prijatelji v Betelu priredili zabavo, s katero so se prijazno spomnili mojih 50 let v polnočasni službi.

Vesela, da sem lahko videla porast

Ko sem 1950. leta pričela služiti Jehovu, je bila na Japonskem le peščica oznanjevalcev. Sedaj pa je tu več kot 210.000 kraljestvenih oznanjevalcev. Res lahko rečem, da je Jehova tisoče ovcam podobnih ljudi pritegnil k sebi, podobno kot je mene.

Štirje bratje in sestra, ki so nas davnega leta 1949 kot misijonarji obiskali na domu sestre Koda, pa tudi sestra Maud Koda, so vsi zvesto končali svojo življenjsko pot. Enako sta ostala zvesta do smrti tudi moj brat, ki je bil strežni služabnik, in svakinja, ki je kakih 15 let pionirala. Kaj bo prihodnost prinesla mojim staršem, katerih smrti sem se v otroštvu tako zelo bala? Biblijska obljuba o vstajenju mi daje upanje in me tolaži. (Dejanja 24:15)

Če se ozrem v preteklost, menim, da je bila prelomnica v mojem življenju to, da sem leta 1941 spoznala Maud. Če je takrat ne bi spoznala in če se po vojni ne bi odzvala njenemu povabilu, da znova delam pri njej, bi se verjetno ustalila na naši kmetiji v odročni vasi in ne bi imela nobenega stika z misijonarji v tistih zgodnjih dneh. Kako zelo sem hvaležna Jehovu, da me je po Maud in zgodnjih misijonarjih pritegnil k resnici!

[Slika na strani 25]

Z Maud Koda in njenim možem. Jaz sem spredaj levo.

[Slika na strani 27]

Skupaj z misijonarji z Japonskega na Jenkijskem stadionu leta 1953. Jaz sem skrajno levo.

[Sliki na strani 28]

V Betelu z možem Džundžijem