Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kaj so odkrili v Jezreelu?

Kaj so odkrili v Jezreelu?

Kaj so odkrili v Jezreelu?

PODROČJE staroveškega mesta Jezreel leži zapuščeno že stoletja. Vendar je bilo nekoč v biblijski zgodovini to pomembno področje. Sedaj pa, oropano nekdanje veličastnosti in pokrito s plastmi zemlje, ostaja le še nasip oziroma grič. Zadnja leta so arheologi začeli raziskovati ostanke Jezreela. Kaj te ruševine odkrivajo o biblijskih pripovedih?

Jezreel v Bibliji

Jezreel je bil s svojo lego na vzhodnem delu jezreelske doline eno od najrodovitnejših področij v staroveški deželi Izrael. Naravnost prek doline proti severu leži grič Morej, na katerem so taborili Madianci, medtem ko so se pripravljali na napad na sodnika Gideona in njegove čete. Rahlo proti vzhodu, ob vznožju gore Gilboa, stoji studenec Harod. Tu je Jehova več tisoč glavo Gideonovo vojsko zmanjšal na samo 300 mož, da je pokazal svojo zmožnost, da reši svoje ljudstvo brez mogočne vojaške sile. (Sodniki 7:1–25; Zaharija 4:6) Na bližnji gori Gilboa so Filistejci v dramatični bitki porazili prvega Izraelovega kralja Savla in takrat so bili ubiti tudi Jonatan ter druga Savlova sinova, Savel sam pa je naredil samomor. (1. Samuelova 31:1–5)

Biblijski zaznamki o staroveškem mestu Jezreel pričajo o izrazitih nasprotjih. Pripovedujejo o zlorabi moči in odpadništvu Izraelovih vladarjev, pa tudi o zvestobi in gorečnosti Jehovovih služabnikov. V Jezreelu si je kralj Ahab – vladar v severnem desetrodovnem Izraelovem kraljestvu v drugi polovici desetega stoletja pr. n. š. – postavil svojo kraljevsko rezidenco, čeprav je bila prestolnica uradno Samarija. (1. kraljev 21:1) Iz Jezreela je Jehovov prerok Elija dobil smrtne grožnje od Ahabove inozemske žene, Jezabele. Bila je jezna, ker je Elija po izvedbi preizkusa glede pravega bogočastja na gori Karmel neustrašno pomoril Baalove preroke. (1. kraljev 18:36–19:2)

V Jezreelu se je nato zgodil zločin. Umorili so Jezreelčana Nabota. Kralj Ahab je hlepel po Nabotovem vinogradu. Ko je kralj zahteval od Nabota to zemljišče, je slednji zvestovdano odgovoril: »GOSPOD mi ne daj, da bi dal očetov svojih dediščino tebi!« Ta načelni odgovor je Ahaba zelo užalil. Ko je kraljica Jezabela videla kraljevo nejevoljo, je poskrbela za navidezni proces, na katerem so Nabota obtožili bogokletja. Nedolžnega Nabota so razglasili za krivega ter ga kamenjali do smrti, in kralj se je polastil njegovega vinograda. (1. kraljev 21:1–16)

Elija je zaradi tega hudodelstva prerokoval: »Psi bodo žrli Jezabelo ob obzidju jezreelskem.« Prerok je še objavil: »Kdor umre od Ahabovih v mestu, ga bodo žrli psi [. . .] (Saj ni bilo nikogar mimo Ahaba, ki se je prodal, da bi delal, kar je zlo v očeh GOSPODOVIH, ker ga je izpodbadala Jezabela, žena njegova.)« Toda ker se je Ahab ponižal, ko mu je Elija objavil Jehovovo sodbo, je Jehova napovedal, da se ta kazen ne bo izpolnila v Ahabovem življenju. (1. kraljev 21:23–29) Biblijsko poročilo nato pripoveduje, da je bil v dneh Elijevega naslednika, Elizeja, za Izraelovega kralja maziljen Jehu. Ko je Jehu prijezdil v Jezreel, je zapovedal, naj Jezabelo vržejo skozi okno palače, in bila je poteptana pod konjskimi kopiti. Pozneje so našli samo njeno lobanjo, stopala in dlani njenih rok, ki so jih pustili psi mrhovinarji. (2. kraljev 9:30–37) Zadnji biblijski dogodek, ki je neposredno povezan z Jezreelom, se je zgodil po usmrtitvi 70 Ahabovih sinov. Jehu je njihove glave nagrmadil v dva velika kupa k Jezreelovim mestnim vratom in nato pobil druge prvake ter duhovnike, ki so bili vpleteni v Ahabovo odpadniško kraljevanje. (2. kraljev 10:6–11)

Kaj so našli arheologi?

Leta 1990 se je začel skupen projekt izkopavanja na področju Jezreela, pri katerem sta sodelovala Inštitut za arheologijo z Univerze v Tel Avivu (ki ga je zastopal David Ussishkin) in Britanska šola za arheologijo v Jeruzalemu (ki jo je zastopal John Woodhead). Na izkopavališču je od 80 do 100 prostovoljcev delalo sedem sezon (vsaka je trajala šest tednov) v letih med 1990 in 1996.

Sodobni pristop arheologije je raziskati najdbe na temelju njih samih, ne da bi se opirali na predhodne zamisli in teorije. Arheologom torej, ki preučujejo biblijske dežele, svetopisemsko poročilo pri tem ni zadnja beseda. Treba je upoštevati in skrbno pretehtati še vse druge vire in fizične dokaze. Vendar kot pripoveduje John Woodhead, glede Jezreela ni nobenih staroveških pisnih dokazov razen nekaj poglavij v Bibliji. Del vsake raziskave naj bi torej bila tudi Biblijina poročila in kronologija. Kaj so arheologi odkrili v svojih prizadevanjih?

Že ko so izkopali utrdbe in lončenino, je postalo jasno, da ruševine izvirajo iz tako imenovane železne dobe, kar jih postavlja natanko v obdobje biblijskega Jezreela. Z nadaljnjim izkopavanjem pa so doživeli številna presenečenja. Prvo je bila velikost najdišča in njegove masivne utrdbe. Arheologi so pričakovali najdišče z utrdbami, ki bi bile podobne tistim v staroveški Samariji, prestolnici Izraelovega kraljestva. Ko pa so kopali naprej, je postalo jasno, da je Jezreel veliko večji. Z obzidjem, ki je merilo 300 x 150 metrov, je celotno območje znotraj trdnjave bilo več kot trikrat večje od katerega koli mesta, ki so ga odkrili v Izraelu iz tega obdobja. Obdajal ga je suh jarek, zaradi česar je bilo za utrdbami 11 metrov spusta. Po mnenju profesorja Ussishkina je ta jarek za biblijske čase posebnost brez primere. »V Izraelu česa takega ne najdemo vse do obdobja križarjev,« je dejal.

Naslednja nepričakovana značilnost je bila ta, da v mestnem središču ni bilo večjih zgradb. Med gradnjo mesta so vanj znosili velikanske količine rdečerjave zemlje, da so znotraj neke ograde dvignili površje – nekakšen velik dvignjen podij ali ploščad. Drugo predhodno poročilo o izkopavanjih v Tel Jezreelu razlaga, da bi lahko ta štrleči podij dokazoval, da Jezreel ni bil le kraljeva rezidenca. Pravi takole: »Radi bi omenili možnost, da je bil Jezreel v času omridskih [Omrija in njegovih potomcev] kraljev osrednja vojaška baza za kraljevo izraelsko vojsko [. . .], kjer so vzdrževali kraljeve vozove in konjenico ter vadili z njimi.« Sodeč po velikosti tega dvignjenega podija skupaj z ogrado, Woodhead razmišlja, da bi to lahko bilo paradno zemljišče za razkazovanje vojaške moči takrat največjega bojnega vozovja na Bližnjem vzhodu.

Predmet posebnega zanimanja arheologov so izkopani ostanki mestnih vrat. Ti kažejo na vhodna vrata z vsaj štirimi čuvajnicami. Ker pa so skozi stoletja s tega področja oplenili veliko kamenja, iz najdb ni mogoče sklepati česa dokončnega. Woodhead je mnenja, da ti ostanki kažejo na vrata s šestimi čuvajnicami, po dimenzijah podobna vratom, ki so jih odkrili pri Megidu, Hazorju in Gezerju. *

Arheološke najdbe kažejo na presenetljivo kratek obstoj mesta, ki je ležalo na vojaško in zemljepisno tako idealnem kraju. Woodhead poudarja, da je Jezreel kot veliko utrjeno mesto obstajalo samo eno obdobje – poseljeno je bilo samo nekaj desetletij. V tem se ostro razlikuje od mnogih drugih pomembnih biblijskih področij v Izraelu, kot so Megido, Hazor in prestolnica Samarija, ki so jih med različnimi dobami vedno znova obnavljali, širili in naseljevali. Zakaj so ta idealni kraj tako hitro opustili? Woodhead domneva, da sta Ahab in njegova dinastija zaradi svojega razsipavanja z narodnimi sredstvi skoraj povzročila gospodarski propad. O tem sta pričala pretirana velikost in moč Jezreela. Nova vlada pod Jehujem najverjetneje ni hotela imeti nič skupnega s spominom na Ahaba in je mesto zato opustila.

Vsi doslej izkopani dokazi potrjujejo, da je bilo področje Jezreela v železni dobi večje izraelsko središče. Njegova velikost in utrdbe se skladajo z opisom v Bibliji, po kateri je bil pomembna kraljeva rezidenca Ahaba in Jezabele. Znamenja naseljenosti mesta, ki je bila omejena na to obdobje, se ujemajo z biblijskimi poročili o njem: med Ahabovo vlado se je mesto hitro povzpelo na pomemben položaj, nato pa je bilo na Jehovov ukaz očitno pokončano v sramoti, ko je »pobil Jehu vse, ki so ostali od hiše Ahabove v Jezreelu, in vse prvake njegove in zaupnike in duhovnike njegove, da mu ni ostal ne eden«. (2. kraljev 10:11)

Jezreelska kronologija

»V arheologiji je zelo težko najti točno sidro za datiranje,« priznava John Woodhead. Ko torej arheologi preučijo rezultate sedemletnega izkopavanja, jih primerjajo z odkritji z drugih arheoloških najdišč. To pripelje tudi do novega ovrednotenja in razprav. Zakaj? Vse od izkopavanj izraelskega arheologa Yigaela Yadina pri Megidu v šestdesetih letih pa do zgodnjih sedemdesetih let tega stoletja naj bi mnogi iz sveta arheologije potrdili, da je odkril utrdbe in mestna vrata, ki datirajo iz obdobja kralja Salomona. Sedaj pa so nekateri zaradi utrdb, lončenine in vrat, odkritih v Jezureelu, začeli dvomiti o teh sklepih.

V Jezreelu najdena lončenina je denimo enaka tisti, ki so jo našli v nekem skladu v Megidu in jo je Yadin povezal s Salomonovim kraljevanjem. Zgradba vrat in dimenzije teh dveh najdišč so podobne, če že ne enake. Woodhead pravi: »Vsi ti dokazi bodisi postavijo področje Jezreel nazaj v Salomonovo obdobje bodisi zmanjšajo datacije takih značilnosti pri drugih najdiščih [Megidu in Hazorju] na Ahabovo obdobje.« Ker Biblija jezreelsko najdišče jasno povezuje z Ahabovim obdobjem, je po Woodheadovo bolj razumno sprejeti, da ti skladi odsevajo čas Ahabovega kraljevanja. David Ussishkin se strinja: »Biblija pravi, da je Salomon pozidal Megido – ne pravi, da je zgradil točno tista vrata.«

Ali je mogoče poznati zgodovino Jezreela?

Ali te arheološke najdbe in razprave za njimi mečejo dvom na biblijsko poročilo glede Jezreela ali Salomona? Arheološka nasprotja v resnici kaj malo neposredno vplivajo na biblijsko poročilo. Arheologija raziskuje zgodovino na drugačnem temelju, kakor ga ima biblijska pripoved. Zastavlja drugačna vprašanja in ima poudarek drugod. Preučevalca Biblije in arheologa bi lahko primerjali s potnikoma, ki potujeta po približno vzporednih poteh. Eden se vozi po cesti, drugi hodi po pločniku. Osredotočata in zanimata se za različne stvari. Vendar se njuna vidika pogosto bolj dopolnjujeta, kakor pa da bi si nasprotovala. Primerjava vtisov teh dveh potnikov lahko vodi do zelo zanimivih sklepov.

Biblija vsebuje pisno poročilo o dogodkih in ljudeh v starih dneh; arheologija skuša informacije o teh dogodkih in ljudeh odkriti z raziskovanjem vsakršnih njihovih sledi, kar se jih še da najti v zemlji. Vendar so ti ostanki navadno zelo nepopolni in omogočajo različne interpretacije. V tem pogledu Amihai Mazar v svoji knjigi Archaeology of the Land of the Bible​—10,000−586 B.C.E. pripominja: »Arheološko terensko delo [. . .] je v veliki meri tako umetnost kot tudi kombinacija strokovnega izpopolnjevanja in profesionalne veščosti. Nobena trda metodologija ne more zagotavljati uspeha, obvezni pa sta prilagodljivost in ustvarjalnost terenskih vodij. Arheologov značaj, nadarjenost in zdrava pamet niso nič manj pomembni od njegove strokovne usposobljenosti in razpoložljivih virov.«

Arheologija je potrdila obstoj večjega kraljevega in vojaškega središča v Jezreelu, središča, ki je obstajalo presenetljivo malo časa v zgodovinskem obdobju, ki sovpada z Ahabovo vlado – prav kakor pripoveduje Biblija. Pojavila so se tudi mnoga zanimiva vprašanja, ki jih bodo arheologi morda raziskovali še več let. Strani Božje Besede, Biblije, pa še vedno govorijo jasno, vso zgodbo nam razkrivajo na način, kot ga arheologi nikoli ne bodo zmogli.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 13 Glej članek »The Mystery of the Gates« v angleški izdaji Stražnega stolpa od 15. avgusta 1988.

[Slike na strani 26]

Arheološka izkopavanja v Jezreelu

[Slika na strani 28]

Kanaanski malik, najden v Jezreelu