Zakaj je danes toliko različnih prevodov Svetega pisma oziroma Biblije? Ali na nove prevode gledate kot na pomoč pri razumevanju Svetega pisma ali kot na oviro? Pri tem, da jih bomo modro ocenili, nam je lahko v pomoč to, da izvemo več o njihovem izvoru.

Najprej pa poglejmo, kdo je napisal izvorno svetopisemsko besedilo in kdaj.

Sveto pismo se običajno deli na dva dela. Prvi del obsega 39 knjig, v katerih so zapisani »Božji sveti izreki«. (Rimljanom 3:2) Bog je za pisanje teh knjig navdihnil zveste može. Pisali so jih dolgo razdobje – kakih 1100 let, od leta 1513 pr. n. št. do nekaj po letu 443 pr. n. št. Ker so pisali večinoma v hebrejščini, ta del imenujemo Hebrejski spisi, znan pa je tudi po imenu Stara zaveza.

Drugi del obsega 27 knjig, ki so prav tako »Božja beseda«. (1. Tesaloničanom 2:13) Bog je za pisanje teh knjig navdihnil zveste učence Jezusa Kristusa, in pisali so jih precej krajše obdobje – kakih 60 let, od približno leta 41 n. št. do leta 98 n. št. Ker so pisali večinoma v grščini, ta del imenujemo Krščanski grški spisi, znan pa je tudi po imenu Nova zaveza.

Teh 66 navdihnjenih knjig skupaj sestavlja celotno Sveto pismo – Božje sporočilo človeštvu. Zakaj pa so bili narejeni še drugi prevodi Svetega pisma? V nadaljevanju so našteti trije glavni razlogi.

• Da bi ljudje lahko Sveto pismo brali v svojem maternem jeziku.

• Da bi se odpravilo napake, narejene pri prepisovanju, in tako ohranilo izvorno svetopisemsko besedilo.

• Da bi se posodobilo jezik.

Poglejmo, kako so bili ti trije dejavniki očitni pri dveh zgodnejših prevodih.

Okoli 300 let pred Jezusom so se judovski učenjaki lotili prevajanja Hebrejskih spisov v drug jezik, v grščino. Ta prevod je postal znan kot grška Septuaginta. Zakaj so ga naredili? Da bi mnogim Judom, med katerimi je bila grščina do takrat že bolj razširjena kot hebrejščina, pomagali vzljubiti »Svete spise« in se po njih ravnati. (2. Timoteju 3:15)

Poleg tega je Septuaginta pomagala tudi milijonom nejudovskih, grško govorečih ljudi, da so spoznali, kaj uči Sveto pismo. Kako? »Vse od sredine prvega stoletja,« pravi profesor Wilbert Francis Howard, »je bilo Sveto pismo knjiga Krščanske cerkve in njeni misijonarji so hodili od sinagoge do sinagoge ter ‚iz svetih spisov dokazovali, da je Jezus Mesija‘.« (Apostolska dela 17:3, 4; 20:20) To je eden od razlogov, zakaj so po besedah biblicista Fredericka Fyvieja Brucea mnogi Judje kmalu »izgubili zanimanje za Septuaginto«.

Jezusovi učenci so postopoma dobivali knjige Krščanskih grških spisov. Te so dodajali k Septuagintinemu prevodu Hebrejskih spisov in tako je nazadnje nastalo celotno Sveto pismo, kakršno imamo danes.

Verski učenjak Hieronim je Sveto pismo okoli 300 let po tistem, ko je bilo do konca napisano, prevedel v latinščino in ta prevod je postal znan kot latinska Vulgata. Zakaj je bil glede na to, da so že pred tem obstajali različni latinski prevodi, potreben nov prevod? Hieronim je želel, kot piše v The International Standard Bible Encyclopedia, popraviti »to, kar je bilo napačno prevedeno, očitne napake in to, kar je bilo neupravičeno dodano oziroma izpuščeno«.

Hieronim je mnoge od teh napak popravil. Toda cerkvene oblasti so čez čas naredile velikansko škodo! Latinsko Vulgato so razglasile za edini priznani prevod Svetega pisma, in tako je ostalo več stoletij. Namesto da bi Vulgata preprostim ljudem pomagala razumeti Sveto pismo, ga je naredila za nerazumljivo knjigo, saj sčasoma večina ljudi ni več znala latinsko.

Vseeno pa so ljudje medtem naredili še druge prevode Svetega pisma, kot je denimo znana sirska Pešita, ki je nastala okoli 5. stoletja n. št. Toda šele v 14. stoletju so si spet začeli bolj prizadevati, da bi čim več preprostih ljudi imelo na voljo Sveto pismo v svojem jeziku.

V drugi polovici 14. stoletja se je v Angliji John Wycliffe začel osvobajati krempljev mrtvega jezika in začel Sveto pismo prevajati v angleščino, v jezik, ki so ga ljudje v njegovi deželi razumeli. Kmalu zatem so tiskarske metode Johannesa Gutenberga biblicistom odprle pot, da so lahko izdajali in razširjali nove prevode Svetega pisma v mnogih različnih živih jezikih po vsej Evropi.

Angleških prevodov je nastajalo vse več in kritiki so se začeli spraševati, ali je sploh treba v enem jeziku imeti različne prevode. John Lewis, angleški duhovnik iz 18. stoletja, je napisal: »Jezik sčasoma zastari in postane nerazumljiv, zato je treba stare prevode revidirati, da bi ti sporočilo prenašali v jeziku, ki se uporablja, in bi jih razumela živeča generacija.«

Danes biblicisti veliko lažje kot kdaj prej revidirajo starejše prevode. Veliko bolje razumejo stare svetopisemske jezike in imajo dragocene stare rokopise svetopisemskega besedila, ki so bili odkriti v zadnjem času. To jim pomaga ugotoviti, kakšno je bilo izvorno svetopisemsko besedilo.

Novi prevodi Svetega pisma so torej zelo koristni. Seveda pri nekaterih od njih previdnost ni odveč. * Toda če tiste, ki ustvarjajo nove prevode, pri tem vodi iskrena ljubezen do Boga, njihovo delo vsem nam prinese veliko dobrega.