Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Nacisti me niso mogli spremeniti

Nacisti me niso mogli spremeniti

 Nacisti me niso mogli spremeniti

Pripoveduje Hermine Liska

MOJE mirno otroštvo se je nenadoma končalo leta 1938, ko je Adolf Hitler s svojo nacistično stranko prevzel oblast v moji domovini, Avstriji. Kmalu se je od mojih sošolcev in mene zahtevalo, da pozdravljamo s »Heil Hitler«, pojemo nacistične pesmi in se pridružimo Hitlerjevi mladini. Temu sem se odločno uprla. Naj vam pojasnim zakaj.

Skupaj s štirimi starejšimi brati sem odraščala na kmetiji v vasici Sankt Walburgen na avstrijskem Koroškem. Moja starša sta bila Johann in Elisabeth Obweger. Leta 1925 je moj oče postal Bibelforscher oziroma Preučevalec Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče. Mama se je krstila leta 1937. Že od otroštva sta me poučevala o svetopisemskih načelih ter mi pomagala vzljubiti Boga in njegovo stvarstvo. Na primer, naučila sta me, da je narobe častiti katerega koli človeka. Jezus Kristus je rekel: »Jehova, svojega Boga, časti in samo njemu opravljaj sveto službo.« (Luka 4:8)

Mama in oče sta bila zelo gostoljubna. Naša vrata so bila vedno odprta za obiskovalce in kar nekaj delavcev je na kmetiji živelo skupaj z našo sedemčlansko družino. Veliko smo prepevali – kar je na Koroškem priljubljeno še danes – in imeli mnogo zanimivih svetopisemskih razprav. Še zdaj so mi pri srcu spomini na našo družino, ko je zbrana v dnevni sobi okrog mize vsako nedeljo dopoldan preučevala Sveto pismo.

Svobodo zamenja strah

Ko sem imela skoraj osem let, si je Nemčija priključila Avstrijo. Takrat se je pritisk, da bi se podredili zahtevam nacistične stranke, okrepil in kmalu se je od vseh prebivalcev pričakovalo, da pozdravljajo s »Heil Hitler«. Temu sem se uprla, saj beseda »heil« v nemščini pomeni »rešitev«, jaz pa nisem hotela rešitve pripisovati Hitlerju! Vedela sem, da je moj Rešitelj Jezus Kristus. (Apostolska dela 4:12) Zaradi takšnega stališča so me nenehno zasmehovali tako učitelji kot tudi sošolci. Ko sem bila stara enajst let, mi je ravnatelj rekel: »Hermine, poslal te bom nazaj v prvi razred. V svojem razredu ne bom prenašal tako trmastega otroka!«

Ker moji bratje in jaz nikakor nismo hoteli pozdravljati Hitlerja, je bil oče poklican na sodišče. Rekli so mu, naj podpiše dokument, s katerim bi se odpovedal svoji veri. V dokumentu je tudi pisalo, da bo svoje otroke vzgajal skladno z nacistično ideologijo. Ker ga ni želel podpisati, sta z mamo izgubila skrbništvo nad nami in zato sem pristala v kakih 40 kilometrov oddaljenem prevzgojnem domu.

Kmalu se me je polastilo strašno domotožje, zato sem veliko prejokala. V tem času me  je vzgojiteljica skušala prisiliti, da bi se pridružila Hitlerjevi mladini, vendar brez uspeha. Druga dekleta so mi skušala med pozdravljanjem nacistične zastave desno roko držati kvišku, toda njihov trud je bil zaman. Počutila sem se kot starodavni Božji služabniki, ki so dejali: »Niti zamisliti si ne moremo, da bi zapustili Jehova in služili drugim bogovom!« (Jozue 24:16)

Mojim staršem ni bilo dovoljeno, da bi me obiskali. Vseeno so našli načine, da smo se skrivaj videvali na moji poti v šolo in v šoli. Ta kratka srečanja so me zelo spodbudila, da sem ostala zvesta Jehovu. Ob eni takšni priložnosti mi je oče dal majhno Sveto pismo, ki sem ga skrbno skrivala v svoji postelji. Kako rada sem ga prebirala, pa čeprav sem to morala početi na skrivaj! Nekega dne so me pri tem skoraj zalotili, ampak sem Sveto pismo hitro skrila pod svojo odejo.

Pošljejo me v samostan

Ker je ves napor glede moje prevzgoje padel v vodo, so ljudje na oblasti pričeli sumiti, da sem še vedno pod vplivom svojih staršev. Zato so me septembra 1942 z vlakom poslali v nemško mesto München in me dali v katoliško šolo Adelgunden, ki je bila tudi samostan. Med selitvijo so nune videle moje Sveto pismo in mi ga zaplenile.

Kljub vsemu sem bila odločena, da ostanem zvesta svojemu prepričanju, zato nisem hotela hoditi k maši. Ko sem eni od nun povedala, da so mi starši ob nedeljah brali Sveto pismo, me je njen odziv presenetil. Vrnila mi je Sveto pismo! Očitno se je to, kar sem ji povedala, dotaknilo njenega srca. Pravzaprav mi je celo dovolila, da sem ji kaj prebrala iz njega.

Ob neki priložnosti mi je ena od učiteljic rekla: »Hermine, ti si svetlolasa in imaš modre oči. Si germanskega porekla in ne judovskega. Jehova pa je Bog Judov.«

Odgovorila sem ji: »Toda Jehova je vse ustvaril. On je Stvarnik vseh nas!«

Name je skušal pritiskati tudi ravnatelj. Nekoč mi je rekel: »Glej Hermine, eden tvojih bratov se je pridružil vojski. Kako čudovit zgled je to zate!« Vedela sem, da je eden  od mojih bratov šel v vojsko, toda nobenega namena nisem imela, da bi se zgledovala po njem.

»Ne posnemam svojega brata,« sem rekla. »Posnemam Jezusa Kristusa.« Ravnatelj mi je nato zagrozil, da me bo poslal na psihiatrični oddelek, in je neki nuni celo naročil, naj se pripravi, da me odvede tja. Toda ostal je samo pri besedah.

Poleti 1943 so bombardirali München, zato smo bili otroci iz Adelgundna premeščeni na podeželje. Takrat sem pogosto razmišljala o maminih besedah: »Če bomo kdaj ločeni in ne boš dobivala niti mojih pisem, si zapomni, da bosta s tabo Jehova in Jezus. Nikoli te ne bosta zapustila. Zato vztrajno moli.«

Pustijo mi oditi domov

Marca 1944 so me odpeljali nazaj v Adelgunden. Tam smo zaradi močnega bombardiranja Münchna večino časa – ponoči in podnevi – preživeli v zaklonišču. Medtem so starši vedno znova vlagali prošnjo, da bi me dobili nazaj. Končno so jim ugodili in tako sem se konec aprila 1944 vrnila domov.

Ko je prišel čas, da se poslovim od ravnatelja, mi je ta dejal: »Hermine, ko prideš domov, nam piši. In ostani takšna, kot si.« Njegov odnos se je zelo spremenil! Izvedela sem, da je bilo kmalu po mojem odhodu med bombnim napadom ubitih devet deklet in tri nune. Kako strašna je vojna!

Po drugi strani pa sem bila vesela, da sem zopet s svojo družino. Maja 1944, ko je vojna še vedno divjala, sem se krstila v kopalni kadi in tako simbolizirala svojo posvetitev Jehovu. Ko se je leta 1945 sovražnost polegla, sem pričela večino svojega časa posvečati oznanjevanju dobre novice o Božjem kraljestvu, ki je edino upanje za trajni mir in varnost. (Matej 6:9, 10)

Leta 1950 sem spoznala mladega potujočega služabnika Jehovovih prič Ericha Lisko z Dunaja. Poročila sva se leta 1952 in nekaj časa sem ga spremljala, ko je obiskoval krščanske občine in jih duhovno krepil.

Najinega prvega otroka sem rodila leta 1953, kasneje pa še dva. Zaradi novih odgovornosti nisva mogla več toliko časa posvečati oznanjevanju, saj sva se osredinila na vzgojo otrok. Spoznala sem, da nas Bog ne bo nikoli razočaral, ampak nas bo vedno krepčal, vse dokler se ga oklepamo. Nikoli me ni pustil na cedilu. Odkar mi je leta 2002 umrl dragi mož, mi je še posebej velik vir tolažbe in moči.

Ko se ozrem na svoje življenje, sem nadvse hvaležna staršem, ker so v moje mlado srce vcepili ljubezen do Boga in njegove napisane Besede, ki je vir prave modrosti. (2. Timoteju 3:16, 17) Toda najbolj sem hvaležna Jehovu, ki mi še naprej daje moč, da se lahko spoprijemam z življenjskimi preizkušnjami.

[Poudarjeno besedilo na strani 19]

»Ne posnemam svojega brata. Posnemam Jezusa Kristusa.«

[Slika na strani 19]

Z družino na naši kmetiji v Sankt Walburgnu

[Slike na strani 19]

Moja starša, Elisabeth in Johann Obweger

[Vir slike]

Obe fotografiji: Foto Hammerschlag

[Slika na strani 20]

S svojim možem Erichom