Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ibn Batuta razkriva svoj svet

Ibn Batuta razkriva svoj svet

 Ibn Batuta razkriva svoj svet

LETA 1325 se je neki mladenič iz Tangerja v Maroku podal na svojo prvo od številnih potovanj, ki so ga popeljala v nekatere najbolj oddaljene dele takrat znanega sveta, med drugim v Kitajsko, Indijo, Indonezijo, Mali, Perzijo, Rusijo, Sirijo, Tanzanijo, Turčijo in vse arabske dežele. Ta mladenič je bil Abu Abdalah ibn Batuta, ki je prepotoval kakih 120.000 kilometrov – dosežek, ki mu ni bilo para vse do izuma parnih strojev.

Ibn Batuta velja za največjega islamskega popotnika predmodernega časa. Njegovi spomini, ki jih je napisal, ko se je po skoraj 30 letih potovanj vrnil domov, osvetljujejo mnoge vidike življenja in kulture 14. stoletja, še zlasti srednjeveškega islamskega sveta.

Romanje v Meko

Ibn Batuta je odrinil iz Tangerja, da bi obiskal svete kraje in se udeležil hadža, muslimanskega romanja v Meko, na katero se mora podati vsak odrasel musliman, ki je finančno in fizično sposoben za potovanje. Meka leži kakih 4800 kilometrov vzhodno od Tangerja. Kot večina popotnikov se je Ibn Batuta iz varnostnih razlogov pridružil karavanam, ki so mu pomagale do cilja.

Oče Ibn Batuta je bil kadi oziroma krajevni sodnik, zato se je njegov sin šolal za kadija, kar je bila najboljša izobrazba, ki je bila na voljo v Tangerju. Ko so na poti za to izvedeli njegovi sopotniki, so ga postavili za sodnika, da je reševal kakršna koli nesoglasja.

V Aleksandrijo, Kairo in Zgornji Egipt

Karavana je potovala vzdolž obale severne Afrike do Egipta. Tam je Ibn Batuta videl slavni aleksandrijski svetilnik – eno od čudes starodavnega sveta – ki je bil takrat že delno v razvalinah. Po njegovih besedah je bil Kairo »kraj neskončne množice stavb, neprekosljiv v lepoti in sijaju, stičišče popotnikov, počivališče slabotnim in mogočnim, mesto, ki so ga množice preplavljale kakor morsko valovje«. Zelo je občudoval ladje, vrtove, bazarje, verske stavbe in običaje tega velikega mesta. V navado mu je prišlo, da je povsod, in tako tudi v Egiptu, iskal ter sklepal zavezništva z duhovniki, učenjaki in drugimi vplivnimi ljudmi.

Iz Kaira se je po Nilu podal v Zgornji Egipt. Med potjo so ga gostoljubno sprejeli verni možje, zanj pa so poskrbeli tudi v samostanih ter prenočiščih (ki so se financirala s prispevki)  in šolskih ustanovah, ki so bili v takratnih islamskih mestih nekaj običajnega. Namen je imel prečkati puščavo in priti do Rdečega morja, po njem odpluti do zahodne Arabije, nato pa obiskati Medino, kjer je stala mošeja preroka Mohameda, in Meko. Vendar mu je načrte prekrižala vojna, zato se je vrnil v Kairo.

Velik ovinek

Ibn Batuta je bil odločen, da pride do Medine in Meke, zato je šel na sever do Gaze, nato v Hebron, zatem pa do kraja, kjer naj bi bili po izročilu pokopani Abraham, Izak in Jakob. Na poti v Jeruzalem, kjer je želel obiskati Kupolo na skali, se je ustavil v Betlehemu in tam videl tako imenovane kristjane častiti kraj, kjer se je rodil Jezus.

Zatem se je podal na sever v Damask. Tam se je šolal pri uglednih muslimanskih učenjakih in si je pridobil uradno potrdilo, da je učitelj. Tamkajšnja Omajadova mošeja je bila po njegovih besedah »najveličastnejša« na celem svetu. Na krajevnih bazarjih so prodajali nakit, blago, pisalne potrebščine, knjige in stekleno posodo, tam pa so bili tudi notarji, ki so skupaj s »petimi oziroma šestimi pričami in kadijevim pooblaščencem opravljali poročne obrede«. Pravzaprav se je Ibn Batuta prav v tem mestu tudi poročil. Njegova nevesta je bila le ena od mnogih žena in priležnic, ki iz njegove zgodbe izginejo tako hitro, kot se v njej pojavijo.

V Damasku se je Ibn Batuta pridružil romarjem, ki so bili namenjeni v Meko. Na poti se je njegova skupina utaborila ob nekem studencu, iz katerega so nosači zajeli vodo v velike zbiralnike, narejene iz bivolje kože. Preden so prečkali puščavo, so iz teh zbiralnikov napojili kamele in napolnili svoje mehove za vodo. Končno je Ibn Batuta prispel v Meko. To je bilo njegovo prvo od sedmih romanj v to mesto. Večina romarjev se je po opravljenih obredih vrnila domov. Toda ne Ibn Batuta. Po besedah nekega biografa je »zgolj zaradi iskanja pustolovščin« odpotoval v Bagdad.

Začetek obsežnega potovanja

V Bagdadu, takratni islamski prestolnici, so na Ibn Batuta naredila velik vtis javna kopališča. »Vsaka taka ustanova ima veliko zasebnih kopalnic,« je zapisal, »in vsaka od njih ima v kotu tudi umivalnik s pipama, eno za vročo, drugo za hladno vodo.« Neki prijazen general je temu mlademu popotniku omogočil, da se je srečal s sultanom Abu Sa’idom. Od sultana je odšel z dragocenimi darili – s konjem, slovesnim oblačilom in priporočilnim pismom, v katerem je bilo guvernerju Bagdada naročeno, naj mladeniču priskrbi kamele in hrano.

Ibn Batuta je zatem po morju krenil proti vzhodnoafriškim pristaniščem v Mogadišu, Mombasi in Zanzibarju, nato pa odpotoval v Arabijo in Perzijski zaliv. Kasneje je opisal ljudi, navade in izdelke, ki jih je videl na poti – gostoljubnost, ki so je bili popotni trgovci deležni v Somaliji, žvečenje betelovega oreščka in gojenje kokosa v Jemnu ter iskanje biserov v Perzijskem zalivu. Potem je po izredno dolgi poti krenil proti Indiji – šel je čez Egipt, Sirijo in Anatolijo (Turčija), preko Črnega morja, okoli severnega dela Kaspijskega morja in nato navzdol na ozemlje, kjer danes ležijo Kazahstan, Uzbekistan, Afganistan in Pakistan.

Iz Indije v Kitajsko

V Indiji je Ibn Batuta osem let opravljal delo kadija pri delhijskem sultanu. Ker je sultan vedel za njegovo strast do potovanja, ga je kot veleposlanika poslal k mongolskemu cesarju Kitajske Togon-temurju. Ob svojem prihodu bi moral izročiti diplomatsko darilo, ki je zajemalo »sto čistokrvnih konjev, sto belih sužnjev, sto mladih hindujskih plesalk in pevk, tisoč dvesto kosov najrazličnejšega blaga, zlate ter srebrne svečnike in posode, oblačila iz brokata, čepice, tule, meče, rokavice, okrašene z biseri, in petnajst evnuhov«.

V pristaniškem mestu Kozhikode na jugu Indije je Ibn Batuta videl velike trgovske ladje, imenovane džunke, ki so plule do Kitajske, njegovega cilja. Ladje so imele kar dvanajst jader, spletenih iz bambusa, in posadko,  ki je štela do 1000 ljudi – 600 mornarjev in 400 vojakov. Na teh ladjah so živele tudi družine mornarjev, ki so po besedah Ibn Batuta »v lesenih zabojih [gojile] zeleno listnato in drugo zelenjavo ter ingver«.

Toda zaradi brodoloma Ibn Batuta ni mogel dokončati svojega diplomatskega poslanstva na Kitajsko. Namesto tega je pričel delati za nekega muslimanskega voditelja na Maldivih in je bil prvi, ki je zunanjemu svetu opisal tamkajšnje običaje. Nazadnje mu je le uspelo priti na Kitajsko. Čeprav mu je bilo tam marsikaj všeč, pa je videl tudi stvari, ki so vznemirile njegovo versko prepričanje. Ker je o Kitajski napisal zelo malo, nekateri dvomijo, da jo je prepotoval podolgem in počez, kot je to sam trdil. Verjetno je prišel le do pristanišč na jugu.

Bridkosti na poti domov

Ibn Batuta je ob vrnitvi v Damask izvedel, da je njegov sin, ki ga je v tem mestu pustil pred kakimi 20 leti, mrtev že dvanajst let, njegov oče, ki je živel v Tangerju, pa 15 let. Zdaj se je pisalo leto 1348 in na Bližnjem vzhodu je kosila črna smrt. Ibn Batuta je pravzaprav napisal, da je v Kairu vsak dan umrlo 21.000 ljudi!

Leto kasneje je ta 45-letni popotnik prispel v Maroko, vendar je izvedel, da je njegova mama podlegla tej kugi le nekaj mesecev pred njegovim prihodom. Ko je odšel od doma, je imel 21 let. Ali je 24 let potovanja potešilo njegovo željo po pustolovščinah? Očitno ne, saj se je kmalu podal v Španijo. Tri leta kasneje se je odpravil na svoje zadnje potovanje, in sicer do reke Niger in mesta Timbuktu, ki leži v današnji afriški državi Mali.

Naročilo, naj popiše svoje spomine

Ko je maroški sultan mesta Fes izvedel za njegova potovanja, mu je naročil, naj za dvor pripravi pisno poročilo, in mu tudi dodelil tajnika po imenu Ibn Juzayy. Končani zapisi v arabščini niso bili splošno razširjeni, prevajanje v zahodne jezike pa se je pričelo šele, ko so v 19. stoletju evropski učenjaki odkrili to poročilo.

Ibn Juzayy za to poročilo pravi, da je skrajšana različica tega, kar je Ibn Batuta dejansko povedal o svojih potovanjih, vendar je videti, da je ta tajnik namerno priredil nekatere dele poročila. Kljub temu nam ta zapis ponuja edinstven vpogled v življenje, trgovino, navade, religijo in politiko dežel, ki jih je obiskal Ibn Batuta, še zlasti tistih iz srednjeveškega islamskega sveta.

[Slika na strani 14]

Slika umetnika al-Wasitija iz 13. stoletja prikazuje muslimane na srednjeveškem romanju, imenovanem hadž.

[Vir slike]

Scala/White Images/Art Resource, NY

[Slika na strani 16]

Katalonski atlas iz leta 1375 prikazuje del področja, ki ga je prepotoval Ibn Batuta.

[Vir slike]

Snark/Art Resource, NY