Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Zakaj nekateri vidijo rešitev v nasilju

Zakaj nekateri vidijo rešitev v nasilju

 Zakaj nekateri vidijo rešitev v nasilju

JOSEBA, ki živi v Španiji, je na vprašanje, zakaj je postal član vojaške skupine, odgovoril: »Zatiranje in nepravičnost, ki smo ju trpeli, sta postala neznosna. V velikem mestu Bilbao, kjer sem živel, je policija vdirala v hiše, pretepala ljudi in jih zapirala.«

Joseba nadaljuje: »Nekega jutra so me aretirali, ker sem izrazil mnenje o takšnih policijskih taktikah. Bil sem tako besen, da sem hotel ukrepati – z nasiljem, če bi bilo treba – da bi izboljšal razmere.«

Zatiranje in maščevanje

Sveto pismo sicer ne opravičuje nasilja, vendar priznava, da »zatiranje lahko modrega navede na nespametno ravnanje«. (Pridigar 7:7) Mnogi postanejo razjarjeni, kadar se z njimi grdo ravna zaradi njihove rase, religije ali narodnosti.

Hafeni, ki smo ga omenili že v prejšnjem članku, pravi: »Izkoristili so nas in nam vzeli zemljo. Živali se bojujejo za svoj teritorij, zato se nam je zdelo normalno, da se tudi mi bojujemo za svojo zemljo in pravice.« Neki samomorilski bombni napadalec je v izjavi, ki je bila objavljena po njegovi smrti, dejal: »Tako dolgo, dokler boste na moj narod metali bombe, ga zastrupljali s plinom, zapirali in mučili, tako dolgo se bomo mi bojevali.«

Verski motivi

Bojevniki imajo za svoja dejanja pogosto motive, ki niso versko obarvani. Vseeno pa velja, da svojo vlogo v teh nasilnih dejanjih pogosto odigra tudi religija. Neki svetovni voditelj je po telefaksu od predstavnika neke militaristične skupine prejel tole sporočilo: »Nismo blazni niti ne hlepimo po moči. Opravljamo Božje delo in zato ne odstopamo od svojega namena.«

Daniel Benjamin in Steven Simon sta v svoji knjigi The Age of Sacred Terror glede verskih motivov napisala: »V svetu, ki postaja čedalje bolj religiozen, vse več pripadnikov  uveljavljenih veroizpovedi in novih rastočih kultov postavlja nasilje v osrčje svojih naukov.« Neki drug raziskovalec je po tem, ko je dokumentiral več »odmevnih terorističnih napadov po vsem svetu«, kot se je sam izrazil, sklenil: »Vse napadalce povezuje prepričanje, da so njihova dejanja sveta oziroma da jih Bog celo zapoveduje.«

Toda mnogi verski bojevniki imajo ekstremistične poglede, ki niso v skladu s tradicionalnimi nauki in vrednotami religije, ki ji pripadajo.

Ukoreninjeno v srcu

Joseba, omenjenega že prej, so po aretaciji hudo mučili. Rekel je: »Brutalno ravnanje me je prepričalo, da je bilo moje sovraštvo upravičeno. Za to, da bi dosegel spremembe, bi bilo vredno tudi umreti, če bi bilo treba.«

Razlogi za takšna nasilna dejanja se pogosto podpihujejo s tem, kar se napadalci učijo v skupini. »Ko smo živeli v begunskih taboriščih,« pravi Hafeni, »smo se tam udeleževali srečanj, na katerih so nas učili, da belci nenehno spletkarijo, kako nadvladati črnce.« Kakšne so bile posledice?

»Lahko sem čutil, kako moje sovraštvo do belcev raste,« je dodal Hafeni. »Nikomur od njih nisem zaupal. Sčasoma tega nisem več prenesel in sem menil, da mora naša generacija glede tega nekaj ukreniti.«

Kljub takšnemu trdnemu prepričanju, ki sta ga imela Joseba in Hafeni, je presenetljivo, da sta spremenila svoje globoko ukoreninjeno sovraštvo in nezaupanje. Kaj je bilo tisto, kar jima je seglo v um in srce? O tem razpravlja naslednji članek.

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

»Brutalno ravnanje me je prepričalo, da je bilo moje sovraštvo upravičeno. Za to, da bi dosegel spremembe, bi bilo vredno tudi umreti, če bi bilo treba.« (Joseba)