Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Dežela stražnih stolpov – gorat Svaneti

Dežela stražnih stolpov – gorat Svaneti

 Dežela stražnih stolpov gorat Svaneti

NAGIBALA sva se naprej in se trdno oprijemala strešnih tramov, zato da sva lahko pomolila glavo skozi line na vrhu 800 let starega kamnitega stolpa v Gruziji. Z najine razgledne točke, kakih 25 metrov nad tlemi, sva videla še veliko staroveških stražnih stolpov, ki so raztreseni po vasi Mestia, svanetski prestolnici.

Rahlo hribovita dolina, pokrita z zelenimi travniki, je bila izrazito nasprotje visokim, zasneženim vršacem, ki so se  okoli naju vzpenjali proti nebu. Ta starodavna pokrajina naju je povsem očarala, saj se nama je zdelo, kot da sva se naenkrat znašla v srednjem veku. Pravzaprav je bil ogled slovitih svanetskih stražnih stolpov glavni namen najinega potovanja.

Potovanje po pokrajini

Najina pot proti goratemu predelu Svanetija se je pričela v gruzijskem mestu Zugdidi blizu Črnega morja. Jutro je bilo jasno in že iz mesta se nama je odpiral pogled na veličastne bele vrhove. Ko sva prišla do soteske reke Enguri, sva se počasi prebijala skoznjo. Obdajali so naju gozdovi, polni praproti, slečev, lovorikovcev in številnih rododendronov s kremasto obarvanimi cvetovi.

Do večera sva s svojo skupino prispela v slikovito vas Bečo, ki leži ob vznožju osupljivo lepe gore Ušba, prepoznavne po dveh visokih granitnih vrhovih. Alpiniste ta strma poledenela vrhova privlačita tako, kakor plamen sveče privlači vešče. Gora Ušba je visoka 4710 metrov, zato ji pogosto rečejo »kavkaški Matterhorn«.

Od poti smo bili utrujeni in lačni, zato smo od nekega pastirja kupili ovco in si jo privoščili za večerjo. Kmalu smo sedeli ob tabornem ognju in naši gostoljubni svanski prijatelji so nam pripravili izvrsten mtsvadi, ki je mnogim znan kot šiš kebab oziroma nabodala. Postregli so ga s sveže pečenim lavashem, gruzijskim tankim kruhom, pripravljenim v glineni peči na drva. Na koncu smo spili še kozarček gruzijskega saperavija, suhega rdečega vina, ki je polnega okusa.

Naslednje jutro nas je pot ponesla v Mestio. Ko sva tukaj gledala skozi line v stražnem stolpu, kot je bilo omenjeno v uvodu tega članka, sva prišla do sklepa, da je Svaneti eno najlepših goratih področij na svetu. Kakih 45 kilometrov iz Mestie je še globlje v gorah ugnezdena vaška skupnost Ušguli. Tukaj ljudje živijo na nadmorski višini do 2200 metrov.

Da bi lahko prišli do te gorske skupnosti, smo ubrali neobljudeno, ozko pot, ki se na eni strani oklepa gore, na drugi pa meji na strme prepade, ki se spuščajo proti reki. Ko smo končno prispeli na cilj, smo bili nagrajeni z nepozabnim prizorom. Skupine hiš so bile razmetane okoli srednjeveških stražnih stolpov, v ozadju pa se je bohotila veličastna gora Šara. Njen omamno bel snežni plašč je bil čudovito nasprotje izrazito modrega neba, ki se je razpenjalo nad njo.

Gora Šara, ki je visoka 5201 meter, velja za najvišjo gruzijsko goro in je del 12 kilometrov dolgega ledenika Bezengi. Vsi njegovi vrhovi so približno enako visoki in so del kakih 1200 kilometrov dolge gorske verige Visoki Kavkaz. Kamor koli smo pogledali, so nas osupnili prizori bujno poraslih dolin. Toda te doline so nedostopne, razen za največje avanturiste oziroma za tiste, ki so si Svaneti naredili za svoj dom.

Domačini

Svani, ki poseljujejo Gornji Svaneti, imajo dolgo zgodovino, pa tudi svoj jezik. Že od nekdaj so znani kot ljudje, ki se niso pustili podrediti nobenemu vladarju. V 18. stoletju je neki raziskovalec dejal, da so Svani »dosegli nov družbeni ideal, po katerem je svobodna volja posameznika pomembnejša od česar koli drugega«.

Edinstveno svobodo Svanov je mogoče pripisati dvema dejavnikoma. Kot prvo, zelo visoke gorske verige so to ljudstvo ločevale od zunanjega sveta in ga ščitile pred zavojevalci. In kot drugo, stražni stolpi so varovali  neodvisnost vsake družine. Ščitili so jih pred sovražniki in ljudmi iz sosednjih vasi, ki so bili kdaj pa kdaj sovražno nastrojeni, pa tudi pred plazovi, ki so nižje stavbe prekrili s snegom.

Življenje v stražnem stolpu

Povabljena sva bila na ogled stolpa iz 12. stoletja, v katerem je živela neka svanska družina. Ta utrdba je bila sestavljena iz dveh delov – stražnega stolpa, imenovanega murkvam, in ob njem stoječe hiše, imenovane kor. V pritličju hiše je bilo veliko ognjišče, ki je ogrevalo in osvetljevalo prostor. Pozornost nama je pritegnil velik lesen stol poglavarja, ki je bil na čelu razširjene družine, v katero so spadali njegova žena in sinovi s svojo ženo. Hišna opravila so izmenjaje opravljale ženske. Mlele so žito, pekle kruh, skrbele za dom, krmile živali in pazile, da je na velikem ognjišču vedno gorel ogenj.

Ogromen stolp je bil narejen iz kamnov in od znotraj prevlečen z grobim belkastim ometom. Imel je tri nadstropja, ki so se dvigovala nad enonadstropno hišo, s katero je bil povezan. Ko sva iz hiše stopila v stolp, sva potrebovala nekaj časa, da so se nama oči privadile na mrak. V pritličju in prvem nadstropju so bili spravljeni voda, moka, sadje, sir, vino in meso.

V nujnem primeru je družina spala bodisi v pritličju ali v prvih dveh nadstropjih. Zadnje nadstropje, ki je bilo pokrito s skrilasto streho in je imelo majhne line, je bilo namenjeno predvsem obrambi pred napadalci. V 19. stoletju je neki obiskovalec poročal, da »nobena krajevna oblast ni mogla vzpostaviti trajnega reda, zato so vaščani spore stalno reševali z orožjem«. Tako je bila vsaka družina pripravljena, da se brani.

Na poti domov sva čutila veliko hvaležnost do Jehova, ko sva razmišljala o lepoti, ki sva jo videla v njegovem osupljivem stvarstvu v Svanetiju. Tisti, ki so v preteklosti živeli v teh stražnih stolpih, imajo obet, da bodo živeli v Božjem novem svetu. Takrat nihče ne bo čutil potrebe, da bi si zgradil stražni stolp ali kakršno koli drugo utrdbo, zato da bi se obvaroval pred nevarnostjo. Zakaj ne? Ker bo, kot obljublja Sveto pismo, takrat »vsak [. . .] sedel pod svojo trto in pod svojo smokvo, in nihče jih ne bo plašil«. (Miha 4:4; Rimljanom 8:21, 22)

[Navedba vira slike na strani 16]

Zgoraj: Paata Vardanashvili