Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

»Hotel sem le dvigniti pošto«

»Hotel sem le dvigniti pošto«

 »Hotel sem le dvigniti pošto«

»NIKOLI ne bom pozabil tistega ponedeljkovega jutra na pošti,« se spominja Andre, belopolti Južnoafričan, ki živi v Namibiji. »Bilo je polno ljudi. V bližini sem opazil sumljivo torbo, ki očitno ni pripadala nikomur. Dvignil sem svojo pošto in odšel. Po zgolj treh minutah vožnje sem zaslišal oglušujoč pok. Kasneje sem izvedel, da je na pošti le nekaj metrov od tam, kjer sem stal, eksplodirala bomba.«

Andre je še povedal: »Hotel sem le dvigniti pošto. Toda ko sem pozneje izvedel, da je nedolžne ljudi, izmed katerih sem jih nekaj poznal, razneslo na koščke, sem bil povsem šokiran. Še vedno me spreleti srh, ko se spomnim na to, pa čeprav je od tega minilo že več kot 25 let. Včasih se mi v mislih naslikajo podobe mrtvih in ranjenih, ki sem jih kasneje videl, in vedno znova se zavem, kako blizu smrti sem bil.«

Svetovni problem

Čeprav morda niste še nikoli doživeli česa takega, pa ste verjetno že slišali, da do podobnih napadov pogosto prihaja po vsem svetu. Vse več ljudi se za to, da bi dosegli svoje cilje, zateka k nasilju, ki se običajno imenuje terorizem. (Glej okvir »Kdo so teroristi?« na naslednji strani.)

Neki raziskovalni novinar je ugotovil, da je leta 1997 »do samomorilskih napadov prihajalo v samo štirih državah«. Toda isti raziskovalec je leta 2008 napisal, da »strašne posledice samomorilskih napadov doživlja več kot trideset držav na vseh celinah, razen  Avstralije in Antarktike«. Sklenil je, da takšne napade »izvaja vse več organizacij, ki vsako leto ubijejo vedno večje število ljudi«. (The Globalization of Martyrdom)

Razmislite o napadu, ki smo ga omenili na začetku. Skupina ljudi, ki so prevzeli odgovornost za podtaknjeno bombo, so zase dejali, da so borci za svobodo. Hoteli so pridobiti neodvisnost od vlade, ki je bila takrat v njihovi državi na oblasti. Toda kaj ljudi navaja na takšna dejanja, s katerimi želijo doseči svoje cilje? Razmislite o Hafenijevi izkušnji.

Hafeni se je rodil v Zambiji in je odraščal v begunskih taboriščih v sosednjih državah. »Bil sem razjarjen nad tem, kako brutalno in krivično se je ravnalo z mojo družino in drugimi,« je rekel. Zato se je pridružil vojaški skupini, ki so ji pripadali tudi njegovi starši.

Hafeni se spominja: »Najbolj žalosten del zgodbe je čustvena stiska, ki smo jo doživljali kot begunci. Otroke so ločili od matere, očeta ter bratov in sester. Starejše so poslali v boj in mnogi se niso več vrnili. Nikoli nisem videl svojega očeta, niti na fotografiji ne. Vse, kar sem vedel o njem, je bilo to, da je umrl v boju. Še dandanes imam čustvene brazgotine.«

Očitno gre pri tem za nekaj bolj kompleksnega. Boljše razumevanje tega vam bo pomagalo dojeti, kaj je treba doseči, če želi človeštvo sploh kdaj doživeti konec takšnega nasilja.

[Okvir/slika na strani 4]

KDO SO TERORISTI?

Raziskovalec Mark Juergensmeyer pojasnjuje: »Ali bo človek uporabil besedo ‚terorist‘ ali ne, da z njo opiše nasilna dejanja, je odvisno od tega, ali meni, da so takšna dejanja upravičena. Uporaba tega izraza je večinoma odvisna od posameznikovega pogleda na svet: če svet dojema kot miroljubnega, potem so v njegovih očeh nasilna dejanja teroristična. Če pa meni, da je svet v vojni, potem na nasilna dejanja morda gleda kot na upravičena.«

Torej so z besedo »terorist« pogosto povezani tudi politični vplivi. Številne skupine zase menijo, da so borci za svobodo, ne pa teroristi. Po besedah neke avtorice terorizem zajema 1. napade na civiliste in 2. uporabo nasilja, zato da se doseže dramatičen učinek, namreč, da se vzbudi strah. Potemtakem utegnejo bojevniki – najsibo da gre za skupino upornikov ali civilno oblast – pogosto uporabljati teroristične taktike oziroma metode.