Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kaj me je pritegnilo k Jehovovim pričam

Kaj me je pritegnilo k Jehovovim pričam

Kaj me je pritegnilo k Jehovovim pričam

PRIPOVEDUJE TOMÁS OROSCO

Ko sem bil prvič na shodu Jehovovih prič v njihovi kraljestveni dvorani, je imel govor neki deček. Čeprav je komaj videl čez govorniški pult, me je osupnil s svojo samozavestjo in spretnostjo. Name je to naredilo velik vtis.

VIDEL sem, da je občinstvo pozorno poslušalo. Ker sem služil kot bolivijski vojaški diplomat v Združenih državah Amerike, kot poveljnik bolivijskih oboroženih sil in kot predsednikov osebni pomočnik, sem bil vajen, da so mi drugi izkazovali spoštovanje. Toda spoštovanje, ki ga je prejel ta otrok, me je navedlo na to, da sem ponovno preiskal svoje cilje v življenju.

Moj oče je umrl sredi 1930-ih let v vojni Chaco med Paragvajem in Bolivijo. Kmalu zatem sem začel obiskovati katoliško šolo in tam tudi bival. Dolga leta sem vsak dan šel k maši, kjer smo peli hvalnice, poslušali odlomke iz katekizma in ponavljali na pamet naučene molitve. Služil sem celo kot ministrant in pel v cerkvenem zboru. Nikoli pa nisem bral Svetega pisma; pravzaprav ga nikoli nisem niti videl.

Užival sem v verskih praznikih, ker so bili bolj podobni zabavam, in všeč mi je bila sprememba urnika. Toda duhovniki in drugi, ki so nas poučevali o veri, so bili strogi. S tem so me bolj odbijali kot pritegnili. Menil sem, da sem z religijo opravil.

Pritegne me vojaški red

Nekega lepega sončnega dne sta v naše mesto Tarija prišla dva lepo oblečena vojaška častnika. Sem sta prišla na dopust iz La Paza, glavnega mesta Bolivije. Lahkotno in elegantno sta se sprehajala po glavnem trgu. Prevzel me je njun veličasten, čist in dostojanstven videz. Oblečena sta bila v zeleno uniformo, na glavi pa sta imela pokrivalo s svetlečim ščitkom. Natanko takrat in tam sem se odločil, da bom postal vojaški častnik. Mislil sem si, da mora biti njuno življenje bogato z izkušnjami in polno plemenitih dejanj.

Leta 1949, ko sem imel 16 let, so me sprejeli na bolivijsko vojaško akademijo. Starejši brat je bil skupaj z mano v dolgi vrsti mladeničev, ki se je vila vse do vhoda vojašnice. Predstavil me je poročniku in ga prosil, naj dobro skrbi zame. Nato je o meni povedal nekaj priporočilnih besed. Ko je odšel, sem bil deležen običajnega pozdrava za vojaške novince. Poročnik me je zbil na tla in rekel: »Bomo še videli, kdo bo tukaj koga priporočal!« Tako sem se seznanil z vojaško disciplino in ustrahovanjem. Toda bil sem trdoživ in ranjen je bil le moj ponos.

Sčasoma sem se naučil vojskovanja in postal sem ugleden vojaški častnik. Vendar sem iz izkušenj dojel, da je lahko čist in dostojanstven videz vojaškega osebja zavajajoč.

Dosežem ugleden položaj

Na začetku svoje poklicne poti sem se šolal na argentinski bojni križarki General Belgrano, na kateri je lahko delalo več kot tisoč ljudi. Pred drugo svetovno vojno je bila last ameriške vojske in se je imenovala USS Phoenix. Kasneje, leta 1941, je preživela napad Japoncev na Pearl Harbor (Havaji).

Čez čas sem napredoval v namestnika poveljnika bolivijske mornarice. Ta nadzira vodne poti, ki so del bolivijske meje. K tem vodnim potem spada porečje Amazonke, pa tudi najvišje ležeče plovno jezero na svetu, jezero Titikaka.

Medtem so me maja 1980 izbrali za člana komisije vojaških diplomatov, ki so bili poslani v Washington, prestolnico Združenih držav Amerike. Iz vsake veje službe – kopenskih, zračnih in pomorskih sil – je bil izbran najvišji častnik, jaz pa sem bil zaradi najdaljše delovne dobe imenovan za koordinatorja te skupine. V Združenih državah Amerike sem živel skoraj dve leti, kasneje pa sem postal osebni pomočnik bolivijskega predsednika.

Kot vojaški poveljnik sem imel dolžnost, da grem vsako nedeljo v cerkev. Zaradi vpletenosti vojaških kaplanov in duhovnikov v revolucije in vojne sem bil razočaran nad religijo. Vedel sem, da je napačno, da cerkev podpira takšno prelivanje krvi. Ampak namesto da bi me takšna hinavščina navedla na to, da bi zapustil religijo, me je spodbudila k iskanju duhovne resnice. Nikoli prej nisem bral Svetega pisma, sedaj pa sem ga od časa do časa vzel v roke in prebral kakšen odlomek.

Red v kraljestveni dvorani

Presenečen sem bil, ko je moja žena Manuela pričela preučevati Sveto pismo z eno od Jehovovih prič, misijonarko Janet. Kasneje je začela obiskovati shode v njihovi kraljestveni dvorani. Ni mi je bilo težko voziti tja, toda sam se nisem hotel udeležiti teh shodov. Sklepal sem, da so hrupni in čustveno nabiti.

Nekega dne me je Manuela vprašala, ali bi sprejel obisk Janetinega moža, Iana. Sprva se nisem strinjal, nato pa sem pomislil, da bi lahko z vso svojo versko izobrazbo oporekal čemur koli, kar bi mi povedal. Ian je ob prvem srečanju name naredil vtis s svojim vedenjem – in ne toliko s svojimi besedami. Ni me skušal spraviti v zadrego s svojim znanjem in poznavanjem Svetega pisma. Bil je prijazen in spoštljiv.

Naslednji teden sem se odločil, da grem v kraljestveno dvorano, in tam sem, kot sem omenil v uvodu, slišal govor dečka. Ko sem ga poslušal, kako je bral in razlagal vrstice iz biblijske knjige Izaija, sem vedel, da sem našel edinstveno organizacijo. Ironično je, da sem kot fant hotel biti ugleden vojaški častnik, sedaj pa sem hotel biti kot ta deček in govoriti o svetopisemskih naukih. Bilo je, kakor da se mi je srce nenadoma omehčalo in postalo dovzetno.

Pozneje sem bil osupel tudi nad točnostjo Prič ter tem, kako so me vedno prisrčno pozdravili in mi dali vedeti, da sem dobrodošel. Prevzela so me tudi njihova čista, urejena oblačila. Še posebej všeč mi je bila dobra organiziranost shodov – če je bil na razporedu določeni govor, sem ga tisti dan tudi slišal. Dojel sem, da ta disciplina temelji na ljubezni in ne na ustrahovanju.

Po prvem shodu sem pričel z Ianom preučevati Sveto pismo. Pomagala sva si s knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. * Še vedno imam v spominu sliko iz tretjega poglavja, na kateri škof blagoslavlja vojake, ki se odpravljajo v boj. Niti za trenutek nisem podvomil o njeni verodostojnosti, saj sem na lastne oči videl, da se to res dogaja. V kraljestveni dvorani sem dobil knjigo Dopovedovanje iz Svetega pisma. Ko sem prebral, kaj v Svetem pismu piše o nevtralnosti, sem vedel, da moram narediti nekaj sprememb. Odločil sem se, da se nikoli več ne vrnem v Katoliško cerkev, in pričel sem redno hoditi na shode v kraljestveno dvorano. Prav tako sem začel načrtovati, da bi se upokojil.

Napredujem proti krstu

Nekaj tednov kasneje sem slišal, da bo občina čistila stadion, na katerem bo potekalo zborovanje. Bil sem navdušen nad tem, da se ga bom lahko udeležil, zato sem šel in pomagal pri čiščenju. Sodeloval sem skupaj z drugimi ter zares užival v delu in druženju. Ko sem pometal tla, je k meni pristopil neki mladenič in me vprašal, ali sem admiral.

»Ja,« sem odgovoril.

»Ne morem verjeti!« je vzkliknil od začudenja. »Admiral pometa tla!« Visokega častnika ne bi nikoli videli pobrati košček papirja, kaj šele čistiti tla. Ta moški je bil v vojski moj osebni šofer, sedaj pa je bil eden od Jehovovih prič!

Sodelovanje, ki temelji na ljubezni

Vojaški red temelji na spoštovanju položaja in ta zamisel je bila v meni globoko zasidrana. Na primer, spomnim se, da sem spraševal, ali je kdo od Jehovovih prič pomembnejši od drugih zaradi svojega položaja oziroma odgovornosti, ki jih ima, oziroma zaradi nalog, ki jih opravlja. Moje gledišče glede čina in položaja je bilo še vedno globoko ukoreninjeno, vendar se je kmalu dramatično spremenilo.

Približno takrat – leta 1989 – sem izvedel, da bo eden od članov Vodstvenega organa Jehovovih prič iz New Yorka obiskal Bolivijo in imel govor na stadionu. Komaj sem čakal, da vidim, kako se bo ravnalo z »elitnim« članom organizacije. Sklepal sem, da bo človek s takšno odgovornostjo ob svojem prihodu zbujal pozornost.

Ko se je pričel shod, ni nič kazalo, da je prišel kakšen pomemben človek, zato sem bil nekoliko zbegan. Poleg mene in Manuele je sedel neki starejši par. Manuela je opazila, da ima žena pesmarico v angleščini, zato se je med odmorom pričela pogovarjati z njo. Po tem je ta par odšel.

Kako presenečena sva bila, ko sva kasneje videla, da je njen mož stopil na oder, da bi imel govor! V tistem trenutku se je v mojem umu spremenilo vse, kar sem se v vojski naučil o činu, spoštovanju, oblasti in položaju. »Si lahko predstavljaš,« sem rekel pozneje, »da je bil brat, ki je na stadionu sedel skupaj z nama na tistih neudobnih sedežih, član Vodstvenega organa?«

Zdaj se nasmehnem, ko pomislim, kolikokrat mi je Ian skušal pomagati, da bi razumel Jezusove besede iz Mateja 23:8: »Vsi vi pa ste bratje.«

Prvič na oznanjevanju

Ko sem opravil svoje vojaške obveznosti, me je Ian povabil, da grem z njim oznanjevat po hišah. (Apostolska dela 20:20) Šla sva v sosesko, za katero sem upal, da mi je ne bo treba obiskati – bila je namreč polna vojaških stanovanj. Še zlasti sem se hotel ogniti nekemu generalu, vendar je ravno on odprl vrata. Bil sem živčen in prestrašen, še posebej, ko je videl mojo torbo in Sveto pismo ter prezirljivo vprašal: »Kaj pa se je zgodilo s teboj?«

Po kratki molitvi sem se opogumil in pomiril. General je prisluhnil moji predstavitvi in celo sprejel nekaj svetopisemske literature. Ta izkušnja me je spodbudila, da sem svoje življenje posvetil Jehovu. Svojo posvetitev sem s krstom v vodi simboliziral 3. januarja 1990.

Sčasoma so Priče postali tudi moja žena, sin in hčerka. Sedaj v občini z veseljem služim kot starešina in polnočasni oznanjevalec dobre novice o Božjem kraljestvu. Najdragocenejša prednost pa je ta, da poznam Jehova in da on pozna mene. To presega kakršen koli čin oziroma položaj, za katerim bi se kdo gnal oziroma bi ga dosegel. Prav zares, red ne bi smel temeljiti na strogosti in nepopustljivosti, temveč na toplini in ljubeznivosti. Jehova je Bog reda, toda kar je še pomembnejše, je Bog ljubezni. (1. Korinčanom 14:33, 40; 1. Janezovo 4:8)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 21 Izdali Jehovove priče, vendar sedaj ni več v tisku.

[Slika na strani 13]

Z bratom Renatom leta 1950

[Slika na strani 13]

Na nekem srečanju z vojaškim osebjem iz Kitajske in drugih držav