Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Odeške katakombe – podzemni labirint

Odeške katakombe – podzemni labirint

 Odeške katakombe – podzemni labirint

NA SVEŽE prepleskani steni obnovljenega stanovanja se je pojavila dolga razpoka. »Oh, zaradi tistih katakomb se naša stavba seseda,« godrnja lastnik.

Kakršen koli problem se že pojavi – bodisi da poči vodovodna cev ali pa se udre kaka cesta – krivdo pripišejo predorom, ki so izkopani pod čudovitim ukrajinskim mestom Odesa ob Črnem morju. Po nekih ocenah naj bi bile te katakombe sestavljene iz 2500 kilometrov podzemnih rovov in so tako morda najobsežnejše katakombe na svetu.

»Kako so nastali ti predori?« smo se spraševali. »Kakšno vlogo igrajo v življenju tistih, ki živijo nad njimi?« Z ogledom smo dobili odgovore na ti vprašanji.

Potovanje pod zemljo

Naš avtobus, na katerem je bila navdušena skupina izletnikov in študentov, je na pot krenil z odeške železniške postaje. Med potjo do katakomb nam je vodnica povedala nekaj o njihovi zgodovini.

Izvedeli smo, da naj bi jih pričeli izkopavati v 1830-ih letih, ko je mesto potrebovalo poceni in lahko dostopen gradbeni material. In kot nalašč pod mestom ležijo dolge plasti lahkega, trpežnega rumenega apnenca! Tako je kamnoseštvo postalo donosna dejavnost tega rastočega mesta. Medtem ko so rudarji izkopavali apnenec, so katakombe pričele dobivati svojo obliko.

Izkopavanja so potekala neurejeno, zato je pod mestom kmalu nastal labirint. Predore so kopali več kot 35 metrov pod zemljo. Včasih so se križali na različnih nivojih. Ko je v jaških zmanjkalo apnenca, so jih opustili in odprli nove. Sčasoma se je ta mreža predorov razširila daleč na podeželje.

Kaj kmalu je naš avtobus prispel v Nerubayskoe, majhno vas severno od Odese, in že smo se znašli pred apnenčasto steno, na kateri so bila težka kovinska vrata, ki so zapirala vhod v enega od predorov. Vodnica nam je povedala: »Sedaj bomo vstopili v predel, ki so ga med drugo svetovno vojno zasedli sovjetski partizani. Dobili boste predstavo, kako so takrat tukaj živeli.« Po besedah Andrija Krasnožona, strokovnjaka za katakombe, je neka skupina partizanov tukaj pod zemljo živela kar 13 mesecev.

 »Zapomnite si,« je dodala vodnica, »da so mnogi drugi v tem ali onem obdobju zasedli različne predele katakomb. Med njimi so bili razbojniki, pirati in politični begunci. V bistvu so vsi imeli enake razmere.«

Vstopili smo v mračen hodnik, ki je izginjal v temi. »V teh predorih se partizani niso le skrivali, ampak so jih tudi karseda udobno opremili,« je povedala vodnica. »V sobi za rekreacijo so moški ob soju sveč igrali damo, šah ali domino. Sobe, v katerih so moški in ženske spali, so bile vklesane v steno proč od glavnega predora. V vsaki sobi so v zid izklesali polico in jo prekrili s senom ter na njej spali. V predelu, kjer je bila bolnišnica, so bile prave postelje in operacijska soba. Ženske so kuhale na štedilniku na drva, ki je bil narejen iz rumenega apnenca, dim pa je bil speljan v gornji predor.«

Strop predora je spominjal na veliko naravno spužvo, le da na otip ni bil mehek. Po stenah, iz katerih so klesali apnenec, so cikcakasto tekle sledi žage. Na dotik so bile stene kakor grob smirkov papir. »Kadar so partizani šli ven, so se preoblekli, zato da jih Nemci ne bi prepoznali po vonju,« je pojasnila vodnica. »Vlaga v katakombah je namreč prepojila oblačila z značilnim vonjem.«

»Za življenje pod zemljo pa so bile značilne še druge stvari,« je dejala, »kot na primer popolna tema.« Obrnila je stikalo za luč in naenkrat smo se znašli v temi. »Vedno niso mogli uporabljati petrolejk,« je povedala. Medtem ko smo tipaje hodili ob steni, je dodala: »Ti zidovi absorbirajo zvok, zato nihče ne bo slišal vašega vpitja, če se boste izgubili.« Vodnica se nas je usmilila in ponovno je prižgala luč!

»Vsak stražar je svoje delo opravljal le dve uri na dan,« je nadaljevala. »Če je bil človek dolgo v temi in popolni tišini, je namreč lahko začel dobivati prisluhe.« Skozi luknjo v stropu predora smo lahko videli zgornji predor, ki se je križal z našim. Spraševal sem se: »Od kod prihaja? Kam vodi?« Prevzel me je pustolovski duh. »Do sedaj so kartografirali le kakih 1700 kilometrov katakomb,« je dejala vodnica, »tako da je treba opraviti še veliko dela.«

Pred nedavnim so raziskovalci odkrili nove predore. V njih so našli sto let stare časopise, predrevolucijske petrolejke in denar iz časa carjev. Takšna odkritja, ki so bila več desetletij nedotaknjena, so bila nekdaj v lasti prebivalcev teh globokih, temnih in dolgih odeških katakomb. (Prispevek)

[Okvir/slika na strani 25]

ARHITEKTURNI ZAKLADI

Čudovite stavbe, narejene iz izkopanega rumenega apnenca, še vedno krasijo mestno jedro Odese. V nekaterih njihovih kleteh so vrata, ki vodijo neposredno v katakombe. Nove stavbe še vedno gradijo s tem apnencem.

[Slika na straneh 24, 25]

Bolnišnične postelje, ki so jih uporabljali Sovjeti med drugo svetovno vojno.

[Slika na straneh 24, 25]

Odeške katakombe naj bi bile sestavljene iz 2500 kilometrov podzemnih rovov.