Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Neomajen kljub telesnim oviram

Neomajen kljub telesnim oviram

 Neomajen kljub telesnim oviram

PRIPOVEDUJE KOUAMÉ NʹGUESSAN

S prijateljem sva s težavo potiskala kolo navzgor po še enem hribu. Bil je november 2002, ko je v Slonokoščeni obali v Afriki divjala državljanska vojna. Zato je na samotni cesti na naju prežalo veliko nevarnosti. V daljavi je pretila naslednja vojaška kontrola. Zakaj sem se sredi vojnega obdobja odpravil na tako nevarno pot?

RODIL sem se leta 1978 z napredujočo boleznijo. Začelo se je z motnjami sluha in izčrpavajočo bolečino v nogah. Ko sem odraščal, me je družina žalila, češ da imam ‚neuporabne noge in ušesa, zamašena s smetmi‘. Starejši so me zaničevali, otroci pa so vpili, da sem hrom in da imam polomljene noge.

V šolo sem šel pri osmih letih in takoj sem postal žrtev ustrahovanja tako s strani sošolcev kot učiteljev. Pogosto sem si želel, da bi se zemlja odprla in me pogoltnila. Ljudje so čutili, da sem zelo prestrašen, zato so se norčevali iz mene. Iz hiše sem se odpravil samo, ko sem šel v šolo.

Spraševal sem se: ‚Zakaj me je zadela ta bolezen?‘ Mama je rekla, da je posledica magičnega uroka, ki ga je nekdo izrekel nad mano. Včasih sem videl druge s podobnimi zdravstvenimi težavami in se spraševal: ‚Ali to pomeni, da so tudi oni tarče čarovništva?‘

Leta 1992 sem začutil neznosno bolečino v komolcih. Potem ko se je bolečina polegla, nisem mogel iztegniti rok. Čez dve leti sem oslepel na levo oko. Starša sta me odpeljala k številnim tako imenovanim zdravilcem, vendar zaman. Ker se mi je zdravje poslabšalo, sem bil prisiljen pustiti šolo.

Iskanje odgovorov

Neki veren sošolec me je povabil, naj grem skupaj z njim v cerkev. Vzgojen sem bil kot animist, vendar sem potem kakšno leto hodil v cerkev. * Tam sem se le malo naučil o Bibliji, tako da sem se pričel spraševati, ali je sploh kakšna korist od organizirane religije.

Nekatere cerkvene doktrine so me prestrašile, še posebej tista o peklenskem ognju. Nisem se imel za tako slabega, da bi si zaslužil večno trpljenje. Vendar obenem nisem verjel, da sem dovolj dober, da bi bil deležen večne sreče v nebesih. Ker na svoja vprašanja nisem našel zadovoljivih odgovorov, mi je zanimanje za religijo splahnelo.

Naslednje leto sem bil povabljen na zdravilno seanso v glavnem mestu Slonokoščene obale, Abidjanu, ki  leži približno 150 kilometrov od našega mesta Vavoua. Pred odhodom sem odgovornim v cerkvi povedal, da nimam dovolj denarja za vstopnino ali hrano. Iz njihovih besed sem dobil vtis, da bo v Abidjanu poskrbljeno zame, toda obrnilo se je drugače. Čeprav me je obdajala velika množica ljudi – od 40.000 do 50.000 – sem bil osamljen in potrt. Nihče se ni zanimal zame.

V Vavouo sem se vrnil enako bolan kakor poprej, ampak zdaj sem bil še razočaran. Cerkveni voditelji v mojem kraju so mi rekli, da me Bog ni ozdravil, ker nisem imel dovolj vere. Zatem sem pretrgal vse stike z religijo.

Končno, duhovna tolažba

Leta 1996 je našo družino obiskal nekdo od Jehovovih prič. Nikoli poprej nisem govoril s kom od njih, vendar sem skrivaj prisluhnil živahnemu pogovoru med mojim starejšim bratom in obiskovalcem. Brata ni zanimalo, mene pa je. Vsaka beseda, ki jo je ta moški izrekel, mi je segla naravnost v srce.

Pričevalec je pojasnil, da je človeška družina zaradi neposlušnosti prvega človeka postala okužena z grehom. Ta upor je vsemu človeštvu prinesel nepopolnost in smrt. Toda Jezus je svoje življenje dal v odkupnino, tako da so nam lahko odpuščeni grehi in da lahko pridemo do večnega življenja. (Rimljanom 3:23; 5:12, 17–19) Poleg tega je iz Biblije pokazal, da bo Bog Jehova po svojem Kraljestvu kmalu spremenil zemljo v raj ter izbrisal greh in vse njegove žalostne posledice. (Izaija 33:24; Daniel 2:44; Razodetje 21:3, 4)

Logika biblijskih naukov je name naredila velik vtis. S Pričevalcem, za katerega sem zvedel, da mu je ime Robert, sva se dogovorila, da bo dvakrat tedensko z mano preučeval Biblijo. V nekaj mesecih sem podkovan z novim biblijskim spoznanjem ustrezal pogojem, da spremljam Priče pri oznanjevanju po hišah. To je bil zame izziv, saj sem moral premagati strah pred ljudmi.

Nastopijo ovire

Družini ni bilo pogodu, da preučujem Biblijo. Starejši brat mi je nagajal tako, da je v moji sobi ponoči kadil cigarete. Zjutraj me je potem bolela glava in bilo mi je slabo. Drugi izziv je bila hrana, ki smo jo jedli. Oče je bil strasten lovec in meso, ki ga je priskrbel, je bilo glavni del naše prehrane. Pojasnil sem mu, da Biblija prepoveduje uživanje mesa neizkrvavljenih živali. (Apostolska dela 15:28, 29) Kljub temu živali ni hotel izkrvaviti. Mama mi je občasno prihranila riž, ampak pogosto sem ostal brez primerne hrane.

Čeprav je bila kraljestvena dvorana v Vavoui na drugem koncu mesta, nisem nikoli dovolil, da bi zaradi razdalje ali slabega vremena izpustil shode. Krstil sem se septembra 1997 na območnem zborovanju »Vera v Božjo Besedo« v Slonokoščeni obali. Sčasoma sem še več sodeloval v krščanski službi, tako da sem lahko bil pionir, kakor se med Jehovovimi pričami imenujejo polnočasni služabniki.

Nadaljnji izzivi

Politični nemiri so se septembra 2002 sprevrgli v državljansko vojno. V nekaj tednih se je Vavoui začela približevati vojska. V strahu za svoje življenje so nekateri ljudje pobegnili, med drugim tudi večina Jehovovih prič. Pet dni po tem odhodu so vojaki prevzeli oblast v mestu in takoj prepovedali vse družabne dejavnosti. Ob tem se je večina prebivalcev Vavoue razkropila, tudi preostale Priče.

Javnega prevoza ni bilo, zato so morali ljudje prehoditi veliko kilometrov, da bi prišli do bližnjih mest. Ker nisem mogel prehoditi takšne  razdalje, sem od Jehovovih prič samo jaz ostal v Vavoui. Še naprej sem oznanjeval in imel občinske shode, na katere je prišlo nekaj domačinov.

Prizadevanja, da bi obiskal zbor

Dan posebnega zbora Jehovovih prič je bil na razporedu novembra, in sicer v mestu Daloa. V molitvi sem Jehovu povedal, da želim obiskati ta zbor. Neki Pričevalec, ki je prej odšel iz mesta, se je nepričakovano vrnil. Vprašal sem ga, če bi me na svojem kolesu odpeljal na kraj zbora, ki je bil kakih 50 kilometrov proč. Čeprav je tudi sam imel resne zdravstvene težave, je rade volje pristal.

Vladalo je napeto ozračje, tako da ni bil idealen čas za potovanje. Vozila niso smela potovati med Vavouo in Daloo. Neznani popotnik bi utegnil veljati za sumljivega in vojak katere od nasprotujočih si frakcij bi morda streljal nanj. Kljub temu sva se v soboto dopoldan, 9. novembra 2002, s kolesom odpravila iz Vavoue v Daloo, kakor sem opisal že uvodoma.

Kmalu sva prišla do prve od številnih vojaških kontrol. Temeljito so naju preiskali in pustili naprej. Pot je bila dolga in naporna. Do vrha hriba sva običajno šla peš, nato pa sva na vrhu sedla na kolo in se spustila navzdol.

Kasneje nama je neki kolesar ponudil pomoč. Sedel sem zadaj na njegovem kolesu. Medtem ko se je ta prijazni tujec peljal ob nama, sem izkoristil priložnost, da sem mu govoril o Božjem kraljestvu. Pojasnil sem mu, da je Božja vlada nebeška in da bo na zemljo kmalu prinesla trajen mir. Osupel nad mojimi besedami me je zasul z vprašanji. Ko smo prispeli v Daloo, nama je kupil hrano in obljubil, da pride zjutraj na posebni zbor.

V Daloo sva prispela pozno zvečer. Bila sva utrujena, vendar vesela, da nama je uspelo. Najino deveturno potovanje ni bilo lahko. Neka tamkajšnja družina Jehovovih prič naju je prisrčno sprejela in predlagala, da ostaneva pri njih, dokler se politično ozračje nekoliko ne umiri. Na žalost je bil zbor zaradi političnih nemirov odpovedan. Vseeno pa potovanje ni bilo zaman. Dobil sem dodatne prednosti pri služenju sokristjanom v Daloi.

Neomajnost prinaša blagoslove

Zdaj sem zaposlen s tem, da v občini v Daloi služim kot strežni služabnik in redni pionir. Prav tako pomagam pri vzdrževanju tamkajšnje zborske dvorane Jehovovih prič. Preživljam se s tem, da izdelujem in prodajam okrasne metulje iz lesa, poleg tega tudi barvam napise.

Nekaj let sem se odpravil iz hiše, samo ko sem šel v šolo, toda od takrat sem že veliko prepotoval v iskanju tistih, ki so žejni resnice o tem, zakaj obstajata bolezen in trpljenje. Medtem ko čakam, da bo Božje kraljestvo odstranilo vse zdravstvene težave, ljudem v Slonokoščeni obali še naprej pripovedujem o tolažilni dobri novici glede Božjih namenov.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 9 Animizem je verovanje, da v živalih, rastlinah in drugih stvareh v naravi obstaja zavestno življenje.

[Slika na strani 13]

Na poti na zbor v Daloi

[Slika na strani 13]

Pomagam pri vzdrževanju naše zborske dvorane v Daloi

[Slika na strani 13]

Preživljam se s tem, da izdelujem in prodajam okrasne metulje iz lesa