Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Vesela sem, da sem namesto »ene šla dve milji«

Vesela sem, da sem namesto »ene šla dve milji«

Vesela sem, da sem namesto »ene šla dve milji«

PRIPOVEDUJE CLAIRE VAVY

MADAGASKAR, ki leži kakih 400 kilometrov stran od vzhodnoafriške države Mozambik, je gorat otok z bujnim deževnim gozdom. Rodila sem se na vzhodni strani tega otoka, v vasici Betoko II. Leta 1987, ko mi je bilo 15 let, sem se preselila v obalno mesto Mahanoro, da sem lahko obiskovala šolo.

V Mahanoru sem živela s starejšim bratom Celestinom, ki je pričel preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. Dve leti pozneje sem postala Priča. Bila sem odločena, da bom Bogu Jehovu služila po najboljših močeh.

Trud, da bi dosegla svoje cilje

Med prvimi cilji, ki sem jih imela, je bil ta, da pomagam svoji družini v Betoku II. O svoji želji sem redno molila k Jehovu. Vendar sem se domov lahko vračala samo ob šolskih počitnicah. Pot ni bila lahka, in dolga je bila 100 kilometrov. Prvih 40 kilometrov sem lahko prepotovala z motornim vozilom, po preostalih 60 kilometrih pa se je vila ozka gorska steza, ki je bila prehodna samo peš.

Morala sem se vzpenjati po mnogih strmih vzpetinah in nekateri deli prav nič gladke poti so bili samo toliko široki, kolikor je dolgo moje stopalo. Če sem se na pot odpravila zgodaj zjutraj in hodila do mraka, sem navadno uspela prehoditi kakih 40 kilometrov. S seboj sem nosila več kot 15 kilogramov potrebščin – nekaj na glavi, nekaj na hrbtu, ostalo pa v naročju. Večinoma sem prenašala biblijsko literaturo za sorodnike in druge, ki so se zanimali. Pri ljudeh ob poti sem bila znana kot »tista z veliko prtljage«.

Kljub mojemu navdušenju družina sprva ni hotela poslušati o veri, ki sem jo spoznala. Toda kmalu so se spremenili in me toliko vpraševali, da smo včasih hodili spat ob dveh zjutraj.

Nepozaben obisk

Štiriindvajsetega decembra 1990 sem se vrnila domov v Betoko II na počitnice. Doma so se me razveselili, saj so mislili, da sem prišla na praznovanje božiča skupaj z njimi. Njihovo veselje pa se je spremenilo v razočaranje, ko sem jim pojasnila, zakaj se jim ne morem pridružiti pri praznovanju. V vaški skupnosti so bili vsi zelo povezani, zato je bilo moji družini nerodno pojasniti drugim, zakaj tako ravnam. Čutila sem, da bom morala glede tega sama prevzeti pobudo. Toda le kako?

Bila sem negotova, še posebej, ker sem bila tako mlada. Spraševala sem se, ali bi bilo primerno, da svoje verovanje pojasnim vaščanom, ki se bodo naslednji dan zbrali v cerkvi. Dolgo in goreče sem molila k Jehovu ter ga prosila za vodstvo. Zatem sem starejšega brata Paula, ki je v cerkvi poučeval, vprašala: »Kaj misliš, ali bi bilo prav, če bi jutri zbranim v cerkvi pojasnila, zakaj ne praznujem božiča?« Pozanimal se je, kaj o tem menijo drugi, in s predlogom so se strinjali.

Naslednji dan so po končanem cerkvenem bogoslužju prišli pome. Spet sem molila k Jehovu in vzela s seboj nekaj biblijske literature. Po uvodu sem se vsem zahvalila za to, da so prispevali k temu, da zelo spoštujem Biblijo. Pojasnila sem, da sem jo po odhodu v mesto še naprej preučevala. Povedala sem jim, da sem odkrila mnogo biblijskih resnic, o katerih prej nismo bili poučeni.

Takrat sem jim tudi govorila o biblijskem upanju na večno življenje na rajski zemlji (Psalm 37:29; Razodetje 21:3, 4), o tem, zakaj je nekaj zvestih z zemlje vzetih v nebesa (Janez 14:2, 3; Razodetje 5:9, 10; 14:1, 3), in o biblijskem nauku, da so mrtvi brez zavesti, kakor da bi spali, in zato ne morejo trpeti. (Propovednik 9:5, 10; Janez 11:11–14, 38–44) Razložila sem tudi, da prvi kristjani niso praznovali božiča in da je to praznovanje poganskega izvora.

Ko sem končala, se je mnogo navzočih strinjalo s tem, kar sem povedala. Nekateri so celo postavljali dodatna vprašanja. Zatem sem jim pokazala publikacije, ki sem jih prinesla s seboj, in pojasnila, da so to pripomočki za preučevanje Biblije, ki so jih pripravili Jehovove priče. Rekla sem, da sem pripravljena pomagati vsakemu, ki si želi preučevati Biblijo. Mnogi so sprejeli biblijsko literaturo.

Presenetljivo odkritje

Neka ženska, ki je nisem še nikoli prej videla, je pristopila k meni in rekla: »Moja sestra, ki živi v drugi vasi, je tudi vaše vere.« Presenečeno sem jo vprašala: »Kje pa?«

»V Andranomafani,« je odvrnila. Ta vas je od Betoka II oddaljena kakih 30 kilometrov.

Ženski sem dejala, da mora biti njena sestra gotovo kake druge vere, saj se vsi Priče na tem področju med seboj poznamo. Toda vztrajala je, da jo je sestra poučevala o istih rečeh kakor jaz v svojem govoru v cerkvi. Zaprosila sem jo za ime in naslov njene sestre ter se hotela kar takoj odpraviti v to vas. Toda mama mi je prigovarjala, naj počakam kak dan, saj je bilo potovanje naporno in je bilo treba iti peš. Po dveh dneh sva se z bratom Charlesom odpravila proti Andranomafani.

Takoj ko sva prispela, sva nekaj vaščanov vprašala, ali so tam Jehovove priče. Bila sem razočarana, ko so odgovorili: »V naši vasi so samo katoliška, binkoštna in neodvisna cerkev.«

Nato se je oglasila neka ženska in rekla: »Če iščete Jehovove priče, bo to verjetno Marceline in njena družina.« To je bilo prav tisto ime, ki sem ga iskala!

Nekdo je odšel poklicat Marceline. Kmalu je prispela, vendar je bilo videti, da jo je malce strah. Okoli nas se je zbrala cela vas, saj so mislili, da sva nekakšna uradnika, ki sva jo prišla spraševat. Pozneje sem izvedela, da so jo skupaj z njeno družino v vasi preganjali, ker je bila ‚nepravovernega verovanja‘.

Marceline naju je odvedla nekoliko stran od množice, da smo se lahko pogovarjali. Ko sem jo vprašala, ali je Jehovova priča, je pritrdila. Ob tem je šla iskat knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja, s katero so si Jehovove priče nekdaj pomagali pri preučevanju Biblije, ter nekaj starejših številk Stražnega stolpa. Vse publikacije so bile oguljene in že nekoliko strgane. »Katero revijo ste preučevali zadnjo nedeljo?« sem jo vprašala.

»To so edine revije, ki jih imamo,« je odgovorila, »in preučujemo jih znova in znova.« Šele takrat sem ji povedala, da sem tudi sama Priča. Zasijala je od veselja! Ko sem ji dejala, da želim spoznati moža, ki vodi njihove shode, mi je pojasnila, da živi na drugem področju, ki je še nekoliko dlje.

Še eno razveseljivo odkritje

Naslednji dan sva se z Marceline odpravili k temu možu. Ko sva prispeli, je bil nad najinim obiskom zelo presenečen ter se naju je razveselil. Izkazalo se je, da je on pravzaprav Priča, ki je prišel iz obalnega mesta Toamasina, več kot 200 kilometrov stran proti severovzhodu. Pred leti se je bil skupaj z družino prisiljen vrniti sem, potem ko je nepričakovano izgubil zaposlitev. Po prihodu je pričel oznanjevati ter voditi biblijske pouke in shode.

Skupaj z družino je bil navdušen, ko je videl najnovejše Stražne stolpe, ki sem jih prinesla. Pokazala sem jim tudi knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji, ki je bila takrat glavni pripomoček pri preučevanju Biblije. Takrat so jo prvič videli. Naslednjo nedeljo sem se vrnila v Andranomafano in prišla k njim na shod. Spodbudila sem jih, naj se povežejo s podružničnim uradom Prič v glavnem mestu Antananarivo, saj tam niso vedeli, da ta skupinica sploh obstaja.

Od januarja 1991 sem potovala iz mesta Mahanoro v Andranomafano skoraj vsak mesec in jim prinašala najnovejše številke Stražnega stolpa in druge publikacije. V vsako stran sem potovala kakih 130 kilometrov, od česar sem več kot 90 kilometrov prehodila – vzpenjala in spuščala sem se po strmih, divjih pobočjih, skozi gosto zarasle gozdove, ob dežju pa sem bredla po globokem spolzkem blatu.

Ko se je število tistih, ki so potrebovali revije in druge publikacije, povečalo, je postala težja tudi moja prtljaga. Toda na koncu poti sem vselej občutila veliko zadovoljstvo in srečo, s čimer sem bila več kot poplačana za utrujenost in boleče mišice. Srce mi je prekipevalo od radosti, ko sem videla, kako navdušeni so bili ob vsaki novi publikaciji in kako so se odzivali na biblijske resnice!

V polnočasno službo

Prvega septembra 1992 sem bila postavljena za pionirko, kakor Priče imenujejo svoje polnočasne oznanjevalce. Pionirala sem v Mahanoru in z dopisovanjem ostajala v stiku s sorodniki v Betoku II. Počasi sem po pismih pričela z njimi preučevati in vprašali so me, ali se bom vrnila v vas in jim osebno pomagala. To sem bila pripravljena storiti, toda najprej sem se hotela prepričati, da si iskreno želijo preučevati Biblijo in duhovno napredovati. Zato sem še nekaj časa pionirala v Mahanoru.

Proti koncu leta 1993 sem imela prednost obiskati dvotedenski tečaj za pionirje v Antananarivu. Zatem so me povabili, naj se prijavim za posebno pionirko, kar bi tudi pomenilo, da bom lahko dodeljena kamor koli v državi. Toda ker sem želela pomagati sorodnikom v Betoku II, ki so živeli daleč od najbližje občine, povabila nisem sprejela. Nadaljevala sem pioniranje v Mahanoru.

Pozneje nas je obiskal potujoči nadzornik Jehovovih prič in povprašala sem ga glede vrnitve domov, da bi pomagala sorodnikom. Do takrat je bila v Andranomafani že ustanovljena občina in predlagal mi je, naj odidem tja, obiskujem tamkajšnjo občino in oznanjujem na področju Betoka II. Tega sem se lotila 1. septembra 1994. Še istega meseca je moj brat Paul, ki je prej bil verski učitelj, skupaj z mano obiskal območno zborovanje. Kmalu je v Andranomafani pri oznanjevanju sodelovalo 30 ljudi, ob nedeljah pa je bilo na shodu povprečno 65 navzočih.

Hoje ni konec

Kmalu po vrnitvi v Betoko II so se štirje od mojih telesnih bratov in sester usposobili za sodelovanje pri oznanjevalskem delu Jehovovih prič in se nedolgo zatem krstili. Po preselitvi v Betoko II sem redno hodila v kakih 50 kilometrov oddaljen Anosibe An’ala, tam prevzela revije in druge publikacije ter se zopet vrnila. Potovanja so bila zelo utrudljiva, toda ob radosti, ki sem jo čutila zaradi duhovne rasti na področju, je bilo vredno truda.

Danes je v Betoku II cvetoča občina s približno 45 navzočimi ob nedeljah. Sedaj so vsi moji najožji sorodniki na tistem področju Priče in večina je rednih pionirjev. Mlajši brat služi kot posebni pionir. Prvega novembra 2001 sem bila tudi sama postavljena v to službo in dodelili so me v vas Antanambao-Manampotsy. Toda Betoko II sem zapustila z veselim srcem.

Ko sem leta 1987 pričela spoznavati biblijske resnice, je bilo na Madagaskarju manj kot 3000 Prič. Sedaj jih je več kot 14.000. Kakor mnogo od njih sem tudi sama hvaležna za prednost, da lahko svoje moči rabim za to, da namesto »ene grem dve milji« daleč, da pomagam drugim. In hvaležna sem, da je Jehova moj trud blagoslovil.

[Slike na strani 24, 25]

Pogosto sem v 60 kilometrov oddaljeno domačo vas nesla več kot 15 kilogramov potrebščin

[Slika na strani 25]

Starejši brat Paul

[Slika na strani 26]

Moj brat Charles

[Slika na strani 26]

Z nekaterimi člani družine. Vsi ti so sedaj Jehovove priče.