Boj proti Božjemu imenu

IME mu je bilo Hananija ben Teradion. Bil je judovski učenjak iz drugega stoletja n. š. in znan kot človek, ki je pripravljal javne shode, na katerih je poučeval iz Sefer Tore, zvitka s prvimi petimi biblijskimi knjigami. Ben Teradiona so prav tako poznali po tem, da je uporabljal Božje osebno ime in o njem poučeval druge. Le kako bi tudi mogel poučevati o Tori in ne učiti o Božjem imenu, ko pa je v prvih petih biblijskih knjigah Božje ime omenjeno več kot 1800-krat?

Toda obdobje, ko je živel Ben Teradion, je bil za judovske učenjake nevaren čas. Po zapisih judovskih zgodovinarjev je rimski cesar izdal zakon, s katerim je s smrtno kaznijo prepovedal poučevati judovstvo ali biti jud. Ben Teradiona so Rimljani nazadnje zaprli. Ob prijetju je držal izvod Sefer Tore. Ko je odgovarjal tožiteljem, je odkrito priznal, da je s poučevanjem Biblije samo ubogal Božjo zapoved. Vseeno so mu izrekli smrtno obsodbo.

Na dan usmrtitve so ga ovili s prav tistim biblijskim zvitkom, ki ga je imel v rokah ob prijetju. Zatem so ga ob kolu sežgali. V Encyclopaedii Judaici piše, da »so mu zato, da bi mu podaljšali trpljenje, okoli srca namestili kosme volne, namočene v vodi, saj tako ne bi hitro umrl«. H kazni je spadalo tudi to, da so mu umorili ženo, hčer pa prodali v javno hišo.

Čeprav so bili za to kruto usmrtitev Ben Teradiona odgovorni Rimljani, pa v Talmudu * piše, da »je bil kaznovan s sežigom zato, ker je v celoti izgovarjal Ime«. Da, za Jude  je bilo izgovarjanje Božjega osebnega imena zares hud prestopek.

Tretja zapoved

Očitno je, da se je v prvem in drugem stoletju n. š. med Judi razvilo praznoverje glede rabe Božjega imena. V Mišni (zbirki rabinskih razlag, ki so postale temelj za Talmud) piše, da »kdor izreka Božje ime tako, kakor se izgovarja,« nima deleža v prihodnjem zemeljskem raju, ki ga je obljubil Bog.

Odkod takšna prepoved? Nekateri pravijo, da je bilo Božje ime po mnenju Judov preveč sveto, da bi ga izgovarjali nepopolni ljudje. Sčasoma so se ga vse bolj pomišljali tudi pisati. Po nekem viru se je ta strah pojavil iz bojazni, da bi dokument, v katerega se je napisalo ime, pozneje končal v smeteh, s čimer bi se Božje ime oskrunilo.

V Encyclopaedii Judaici piše, da »so se pričeli ogibati izgovarjave imena JHVH [. . .] zaradi napačnega razumevanja tretje zapovedi«. Tretja od desetih zapovedi, ki jih je Bog dal Izraelcem, pravi: »Ne imenuj po nemarnem imena GOSPODA [Jehova, NW], svojega Boga, zakaj GOSPOD [Jehova, NW] ne pusti brez kazni njega, ki bi imenoval ime njegovo po nemarnem.« (2. Mojzesova 20:7) Tako so Božjo odredbo, naj se njegovega imena ne rabi neprimerno, sprevrnili v praznoverje.

Danes seveda nihče ne trdi, da Bog hoče, da bi se človeka zaradi izgovarjanja njegovega imena sežgalo ob kolu! Toda judovsko praznoverje glede Božjega osebnega imena je še vedno živo. Mnogi še danes pravijo, da je tetragram »neizrekljivo ime« in »neopisno ime«. V nekaterih krogih pazijo, da ne bi kršili izročila tako, da Boga vselej namerno napačno poimenujejo. Jah, okrajšano obliko Božjega osebnega imena, na primer izgovorijo Kah. Aleluja izgovorijo Aleluka. Nekateri se ogibajo celo tega, da bi v celoti zapisali izraz »Bog«.

Nadaljnji poskusi, da bi prikrili ime

Judovstvo pa nikakor ni edina vera, ki se ogiba Božjega imena. Premislimo o Hieronimu, katoliškem duhovniku in tajniku papeža Damaza I. Leta 405 n. š. je dokončal prevod celotne Biblije v latinščino in ta je postal znan kot latinska Vulgata. V svojem prevodu Božjega imena ni zapisal. Po takratnem običaju ga je nadomestil z besedama »Gospod« in »Bog«. Latinska Vulgata je postala prvi priznani katoliški prevod Biblije in temelj mnogih drugih prevodov v več jezikih.

Katoliški prevod Douay Version, na primer, iz leta 1610 je pravzaprav latinska Vulgata, prevedena v angleščino. Zato ni presenetljivo,  da v to Biblijo Božjega osebnega imena sploh niso zapisali. In Douay Version ni bil le eden izmed biblijskih prevodov. Postal je edina priznana Biblija za angleško govoreče katoličane do štiridesetih let prejšnjega stoletja. Da, Božje ime je bilo več stoletij skrito pred milijoni vdanih katoličanov.

Premislimo tudi o King James Version. Leta 1604 je angleški kralj Jakob I. skupino učenjakov pooblastil za izdelavo angleškega prevoda Biblije. Po približno sedmih letih so izdali King James Version, poznan tudi kot Authorized Version.

Tudi pri tej izdaji so se prevajalci odločili, da se bodo ognili Božjemu imenu, in so ga zato zapisali le v nekaj vrsticah. Večinoma pa so Božje ime nadomestili in tetragram nakazali z besedo »GOSPOD« ali »BOG«. Ta izdaja je postala splošno uveljavljena Biblija za milijone. V World Book Encyclopedii piše, da »se po objavi King James Version v več kot 200 letih ni pojavil noben drug pomemben angleški prevod Biblije. King James Version je bil v tem obdobju najbolj rabljen prevod v angleško govorečem svetu.«

To so samo trije od mnogih biblijskih prevodov, ki so izšli v zadnjih stoletjih, v katerih je Božje ime izpuščeno ali prezirano. Nič čudnega ni, da se danes velika večina tistih, ki se imajo za kristjane, obotavlja uporabljati Božje ime oziroma ga sploh ne poznajo. Resda so z leti nekateri biblijski prevajalci v svojih prevodih zapisali Božje osebno ime. Toda večina jih je bila objavljena šele pred kratkim in komaj kaj vplivajo na splošno stališče ljudi do Božjega imena.

Ravnanje, ki je v nasprotju z Božjo voljo

Zelo razširjeno ogibanje Božjega imena povsem temelji na človeškem izročilu, in ne na biblijskem nauku. »V Tori ni nič, kar bi človeku prepovedovalo izgovarjati Božje ime. Iz Svetega pisma je pravzaprav očitno, da jim je bilo Božje ime v navadi izgovarjati,« pojasnjuje judovski raziskovalec Tracey R. Rich, avtor spletne strani Judaism 101. Da, v biblijskih časih so Božji častilci uporabljali Božje ime.

Jasno je, da nas to, da poznamo Božje ime in ga uporabljamo, približa načinu čaščenja v biblijskih časih, katerega Bog odobrava. To je lahko naš prvi korak k vzpostavitvi osebnega odnosa z njim, kar je veliko boljše od tega, da le poznamo njegovo ime. Bog Jehova nas pravzaprav vabi, naj navežemo takšen odnos z njim. Navdihnil je tole prisrčno povabilo: »Približajte se Bogu, in približa se vam.« (Jakob 4:8) Vendar se morda vprašujete: ‚Kako bi lahko bil smrten človek v tako tesnem odnosu z Vsemogočnim Bogom?‘ Naslednji članek pojasnjuje, kako lahko tudi vi navežete odnos z Jehovom.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 6]

Aleluja

Kaj vam pride na misel, ko slišite izraz »Aleluja«? Morda se spomnite na Händlovega »Mesija«, glasbeno mojstrovino iz 18. stoletja, z impresivnim refrenom Aleluja. Ali pa pomislite na znamenito ameriško domoljubno pesem »Glory, Hallelujah«. Tako ali drugače ste besedo »Aleluja« gotovo že slišali. Morda jo kdaj tudi sami izrečete. Toda ali veste, kaj pomeni?

Aleluja – Slovensko prečrkovanje hebrejskega izraza halelu–Yáh, ki pomeni »hvalite Jaha«.

Jah – Skrajšana pesniška oblika Božjega imena Jehova. V prvotnem biblijskem besedilu se pojavi več kot 50-krat, pogosto kot del izraza »Aleluja«.

[Okvir na strani 7]

Božje ime v osebnih imenih

Hebrejska imena mnogih oseb, omenjenih v Bibliji, pravzaprav zajemajo Božje osebno ime. V nadaljevanju je nekaj zgledov takšnih imen in njihov pomen.

Ivana – »Jehova je milostljiv«

Janez – »Jehova je pokazal naklonjenost«

Joel – »Jehova je Bog«

Jonatan – »Jehova je dal«

Jozue – »Jehova je rešitev«

Jožef – »Naj Jah doda« *

[Podčrtna opomba]

 [Okvir na strani 8]

Biblijski izrazi za Boga

V hebrejskem svetopisemskem besedilu je za Boga mnogo izrazov, na primer Vsemogočni, Stvarnik, Oče in Gospod. Toda njegovo osebno ime se pojavlja na veliko več mestih, kakor je vseh drugih izrazov skupaj. Jasno je, da Bog želi, da bi uporabljali njegovo ime. Preglejmo naslednji seznam besed iz Hebrejskih spisov. *

Jehova – 6973-krat

Bog – 2605-krat

Vsemogočni – 48-krat

Gospod – 40-krat

Izdelovalec – 25-krat

Oče – 7-krat

Stvarnik – 7-krat

Predvečni – 3-krat

Veliki poučevalec – 2-krat

[Podčrtna opomba]

 [Okvir na strani 9]

Bog, ki povzroča, da se zgodi

Učenjaki niso povsem enotni glede pomena Božjega imena Jehova. Toda mnogi, ki so glede tega precej raziskovali, menijo, da je to ime oblika hebrejskega glagola hawáh (postati) in pomeni »On povzroča, da postaja«.

Zato je v New World Translation of the Holy Scriptures * poročilo v Drugi Mojzesovi knjigi 3:14, ko je Mojzes vprašal Boga po njegovem imenu, prevedeno takole: »Tedaj reče Bog Mojzesu: ‚Izkazoval se bom, kakršnega se bom izkazoval.‘ In doda: ‚To reci Izraelovim sinovom: Izkazoval se bom me je poslal k vam.‘«

To je ustrezen prevod, saj lahko Bog postane vse, kar mu je treba. Nič mu ne more preprečiti izpolnitve katere koli vloge, da bi lahko izvršil svojo voljo. Njegovi nameni in obljube se vedno uresničijo. Bog je zares izjemen Stvarnik, z neomejeno zmožnostjo povzročanja, da se reči zgodijo. Povzročil je nastanek fizičnega vesolja. Ustvaril pa je tudi nešteto duhovnih stvarjenj. On je resnično Bog, ki povzroča, da se zgodi!

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 5]

Relief, ki prikazuje usmrtitev Hananija ben Teradiona

[Slike na straneh 8, 9]

Mesta, na katerih lahko vidimo Božje ime:

1. Cerkev v Lomborgu na Danskem, 17. stoletje

2. Poslikano okno, katedrala v Bernu, Švica

3. Mrtvomorski zvitki v zgodnji hebrejski pisavi, Izrael, ok. 30–50 n. š.

[Vir slike]

Shrine of the Book, Israel Museum, Jerusalem

4. Švedski kovanec iz leta 1600

[Vir slike]

Kungl. Myntkabinettet, Sveriges Ekonomiska Museum

5. Nemški molitvenik iz leta 1770

[Vir slike]

From the book Die Lust der Heiligen an Jehova.Oder: Gebaet-Buch, 1770

6. Napis na kamnu, Bavarska, Nemčija

7. Moabski kamen, Pariz, Francija, 830 pr. n. š.

[Vir slike]

Musée du Louvre, Paris

8. Slika na cerkveni kupoli, Olten, Švica