Asfaltno jezero v Trinidadu in Tobagu

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! S TRINIDADA

KAJ imajo skupnega hongkonški predor Cross Harbour, avstrijska čezalpska avtocesta in angleški viadukt Jubilee Way? Vsi so bili asfaltirani z zmesjo, ki vsebuje posebno vrsto bitumna * – bitumen iz asfaltnega jezera Pitch Lake v Trinidadu in Tobagu.

Veliko jezero Pitch Lake je površinsko nahajališče naravnega asfalta. Neki geografski slovar iz leta 1814 je jezero opisal kot »prečudoviti naravni fenomen«. Med našim obiskom tega jezera, ki leži na jugozahodni obali Trinidada, se boste lahko o tem sami prepričali.

 Sprehod po jezeru

Ko pridemo do vasice La Brea (v španščini pomeni »smola«), se nam zazdi, da se pločniki posedajo. Tudi nekatere hiše so prav nenavadno postrani, kakor da se šibijo pod lastno težo. Nimamo časa razmišljati o vzrokih za to, saj se pred nami že razprostira površina, ki spominja na velikansko zapuščeno parkirišče. Prišli smo do asfaltnega jezera Pitch Lake. Vodnik nam pove, da se jezero razteza na približno 47 hektarjih površine in da v sredini dosega globino kakih 80 metrov. »Stopimo bližje in si ga oglejmo,« nam predlaga.

Previdno naredimo prve korake po jezeru in ugotovimo, da je površina presenetljivo trdna, čeprav neravna. Pravzaprav lahko na jezeru stojijo celo tovornjaki in drugi težki stroji! (Kljub temu bi se čez čas pričeli počasi ugrezati.) A tudi mi moramo paziti! Sredi te kopnine je tu pa tam kakšna majhna zaplata lepljivega bitumna, na katero lahko nič hudega sluteči obiskovalec stopi in doživi prav neprijetno in pacasto presenečenje.

Ko se sprehajamo naokrog, nam v nosnice vsake toliko udari oster vonj. »To je vodikov sulfid,« izvemo. V jezeru nastaja v majhnih količinah skupaj z metanom, etanom in ogljikovim dioksidom. Vodnik odtrga kos naravnega asfalta in opazimo, da je videti kakor švicarski sir – poln lukenj, ki so posledica ujetih plinskih mehurčkov.

Jezero Pitch Lake je prav tako pomembno bivališče prosto živečih živali. V nekaterih mlakah, ki nastanejo na površini, in v šopih trave ob robu jezera domuje redka vrsta trdorepke, Oxyura dominica. Te majhne ptice danes verjetno ne bomo videli, saj običajno otrpne ali pa se neslišno potopi pod vodo, ko se ji kdo približa. Pot nas vodi mimo visokih trav, ki nam segajo do prsi, in nenadoma švigne mimo nas neka druga ptica, jakana (Jacana jacana). Njeno črno telo je pravo nasprotje  bledorumenemu perju pod krili. Tukaj lahko najdemo tudi ameriško sultanko (Porphyrula martinica) in druge močvirske ptice. V mlakah živijo majhne sladkovodne ribe, včasih pa se prikažejo tudi kajmani.

Že 400 let izkopavanja

Vodnik pokaže proti morski obali in prične pripovedovati, kako se je leta 1595 tam zasidral britanski raziskovalec sir Walter Raleigh. Iz jezera, ki takrat še ni ležalo pod morsko gladino, so se proti obali stekali potoki naravnega asfalta. Raleigh je z njim zamašil špranje na ladjah in izjavil, da je »nadvse kvaliteten«, pri tem pa je še pripomnil, da se »v nasprotju z norveško smolo na soncu ne topi in je zato zelo dober za ladje, ki trgujejo v južnih pristaniščih«. *

Leta 1846 je dr. Abraham Gesner iz Kanade, ki se ga je kasneje prijelo ime »oče naftne industrije«, iz trinidadskega bitumna destiliral novo vrsto svetilnega olja. Poimenoval ga je kerozin. Na žalost je imelo olje zaradi žvepla prav neprijeten vonj. Gesner je kasneje našel drug vir bitumna, ki je bil praktično brez vonja.

Trinidadski naravni asfalt je postal zares cenjen šele takrat, ko so odkrili njegovo vrednost pri asfaltiranju cest. Leta 1876 so inženirji predlagali, da se z njim asfaltira Pensilvansko avenijo v Washingtonu (DC). Asfaltirano vozišče je menda kljub velikemu prometu bilo v odličnem stanju 11 let. S tem se je povzdignil sloves trinidadskega asfalta.

V zadnjih letih je naftnim družbam uspelo izdelati cenejši umetni bitumen, ki je stranski produkt pri rafinaciji surove nafte. Kljub temu inženirji pri gradnji avtocest, mostov, letališč in pristanišč še naprej uporabljajo trinidadski naravni bitumen. Zakaj?

Edinstvena zmes

Znano je, da je vozišče, ki je asfaltirano s trinidadskim naravnim bitumnom, močnejše, trpežnejše in manj drsno, poleg tega naredi ta sivo površino vozišča matirano, kar omogoča boljšo vidljivost pri nočni vožnji. Učinkovito se ga uporablja za vozišča v krajih, kjer poletne temperature presežejo 40 stopinj Celzija, zimske pa padejo pod minus 25 stopinj. Z njim asfaltirane vzletne in pristajalne steze se, kljub temu da po njih vsak dan vozijo težka letala,  zelo dobro obnesejo. Te površine so prav tako odporne proti erozivnim tekočinam za odmrzovanje kakor tudi madežem od goriva in nafte. Veliko takšnih površin z malo ali skoraj nič vzdrževanja ostaja v dobrem stanju že več kot 20 let.

Razlog za takšne lastnosti trinidadskega bitumna se skriva v njegovi posebni sestavi. V njem je od 63 do 67 odstotkov maltenov in od 33 do 37 odstotkov asfaltenov. Prvi so skupina lepljivih kemičnih snovi v nafti, ki prispevajo k lepljivosti bitumna. Malteni iz trinidadskega bitumna so opisani kot »izjemno lepljivi in betonski v nasprotju z nekaterimi bitumni [iz naftnih rafinerij], ki so oljnati«. Asfalteni pa so skupina ogljikovodikov, ki pripomorejo k termoplastičnosti bitumna – ta se s segrevanjem zmehča in postane tekoč, z ohlajanjem pa strdi. Zaradi značilnosti in medsebojnega razmerja vseh teh sestavin ima trinidadski bitumen lastnosti, ki jih je v rafinerijah težko reproducirati.

Izkopavanje in rafiniranje

Našo pozornost pritegne ropotanje težkih strojev in ko se obrnemo, zagledamo opremo za izkopavanje, ki prihaja na jezero. To je preprosto povedano ogromen traktor z močnimi kovinskimi zobmi oziroma roglji, ki trgajo asfalt s površine. Kose asfalta nato naložijo na vagone, ki po žičnici potujejo v bližnjo tovarno. Iz tega nahajališča so od poznega 19. stoletja izkopali že precej več kot devet milijonov ton naravnega asfalta! Preostalih približno deset milijonov ton asfalta naj bi pri trenutni porabi zadostovalo za naslednjih 400 let.

Ko iz jezera izkopljejo več ton asfalta, se nastala luknja prične krčiti in v nekaj tednih izgine. Zaradi tega lahko dobimo vtis, da se jezero znova polni. Toda »trdni« naravni asfalt je dejansko zelo viskozna tekočina, ki preprosto steče v izkopano jamo. Jezero je tako v neprestanem, vendar nezaznavnem gibanju.

Ali se še spomnite tistih nagnjenih hiš, ki smo jih videli prej? Takšne so deloma zaradi podzemnih žil naravnega asfalta, ki se razpredajo okoli jezera. Ljudje, ki gradijo v tem kraju, morajo zelo pazljivo izbrati lokacijo.

»Pojdimo v tovarno,« predlaga naš vodnik. Proces rafiniranja je resnično zelo preprost. Surovi asfalt preložijo v velike kotle – vsakega se lahko napolni z več kot 100 tonami asfalta. Tukaj ga stalijo s spiralastimi cevmi, po katerih se pretaka para, segreta na približno 165 stopinj Celzija. S tem se sprostijo ujeti plini, izpari pa tudi odvečna voda, katere je v surovem asfaltu kakih 30 odstotkov. Asfalt nato prefiltrirajo, da odstranijo kose lesa in druge rastlinske snovi. Nazadnje ostane vroč bitumen, ki ga zlijejo v sode iz lesonita, prevlečene s silikonskim papirjem. Sode izdelujejo kar v tovarni in v vsakega lahko nalijejo kakih 240 kilogramov bitumna. Celoten proces rafiniranja traja približno 18 ur.

»Prečiščeni bitumen se imenuje Epuré,« nam pove vodnik. Dobro se meša z umetnim bitumnom in drugimi materiali, pri čemer nastanejo zelo kakovostne asfaltne mešanice. Poleg tega ga v zadnjih letih uporabljajo za izdelovanje vsakovrstnih barv kot tudi izdelkov za betoniranje, izolacijo in tesnjenje. Zato ga najdemo v številnih domovih in stavbah povsod po svetu.

Neki pisec je vse skupaj dobro povzel z besedami: »To čudovito Božje delo ima nek poseben [. . .] čar, ki preučevalca narave navda s strahospoštovanjem in občudovanjem.« Da, asfaltno jezero Pitch Lake v Trinidadu in Tobagu je zares osupljiv kraj, ki se ga splača obiskati!

[Podčrtne opombe]

Pri izparevanju surove nafte ostane snov, ki je skoraj povsem iz bitumna. Bitumen se pridobiva bodisi z naftno rafinacijo bodisi iz naravnih nahajališč. V naravi ga večinoma najdemo v naravnih asfaltih, kjer je pomešan s kameninami in drugimi delci. Izraz »naravni asfalt«, ki smo ga uporabili v tem članku, se nanaša na surov produkt iz jezera Pitch Lake.

[Slika na strani 24, 25]

Pitch Lake je površinsko nahajališče naravnega asfalta

[Slika na strani 26]

Rafinerija naravnega asfalta

[Slika na strani 26]

Izkopavanje naravnega asfalta iz jezera