Veder pogled na življenje kljub nemoči

PRIPOVEDUJE KONSTANTIN MOROZOV

Ko sem se 20. julija 1936 rodil, v telesu nisem imel razvitih kosti, razen lobanjskih in hrbteničnih. Ves moj skelet je bil iz šibkega hrustanca, ki ni bil trši od ušesnega hrustanca odraslega človeka. Bil sem težak manj kot pol kilograma. Edini vidni znaki življenja so bili šibko bitje srca, slabotno dihanje in nekaj gibov.

V DRUŽINI, ki je živela v vasi Sara v Ul’yanovski Oblasti v osrčju Rusije, sem bil sedmi od devetih otrok. Bil sem star tri tedne, ko sta me starša odnesla v cerkev h krstu. Duhovnik me je brž poškropil z vodo in staršema dejal, naj me odneseta domov, kolikor hitro je mogoče. Dejal je namreč, da bom v nekaj urah umrl.

Januarja leta 1937 sta me starša odpeljala v mesto Kazan, glavno mesto ruske republike Tatarstan, da bi me pokazala nekim strokovnjakom. Takrat sem znal reči »mama«, »ata« in »babuška« (stara mama), poznal pa sem že tudi imena svojih bratov. Potem ko so me zdravniki pregledali, so staršema dejali, da bom v enem letu umrl. Priporočali so jima, da bi me dali usmrtiti in ohraniti v stekleni posodi kot razstavni predmet oziroma vizualni pripomoček za študente medicine. Kako hvaležen sem mojima dragima staršema, da sta to odločno zavrnila!

Trpljenje v otroštvu

Odkar pomnim, mi telo nenehno prežemajo bolečine. Toda še kot otrok sem stremel za tem, da bi bil pozitiven, ter se skušal pogosto smejati in uživati v življenju. Pri tem stališču vztrajam. Moj skelet se je postopoma ojačal in lahko sem pokončno sedel in se pomalo plazil. Nisem odraščal kot normalni otroci in bil sem zelo zmaličen, vendar sem bil sposoben učenec in pri petih letih starosti sem lahko bral in pisal.

Maja leta 1941 me je mati drugič odpeljala v cerkev. Tam je bilo veliko ljudi in vsi so klečali ter molili. Neka ženska, ki je bila prav tako v cerkvi, je pristopila k materi in jo vprašala, zakaj ne poklekne. Mati je pokazala name. Ženska je odšla do duhovnika, da bi se z njim pogovorila. Vrnila se je ter naju spremila do izhoda. Materi je predlagala, naj me pusti pred vrati in vstopi sama. Trdila je, da sem bil dan staršema kot »nečisti« zaradi njunih grehov. Mati se je domov vrnila objokana. To  mi je dolgo rojilo po glavi. Premišljeval sem: ‚Le kdo je ta »nečisti«?‘

Leta 1948, ko sem bil star 12 let, me je mati vzela s seboj v vas Merenki v Čuvaško republiko, kakih 80 kilometrov od našega doma. Tam so imeli zdravilne vrelce in mati je upala, da me bo morda ta voda pozdravila. Med pogoji, ki so mi jih za ozdravitev predpisali duhovniki, je bilo to, da tri dni nisem smel jesti. V cerkvi sem moral tudi sprejeti obhajilo. Cerkvi sicer nisem kaj dosti zaupal, vendar sem se z zahtevami strinjal. Pot je bila zame dolga in naporna, a sem zdržal, tako da sem se skušal zamotiti z lepoto pokrajine.

Cerkev je bila polna ljudi. Ko me je mati nosila skozi množico, mi je neka starka ponudila košček sladkarije. Vzel sem ga in ga dal v žep. Ko sem bil na vrsti, da bi sprejel obhajilo, je ta starka zavpila: »Oče, ne dajte mu obhajila! Pravkar je pojedel košček sladkarije!« Pojasnil sem, da je ta košček v mojem žepu, vendar je duhovnik zavpil: »Ti predrzna spaka! Ali moraš tudi lagati? Naj gre iz cerkve!« Naslednjega dne je imel drugi duhovnik obhajilni obred in me opral s »čudežno« vodo, toda čudeža ni bilo. Moja bolezen je ostala.

Umski dosežki

Kljub precejšnji telesni prizadetosti sem si v najstniških letih prizadeval za mnogimi šolskimi in umskimi cilji. Leta 1956 sem se pridružil Komsomolu (Zveza mladih komunistov) in sčasoma mlajše poučeval o njegovi zgodovini. Bil sem član Komisije za dom in kulturo v invalidskem domu ter bil tam tudi radijski direktor in napovedovalec.

Poleg tega sem bil knjižničar potujoče knjižnice posnetih knjig za slepe, izbrali pa so me tudi za člana Razsodniške komisije za boj proti zlorabi alkohola. Sodeloval sem še v amaterskem umetniškem klubu, pel in igral na več glasbil.

V invalidskem domu

Leta 1957, ko mi je bilo 21 let, sem bil zaradi telesne nemoči prisiljen oditi v invalidski dom. Toda odločen sem bil, da se ne vdam. Oktobra leta 1963 sem odšel na Protetični raziskovalni inštitut v Moskvo. Tam so navsezadnje na meni opravili 18 operacij, da bi mi ojačali noge.

Najprej so mi noge raztegovali. Potem so me po osmih dneh operirali. Za tem so mi dali noge v mavec, da so mi mirovale do naslednje operacije. Medicinska sestra je jokala, ko me je videla, kako trpim.

V naslednjih štirih mesecih sem se učil hoditi z berglami. Ko se postavim nanje, se lahko dvignem, tako da sem visok skoraj 110 centimetrov. Težak sem nekaj več kot 25 kilogramov. Ko sem obvladal hojo z berglami, sem se leta 1964 vrnil v invalidski dom. Žal moje šibke kosti v nogah niso mogle zdržati teže telesa in kmalu sem se bil spet prisiljen gibati naokoli s plazenjem ali z invalidskim vozičkom. Še dandanes je invalidski voziček moje glavno sredstvo, s katerim se premikam.

Nikoli več nisem šel v cerkev. Trditev, da sem se rodil kot »nečisti«, me je še naprej vznemirjala. Očeta in mater sem imel zelo rad. Preprosto nisem mogel sprejeti, da so bili onadva in Bog krivi za moje stanje. Skušal sem ohranjati glavo pokonci. Želel sem delati dobro drugim in predvsem sebi dokazati, da sem tudi jaz to sposoben početi.

Neodvisno življenje

Leta 1970 sem se poročil z Lidio, ki je bila že od otroštva delno paralizirana. Kupila sva si hiško, v kateri sva potem živela 15 let. Takrat sva oba delala, da bi se preživela. Naučil sem se popravljati ure in druge drobne mehanske naprave.

Nekaj časa sem imel ob sebi šolanega psa, ki je zame opravil mnoga dragocena dela.  Pravzaprav sva s pasjim dreserjem izumila posebej oblikovano vprego. Imel sem dva psa, enemu je bilo ime Vulkan, drugemu pa Palma. Palma mi je bila mnogo let zvesta spremljevalka. V trgovini je namesto mene nabirala živila. Edino, česar ni marala, je bilo stati poleg mene v vrsti pred blagajno. Med zobmi mi je nosila denarnico in imela na svojem ovratniku malo priponko za nakupovalno torbo.

Leta 1973 je mati resno zbolela. Bil sem vedno doma, zato sva se z ženo odločila, da bo živela pri naju. Takrat so bili oče in pet bratov že pokojni, preostali trije bratje in sestre pa so živeli v drugih delih Rusije. Dokler je mati živela pri naju, sem zanjo skušal narediti, kar sem mogel. Navsezadnje je umrla, stara 85 let.

Leta 1978 sem se odločil, da si bom naredil prevozno sredstvo. Ukvarjal sem se z nekaj poskusnimi vozili in na koncu pristal na primernem. Krajevni Državni avtomobilski inšpektorat mi je dovolil opraviti vozniški izpit in vozilo registrirati. Poimenoval sem ga osa. Z ženo sva izdelala malo prikolico, ki je imela nosilnost do 300 kilogramov. Z njim sva se lahko vozila naokoli in prevažala s seboj reči. To motorizirano vozilo sva uporabljala vse do leta 1985.

Približno takrat sem oslepel na levo oko, vid na desnem očesu pa se mi je začel slabšati. Pri Lidii so se začele težave s srcem. Maja leta 1985 sva se bila zaradi najinih omejitev prisiljena preseliti v invalidski dom v mesto Dimitrovgrad.

Zakaj sem zdaj tako srečen

Poleti leta 1990 so naš invalidski dom obiskali Jehovove priče. To, kar so učili, mi je bilo zelo zanimivo. Pokazali so mi odlomek iz Janezovega evangelija o človeku, ki je bil slep od rojstva. Jezus je o njem rekel: »Grešil ni ne ta, ne roditelji njegovi.« (Janez 9:1–3) Pojasnili so mi, da smo greh in bolezen podedovali od našega prednika Adama. (Rimljanom 5:⁠12)

Največji vtis pa je name naredilo dejstvo, da bo Bog navsezadnje ozdravil vse, ki si bodo pridobili življenje pod kraljestveno vlado njegovega Sina, Jezusa Kristusa, ko bo na zemlji obnovljen raj. (Psalm 37:11, 29; Lukež 23:43, NW; Razodetje 21:3, 4) Po licih so mi pritekle solze radosti. Zašepetal sem: »Našel sem resnico, resnico, resnico!« Z Jehovovimi pričami sem preučeval Biblijo eno leto in 1991. s krstom v vodi simboliziral svojo posvetitev Bogu Jehovu.

V meni se je razvila močna želja po služenju Jehovu in oznanjevanju o njegovih čudovitih namenih, a so bile pred mano številne ovire. Prej se mi ni bilo treba kaj dosti gibati naokoli, zdaj pa sem moral ven, da  bi se z drugimi pogovarjal o svoji veri. Moje prvo oznanjevalsko področje je bil invalidski dom, kjer nas je živelo več kot 300. Da bi prišel v stik s kar največ ljudmi, sem prosil za delo v sobi za hišne zadeve.

Vsako jutro sem se usedel na svoje delovno mesto in skrbel za dodeljene naloge. Med delom sem si pridobil mnogo novih prijateljev, s katerimi sem imel in še imam zanimive biblijske razgovore. Precej jih sprejema knjige in revije, ki jim pomagajo razumeti Biblijo. Obiskovalci so se navadili na to, da jim berem iz Biblije in publikacij, ki temeljijo na njej. Ko je čas kosila, je v sobi, kjer z ženo živiva, pogosto tako veliko ljudi, da včasih ni več prostora za nikogar več.

Moji krščanski bratje in sestre iz občine Jehovovih prič mi v oznanjevalskem delu veliko pomagajo. Prinašajo mi biblijsko literaturo in z nama, z ženo in mano, preživljajo čas. Pomagajo mi tudi priti v kraljestveno dvorano na občinske shode. Neki Priča je kupil motor s prikolico nalašč zato, da bi me vozil naokoli. V mrzlih zimskih mesecih radi pridejo pome drugi, ki imajo avtomobile.

Zaradi take ljubeče skrbi sem bil lahko prisoten že na več ko desetih zborovanjih oziroma izobraževalnih seminarjih Jehovovih prič. Prvo zborovanje, ki sem ga obiskal, je bilo veliko mednarodno zborovanje v Moskvi julija leta 1993, kjer je bilo najvišje število prisotnih 23.743, iz več kot 30 držav. Da sem bil lahko navzoč na tem zboru, sem moral prepotovati kakih 1000 kilometrov. Od takrat sem bil na vsakem zborovanju Jehovovega ljudstva.

Uprava invalidskega doma me močno spoštuje, za kar sem jim zelo hvaležen. Moja soproga Lidia, s katero živiva v harmoniji že 30 let, me prav tako podpira in mi pomaga, čeprav nimava enakih verskih pogledov. Predvsem pa me podpira Jehova s svojo močno roko in me obdarja z veličastnimi blagoslovi. Pred nedavnim, 1. septembra 1997, sem bil imenovan za pionirja, kakor se imenujejo polnočasni strežniki Jehovovih prič.

Precejkrat v življenju bi se mi lahko srce ustavilo in bi umrl. Kako vesel sem zdaj, da do tega ni prišlo ter da sem spoznal in vzljubil Vir življenja, Boga Jehova! Še naprej mu želim služiti skupaj s svojimi duhovnimi brati in sestrami širom po svetu, kakor dolgo mi bo bílo srce.

[Slika na strani 20]

Z ženo Lidio

[Slika na strani 21]

Poučevanje učenca v našem invalidskem domu