Črna smrt – kuga srednjeveške Evrope

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ FRANCIJE

Pisalo se je leto 1347. Kuga je že opustošila Daljni vzhod, zdaj pa je stala pred vrati vzhodne Evrope.

MONGOLI so oblegali utrjeno genovsko trgovsko postajo Kafo na Krimu, danes poznano pod imenom Fedosija. Ker pa je njihove vrste zdesetkala skrivnostna bolezen, so napad ustavili. Toda predno so se umaknili, so zadali še zadnji smrtni udarec. Z ogromnimi katapulti so še topla trupla umrlih za kugo zalučali čez mestno obzidje. Ko se je čez nekaj časa peščica genovskih branilcev vkrcala na galeje in pobegnila iz mesta, v katerem je razsajala kuga, so bolezen prinesli še v vsa pristanišča, v katerih so se ustavili.

V nekaj mesecih je smrt kosila že po vsej Evropi. Hitro se je razširila v Severno Afriko, Italijo, Španijo, Anglijo, Francijo, Avstrijo, Madžarsko, Švico, Nemčijo ter skandinavske in baltiške dežele. V dobrih dveh letih je že več kot četrtina evropskega prebivalstva, kakih 25 milijonov življenj ugasnilo zaradi tako imenovane »najbolj krute demografske katastrofe, kar jih pozna človeštvo«, črne smrti. *

Vzrok katastrofe

Tragedija črne smrti ni bila le bolezen sama. K temu, da je bila katastrofa še hujša, je prispevalo več dejavnikov. Eden od njih je bila verska vnema. Zgled tega najdemo v nauku o vicah. »Ob koncu 13. stoletja so bile vice vsepovsod,« pravi francoski zgodovinar Jacques le Goff. Dante je na začetku 14. stoletja dokončal svoje vplivno delo Božanska komedija, v katerem je slikovito opisal pekel in vice. Zaradi vsega tega se je ustvarilo versko ozračje, v katerem so ljudje sprejemali kugo z izredno otopelostjo in vdanostjo v usodo. Nanjo so gledali kot na Božjo kazen. In kot bomo videli, je takšno pesimistično stališče pravzaprav še prispevalo k širjenju bolezni. »Nič drugega ne bi moglo ustvariti boljših tal za širjenje kuge,« piše Philip Ziegler v svoji knjigi The Black Death.

Nadaljnji problem pa so bile tudi ponavljajoče se slabe letine v Evropi. Zato je bilo naraščajoče prebivalstvo tega kontinenta podhranjeno in se tako ni moglo upirati bolezni.

Kuga se širi

Po besedah osebnega zdravnika papeža  Klemena VI., Guyja de Chauliaca, sta v Evropo vdrli dve vrsti kuge: pljučna in bubonska. Zdravnik je obe bolezni nazorno opisal z naslednjimi besedami: »Prva je trajala dva meseca, spremljala sta jo stalna vročina in pljuvanje krvi in ljudje so za njo umrli v treh dneh. Druga je trajala ostali čas, spremljali pa so jo stalna vročina ter tvori in turi na zunanjih delih telesa, še zlasti pod pazduho in na dimljah. Za njo pa so umrli v petih dneh.« Bolezen je napredovala, zdravniki pa je niso mogli ustaviti.

Mnogi ljudje so v paniki bežali in za sabo puščali tisoče okuženih. Med prvimi, ki so zbežali, so bili seveda bogati plemenitniki in intelektualci. Tudi nekateri duhovniki so pobegnili, vendar mnogi verski redi so se skrivali v svojih samostanih, v upanju, da se bodo ognili okužbi.

Sredi vse te zmede je papež leto 1350 razglasil za sveto leto. Vsi romarji, ki bi potovali v Rim, naj bi prejeli dovoljenje za neposreden vstop v raj, ne da bi jim bilo prej treba še skozi vice! Stotine tisočev je prisluhnilo temu klicu in širilo kugo povsod, koder so potovali.

Brezuspešna prizadevanja

Vsa prizadevanja, da bi nekako nadzirali črno smrt, so bila zaman, saj nihče ni zares vedel, kako se prenaša. Večina jih je ugotovila, da je nevaren že stik z obolelim, celo z njegovo obleko. Nekateri so se bali celo pogleda okuženega človeka! Prebivalci Firenc v Italiji pa so za kugo krivili svoje mačke in pse. Zato so jih pobijali in se ob tem niti najmanj niso zavedali, da so tako povzročili neovirano gibanje živali, ki je bila res vpletena v širjenje okužbe, namreč podgane.

Z naraščanjem smrtnih primerov so se nekateri po pomoč zatekli k Bogu. Moški in ženske so zdajali vse svoje imetje cerkvi v upanju, da jih bo Bog obvaroval pred boleznijo ali pa jih vsaj nagradil z nebeškim življenjem, če bi že umrli. S tem si je cerkev pridobila veliko bogastva. Priljubljena zdravila so bila tudi amuleti, ki naj bi prinašali srečo, Kristusove podobice in svetinjice. Drugi so se, da bi ozdraveli, obrnili k vraževerju, magiji in mazačem. Menili so, da pred boleznijo varujejo parfumi, kis in posebni napoji. Nadaljnji priljubljen način zdravljenja je bil tudi izpuščanje krvi. Priznana medicinska fakulteta s pariške univerze je kugo celo pripisala razporeditvi planetov! Vendar vse te napačne razlage in »zdravila« niso storila ničesar, da bi ustavila napredovanje ubijalske kuge.

Trajne posledice

Po petih letih se je zdelo, da je črna smrt končala svoj pohod. Toda do konca stoletja se je še vsaj štirikrat ponovila. Posledice črne smrti bi tako lahko primerjali s posledicami prve svetovne vojne. »Skoraj vsi sodobni zgodovinarji so si edini, da je ta endemična kuga pustila hude posledice tako na gospodarstvu kakor tudi na družbi po letu 1348,« piše v knjigi The Black Death in England iz leta 1996. Kuga je izbrisala velik del prebivalstva in minila so stoletja, predno so si nekatera področja spet opomogla. Zaradi zmanjšane delovne sile je delu seveda narasla vrednost. Nekoč premožni posestniki so propadli in fevdalni sistem, značilnost srednjega veka, se je zrušil.

Kuga je tako dala zalet političnim, verskim in družbenim spremembam. Pred kugo so  denimo v Angliji izobraženci večinoma govorili francosko. Ker pa je veliko francoskih učiteljev pomrlo, je v Britaniji nad francoščino prevladala angleščina. Do sprememb pa je prišlo tudi v verskih krogih. Po besedah francoske zgodovinarke Jacqueline Brossollet je, zaradi pomanjkanja kandidatov za duhovnike, »Cerkev vse prepogosto sprejemala nešolane in brezbrižne posameznike«. Brossolletova trdi, da je »bila dekadenca v [cerkvenih] središčih učenja in vere eden od vzrokov reformacije«.

Črna smrt je gotovo pustila svoj pečat tudi v umetnosti, saj je smrt postala njena pogosta tema. Znani mrtvaški ples, v katerem navadno nastopajo okostja in trupla, je postal priljubljena prispodoba moči smrti. Mnogi, ki so preživeli kugo, so zaradi negotove prihodnosti pozabili na vsakršno obvladovanje. Zato je morala padla zelo zelo nizko. In ker cerkev ni bila sposobna črne smrti preprečiti, »je srednjeveški človek menil, da ga je njegova Cerkev pustila na cedilu«. (The Black Death) Nekateri zgodovinarji tudi pravijo, da  so se iz družbenih sprememb, ki so nastale kot posledica črne smrti, porodili individualizem, podjetništvo ter večja družbena in ekonomska mobilnost – znanilci kapitalizma.

Prav tako je črna smrt navedla tudi vlade, da so ustanovile sisteme sanitarne kontrole. Ko je kuga ponehala, so se v Benetkah lotili čiščenja mestnih ulic. Tudi francoski kralj Ivan II., imenovan Dobri, je ukazal počistiti ulice, v boju proti grozeči epidemiji. To je storil potem, ko je izvedel, da je neki staroveški grški zdravnik Atene rešil pred kugo tako, da je počistil in pomil ulice. Tako so končno počistili mnoge srednjeveške ulice, ki so bile prej pravi odprti odtočni kanali.

Stvar preteklosti?

Šele leta 1894 je francoski bakteriolog Alexandre Yersin odkril bacil, ki je povzročil črno smrt. Bacil je po njem dobil ime Yersinia pestis. Štiri leta zatem je neki drug Francoz, Paul-Louis Simond, odkril, kakšno vlogo imajo pri prenašanju bolezni bolhe (glodalcev). Kmalu zatem so razvili cepivo, ki pa je imelo le majhen uspeh.

Ali je ta kuga le stvar preteklosti? Komajda. Pozimi leta 1910 je za kugo v Mandžuriji umrlo kakih 50.000 ljudi. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija vsako leto poroča o tisočih novih primerih in število obolelih še vedno raste. Odkrili so tudi nove oblike bolezni, ki so odporne na zdravljenje. Da, če se ne upošteva osnovnih higienskih predpisov, je kuga še vedno nevarna človeštvu. Zato knjiga Pourquoi la peste? Le rat, la puce et le bubon (Zakaj kuga? Podgana, bolha in oteklina bezgavk), ki sta jo izdala Jacqueline Brossollet in Henri Mollaret, sklene, da »kuga še zdaleč ni bolezen stare srednjeveške Evrope, temveč je [. . .] na žalost morda bolezen prihodnosti«.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 23]

Moški in ženske so cerkvi zdajali vse svoje imetje, v upanju, da jih bo Bog obvaroval pred boleznijo

[Okvir/slika na strani 24]

Sekta bičarjev

Nekateri so v kugi videli Božjo kazen, zato so z bičanjem samega sebe skušali zmanjšati Božjo jezo. Bičarski bratje, gibanje, ki naj bi štelo tja do 800.000 članov, je bilo najbolj razširjeno prav med črno smrtjo. Pravila sekte so prepovedovala pogovarjanje z ženskami, umivanje ali preoblačenje. Bičali so se javno dvakrat na dan.

»Bičanje je bilo eden od tistih nekaj načinov, s katerim se je prestrašeno prebivalstvo sproščalo,« piše v knjigi Medieval Heresy. Bičarji so bili znani tudi po tem, da so javno obtoževali cerkveno hierarhijo in spodkopavali cerkveni običaj dajanja odveze, ki je prinašal veliko dobička. Nič čudnega, da je leta 1349 papež sekto obsodil. Nazadnje pa je gibanje z ustavitvijo črne smrti tudi samo od sebe poniknilo.

[Slika]

Bičarji so hoteli pomiriti Boga

[Vir slike]

© Bibliothèque Royale de Belgique, Bruxelles

[Slika na strani 25]

Kuga v Marseillu v Franciji

[Vir slike]

© Cliché Bibliothèque Nationale de France, Paris

[Slika na strani 25]

Alexandre Yersin je odkril bacil, ki povzroča kugo

[Vir slike]

Culver Pictures