Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Laganje – ali je kdaj upravičeno?

Laganje – ali je kdaj upravičeno?

 Biblijsko gledišče

Laganje – ali je kdaj upravičeno?

»MALO NETOČNOSTI VČASIH PRIHRANI NA TONE RAZLAGE.«

TA KOMENTAR pokaže, kaj mnogi ljudje menijo o laganju. Njihovo načelo je, da laganje ni napačno, če nikomur ne škodi. Tako razglabljanje ima celo teoretično ime – situacijska etika – in pravi, da je edini zakon, ki ga moraš izvajati, tako imenovan zakon ljubezni. Z drugimi besedami, pojasnjuje avtorica Diane Komp, »če so tvoji nagibi in srce pravi, (potem) je dejstvo, da si lagal, . . . nepomembno«.

Tako gledišče je v današnjem svetu običajno. Družbo pretresajo škandali tudi zaradi laži, ki jih izrekajo pomembni politiki in drugi svetovni voditelji. To razpoloženje je vplivalo na mnoge ljudi, da so znižali svoja merila glede verodostojnosti izrečenega. Na nekaterih področjih je postalo laganje celo uradna politika. »Plačana sem, da lažem. Če lažem, zmagujem na trgovskih tekmovanjih in pri letnih revizijah dobivam dobre ocene. [. . .] To je očitno povsod bistvo šolanja prodaje na drobno,« se pritožuje neka prodajalka. Mnogi so prepričani, da male nedolžne laži pravzaprav ne škodujejo. Pa je to res? Ali lahko kristjani v kakih primerih morda upravičeno lažejo?

Vzvišeno biblijsko merilo

Biblija odločno obsoja vse vrste laganja. »[Bog,] pogubiš nje, ki govore laž,« objavlja psalmist. (Psalm 5:6; glej Razodetje 22:15.) V Pregovorih 6:16–19 Biblija našteje sedem reči, ki jih Jehova sovraži. Na tem seznamu sta še posebej vidna »jezik lažniv« in »kriva priča, ki raznaša laži«. Zakaj? Zato, ker Jehova sovraži škodo, ki jo povzroči laž. To je eden od razlogov, zakaj je Jezus rekel Satanu lažnik in ubijalec. Njegove laži so človeštvo pahnile v bedo in smrt. (1. Mojzesova 3:4, 5; Janez 8:44; Rimljanom 5:⁠12)

Kako zelo resno Jehova gleda na laganje, osvetljuje doživetje Ananija in Safire. Ta dva sta namerno lagala apostolom, ko sta se očitno skušala pokazati bolj radodarna, kakor sta v resnici bila. Njuno dejanje je bilo namerno in premišljeno. Apostol Peter je  tako objavil: »Nisi lagal ljudem, ampak Bogu.« Zaradi tega sta oba umrla po Božji roki. (Dejanja 5:1–10)

Leta kasneje je apostol Pavel opomnil kristjane: »Ne lažite drug drugemu.« (Kološanom 3:9) To opozorilo je še posebej pomembno za krščansko občino. Jezus je dejal, da bo načelna ljubezen prepoznavni znak njegovih pravih sledilcev. (Janez 13:34, 35) Taka nehinavska ljubezen lahko raste in uspeva le v okolju popolne poštenosti in zaupanja. Težko je nekoga ljubiti, če mu ne moremo zaupati, da nam bo vedno povedal resnico.

Vsakršno laganje je vredno graje, toda nekatere laži imajo večjo težo od drugih. Nekdo lahko na primer laže, ker mu je nerodno ali se boji. Drugi morda zlobno laže, z namenom, da bi komu škodoval ali ga ranil. Tak namerni lažnivec je zaradi svojega zlobnega vzgiba nevaren za druge in je, če se ne pokesa, izobčen iz občine. Ker pa vse laži ne nastanejo iz zlobe, je potrebna previdnost, da se posameznika ne bi po nepotrebnem obsojalo, temveč da bi se prepričali o vseh vpletenih dejstvih. Upoštevati bi morali vzgibe in olajševalne okoliščine. (Jakob 2:⁠13)

»Previdni kakor kače«

Seveda govoriti verodostojno ne pomeni, da smo dolžni vse informacije odkriti vsakomur, ki nas zanje vpraša. »Ne dajajte svetega psom in ne mečite biserov svojih pred svinje, da [. . .] se ne obrnejo ter vas raztrgajo,« je svaril Jezus v Matevževem evangeliju 7:6. Na primer, posamezniki s hudobnimi nameni morda nimajo pravice vedeti določenih reči. Kristjani razumejo, da živijo v sovražnem svetu. Zato je Jezus svetoval svojim učencem, naj bodo »previdni kakor kače«, a naj ostanejo »preprosti kakor golobje«. (Matevž 10:16; Janez 15:19) Jezus ni vedno povedal celotne resnice, še posebej, kadar bi z razkrivanjem vseh dejstev lahko drugi po nepotrebnem škodovali njemu ali njegovim učencem. Še vedno pa tudi v takih okoliščinah ni lagal. Raje je izbral bodisi to, da ni rekel ničesar, ali pa je obrnil pogovor v drugo smer. (Matevž 15:1–6; 21:23–27; Janez 7:3–10)

Zvesti možje in žene, ki so omenjeni v Bibliji, na primer Abraham, Izak, Rahab in David, so bili prav tako modri in previdni, ko so imeli opravka z možnimi sovražniki. (1. Mojzesova 20:11–13; 26:9; Jozue 2:1–6; 1. Samuelova 21:10–14) Biblija take moške in ženske uvršča med zveste častilce, ki so z življenjem izkazovali ubogljivost. Zaradi tega so vredni posnemanja. (Rimljanom 15:4; Hebrejcem 11:8–10, 20, 31–39)

Morda je kdaj laganje navidez preprosta rešitev. Toda današnji kristjani storijo dobro, če posnemajo Jezusovo pot in se pri spoprijemanju z določenimi težavnimi okoliščinami ravnajo po biblijsko šolani vesti. (Hebrejcem 5:⁠14)

Biblija nas spodbuja, naj govorimo verodostojno in pošteno. Laganje je napačno in morali bi se ravnati po biblijskem nasvetu: »Govorite resnico vsak z bližnjim svojim.« (Efežanom 4:25) S tem bomo ohranjali čisto vest, pospeševali mir in ljubezen v občini ter še naprej častili ‚Boga resnice‘. (Psalm 31:5; Hebrejcem 13:⁠18)

[Slika na strani 20]

Ananija in Safira sta zaradi laganja morala umreti