Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kvecal – blesteča ptica

Kvecal – blesteča ptica

 Kvecal – blesteča ptica

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ KOSTARIKE

KOSTARIKA zavzema manj kot 0,03 odstotka zemljine površine, vseeno pa je naravno okolje za 875 registriranih vrst ptic. Kot piše v nekem viru, je to več od števila vrst ptic v Kanadi in Združenih državah skupaj. Zato ne preseneča, da je postala glavni cilj potovanja navdušenih opazovalcev ptic. Odpravimo se skupaj pogledat eno od teh ptic, blestečega kvecala.

Na začetku 16. stoletja je v Mehiko prispel španski zavojevalec Hernán Cortés. Tam so mu Azteki podarili naglavje iz kvecalovega perja. Le azteška kraljeva družina je imela to prednost, da je nosila tako zelo čislan okras. Žadasto zeleno kvecalovo perje je bilo morda bolj dragoceno kakor zlato.

Danes ta izredno lepa ptica živi v naravnem okolju na širnem področju od Mehike do Paname. Najdemo jo lahko v oblačnih gozdovih na 1200 do 3000 metrih nadmorske višine. Oblaki v teh gozdovih nastanejo zaradi tega, ker se topel zrak, ki se dviga, hitro  ohladi. Tako vse leto rastejo bujna vegetacija v zelenih barvnih tonih in masivna drevesa, ki se v meglo dvigajo tudi 30 metrov in več.

Kakih 200 kilometrov severno od San Joséja je gozdni rezervat Santa Elena – dober kraj za opazovanje kvecala v njegovem naravnem okolju. Ob pomoči vodnika začnemo iskati blestečega kvecala. Zaradi žadaste barve je ptico težko videti, ko se pomeša med gozdno listje. Naš vodnik začne posnemati njegovo nežno, bogato oglašanje. Podobno je cviljenju psička. Neka ženska v naši skupini, ko sliši kvecalov odgovor, pravzaprav misli, da se je v gozdu izgubil pes!

Kmalu se kakih 15 metrov više samec plaho pokaže na veji, da bi raziskal okolico. Njegove bleščeče barve so skozi daljnogled videti še bolj razkošne, kakor smo si zamišljali. Prsni del je temno škrlatno rdeč, v nasprotju z žadastim perjem. K izrednemu sijaju prispeva še belo repno perje, ki zbode v oči z dvema mavričnima zelenima peresoma. Tako imenovana vlečka je dolga kakih 60 centimetrov. Pogled na kvecala, ki sedi visoko na veji, medtem ko njegova dolga vlečka nežno plapola v vetriču, je spokojno lep.

Videti kvecala je enkratno doživetje. Pravzaprav je naš vodnik omenil, da je pogosto treba priti v gozd večkrat, da bi ga videli. Najbolje ga je opazovati v obdobju gnezdenja, kar pa traja od marca do junija. V tem obdobju lahko imajo kvecali dva zaroda s po dvemi jajci.

Ko se vračamo v urad rezervata, slišimo še enega kvecala. Elegantno jadra, za seboj vleče zeleno vlečko, potem pa pristane na veji, ki ni oddaljena več kot 5 metrov od tam, kjer sedimo! Vodnik nam pove, da je iz gnezda izginilo pišče. Oče leti od drevesa do drevesa, da bi poiskal svoj zarod. Zvemo, da se do konca razvije le kakih 25 odstotkov jajc. Druge pokončajo plenilci, kot so veverice, smaragdni arasari, rjave šoje, podlasice in tajre. Drugi izziv kvecalovemu preživetju je gnezditveni prostor, namreč detlovim podobne dupline, ki jih kvecali naredijo od 3 do 20 metrov nad tlemi v starih razpadajočih drevesnih deblih. Ob močnih nalivih lahko dupline poplavi ali pa se sesedejo.

Zvemo tudi, da je najljubša kvecalova hrana divji avokado. Kvecal se usede na drevo in gleda avokado, ki visi z veje na sosednjem drevesu. Nato pa sunkovito zamahne s krili, se nameri k svoji tarči, s kljunom zagrabi sadež in se vrne na vejo. Pogoltne cel sadež in po kakih 20 do 30 minutah izbljuva veliko avokadovo seme.

Kvecali iščejo divje avokade in se pri tem selijo k različnim pobočjem Continental Divida. Od julija do septembra na primer živijo na tihooceanskih pobočjih. Nato pa se oktobra preselijo na karibsko stran, da bi se nahranili z na novo dozorelimi avokadi.

Kakih 30 metrov nad tlemi prečkamo gozd po visečem mostu in kvecal se skoraj zaleti v nas! Videti je, da si je ta ptica iskala svoj obed, mi pa smo ji prekrižali pot. Samica sedi tik nad nami in nas karajoče gleda, ker smo jo zmotili.

Povejo nam tudi, da imajo kvecali radi robidnice, ki rastejo na bodičastih grmih. Ko planejo k tlom, da bi zgrabili sadež, se njihova vlečka včasih zaplete med trnje in jo zgubijo. Sčasoma pa njihovo repno perje ponovno zraste.

Tako lahko te ptice upravičeno nosijo svoje ime. »Kvecal« izhaja iz azteške besede »quetzalli«, ki pomeni »dragocen« ali »čudovit«. Žal pa je ravno zaradi lepote ogroženo kvecalovo preživetje. Pravzaprav je ta ptica na seznamu ogroženih vrst. Lovijo jo zaradi perja, ki ga prodajajo kot spominek. Nekatere ptice lovijo žive, da jih prodajo kot hišne ljubljenčke. Toda naš vodnik pravi, da ima zdaj kvecal nekaj pravne zaščite pred takim plenjenjem.

Druga nevarnost, ki preti kvecalovemu preživetju, pa je krčenje gozdov, s čimer se zmanjšuje naravno okolje. Da bi zaščitili to blestečo ptico in druge divje živali, je v Kostariki zavarovanih kakih 27 odstotkov področja.

Naše potovanje, da bi si ogledali kvecala, je bilo resnično nagrajujoče. Resda v Britanskem muzeju v Londonu lahko vidite naglavje iz kvecalovega perja, ki ga je dobil Hernán Cortés, toda kvecalovo perje je mnogo bolj zanimivo, ko se ga vidi na živi ptici, v divjini! Vsaj za zdaj divji kvecali še naprej uživajo v svobodi in živijo relativno varno v srednjeameriških oblačnih gozdovih.