Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Zbor v »popku sveta«

Zbor v »popku sveta«

Zbor v »popku sveta«

Ali ste že kdaj slišali besede »te pito o te henua«? V rapanujščini, izvirnem jeziku, ki ga govorijo na Velikonočnem otoku, to pomeni »popek sveta«. Zaradi česa je bil zbor tukaj tako poseben?

ODDALJEN, skrivnosten, eksotičen. To je nekaj besed, s katerimi bi lahko opisali Velikonočni otok oziroma Rapa Nui, kot ga imenujejo njegovi prebivalci. Res je oddaljen kraj, saj leži daleč v južnem Tihem oceanu, 3790 kilometrov stran od Santiaga v Čilu. Devetega septembra 1888 je prišel pod čilsko upravo.

Ta trikotasti otok, ki meri 166 kvadratnih kilometrov, je v bistvu sestavljen iz treh ugaslih ognjenikov. Pravzaprav ga tako kot veliko tihooceanskih otokov oblikujejo le vrhovi ogromnih podvodnih gora. Celoten otok so razglasili za naravni spomenik. Nedvomno je najbolj znan po svojih skrivnostnih kamnitih kipih, imenovanih moaiji. *

Velikonočni otok poleg privlačne pokrajine in zgodovinskih krajev ponuja tudi raznovrstne eksotične poslastice. Z otoka prihaja sadje, kot so ananas, avokado, papaja in devet različnih sort banan. V morju pa so na voljo številne vrste rib in drugih morskih sadežev.

Na Velikonočnem otoku je podnebje blago, redno dežuje in se prikazujejo mavrice, tako lahko obiskovalci vdihavajo čist zrak in uživajo v slikovitih razgledih. Trenutno na otoku živi okoli 3800 ljudi. Današnji prebivalci so mešanci prvih naseljencev in Evropejcev, Čilencev in drugih narodov. Otok obiskuje stotine turistov iz Evrope in Azije, tako da je turizem postal pomemben del gospodarstva.

Prva semena Kraljestva

V 1982 Yearbook of Jehovah’s Witnesses piše: »Na Velikonočnem otoku smo imeli nekaj časa samo eno oznanjevalko. Duhovno so jo krepila pisma neke misijonarke iz podružnice [v Čilu], s katero sta si redno dopisovali. Čeprav se je kasneje vrnila na celino, imamo na otoku naročnike Stražnega stolpa. Na naše veliko presenečenje nas je aprila 1980 z otoka po telefonu poklical zainteresiran človek, ki ga je zanimalo, kdaj naj bi se obhajalo spominsko slovesnost. Kasneje istega leta se je tja preselil zakonski par iz Valparaisa in zainteresirane ljudi poučeval o Bibliji. Aprila 1981 so na tem otoku prvič praznovali spominsko slovesnost, navzočih pa je bilo trinajst. Kako veseli smo, da ‚dobra novica‘ prodira tudi na to odmaknjeno področje!«

Podružnica je pozneje, 30. januarja 1991, na otok poslala posebna pionirja, zakonca Daria in Winny Fernandez. Brat Fernandez se spominja: »Po peturnem potovanju z letalom smo pristali na najbolj oddaljenem kraju na zemlji, prišli smo v kulturo, ki je zavita v skrivnost.« Nemudoma se je organiziralo shode in oznanjevanje, pri čemer sta sodelovela tudi tamkajšnji brat in sestra, ki se je ravno takrat z otrokoma preselila na otok. Kljub pritisku družine, verski vnemi in nekaterim življenjskim slogom, ki so običajni v polinezijski kulturi, so opazili, kako Jehova blagoslavlja njihova prizadevanja. Brat in sestra Fernandez sicer nista več posebna pionirja, toda ostala sta na otoku in vzgajata svojega tam rojenega sina. Danes na otoku živi 32 radostnih kraljestvenih oznanjevalcev. Med njimi so domačini, kakor tudi priseljenci ali pa tisti, ki so se preselili, da bi služili tam, kjer je večja potreba po kraljestvenih oznanjevalcih.

Priprave na okrajni zbor

Glede na to, da je otok zelo daleč od celine, prejme otoška občina trikrat na leto videokasete z dneva posebnega zbora, okrajnega zbora in območnega zborovanja. Toda proti koncu leta 2000 je podružnični odbor v Čilu začel razmišljati o tem, da bi tak zbor prvič imeli tudi na otoku. Navsezadnje so se odločili, da bo okrajni zbor potekal novembra 2001, na ta posebni dogodek pa so povabili določeno število bratov in sester iz različnih delov Čila. Zbor naj bi zaradi letalskega voznega reda potekal v nedeljo in ponedeljek.

Triintrideset povabljenih delegatov je spreletelo vznemirjenje ob pomisli, da bodo potovali na otok in se udeležili prvega okrajnega zbora na tem odmaknjenem področju. Po dolgem letu čez Tihi ocean so občutili olajšanje, ko so jih na letališču s prisrčno dobrodošlico pričakali tamkajšnji bratje. Ti so delegate pozdravili z značilnim otoškim darilom, čudovitimi cvetličnimi venci (ogrlicami iz cvetov). Najprej so jih odpeljali na prenočišča in nato so se po kratkem ogledu otoških zanimivosti vsi tisti, ki naj bi sodelovali na zboru, zbrali v kraljestveni dvorani.

Nepričakovana javna objava

Nekateri delegati so bili med potjo na zbor presenečeni, ko so po radiu slišali, kako je tamkajšnji duhovnik govoril o njihovem obisku. Omenil je turiste s celine, ki naj bi obiskovali domove, da bi se pogovarjali o prihajajočem koncu sveta. Čeprav je svaril župljane, naj jim ne prisluhnejo, pa je pravzaprav javno objavil, da je na otoku navzoča velika skupina Jehovovih prič. To je pri otočanih vzbudilo pričakovanje. V naslednjih dneh so se delegati z njimi taktno pogovarjali o spodbudni dobri novici.

Zbor se prične

V nedeljo dopoldne so otoški bratje in sestre pri vhodu v kraljestveno dvorano pričakali in pozdravili delegate, ko so ti prihajali na zbor. »Iorana Koe! Iorana Koe!« »Dobrodošli!« Nekatere sestre so bile oblečene v tradicionalna oblačila in so si v pravem polinezijskem stilu s čudovitim cvetjem okrasile lase.

Po prijetni uvodni glasbi se je v pesmi »Bodimo stanovitni!« združilo sto glasov, kot še nikoli prej na tem otoku. Otoški bratje in sestre so bili ganjeni do solz, ko jih je predsedujoči prisrčno pozdravil v njihovem domačem jeziku, rapanujščini. Med opoldanskim odmorom so trije novi Pričevalci s krstom v vodi simbolizirali svojo posvetitev Bogu. Po koncu prvega zborovalnega dne so se vsi čutili bliže Jehovu in celotni bratovščini. (1. Petrov 5:9)

Dopoldansko oznanjevanje

Program drugega dne okrajnega zbora se je zaradi posebnih razmer na otoku pričel po kosilu. Zato so delegati izkoristili te okoliščine in dopoldan preživeli v terenski službi. Kaj jih je čakalo?

Starejša gospa z osmimi otroki je Pričam povedala, da se z njimi ne more pogovarjati, ker je katoličanka. Potem ko so ji povedali, da se želijo z njo pogovarjati o težavah, s katerimi se vsi spoprijemajo, kot so zloraba drog in družinski problemi, jim je prisluhnila.

Neka starejša domačinka je par, ki ji je pričeval, neprijazno zavrnila. Povedala jima je, naj gresta na celino in tam govorita z ljudmi, ki so do drugih tako kruti. Par ji je povedal, da se »evangelij kraljestva« pričuje vsem in da sta na otok prišla zato, da bi se udeležila zbora, ki bo vsem pomagal še bolj ljubiti Boga. (Matevž 24:14) Vprašala sta jo, ali bi ji bilo všeč dolgo živeti v rajskih razmerah, podobnih tistim na otoku, toda brez bolezni in smrti. Ko sta z njo razpravljala o tem, kako dolgo že na otoku obstajajo ognjeniški kraterji, se je zamislila nad kratkostjo življenja in vprašala: »Zakaj živimo samo tako kratek čas?« Presenetile so jo besede iz Psalma 90:10.

V tistem trenutku sta Pričevalca nenadoma zaslišala vpitje iz sosednjega stanovanja. Nista razumela, kaj so sosedje vpili. Ženska jima je povedala, da so govorili žaljivo in da so jasno povedali, da ne želijo obiska Prič. Toda ta ženska je bila nua oziroma najstarejša hči v družini. Njen oče je umrl, zato je bila ona dolžna odločati, kaj je za družino najboljše. Pred sorodniki je v maternem jeziku branila Pričevalca in prijazno sprejela literaturo, ki sta ji jo ponudila. Še isti teden se je peljala mimo Prič in svojemu bratu naročila, naj ustavi avtomobil. Kljub njegovi očitni nejevolji se je poslovila od Pričevalcev in jima zaželela uspeh pri oznanjevanju.

Na začetku se je sicer zdelo, da nekateri prebivalci otoka zavračajo sporočilo, ki ga oznanjujejo Priče s celine, toda obiskovalcem je kasneje postalo jasno, da so otočani v resnici prijazni in prijateljski. Večina je dobri novici z veseljem prisluhnila. Od 20 Prič, ki so se krstili na otoku, je pravzaprav 6 domačinov. Eden od njih je biblijsko resnico spoznal tako, da je iz sosednje sobe prisluškoval biblijskemu pouku, ki so ga vodili z njegovo ženo. Sedaj sta z ženo krščeni Priči, on pa v občini služi kot strežni služabnik.

Nadaljevanje duhovnega programa

Po kosilu se je pričel program drugega zborovalnega dne. Ponovno se je skupaj s številnimi zainteresiranimi ljudmi zbralo 32 otoških bratov in sester ter 33 delegatov. Skoraj sto jih je spremljalo program in prisluhnilo javnemu predavanju »Kako z ljubeznijo in vero premagati svet«. Pravzaprav so vsi navzoči videli živ dokaz ljubezni, ki je med Jehovovim ljudstvom, celo med tistimi iz različnih družbenih okolij. (Janez 13:35)

V času okrajnega zbora sta imela okrajni in območni nadzornik poseben sestanek s pionirji. Trem rednim pionirjem z otoka so se pridružili delegati, ki služijo kot redni ali posebni pionirji. Vsi so bili zelo spodbujeni.

Naslednjega dne so nekateri domači bratje, ki delajo kot vodniki, delegatom razkazali otok. Obiskali so kamnolom, v katerem so klesali moaije, poleg tega so si ogledali ognjenike, kjer so nekdaj prirejali starodavna tekmovanja, in seveda čudovito zlato peščeno obalo Anakena, na katero so se izkrcali prvi naseljenci. *

Zadnja priložnost, da so bili lahko delegati skupaj z otoškimi brati in sestrami, je bila na občinskem preučevanju knjige. Po shodu so krajevni Pričevalci presenetili svoje goste s tradicionalnim obrokom. Kasneje so jim v značilnih oblačilih predstavili narodni ples. Delegati, pa tudi otoški bratje in sestre, so bili prepričani, da so bila vsa prizadevanja za pripravo zbora še kako vredna truda.

Vsi delegati so se močno navezali na svoje brate in sestre, ki živijo tako daleč stran in s katerimi so preživeli živahen teden. Prav težko jim je bilo zapustiti otok. Zmeraj bodo cenili nove prijatelje, ki so si jih pridobili, pa tudi duhovno spodbudo, ki so je bili deležni. Na letališču so domači bratje in sestre delegatom okrog vratu obesili ogrlice, ki so jih sami naredili iz morskih školjk.

Ob odhodu so delegati obljubili: »Iorana! Iau he hoki mai e Rapa Nui ee.« To pa pomeni: »Nasvidenje! Vrnil se bom k tebi, Rapa Nui.« Da, komaj čakajo, da ponovno obiščejo svoje nove prijatelje in člane duhovne družine na tem eksotičnem, oddaljenem, skrivnostnem in prijaznem Velikonočnem otoku!

[Podčrtni opombi]

^ odst. 4 Glej Prebudite se!, 22. junij 2000, izdali Jehovove priče.

^ odst. 27 Na kraterju ognjenika Rano Raraku so našli veliko petroglifov. Tekmovanje med tistimi, ki so želeli vladati otoku, se je začelo na Rano Kanju. Spustiti so se morali po strmini, plavati do majhnega otoka, vzeti jajce neke tamkajšnje ptice, priplavati nazaj in se z nepoškodovanim jajcem spet povzpeti po strmini.

[Okvir na strani 24]

Oznanjevanje na Velikonočnem otoku

Približno dve leti pred tem nepozabnim zborom sta otok obiskala okrajni nadzornik in njegova žena ter tam doživela marsikaj prijetnega. Zamislite si na primer, kako presenečena sta bila, ko ju je sestra, ki ju je peljala na prenočišče, spomnila, da sta v južnem Čilu pred kakimi 16 leti, ko je bila še najstnica, z njo preučevala Biblijo. Kasneje je to seme obrodilo sadove na Rapa Nuiju.

Okrajni nadzornik in njegova žena sta med drugim doživela tudi nekaj zabavnega: Lastniku trgovine s spominki sta dala Biblijo New World Translation of the Holy Scriptures in biblijskoučni pripomoček Spoznanje, ki vodi v večno življenje, ki so ju izdali Jehovove priče. Ko sta ga ponovno obiskala, jima je rekel, da te Biblije ne more brati. Pustila sta mu namreč Biblijo v francoščini, ne španščini! Zagato so hitro rešili, ob pomoči tamkajšnjih Prič in seveda z Biblijo v maternem jeziku pa je ugotovil, da Biblije sploh ni tako težko razumeti.

[Zemljevid na strani 22]

(Lega besedila – glej publikacijo)

VELIKONOČNI OTOK

ČILE

[Sliki na strani 23]

Dva izmed teh, ki so se krstili na okrajnem zboru

[Slike na strani 25]

Strmina ognjenika Rano Raraku; vstavljena slika: na otoku raste divji sadež gvava