Tacijan – apologet ali heretik?

APOSTOL Pavel se je proti koncu svojega tretjega misijonarskega potovanja sestal s starešinami iz efeške občine. Rekel jim je: »Jaz vem, da pridejo po odhodu mojem med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi; in izmed vas samih vstanejo možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi potegnili učence za seboj.« (Dejanja 20:29, 30)

Skladno s Pavlovimi besedami je bilo drugo stoletje n. š. čas sprememb in napovedanega odpadništva. Na pohodu je bil gnosticizem, zelo razširjeno versko in filozofsko gibanje, ki je pokvarilo vero nekaterih vernikov. Gnostiki so verjeli, da so duhovne stvari dobro, vse telesne pa zlo. Ker so menili, da je vse meso zlo, so zavračali poroko in razmnoževanje s trditvijo, da izvirata od Satana. Nekateri med njimi so verjeli, da ni pomembno, kako človek ravna s svojim telesom, saj je dobro samo to, kar je v človeku duhovnega. Zaradi takšnih pogledov so živeli skrajnostno, bodisi asketsko bodisi tako, da so se vdajali užitkom. Gnostiki trdijo, da rešitev prihaja samo po mističnem gnosticizmu oziroma poznavanju samega sebe, zato ne dopuščajo prostora za resnico iz Božje Besede.

Kako so se na nevarnost gnosticizma odzivali tisti, ki so se izpovedovali za kristjane? Nekateri učeni so napačnim gnostičnim naukom ugovarjali, drugi pa so temu vplivu popustili. Irenej je na primer krenil v dosmrten boj proti krivoverskim naukom. Bil je učenec Polikarpa, moža, ki je bil živa vez z apostoli. Polikarp je priporočal močno privrženost naukom Jezusa Kristusa in apostolov. Irenejev prijatelj Florin pa je, čeprav je imel istega učitelja, sčasoma sprejel nauke Valentina, najvidnejšega voditelja gnostičnega gibanja. To so bili zares viharni časi!

Vpogled v takratno versko ozračje nam dajejo dela Tacijana, pomembnega pisca iz drugega stoletja. Kakšen človek je bil Tacijan? Kako se je pričel izpovedovati za kristjana? In kako se je Tacijanu godilo pod vplivom gnostične herezije? Njegovi zanimivi odgovori in zgled so lahko v dragocen pouk današnjim iskalcem resnice.

Srečanje z ‚nekimi barbarskimi spisi‘

Tacijan je bil po rodu iz Sirije. Zaradi obsežnih potovanj in mnogega branja je postal  poznavalec grško-rimske kulture svojih dni. V Rim je prišel kot potujoči govornik, tam pa je njegovo pozornost pritegnilo krščanstvo. Družiti se je pričel z Justinom Mučencem in morda je postal njegov učenec.

Tacijan v pripovedi o svoji spreobrnitvi h krščanstvu takratnega časa piše: »Iskal [sem], kako bi mogel odkriti, kaj je Resničnost.« Med razlago o tem, kaj je občutil, ko je prišel v stik s Svetim pismom, pravi: »Naletel [sem] na neke barbarske spise, ki so bili starejši v primeri z nauki Grkov in bolj božanski v primeri z njihovo zmoto. In zgodilo se je, da so me ti spisi prepričali; kajti njihovo izrazje je bilo preprosto, pisatelji so govorili neizumetničeno, [. . .] napovedovali prihodnost, oznanjali izredne nauke in poudarjali enovito Oblast nad vsem stvarstvom.«

Tacijan je svoje sodobnike brez omahovanja vabil, naj preiščejo krščanstvo njegovih dni in vidijo njegovo enostavnost in jasnost, ki sta v popolnem nasprotju s temo poganstva. Kaj se lahko naučimo iz njegovih del?

Kaj odkrivajo njegova dela?

Tacijanova dela odkrivajo, da je bil apologet, pisec, ki je spregovoril v bran svoje vere. Do poganske filozofije je bil neprizanesljiv in sovražen. V svojem delu Govor proti Grkom poudarja ničvrednost poganstva in razumnost nominalnega krščanstva. Ko izraža prezir do grškega pojmovanja, je njegov stil zelo oster. Glede filozofa Heraklita pravi: ‚Nespametnost tega človeka je pač dokazala smrt; zgrabila ga je vodenica, ker pa je preučeval medicino, kot tudi filozofijo, se je namazal s kravjim blatom, ki je ob sušitvi povzročilo krčenje kože vsega telesa, tako da je po kosih razpadel in zato umrl.‘

Tacijan je visoko vrednotil vero v enega Boga, Stvarnika vsega. (Hebrejcem 3:4) V Govoru proti Grkom govori o Bogu kot o »Duhu« in pravi: »[On] je edini brez počela in je edino Počelo vsega.« (Janez 4:24; 1. Timoteju 1:17) Zavračal je rabo podob pri čaščenju in pisal: »Kako naj za bogove  razglašam les in kamenje?« (1. Korinčanom 10:14) Veroval je, da je Beseda oziroma Logos pričel obstajati kot prvorojeno stvarjenje nebeškega Očeta in bil zatem uporabljen pri ustvarjanju snovnega vesolja. (Janez 1:1–3; Kološanom 1:13–17) Glede vstajenja ob določenem času pravi: »Verujemo, da bo po koncu vsega prišlo do vstajenja teles.« Glede tega pa, zakaj umremo, piše: »Nismo rojeni za umiranje; umiramo po svoji krivdi. Uničila nas je svoboda naše volje. Postali smo sužnji, mi, ki smo bili svobodni, in po grehu smo prodani.«

Tacijanovo pojasnilo o duši je begajoče. Pravi: »Duša po sebi ni nesmrtna, o Grki, temveč smrtna; vendar pa je možno, da ne umre. Umre namreč in razpade skupaj s telesom, če ne pozna resnice, kasneje, ob koncu sveta, pa vstane, in skupaj s telesom prejme kazen: smrt v nesmrtnosti.« Ni jasno, kaj točno je Tacijan mislil s temi besedami. Ali je mogoče, da je, medtem ko je vztrajal pri določenih biblijskih naukih, skušal tudi ugajati svojim sodobnikom in je zato svetopisemsko resnico omadeževal s pogansko filozofijo?

Drugo pomembno Tacijanovo delo je Diatessaron oziroma Evangelijske harmonije. Tacijan je bil prvi, ki je dal občinam v Siriji evangelije v njihovem jeziku. To delo je bilo zelo cenjeno, saj je štiri evangelije združil v eno samo pripoved. Uporabljala ga je sirska Cerkev.

Kristjan ali heretik?

Natančno preiskovanje Tacijanovih del odkriva, da je dobro poznal Sveto pismo in ga zelo spoštoval. O tem, kako je Sveto pismo vplivalo nanj, piše: »Po bogastvu ne stremim, čast vojskovodje zavračam, nečistost sovražim, nenasitnost me ne žene na morje, [. . .] prost sem blaznega častihlepja [. . .]. Sonce je [. . .] isto za vse, in ista smrt grozi vsem, najsi živijo v razkošju ali pomanjkanju.« Svari tudi: »Umri svetu, da se odpoveš norosti, ki je v njem; živi za Boga, da ga boš spoznal in tako odpravil [staro osebnost].« (Matevž 5:45; 1. Korinčanom 6:18; 1. Timoteju 6:10)

Razmislimo pa na primer o Tacijanovem delu z naslovom O dovršitvi/popolnosti v skladu z Odrešenikom. V njem zakonsko zvezo pripisuje Hudiču. Močno jo obsodi s trditvijo, da skušajo posamezniki s poroko svoje meso privezati na minljiv svet.

Videti je, da je Tacijan okoli leta 166 n. š., po smrti Justina Mučenca, bodisi ustanovil ali se povezal z asketsko sekto, imenovano Enkratizem. Njeni pripadniki so poudarjali strogo samoobvladanje in gospostvo nad svojim telesom. Živeli so asketsko, k čemur je spadalo to, da so se zdrževali vina, poroke in gmotnega imetja.

Kaj se od njega lahko naučimo

Zakaj se je Tacijan tako oddaljil od Svetega pisma? Ali je postal »pozabljiv poslušalec« (SSP)? (Jakob 1:23–25) Ali mu ni uspelo zavrniti lažnih zgodb in je zato postal plen človeške filozofije? (Kološanom 2:8; 1. Timoteju 4:7) Ali je glede na to, s kako velikimi napakami je soglašal, mogoče, da je bil začasno duševno nepriseben?

Kakor koli že je bilo, nam Tacijanova dela in ravnanje dajejo bežen vpogled v versko ozračje njegovih dni. Kažejo, kako kvaren je lahko vpliv svetne filozofije. Zato si vzemimo k srcu svarilo apostola Pavla, naj se ogibamo »posvetnega govoričenja in nasprotij znanosti [‚spoznanja‘, SSP], ki se po krivem tako imenuje«. (1. Timoteju 6:20)