KAJ, če je videti, da je vaša družina ujeta v krog nenehnih prepirov? Spori morda postajajo vse pogostejši in hujši. Morda niti ne veste, kako je prišlo do nesoglasij. Toda vseeno se imate radi in ne želite prizadeti drug drugega.

Pomembno si je zapomniti, da različna mnenja v družini še ne pomenijo, da ta razpada. To, ali bo v vašem domu vladalo mirno ali sovražno ozračje, ni odvisno od nesoglasij, ampak od tega, kako nesoglasja rešujete. Razmislite o nekaterih praktičnih korakih, ki vam lahko pomagajo, da se v družini ne boste več prepirali.

Za prepir sta potrebna vsaj dva. Toda ko eden neha govoriti in začne poslušati, se lahko burno prerekanje začenja umirjati. Zato se takrat, ko ste izzvani, uprite želji, da bi se maščevali. Obvladujte se ter ohranite samospoštovanje in dostojanstvo. Ne pozabite, da je mir v družini pomembnejši od zmage v prepiru.

»Ko zmanjka drv, ogenj ugasne, in ko ni obrekovalca, se prepir pomiri.« (Pregovori 26:20)

Če sogovornika dejavno poslušamo, ne da bi ga prekinjali ali hitro sodili, in se ob tem skušamo vživeti v njegova čustva, lahko veliko pripomoremo k temu, da pomirimo jezo in obnovimo mir. Drugim ne pripisujmo slabih motivov, ampak bodimo pozorni na njihove občutke. Ne prisojajmo zlobi tega, za kar je morda kriva nepopolnost. Več verjetnosti je, da se za besedami, ki ranijo, skriva nepremišljenost oziroma ranjeno srce kakor pa zloba ali želja po maščevanju.

»Oblecite [si] najglobljo sočutnost, prijaznost, ponižnost, blagost in potrpežljivost.« (Kološanom 3:12)

Če čutite, da svojih čustev ne morete več obdržati pod nadzorom, bi bilo morda modro, da se prijazno opravičite in za kratek čas odidete ter se pomirite. Morda lahko odidete v sosednjo sobo ali pa greste na sprehod, dokler ne pridete k sebi. Pri tem ne gre za izmikanje – oziroma da ne želite sodelovati – niti ne pomeni, da ste se zavili v molk in se nočete pogovarjati. Ta čas lahko dobro izkoristite za to, da molite k Bogu in ga prosite za potrpežljivost, preudarnost in razumevanje.

»Umakni [se], še preden prepir izbruhne.« (Pregovori 17:14)

Stvari ne boste izboljšali, če boste skušali najti odgovor, s katerim boste drugega prizadeli. Raje skušajte najti besede, s katerimi boste pomirili ranjena čustva svojega ljubljenega družinskega člana. Poleg tega mu ne govorite, kaj bi moral po vašem mnenju čutiti, ampak ga ponižno prosite, naj vam pojasni, zakaj se tako počuti. Zahvalite se mu za kakršne koli informacije, s katerimi vam je pomagal bolje razumeti svoj pogled.

»Nekateri govorijo nepremišljeno, kakor bi prebadali z mečem, jezik modrih pa je zdravilo.« (Pregovori 12:18)

Nepotrpežljivost enega družinskega člana zlahka izzove jezo drugega. Uprite se želji, da bi bili sarkastični, žaljivi ali pa da bi dvignili glas, ne glede na to, kako užaljenega se morda počutite. Ogibajte se bolečih obtožb, kot denimo »Ni ti mar zame« ali »Nikoli me ne poslušaš«. Svojemu zakoncu mirno povejte, kako njegovo vedenje vpliva na vas (»Prizadene me, ko . . .«). Za suvanje, klofute, brce oziroma katero koli drugo obliko nasilja preprosto ni opravičila. Enako velja za žaljivke, zaničljive opazke ali grožnje.

»Naj od vas izginejo vsakršna zlohotna zagrenjenost, jeza, srd, vpitje in žaljivo govorjenje z vso hudobnostjo vred.« (Efežanom 4:31)

Ne dovolite, da bi zaradi negativnih čustev izgubili izpred oči glavni cilj, in sicer, da se z drugim spravite. Zapomnite si: če se s kom prepirate, sta oba poraženca. Če pa se pobotata, sta oba zmagovalca. Prevzemite torej odgovornost za svoj del v sporu. Četudi ste prepričani, da niste naredili nič narobe, se še vedno lahko opravičite, ker ste izgubili živce, mu odgovorili na tak način ali pa da ste nehote prispevali k temu, da se je razburil. Mirni odnosi so pomembnejši od ponosa in zmage. Kadar pa se kdo opraviči vam, mu hitro odpustite.

»Ponižaj se in svojega bližnjega zasuj s prošnjami.« (Pregovori 6:3)

In ko se spor enkrat poleže, kaj lahko storite, da bi v družini gojili mir? O tem bo govoril naslednji članek.