»Slava zvezd«

ALI ste že kdaj z začudenjem strmeli v tisoče zvezd, ki so vidne v jasni noči? Ko ste gledali te migetajoče svetlobne pike, ste verjetno opazili, da so različno svetle in različnih barv. Tudi v Svetem pismu piše, da se »zvezda od zvezde razlikuje v slavi«. (1. Korinčanom 15:41)

Zakaj se zvezde razlikujejo v slavi oziroma so različno svetle? Zakaj so denimo nekatere videti bele, druge pa modre, rumene ali rdeče? In zakaj migetajo?

Zvezde imajo v svoji sredici velikanske jedrske peči, ki proizvedejo ogromno energije. Ta energija potuje v zunanje sloje zvezd, od tam pa – večinoma kot vidna svetloba in infrardeči žarki – seva v vesolje. Morda vas bo presenetil podatek, da so bolj vroče zvezde modre barve, hladnejše pa so rdeče. Zakaj so različnih barv?

Svetlobo lahko opišemo kot tok delcev, imenovanih fotoni, ki se obnašajo tudi kot valovi energije. Zvezde z višjo temperaturo oddajajo fotone z večjo energijo, ki imajo krajšo valovno dolžino – torej valovno dolžino modrega dela svetlobnega spektra. Po drugi strani pa hladnejše zvezde oddajajo fotone z manjšo energijo, ki so blizu rdečega dela spektra. Naša zvezda, Sonce, je nekje na sredini, saj večinoma oddaja svetlobo v razponu od zelenega do rumenega dela spektra. Zakaj pa ni potem zelenkaste barve? Ker oddaja svetlobo vseh vidnih valovnih dolžin. Zato je, če ga pogledamo iz vesolja, videti bele barve.

Soncu daje barvo Zemljina atmosfera

Sonce gledamo skozi filter atmosfere, zato je ob različnih urah dneva videti različne barve. Opoldne na primer je običajno svetlorumene barve. Ob sončnem vzhodu in zahodu, ko je nizko na obzorju, pa je ponavadi videti oranžno ali celo rdeče. Do te spremembe v barvi pride zaradi molekul različnih plinov, vodne pare in raznih mikroskopskih delcev v Zemljini atmosferi.

Atmosfera zaradi svoje sestave razprši modro in vijolično sončno svetlobo, zaradi česar se nebo v jasnem dnevu obarva čudovito modro. Direktna sončna svetloba sredi dneva je večinoma rumene barve, ker se iz sončnega vidnega spektra odstranita modra in vijolična barva. Ko pa je Sonce zelo nizko na obzorju, potuje njegova svetloba skozi atmosfero do nas pod ostrim kotom. Ker je zato pot sončne svetlobe skozi atmosfero daljša, atmosfera razprši še več svetlobe modrega pa tudi zelenega spektra. Zaradi tega je zahajajoče Sonce ponavadi videti kakor prekrasna rdeča oziroma škrlatna žoga.

Barvito nočno nebo

Na to, kaj vidimo na nočnem nebu, precej vpliva občutljivost naših oči. Naše oči zaznavajo svetlobo s pomočjo dveh vrst senzorjev:  čepnic in paličnic. Čepnice zaznavajo barve, toda v temi nehajo delovati. Paličnice pa za barve niso občutljive, vendar so izredno občutljive za svetlobo. Pravzaprav lahko v idealnih razmerah paličnice zaznajo že en sam foton svetlobe! Paličnice najboljše zaznavajo svetlobo krajše valovne dolžine modrega dela svetlobnega spektra. Kadar torej s prostim očesom gledamo slabo vidne zvezde, verjetno zaznamo samo tiste, ki so modre barve, ne pa tudi rdečih. K sreči pa pri opazovanju vesolja nismo omejeni zgolj na oči.

Na nočnem nebu slabo vidne zvezde, galaksije, komete in meglice lahko dosti bolje opazujemo z daljnogledi in teleskopi. Vendar naš pogled nekoliko zastira atmosfera. Ta problem je premostil Hubblov vesoljski teleskop (HST), ki kroži okoli Zemlje. To čudo tehnike lahko zazna objekte, ki so svetli zgolj eno milijardinko toliko kot s prostim očesom najslabše vidne zvezde! Hubblov teleskop torej omogoča zares veličastne poglede daleč v vesolje, med drugim na galaksije in oblake medzvezdnega prahu in plinov, imenovane meglice.

Vendar pa so novi teleskopi, ki so postavljeni na Zemlji, ravno tako dobri kakor HST oziroma ga v nekaterih pogledih celo prekašajo.  Ti teleskopi zaradi domiselnih tehnik, s katerimi popravljajo vplive atmosfere, denimo omogočajo astronomom, da vidijo v večji ločljivosti oziroma bolj podrobno, kakor lahko vidijo s HST-jem. Eden takšnih teleskopov je Keck 1 v observatoriju W. M. Keck na Havajih in je eden največjih optičnih teleskopov na svetu. S pomočjo tega teleskopa je astronom Peter Tuthill s sydneyjske univerze v Avstraliji odkril oblake prahu, ki jih bruhajo dvojni zvezdni sistemi v ozvezdju Strelca, kar je z našega zornega kota blizu središča naše galaksije Rimske ceste.

Globlje ko astronomi pokukajo v vesolje, več zvezd in galaksij najdejo. Koliko jih je tam zunaj? To lahko le ugibamo. Našemu stvarniku Bogu Jehovu pa ni treba ugibati. V Psalmu 147:4 zanj piše: »Prešteva zvezde, vse jih kliče po imenu.«

Prerok Izaija se je podobno izrazil. Pravzaprav je šel še korak dlje, ko je napisal, da je snovno vesolje naredil Bog s svojo brezmejno energijo, kar je presenetljivo znanstveno točno. »Povzdignite svoje oči kvišku in glejte,« je napisal. »Kdo je ustvaril vse te zvezde? On, ki jih vodi kakor vojsko po njihovem številu in jih vse kliče po imenu. Zaradi obilja njegove energije in zaradi njegove silne moči niti ena ne manjka.« (Izaija 40:26)

Kako je lahko Izaija, ki je živel pred okoli 2700 leti, vedel, da je vesolje ustvaril Bog s svojo brezmejno energijo? Tega gotovo ni mogel sam ugotoviti! Izaija je te besede napisal po Jehovovem navdihnjenju. (2. Timoteju 3:16) Tako kakor drugi biblijski pisci nam je odkril nekaj, česar ne more noben teleskop oziroma znanstveni priročnik. Povedal je, kdo je Tisti, ki je dal zvezdam lepoto in slavo.

[Okvir/slika na strani 16]

ZAKAJ ZVEZDE MIGETAJO?

Zvezde migetajo (oziroma je videti, kot da bi se jim rahlo spreminjala svetlost in položaj) zaradi motenj v Zemljini atmosferi. Naj ponazorimo: predstavljajte si drobcene lučke na dnu plavalnega bazena. Kaj se z njimi zgodi, ko voda vzvalovi? Zamigetajo, podobno kakor zvezde. Vendar pa večjih luči motnje ne bi toliko zmotile. S temi večjimi lučmi bi lahko primerjali planete, pa ne zato, ker so večji od zvezd, ampak zato, ker so dosti bližje Zemlji in so zato videti večji.

[Okvir/slika na strani 17]

BARVA SLIK: NARAVNA ALI PRIREJENA?

Verjetno ste že videli veličastne barvite slike galaksij, meglic in zvezd, ki jih je posnel Hubblov vesoljski teleskop (HST). Toda ali so te barve naravne? Pravzaprav so mešanica umetnosti in znanosti. Slike, ki jih posname HST, so v bistvu črno-bele, vendar so posnete z barvnimi filtri. Astronomi in strokovnjaki za obdelavo slik sestavijo končne slike s pomočjo moderne tehnike in računalniških programov. Občasno tako izdelajo slike z barvami, ki naj bi bile po njihovem mnenju čim bolj podobne naravnim barvam objektov v vesolju. * Spet drugič pa namerno izdelajo slike s prirejenimi barvami, ker želijo kakšno stvar poudariti (denimo za znanstvene analize).

[Podčrtna opomba]

[Slike]

Črno-bela

Rdeča

Zelena

Modra

Končna slika, zatem ko so združili vse tri barve.

[Vir slike]

J. Hester and P. Scowen (AZ State Univ.), NASA

[Slika na strani 16]

Zvezda V838 Monocerotis

[Slika na strani 16]

Galaksiji Arp 273, ki vplivata ena na drugo.

[Navedba vira slike na strani 15]

NASA, ESA, and the Hubble Heritage (STScI/AURA) -ESA/Hubble Collaboration

[Navedba virov slik na strani 16]

V838: NASA, ESA, and H. Bond (STScI); Arp 273: NASA, ESA, and the Hubble Heritage Team (STScI/AURA)