Zakaj sem se odrekla dobičkonosni karieri

Pripoveduje Martha Teresa Márquez

VEDNO sem rada pela. Kot otrok sem pela celo na radiu. V šolo sem hodila zelo malo časa. Kasneje pa sem imela učne ure petja pri dirigentu mehiškega simfoničnega orkestra v Ciudadu de Mexicu.

Leta 1969, ko sem bila stara 24 let, me je prijateljica, ki je bila plesalka, povabila na avdicijo v takrat prestižno restavracijo in bar La Rampa Azul. Zapela sem znano pesem Cucurrucucú Paloma, ki jo je napisal Mehičan Tomás Méndez, in poslušalcem je bila všeč. To je bil začetek moje poklicne kariere. Nastopala sem kot solistka pod imenom Romelia Romel.

Sodelovala sem s Tomásom Méndezom in z drugimi nadarjenimi pisci pesmi in pevci, tudi s Cucom Sánchezom in Juanom Gabrielom. Bilo je vznemirljivo videti, da se moje ime pojavlja na plakatih, v časopisih in revijah. Pela sem v nočnih klubih, na radiu in na turnejah po Mehiki in Belizeju. Sodelovala sem tudi s slavno komičarko Leonorildo Ochoa, ki je takrat v Mehiki vodila svojo, še sorazmerno novo televizijsko oddajo.

Sčasoma sem postala kar slavna in zaslužila veliko denarja. Tako sem si lahko privoščila dragulje, plašče iz kunjega krzna in terasno stanovanje. Videti je bilo, da imam vse, kar si človek lahko zaželi, toda nisem bila srečna. Občutila sem praznino. Čeprav sem bila vzgojena kot katoličanka, me je bilo sram iti v cerkev. Počutila sem se preveč umazano zaradi svojega nemoralnega življenja.

Kako sem vzljubila Jehova

Ko sem nekoč vadila za svojo prvo ploščo, sem svoje občutke zaupala prijateljici Loreni Wong, ki je bila pevka ranchera glasbe. Povedala sem ji, da bi rada postala nuna in pomagala revnim. »Nuna? Ti si nora!« je vzkliknila.

Nato me je vprašala: »Ali veš, kako je Bogu ime?«

»Gospod Jezus Kristus,« sem odgovorila.

»Ne, ime mu je Jehova,« je rekla. »Jezus je njegov sin.«

»Jehova?« sem vprašala. To ime mi je bilo povsem tuje. Lorena mi je dala Sveto pismo in obljubila, da bo k meni poslala svojega učitelja, ki je bil Jehovova priča. *

Vsakič, ko sem srečala Loreno, sem jo vprašala: »Kdaj mi boš poslala svojega učitelja?« Bila sem duhovno lačna.

Medtem sem začela sama brati Sveto pismo. Videla sem, da je Bogu res ime Jehova. (Psalm  83:18) Bila sem presenečena. Naletela sem tudi na deset zapovedi in bila osupla nad tisto, ki pravi »Ne prešuštvuj«. (2. Mojzesova 20:14) Takrat sem živela z nekim poročenim moškim, ki je bil oče mojega osemmesečnega fantka. To je bil moj drugi otrok. Imela sem namreč že enega majhnega sina, in to z drugim moškim, s katerim se prav tako nisem poročila.

Nekega dne, ko sem vadila pesem za novo oddajo, je nekdo potrkal na vrata mojega terasnega stanovanja. Bil je Lorenin učitelj, Mauricio Linares, s svojo ženo. Skupaj sta mi pokazala, kakšen je Božji namen za človeštvo, in mi pustila knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja *. Prebrala sem jo v eni sami noči, pa čeprav sem se mučila s težkimi besedami. Takrat sem vzljubila Jehova.

Začenjam spreminjati svoje življenje

Priče so mi pomagali preučevati Sveto pismo in se zboljšati v branju. Kmalu sem spoznala, da moram v svojem življenju narediti spremembe, če želim ugajati Jehovu. Začela sem odstranjevati verske podobe, svetinje in amulete za srečo, pa čeprav so bili vsi ti predmeti narejeni iz zlata.

Še posebej težko se mi je bilo odreči kajenju in prekomernemu pitju. Ko sem šla mimo trgovine z alkoholnimi pijačami, me je zažejalo. Morala sem pretrgati stike z vsemi svojimi prijatelji, saj so mi ponujali pijačo in me vabili v razkošne restavracije, kjer se hrana in pijača ponavadi strežeta v obilju. Vedela sem, da bi to neizogibno vodilo do zlorabe alkohola.

Prav tako mi je bilo težko nehati hoditi na zabave bogatih in slavnih. Ko sem bila povabljena na zabavo za rojstni dan zelo znanega kubanskega boksarja, sem molila: »Jehova, samo še tokrat. Potem pa ne bom nikoli več šla na takšno zabavo niti ne bom sodelovala pri čem, kar ti ne odobravaš.« In res je bilo to zadnjič.

Končala sem zvezo z očetom svojega drugega sina. To sem naredila, čeprav je bil zelo bogat in mi je obljubljal vse mogoče, samo da ga ne bi zapustila. Zelo težko mi je bilo to storiti, saj sem bila vanj zaljubljena, in on je to vedel. Ošabno mi je rekel: »Jaz sem tvoj Bog! Jaz sem tvoj Kristus!«

»Morda si res bil,« sem odvrnila, »toda zdaj je Jehova moj Bog.« Grozil mi je, da bo vzel najinega sina in da me bo pretepel.

Takrat so mi nekateri govorili, da je petje samo eden od poklicev – da sem torej lahko Priča in zraven še pojem. Toda drugi so me opomnili: »Okrog sebe ne boš imela nobene zaščitne ograje, ki bi te varovala pred kajenjem, popivanjem in nemoralnimi ponudbami oboževalcev.« Ugotovila sem, da so te besede res modre.

Ko sem bila priljubljena pevka, so nekateri od mene želeli kupiti določene usluge. Odločila sem se, da se takšnemu zapeljevanju ne bom več izpostavljala. Tako sem leta 1975 prekinila pogodbo za turnejo na Kitajskem in se čez šest mesecev krstila kot Jehovova priča.

Izzivi in radosti

Kako mi je uspelo preživljati sebe in svojo družino? Pravzaprav sem bila brez izobrazbe in znala sem samo peti. Moja starejša sestra  Irma in njeni trije otroci, pa tudi moja dva dečka, so bili finančno odvisni od mene. Primorani smo se bili preseliti iz dragega apartmaja v dve majhni sobi. Ta velika sprememba z razkošnega življenja na pomanjkanje je bila za nas pravi izziv. Sestra in otroci so mi to nekaj časa očitali in pritiskali name, da bi še naprej pela, toda bila sem odločena, da bom delala to, kar moram delati, da bi lahko služila Jehovu.

Začela sem prodajati svoje dragocenosti – dragulje, krznene plašče in avtomobil. Tako smo nekaj časa živeli od tega izkupička. Sčasoma pa je ta denar pošel. Poleg tega me je oče mojega drugega sina nadlegoval. Ker sem se tega hotela rešiti, smo se leta 1981 preselili v mesto na drugem koncu države, kjer nas ni mogel najti.

Tu so me Priče naučili, kako pripraviti tamale, krofe in drugo hrano, ki sem jo potem prodajala. Kasneje sem se zaposlila v tovarni in delala ponoči. Toda zaradi tega nisem bila tako redna na krščanskih shodih, prav tako pa je to slabo vplivalo tudi na moje služenje Bogu. Zato sem navsezadnje dala odpoved in začela doma pripravljati tamale. Te sem zložila v košare in jih prodajala na ulici. S tem se preživljam še danes, medtem ko večino svojega časa namenjam poučevanju drugih o Svetem pismu.

Odločitev, ki je nisem nikoli obžalovala

Ko me ljudje vprašajo, kako se počutim, ker sem zapustila obetajočo pevsko kariero, jim odvrnem, da tega, da poznam Jehova in njegove čudovite namene, ne bi zamenjala za nič na svetu. V veselje mi je bilo videti, kako sta moja sinova napredovala v svetopisemskem spoznanju, posvetila svoje življenje Jehovu in se nato poročila s sovernicama. Oba sinova skupaj s svojima ženama vzgajata otroke tako, da bi služili našemu Bogu Jehovu.

Pionirka (tako Jehovove priče imenujejo tiste, ki večino svojega časa namenjajo oznanjevanju) sem že skoraj 30 let. Z Božjo pomočjo sem lahko pomagala mnogim, tudi Irmi in njeni hčeri, da so spoznali svetopisemske resnice in posvetili svoje življenje Bogu. Zelo sem vesela, ko srečam tiste, s katerimi sem preučevala in so mi postali kakor otroci, ter vidim, kako še naprej živijo v resnici, mnogi od njih pa so tudi pionirji. (3. Janezovo 4) Danes pri svojih 64-ih preučujem Sveto pismo z 18 posamezniki.

Duhovna praznina, ki sem jo občutila kot mlada pevka, se mi je zapolnila in želja, da bi pomagala drugim, se mi je izpolnila tako, da ubogam Jezusovo zapoved, naj pridobivamo učence. (Matej 28:19, 20) Jehovu sem zelo hvaležna, da me je vsa ta leta podpiral in da to še vedno dela! Resnično sem okusila in spoznala, da je dober. (Psalm 34:8)

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 25]

S svojima sinovoma, njunima ženama in svojo starejšo sestro, s katero sva pionirki.

[Slika na strani 26]

Medtem ko večino svojega časa posvečam službi Bogu, se preživljam s tem, da pripravljam tamale in jih prodajam na ulici.