Ko je zajokala mala gorila

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ KAMERUNA

Gorilja samička Pitchou se je skotila v gozdu osrednje Afrike. Ko je bila stara približno eno leto, so lovci, da bi prišli do mesa, ubili njeno mamo in vse druge člane njene skupine. Ker je bila Pitchou še premajhna, da bi jo ubili in prodali njeno meso, so jo pustili pri življenju in jo prodali kot hišnega ljubljenčka. Medtem pa je Pitchou zbolela in nenehno jokala.

PITCHOU je le ena od več tisoč osirotelih primatov. K tem žalostnim razmeram prispeva kar nekaj dejavnikov. Eden od njih je nezakonito trgovanje z mesom divjih živali. Nekatere restavracije in posamezniki povprašujejo po eksotičnih vrstah mesa, zato poklicni lovci v želji po dobrem zaslužku noč in dan preiskujejo gozdove. Obenem so posredniki vpleteni v donosne, a nezakonite krajevne in mednarodne mreže, ki se ukvarjajo s prodajo živali in mesa.

Drug dejavnik je netrajnostno krčenje gozdov. Ko so gozdovi uničeni, živali izgubijo svoj dom, zatočišče ter prostor, kjer se hranijo in skrbijo za svoje mladiče. Kar je še huje, omenjena dejavnika drug drugega podpirata. Kako? Med drugim tako, da gozdne ceste omogočajo lovcem lahek dostop do gozdnih habitatov. Zaradi tega so živali zmedene in pogosto brez doma ter zlahka postanejo lovčev plen. Med druge dejavnike spadajo rast prebivalstva, potreba po beljakovinah, širjenje mest, učinkovitejše tehnike lova ter vojne in kot posledica tega tudi množična uporaba orožja. Zaradi tega so se primati in številne druge živalske vrste znašli na robu izumrtja, kar vodi do tako imenovanega sindroma praznega gozda. Morda pa to ni edina težava. Zakaj? Živali na primer s tem, da pomagajo raznašati semena, prispevajo k zdravim in raznolikim gozdnim ekosistemom. Ko torej izgine favna (živalstvo), je lahko s tem prizadeta tudi flora (rastlinstvo).

Toda ubijanje se nadaljuje. V delih zahodne Afrike se je v samo enem desetletju populacija nekaterih primatov zmanjšala za devetdeset odstotkov. »Če se bo divji lov nadaljeval,« pravijo strokovnjaki za divje živali v Kamerunu, »kmalu ne bo več nobene prostoživeče gorile.« *

Reševanje sirot

V odgovor na takšne tragične razmere skušajo naravovarstvene skupine, kot je Limbe Wildlife Centre, ki deluje ob vznožju gore Kamerun v subsaharski zahodni Afriki, zaščititi ogrožene živalske vrste. V centru Limbe lahko obiskovalci opazujejo gorile, šimpanze, mandrile in še 13 drugih vrst primatov ter številne druge živali. V zadnjih letih so v centru poskrbeli za skoraj 200 osirotelih in brezdomnih živali, tako da so jim zagotovili varno zavetje, hrano in veterinarsko oskrbo. Druga naloga  centra pa je, da seznanja javnost s tem, kako pomembno je ohranjati naravo. Ta center obišče veliko ljudi iz Kameruna, sosednjih držav in drugih dežel po svetu. V enem od preteklih let ga je obiskalo več kot 28.300 ljudi.

To nas pripelje nazaj k Pitchou. Zaskrbljene opazovalce je jok male gorile zelo pretresel, zato so jo kupili od lovcev in oddali v center. Ob prihodu so mladičko temeljito pregledali v tamkajšnji ambulanti. Bila je v čustvenem šoku, poleg tega je kašljala, bila je dehidrirana in podhranjena, imela pa je tudi diarejo in poškodbe na koži. Zaradi težav s kožo so jo poimenovali Pitchou, kar v tamkajšnjem narečju pomeni »lisast«. Na srečo se je Pitchou dobro odzvala na zdravljenje in ni potrebovala operacije, ki jo v centru sicer lahko opravijo, če je treba.

Kot je običajno za živali, ki pridejo v center, je Pitchou prvih 90 dni preživela  v karanteni. Nato se je pridružila 11 gorilam v zunanjem predelku, ki je podoben naravnemu gozdnemu okolju. Člani osebja so bili ganjeni, ko so videli, kako so se z njo spoprijateljili starejši primati. To ni nič neobičajnega in kmalu je Pitchou postala del skupine.

Med živalmi in njihovimi človeškimi skrbniki se stkejo tesne prijateljske vezi, zato se drug na drugega močno navežejo. Ko obiskovalec vidi, kaj se dogaja v tem centru, lahko razume moralno odgovornost, ki jo je Bog dal ljudem. Prvemu paru je namreč naročil, naj gospoduje zemlji in živalim. (1. Mojzesova 1:28)

Kakšna je prihodnost teh sirot?

Končni cilj programa je, da bi živali izpustili na prostost. Vendar pa je to visok cilj. Živali, ki so navajene na človeško oskrbo, pogosto same težko preživijo. Ponovno bi bile v nevarnosti, da bi se znašle na kakem krožniku. Nekaj afriških držav je sklenilo ustanoviti mednarodna zaščitena področja in izboljšati upravljanje že obstoječih. Upajo, da jim bo to olajšalo izpust osirotelih živali in da bodo tako lahko zaščitili primate, pa tudi vse druge divje živali na tistem področju.

Zaenkrat pa vse kaže na to, da bodo negativni dejavniki, kot so pohlep, revščina, nagla rast prebivalstva in krčenje gozdov, na primatih in drugih živalih še naprej terjali visok davek. Če se zaščita kmalu ne bo okrepila, bo po besedah Felixa Lankesterja, ki je vodja projekta v Limbe Wildlife Centru, »najbrž prišlo do usodnega upada populacije divjih živali. Posledica [. . .] je lahko, da v divjini izumrejo ravno tiste živali, za katere skrbimo.«

Kakšna tragedija! Toda še večja tragedija je videti ljudi, ki trpijo zaradi podhranjenosti in bolezni, ter jokajoče otroke z napihnjenimi trebuščki, ki umirajo zaradi pomanjkanja hrane. Težava gorile Pitchou samo še osvetljuje žalostne razmere celotnega sveta, zlasti glede neenakosti in nepravičnosti.

Na srečo pa Stvarniku ni vseeno, kaj se dogaja na zemlji. Kmalu bo odstranil temeljne vzroke za krutost, trpljenje in izumiranje ter vzpostavil trajno složnost med vsemi živimi bitji. (Izaija 11:6–9)

[Podčrtna opomba]

[Sliki na straneh 22, 23]

Pitchou pred zdravljenjem in po njem

[Slika na strani 23]

Rdečeuha zamorska mačka

[Slika na strani 23]

Samica drila, ki skrbi za svojega mladiča

[Slika na strani 24]

Vhod v Limbe center

[Slika na strani 24]

Skrbnica pazi na Bolo, osirotelo gorilo

[Navedba vira slike na strani 23]

Vse fotografije na straneh 22 in 23: Limbe Wildlife Centre, Cameroon

[Navedba vira slike na strani 24]

Obe fotografiji: Limbe Wildlife Centre, Cameroon