Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Spužve – preproste, toda osupljive

Spužve – preproste, toda osupljive

 Spužve – preproste, toda osupljive

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

ALI vas mika, da bi se umivali z okostjem živali? Zamisel se vam morda ne zdi nič kaj privlačna. Vendar pa je naravna spužva za umivanje pravzaprav vlaknasto okostje istoimenske živali.

»Spužve zavzemajo najstarejšo in najnižjo vejo živalskega rodoslovnega drevesa,« piše v National Geographic News. Zato nekateri razglabljajo, da je bila prvotna spužva evolucijski prednik živali in ljudi. V nekem televizijskem dokumentarnem filmu so spužvo celo označili za »Evo živalskega sveta« – »prednico, s katero se je pričelo življenje«.

Kaj so znanstveniki odkrili o spužvah? Ali so to samo preprosta bitja ali pa so dokaz osupljivega oblikovanja?

Ni srca, ni možganov – ni problema!

Spužve so navidez podobne rastlinam, vendar sta jih Aristotel in Plinij starejši povsem točno označila za živali. Strokovnjaki ocenjujejo, da po vsem svetu v jezerih in oceanih živi najmanj 15.000 vrst, ki so presenetljivo raznolikih barv in oblik. Spužve utegnejo spominjati na tanke prste, trebušaste sode, razprostrte preproge, elegantne pahljače in celo krhke kristalne vaze – če omenimo samo nekaj oblik. Nekatere so manjše od riževega zrna, druge pa zrastejo toliko, da so večje od človeka. Znanstveniki so prepričani, da so določene spužve morda stare na stotine let.

»Spužve se od drugih živali razlikujejo po zgradbi, delovanju in razvoju,« piše v Encyclopædii Britannici. Zakaj? V nasprotju z drugimi živalmi nimajo notranjih organov. Kako torej živijo, ko pa nimajo srca, možganov oziroma živčnega sistema? V spužvi so drobcene celice, ki skrbijo za številne funkcije, pomembne za njen obstoj. Specializirane celice prestrezajo hrano, prenašajo hranilne snovi ali odstranjujejo odpadke. Druge marljivo izdelujejo spužvino ogrodje ali pa sestavne dele zunanje površine. Nekatere celice se lahko po potrebi celo pretvorijo iz ene vrste v drugo.

Spužvam pa še na marsikaterem drugem področju ni para. Pretlačite živo spužvo skozi cedilo, pa se bodo celice spet združile in izoblikovale v prvotno žival. Zmeljite dve spužvi in ju združite, pa se bodo celice sčasoma ločile in znova sestavile prvotni spužvi. »Tako si ne more povrniti življenja nobena druga rastlina ali žival,« je zapisano v National Geographic News.

Spužve so tudi izredno prilagodljive, kar se tiče razmnoževanja. Nekatere spužve opremijo in odpošljejo celične »vesoljske ladje«, da bi poselile še druga področja. »Kolonisti«, ki potujejo v stanju navidezne smrti, nazadnje pristanejo, se zbudijo in nato zapustijo »ladjo«, da bi ustvarili novo spužvo. Druge spužve se razmnožujejo spolno, pri čemer te živali po potrebi privzemajo moško ali žensko vlogo. Nekatere od njih odlagajo jajčeca. »Natančneje ko preučujemo celo najpreprostejše organizme, večjo zapletenost opazimo,« se čudi pisec Paul Morris.

Morski sesalniki

Spužve imajo »sistem prehranjevanja, ki mu med živalmi ni primere,« piše zoolog Allen Collins. Drobcene odprtine na površini vodijo v labirint kanalov in kamric, ki prepredajo vso spužvo. Stene tega labirinta so pokrite z milijoni majcenih bičkastih celic – ovratničark oziroma hoanocit. Vsaka celica premika svoj biček  naprej in nazaj. »[Te celice] tako kakor veslači na rimski galeji ustvarjajo stalen vodni tok, usmerjen čez druge spužvine celice, ki imajo nalogo, da v vodi ujamejo delce hrane in jih prebavijo,« pojasnjuje pisec Ben Harder. Spužva vsako uro sprejme vase količino vode, ki je kar desetkrat večja od njene prostornine, ter tako izvleče hranila, strupene kemične snovi in kakih 90 odstotkov vseh bakterij v vodi. Dotok vode lahko celo uravnava oziroma vodo odvaja, zato da bi jo zamenjala ali  pa izločila notranje usedline. »Spužve so [. . .] najučinkovitejši sesalniki morja,« pravi dr. John Hooper.

Spužva je zaradi tega, ker vanjo nenehno pritekata hrana in voda, idealen dom za morske rakce, rakovice in druga bitjeca. V neki spužvi je prebivalo 17.128 živalc. V simbiozi s spužvo živijo številne bakterije, alge in glive. Bakterije lahko obsegajo tudi do 50 odstotkov teže spužve, ki je napita z vodo.

Znanstveniki so odkrili, da so spužve in organizmi, s katerimi živijo v simbiozi, obetajoč vir novih in edinstvenih zdravil. Nekateri so prepričani, da se bodo takšna zdravila izkazala za koristna v boju proti aidsu, raku, malariji in drugim boleznim. Raziskovalka Shirley Pomponi o neki takšni spužvini sestavini pravi: »Narava ponuja dosti zanimivejše molekule, kakor bi si jih sploh lahko izmislili s pomočjo računalnikov.«

Ustvarjalnost kristalčkov

Mnoge spužve so, v nasprotju z mehko in vlaknasto spužvo za umivanje, raskave ali trde. Te spužve vsebujejo na milijone kristalčkov oziroma iglic, imenovanih spikule. Ko si spikule ogledujemo pod mikroskopom, njihova lepota in raznolikost presegata našo domišljijo. Med seboj so najrazličneje povezane, zato lahko ustvarjajo zamotana ogrodja, zaščitni oklep in celo vrvi, ki v dolžino merijo do tri metre, v debelino pa en centimeter. Neka mesojeda spužva svoj plen lovi z ribiškimi mrežami, ki spominjajo na velkro oziroma trak z ježkom.

Globokomorska spužva, imenovana venerina cvetlična košara, s spikulami tke zapletene in osupljivo lepe steklene mreže. Izjemno čista silicijeva vlakna so zelo podobna kablom iz optičnih vlaken za komercialno uporabo. »Ta naravna optična vlakna so izredno žilava,« pojasnjuje neka znanstvenica. »Zavezali bi jih lahko v tesne vozle, vendar se v nasprotju s komercialnimi vlakni ne bi zlomila.« Kako ta vrhunska vlakna nastanejo v morski vodi in pri nizkih temperaturah, je znanstvenikom še vedno uganka. »V tem primeru zna sorazmerno preprost organizem rešiti zelo zapleten problem glede integralne optike in sestave materialov,« pravi Cherry Murray iz Bellovih laboratorijev.

Plod naključja ali oblikovanja?

Hooper je zatem, ko je pregledal številne osupljive biološke značilnosti spužev, opazil: »‚Preprosta spužva‘ je pravzaprav zelo kompleksna [žival], ki je še danes ne razumemo povsem.« Zato je edino smiselno, da se vprašamo: Kako in zakaj je ta kompleksnost nastala? Ali zgolj po naključju? Ali pa so spužve zgovoren dokaz za to, da obstaja inteligenten Stvarnik?

Čeprav nekateri o obstoju Stvarnika morda nočejo razmišljati, pa se bodo mnogi strinjali s tem, kar je izrekel psalmist iz starodavnosti: ‚Kako veliko je tvojih del, o GOSPOD! Vsa si naredil z modrostjo, zemlja je polna tvojih ustvarjenih bitij, majhnih in velikih živali‘. (Psalm 104:24, 25SSP)

[Shema/slike na strani 23]

Značilna zgradba spužve. Povečana slika prikazuje celice dotekalke.

[Slika na strani 24]

Spužvine spikule

[Slika na strani 24]

Venerina cvetlična košara

[Navedba vira slik na strani 23]

Morski konjiček: Rudie H Kuiter; tri vstavljene slike na desni strani: Dr. John Hooper, Queensland Museum

[Navedba vira slik na strani 24]

Zgoraj: Eye of Science/Photo Researchers, Inc.; spodaj: Kim Taylor / Warren Photographic