Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kako naj si neham zadajati poškodbe?

Kako naj si neham zadajati poškodbe?

 Mladi vprašujejo:

Kako naj si neham zadajati poškodbe?

»Svoje stiske nisem mogla obvladovati. Nato sem našla nekaj, kar sem lahko obvladovala – telesno bolečino.« (Jennifer, 20) *

»Vedno ko me je kaj vznemirilo, sem si zadala poškodbe. To je bil moj način jokanja. Običajno sem bila potem srečnejša.« (Iva, 17)

»Sedaj si že dva tedna nisem zadajala poškodb. Zame je to dolgo. Mislim, da ne bom nikoli povsem nehala.« (Jerca, 16)

JENNIFER, Iva in Jerca se med sabo ne poznajo, imajo pa veliko skupnega. Vse tri so bile v čustveni stiski. In vse tri so se na enak način lotevale svoje obupanosti. Jennifer, Iva in Jerca so odkrile začasno olajšanje v samopoškodovanju. *

Samopoškodovanje, k čemur spada tudi samopohabljanje, je ne glede na to, kako čudno se morda zdi, med najstniki in mladimi odraslimi postalo nenavadno razširjeno. Kanadski National Post opaža, da ta navada »poganja staršem strah v kosti, bega [šolske] svetovalce in preizkuša sposobnosti zdravnikov«. Pravi tudi, da zadajanje poškodb »lahko postane ena najtežjih odvisnosti, kar jih pozna medicina«. Ali si ti postala sužnja takšne navade? * Ali se je to zgodilo komu, ki ti je blizu? Če da, kaj lahko narediš?

Najprej poskusi ugotoviti razlog, zakaj te žene k zadajanju poškodb. Imej v mislih, da je samopoškodovanje več kot le nervozna navada. Običajno je način spoprijemanja s kako obliko stresa. Samopoškodovalka si s telesno bolečino blaži čustveno bolečino. Zato se vprašaj: ‚S kakšnim namenom si zadajam poškodbe? O čem razmišljam, ko čutim nujo po takšnem početju?‘ Ali je v tvojem življenju kaj – morda v povezavi z družino ali s prijatelji – kar ti povzroča stisko?

 Nedvomno boš za takšno samopreiskavo potrebovala pogum. Toda koristi so lahko velike. Pogosto je to prvi korak, da si nehaš zadajati poškodbe. Vendar je treba več kot samo najti vzroke za svoje početje.

Vredno je, da se komu zaupaš

Če si podlegla samopoškodovanju, ti bo koristilo, da svoje skrbi razkriješ zreli prijateljici, ki ji zaupaš. Biblijski pregovor pravi: »Skrb v srcu tare moža, a dobra beseda ga razveseli.« (Pregovori 12:25) Če se boš komu zaupala, boš imela priložnost slišati tolažilne, prijazne besede, ki jih potrebuješ. (Pregovori 25:11)

Na koga pa naj bi se obrnila? Dobro bi bilo, da izbereš koga, ki je starejši od tebe ter razumen, zrel in sočuten. Kristjanom so lahko v pomoč občinski starešine, ki so »kakor zavetje pred vetrom in pribežališče pred povodnjijo, kakor potoki vodá na suhem kraju, kakor senca skale velike v žejni deželi«. (Izaija 32:2)

Zamisel, da bi svojo skrivnost komu zaupala, je morda res videti strašljiva. Morda se počutiš, kakor se je Sara. »Sprva sem težko zaupala drugim,« priznava. »Menila sem, da bi se ljudje po tem, ko bi me spoznali – zares spoznali – iz gnusa in odpora odvrnili od mene.« Vendar se je nekomu zaupala in spoznala resničnost besed, zapisanih v biblijski knjigi Pregovori 18:24, SSP: »Obstaja prijatelj, ki je bolj vdan kakor brat.« Sara pravi: »Zreli kristjani, ki sem se jim zaupala, me niso nikoli obsojali, pa ne glede na to, kaj sem jim razkrila o svoji navadi. Raje so mi praktično svetovali. Z mano so razglabljali na temelju Svetega pisma in me potrpežljivo spodbujali, ko sem se čutila obupano in povsem ničvredno.«

Zakaj se ne bi o tem svojem problemu s kom pogovorila? Če se ti zdi, da ne zmoreš tega, da bi se s kom skupaj usedla in se pogovorila, se poskusi izpovedati v pismu ali po telefonu. To, da se zaupaš komu, je pozitiven korak k okrevanju. Jennifer pravi: »Najpomembnejše je bilo to, da sem vedela, da je nekomu res mar zame, da je obstajal nekdo, s komer sem se lahko pogovorila, ko sem bila na tleh.« *

Pomembno je moliti

Donna je bila v navidez brezizhodnem položaju. Po eni strani je čutila, da potrebuje Božjo pomoč. Po drugi strani pa si je mislila, da ji Bog ne bo naklonil podpore, dokler si ne bo nehala zadajati poškodb. Kaj ji je pomagalo? En dejavnik je bil, da je premišljevala o Prvi knjigi letopisov 29:17, kjer za Boga Jehova piše, da ‚preiskuje srce‘. Donna pravi: »Jehova je vedel, da sem v srcu res želela nehati. Ko sem ga pričela prositi za pomoč, je bilo osupljivo. Počasi sem postajala močnejša.«

Psalmist David, ki mu težave niso bile tuje, je napisal: »Vrzi na GOSPODA breme svoje, in on te bo podpiral.« (Psalm 55:22) Da, Jehova  ve za tvoje trpljenje. Še več, ‚mar mu je zate‘. (1. Petrovo 5:7) Če te srce obsoja, imej v mislih, da je Bog ‚večji od tvojega srca in ve vse‘. (1. Janezovo 3:19, 20) On razume, zakaj si zadajaš poškodbe in zakaj ti je težko nehati. Če se mu boš bližala v molitvi in se trudila premagati to navado, ti bo ‚res pomagal‘. (Izaija 41:10)

Kaj pa, če te nuja po tem, da si zadaš poškodbe, znova premaga? Ali to pomeni, da ti je povsem spodletelo? Nikakor! V Pregovorih 24:16 piše: »Sedemkrat pade pravični, a zopet vstane.« Donna ob razmišljanju o tem stavku pravi: »Padla sem več kot sedemkrat, vendar nisem obupala.« Ugotovila je, da je vztrajnost nujna. To je ugotovila tudi Karen. »Naučila sem se, da na padec gledam kot na začasen zastoj in ne kot na neuspeh, pa tudi da pričnem znova tolikokrat, kolikorkrat je potrebno,« pravi.

Ko je potrebna dodatna pomoč

Jezus je priznal, da ‚bolni potrebujejo zdravnika‘. (Marko 2:17) V mnogih primerih se je treba posvetovati z usposobljenim strokovnjakom, da ugotovi, ali je za samopoškodovanje kriva kakšna motnja, in da predlaga zdravljenje. * Jennifer se je odločila poiskati takšno pomoč, ki je bila dopolnilo k podpori ljubečih krščanskih nadzornikov. »Starešine niso zdravniki, vendar so mi bili v veliko oporo,« pravi. »Čeprav se mi nuja po samopoškodovanju občasno še pojavi, jo uspešno obvladujem s pomočjo Jehova, občine in naučenih metod za spoprijemanje s težavami.« *

Bodi prepričana, da se lahko naučiš to navado nadomestiti s produktivnejšimi metodami spoprijemanja s stisko. Moli, kakor je molil psalmist: »Noge moje utrdi s poveljem svojim in ne daj, da gospoduje kaka krivica [kaj slabega, NW] nad menoj.« (Psalm 119:133) Ko boš premagala svojo navado, tako da ti ne bo več gospodovala, boš prav gotovo zadovoljna, pa tudi samospoštovanje se ti bo dvignilo.

[Podčrtne opombe]

^ odst. 3 Nekatera imena v tem članku so spremenjena.

^ odst. 6 Več informacij o samopoškodovanju – kaj zajema in kaj ga povzroča – lahko najdeš v članku »Mladi vprašujejo: Zakaj si zadajam poškodbe?«, ki je izšel v Prebudite se!, januar 2006.

^ odst. 7 Samopoškodovanje je razširjeno tako med moškimi kot ženskami, vendar je ta navada pogostejša pri ženskah. Zato bomo v nadaljevanju o tistih, ki imajo to težavo, govorili v ženskem spolu. Vendar pa načela, ki jih bomo obravnavali, veljajo za oba spola.

^ odst. 14 Morda se lahko vadiš izražati svoja občutja z besedami, tako da jih kdaj pa kdaj zapišeš. Pisci biblijskih psalmov so bili možje močnih čustev in so z besedami izražali svojo skesanost, jezo, razočaranje in žalost. Kot primere tega boš morda želel pregledati 6., 13., 42., 55. in 69. psalm.

^ odst. 20 Zadajanje poškodb je včasih stranski učinek kakšne druge bolezni, na primer depresije, bipolarne motnje, obsesivno-kompulzivne motnje ali motnje hranjenja. Prebudite se! ne zagovarja nobenega določenega zdravljenja. Kristjani bi morali preveriti, ali je zdravljenje, za katero se odločajo, v skladu z biblijskimi načeli.

^ odst. 20 V preteklih številkah Prebudite se! so bili objavljeni članki o problemih, ki se pogosto skrivajo za samopoškodovanjem. Glej na primer »Razumeti razpoloženjske motnje« (8. januar 2004), »Pomoč depresivnim najstnikom« (8. september 2001) in »Kaj se skriva za motnjami hranjenja?« (22. januar 1999), pa tudi članek »Mladi vprašujejo: Kako živeti s staršem alkoholikom« (8. november 1992).

V RAZMISLEK

▪ Kako lahko drugače premaguješ čustveno stisko, tako da si ne bi več zadajal poškodb?

▪ Komu bi se lahko zaupal, če se samopoškoduješ?

[Okvir/slika na strani 20]

POMAGATI SAMOPOŠKODOVALCU

Kako lahko pomagate družinskemu članu ali prijatelju, ki si zadaja poškodbe? Morda zelo potrebuje koga, kateremu bi se zaupal, zato lahko pokažete, da ste pripravljeni prisluhniti. Potrudite se biti prijatelj, ki »se izkaže v stiski«. (Pregovori 17:17) Že res, da bi vas sprva morda imelo, da bi zagnali preplah in zahtevali, da si nemudoma preneha zadajati poškodbe. Toda takšen pristop ga bo po vsej verjetnosti odvrnil. Poleg tega ni dovolj le reči, naj neha. Da bi mu pomagali naučiti se novih metod spoprijemanja s problemi, boste potrebovali preudarnost. (Pregovori 16:23) Potreben bo tudi čas. Zato bodite potrpežljivi. Bodite ‚hitri za poslušanje, počasni za govorjenje‘. (Jakob 1:19)

Če si mladostnik, ne misli, da lahko sam pomagaš samopoškodovalcu. Zapomni si, da je v ozadju morda kakšen problem ali motnja, ki zahteva zdravljenje. Poleg tega je samopoškodovanje lahko smrtno nevarno – tudi ko samopoškodovalec nima samomorilskih nagnjenj. Zato bi bilo modro, da ga spodbudiš k temu, da o svojem problemu spregovori z odraslim človekom, ki je zrel in ki mu je mar.

[Sliki na strani 19]

Nikoli ne podcenjuj vrednosti tega, da se zaupaš komu, ki ga imaš rada, in pomembnosti molitve