Velikanov  prehod

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ IRSKE

IRSKA legenda pravi, da se je tamkajšnji velikan Finn MacCool želel bojevati s škotskim velikanom Benandonnerjem. Vendar je obstajala težava. Ni bilo ladje, ki bi bila dovolj velika, da bi lahko katerega koli od njiju prepeljala čez morje k drugemu. Kot pravi legenda, je Finn MacCool to težavo rešil tako, da je zgradil pot čez morje, pri čemer je uporabil velike kamnite stebre.

Benandonner je sprejel izziv za spopad in po tej poti prišel na Irsko. Bil je večji in močnejši od svojega nasprotnika. Takoj ko je MacCoolova žena to videla, se je domislila zvijače in svojega velikanskega moža oblekla kot dojenčka. Ko je Benandonner prišel v njuno hišo in videl »dojenčka«, se je prestrašil in si mislil, če je že otrok tako velik, si niti najmanj ne želim srečati njegovega očeta. Zbežal je nazaj na Škotsko! Medtem ko je tekel, je sproti rušil pot za sabo, ker je hotel preprečiti, da bi mu Finn MacCool sledil. Vse, kar je ostalo na Irskem, so kamni, ki danes tlakujejo Giant’s Causeway oziroma Velikanov prehod.

S to šaljivo zgodbo, ki jo je v več kot tristo letih slišalo že na milijone obiskovalcev, domačini pojasnjujejo nastanek Velikanovega prehoda. Kakšna je prava razlaga in zakaj je tako privlačen za obiskovalce? Odločili smo se, da to kar sami raziščemo.

Prehod za velikane!

Velikanov prehod leži na severni obali Irske približno 100 kilometrov severozahodno od Belfasta. Ko smo prispeli, smo se od turističnega centra na kratko sprehodili do obale in zavili okrog vogala. Pred nami se je odprl osupljiv razgled – tisoče velikih in navpičnih kamnitih stebrov, visokih tudi do 6 metrov. Nekateri so ocenili, da jih je okoli 40.000. Vendar naše pozornosti ni pritegnila njihova številnost, pač pa njihova simetričnost. Vsi so široki med 38 in 51 centimetri, na vrhu pa so videti ploski in zdi se, da ima vsak po šest stranic. Ker so tako pravilnih oblik, se zgornje ploskve, ko jih pogledamo z višine, prilegajo druga drugi podobno kakor satje. Kasneje smo izvedeli, da ima približno četrtina stebrov pet stranic in da jih je nekaj tudi s štirimi, sedmimi, osmimi in celo devetimi stranicami.

Velikanov prehod je iz treh delov. Največji, Grand Causeway oziroma Veliki prehod, se prične na obali ob vznožju klifov. Na začetku je pot videti bolj kot neurejen niz orjaških kamnov in nekateri od teh so visoki celo 6 metrov. Ko se prehod širi proti morju, dobi zamisel o avtocesti za velikane jasno obliko, saj so satasti vrhovi kmalu približno iste višine. Od tam naprej je podoben tlakovani poti, ki v širino meri od 20 do 30 metrov. Ob oseki smo se po tej kamniti cesti lahko sprehodili nekaj sto metrov daleč, preden se je nežno spustila pod valove, kakor da pelje na Škotsko.

Druga dva dela, Middle Causeway oziroma Srednji prehod in Little Causeway oziroma Mali prehod, potekata vzdolž Velikega prehoda. Oba sta po obliki bolj podobna gomilam kakor cestam. Zaradi ploskih vrhov lahko pustolovski obiskovalci brez težav plezajo z ene na drugo. Pri tem je potrebna velika previdnost, saj smo ugotovili, da so stebri, ki so najbližje vodi, mokri in zelo spolzki!

Druge velikanske tvorbe

Sprehodili smo se naprej vzdolž približno 6,5 kilometra dolge obale, ki je na splošno znana kot Causeway Headlands. Na pročelju klifov smo videli še na tisoče takšnih stebrov. Z leti so nekatere teh tvorb dobile imena. Dve se imenujeta po glasbilih. Eni je ime Orgle. Takšno ime je dobila zaradi dolgih, simetrično oblikovanih stebrov, ki spominjajo na piščali velikanskih orgel. Druga, Velikanova harfa, ima velike stebre, ki se v loku spuščajo proti obali.

Ideja o velikanih se pojavlja tudi v drugih imenih. Obstajajo denimo Velikanove statve, Velikanova krsta, Velikanovi topovi pa tudi Velikanove oči. In celo Velikanov škorenj! Na obali naprej od Velikanovega prehoda smo videli kamen v obliki škornja. V višino meri približno 2 metra. Nekateri ljudje so izračunali, da je moral biti bajeslovni velikan, ki naj bi nosil ta »škorenj«, visok najmanj 16 metrov.

Neka druga tvorba, Vrhovi dimnikov, prikliče v spomin, kaj se je pri Velikanovem prehodu zgodilo, ko je mimo plula znamenita španska armada. To je nekaj stebrov, ki sta jih od glavnega klifnega pročelja osamila erozija in preperevanje. Vrhovi dimnikov stojijo izpostavljeni na obali in se razgledujejo naokrog. Ni si težko predstavljati, da so jih mornarji, ko so jih videli z morja, zlahka zamenjali za dimnike velikega gradu. Ko se je leta 1588 španska  vojaška ladja Girona zaradi poraza španske armade umikala, je s topovi streljala na te stebre, misleč da gre za sovražnikov grad.

Na drugi strani prehoda

Velikanov prehod naj bi bil zgrajen zato, da bi povezal Irsko in Škotsko. Kje pa je potem druga stran? Povsem enaki bazaltni stebri obstajajo 130 kilometrov proti severovzhodu, na otoku Staffa. To je zelo majhen nenaseljen otok ob zahodni obali Škotske. (Njegovo ime pomeni »Otok stebrov«.) Benandonnerju, škotskemu velikanu, ki je pobegnil pred Finnom MacCoolom, je bilo ime tudi Fingal. In osrednja značilnost otoka Staffa je poimenovana po njem, Fingalova jama. Ta velika morska jama je nastala med bazaltnimi stebri in je dolga približno 80 metrov. Lomljenje valov v jami je nemškega skladatelja Felixa Mendelssohna navdihnilo, da je leta 1832 skomponiral uverturo »Hebridi«, ki je ponekod znana tudi kot »Fingalova jama«.

Kako so nastali?

Ker teh simetrično oblikovanih stebrov niso izklesale roke sprtih velikanov, kako so potem nastali? Ugotovili smo, da se pravi odgovor skriva v razumevanju tega, kako nastanejo nekatere vrste kamnin.

Severna Irska leži na področju trdega apnenca. Dolgo od tega je več kot 1000 °C vroča lava zaradi ognjeniške dejavnosti globoko v zemeljski skorji bruhnila navzgor skozi razpoke v apnencu. Ko je prišla v stik z zrakom, se je ohladila in strdila. Toda zakaj se ni enostavno strdila v orjaške nepravilno oblikovane gmote?

Lava je sestavljena iz mnogih kemičnih elementov in zato lahko nastanejo raznolike kamnine. Kamnina, ki je tako slikovito oblikovala Velikanov prehod, je bazalt. Med počasnim ohlajanjem se je lava skrčila. Zaradi njene kemične sestave so po površju nastale simetrične šestkotne razpoke. Ko se je lava še naprej ohlajala navznoter, so se razpoke vse bolj širile navzdol, pri čemer je nastalo veliko svinčnikom podobnih bazaltnih stebrov.

 ‚Kje je arhitektov ponos?‘

Takšni stebri niso samo na Irskem oziroma Škotskem. Vendar se je drugod po svetu večinoma treba kar precej potruditi, da bi prišli do njih. Na zlahka dostopnih mestih je prava redkost najti tako veliko dobro ohranjenih šestkotnih stebrov.

Ob koncu 18. stoletja je sir Joseph Banks povsem prevzet nad osupljivo lepoto sorazmerno malega števila stebrov, ki jih je odkril na otoku Staffa, dejal: »Kaj so v primerjavi z njimi katedrale ali palače, ki so delo človeških rok! [. . .] Kje je zdaj arhitektov ponos?«

Naš obisk Velikanovega prehoda, enega od irskih naravnih čudes, je tudi v nas zbudil podobno občudovanje. Sprehajali smo se med to naravno arhitekturo ter razmišljali o moči in ustvarjalni sposobnosti Velikega stvarnika in arhitekta, Boga Jehova.

[Slika na strani 15]

Naravni fenomen – večina kamnitih stebrov je šestkotna

[Vir slike]

Courtesy NITB

[Slika na straneh 16, 17]

Bazaltni stebri pokrivajo šest kilometrov obale

[Slika na strani 17]

Velikanov škorenj je visok približno dva metra

[Slika na strani 17]

Ti 12-metrski stebri spominjajo na piščali velikanskih orgel

[Navedba vira slike na strani 16]

Zgoraj levo: Courtesy NITB; spodaj: © Peter Adams/Index Stock Imagery