Korenine predsodkov

PREDSODKE lahko zanetijo številni vzroki. Vseeno pa sta dva izmed njih še posebej dobro dokumentirana: 1. želja, da bi se našlo grešnega kozla, in 2. zamera zaradi preteklih krivic.

V prejšnjem članku smo omenili, da ljudje takrat, ko pride do nesreče, pogosto iščejo krivca. Ko ugledni ljudje dovolj dolgo obtožujejo neko manjšino, drugi obtožbo sprejmejo kot dejstvo in predsodek je rojen. Naj navedemo običajen primer. V zahodnih državah se med gospodarsko recesijo za brezposelnost pogosto krivi priseljence – čeprav ti pogosto sprejmejo dela, ki jih večina domačinov zavrača.

Vendar vsi predsodki ne temeljijo na iskanju grešnega kozla. Izvirajo lahko tudi iz zgodovine. »Prav nič ne pretiravamo, če rečemo, da je trgovina s sužnji ustvarila intelektualno strukturo rasizma in preziranja kulture temnopoltih ljudi,« piše v poročilu UNESCO Against Racism. Trgovci s sužnji so poskušali svojo sramotno trgovino opravičiti s trditvami, da so Afričani manj vredni. Ta neutemeljeni predsodek, ki se je kasneje razširil tudi na druga kolonizirana ljudstva, je še vedno živ.

Po vsem svetu podobni dogodki iz preteklosti, ko se je ljudi zatiralo in se jim je godila krivica, ohranjajo predsodke žive. Na Irskem mržnja med katoličani in protestanti sega v 16. stoletje, ko so angleški vladarji katoličane preganjali in izganjali iz dežele. Krutosti, ki so jih zagrešili tako imenovani kristjani v križarskih vojnah, pri muslimanih na Bližnjem vzhodu še vedno vzbujajo sovraštvo. Pokoli civilistov med drugo svetovno vojno so še povečali sovraštvo med Srbi in Hrvati. Kot kažejo ti primeri, lahko sovražnost, ki se je v preteklosti kazala med dvema skupinama, okrepi predsodke.

Pospeševanje nevednosti

Malčkovo srce ne goji predsodkov. Ravno nasprotno, raziskovalci pravijo, da se otrok pogosto brez težav igra z otrokom druge rase. Pri desetem oziroma enajstem letu starosti pa morda prične zavračati ljudi drugega plemena, rase ali religije. Ko odrašča, si pridobi veliko napačnih gledišč, ki ga lahko spremljajo celo življenje.

Kako se nauči vsega tega? Otrok si pridobi negativna stališča – tako govorjena kot negovorjena – najprej od svojih staršev in nato od prijateljev oziroma učiteljev. Kasneje lahko nanj vplivajo tudi sosedje, časopis, radio ali televizija. Čeprav o skupinah ljudi, ki jih ne mara, najverjetneje ve zelo malo ali nič, pa do takrat ko odraste, sklene, da so manj vredni in da jim ni mogoče zaupati. Morda jih celo sovraži.

Zaradi vse večjih možnosti potovanja in trgovanja je v mnogih državah mogoče imeti več stikov z ljudmi različnih kultur in etničnih skupin. Vseeno  pa se človek, ki je razvil močne predsodke, običajno drži svojega vnaprej ustvarjenega mnenja. Morda vztrajno stereotipizira tisoče ali celo milijone ljudi in vsem pripisuje določene slabe lastnosti. Vsaka negativna izkušnja, četudi s samo eno osebo iz te skupine, okrepi njegove predsodke. Na pozitivne izkušnje pa po drugi strani gleda le kot na izjeme, ki potrjujejo pravilo.

Otresti se predsodkov

Čeprav večina ljudi teoretično obsoja predsodke, pa le redkim uspe ubežati njihovim krempljem. Pravzaprav mnogi, ki imajo globoko zakoreninjene predsodke, trdijo, da teh sploh nimajo. Drugi pravijo, da ni pomembno, ali ljudje gojijo predsodke ali ne, vse dokler jih ne izražajo javno. Toda rečemo lahko, da to je pomembno, saj predsodki ljudem škodujejo in jih ločujejo. Če je predsodek otrok nevednosti, potem je sovraštvo pogosto njen vnuk. Pisec Charles Caleb Colton (1780?–1832) je poudaril: »Nekatere ljudi sovražimo, ker jih ne poznamo; in ne bomo jih spoznali, ker jih sovražimo.« Vendar če se je predsodkov mogoče naučiti, se jih da tudi odučiti. Kako?

[Okvir na strani 7]

Religija – spodbuja strpnost ali predsodke?

Gordon W. Allport v svoji knjigi The Nature of Prejudice pravi, da »člani cerkve povprečno gledano bolj gojijo predsodke kakor tisti, ki ne pripadajo cerkvi«. To ne preseneča, saj je religija pogosto prej spodbujala predsodke, kot pa odpravljala. Duhovščina je denimo več stoletij spodbujala antisemitizem. Kot piše v A History of Christianity, je Hitler nekoč dejal: »Kar se pa tiče Judov, samo nadaljujem to, kar katoliška cerkev dela že 1500 let.«

Med strašnimi grozodejstvi na Balkanu je bilo videti, da pravoslavni in katoliški nauki ne morejo ustvariti strpnosti in spoštovanja do bližnjih, ki so druge vere.

Podobno so verniki v Ruandi pobijali svoje sovernike. V National Catholic Reporter je bilo poudarjeno, da je tamkajšnje bojevanje zajemalo »pravi in resnični genocid, za katerega so na žalost odgovorni tudi katoličani«.

Katoliška cerkev je sama priznala zgodovino svoje nestrpnosti. Leta 2000 je papež Janez Pavel II. na javni maši v Rimu prosil odpuščanja za »pretekle napake«. Med obredom sta bili še posebej omenjeni »verska nestrpnost in krivica do Judov, žensk, domorodcev, priseljencev, revnih in nerojenih«.

[Slika na strani 6]

Zgoraj: Begunsko taborišče v Bosni in Hercegovini, 20. oktober 1995

Dva begunca bosanskih Srbov, ki čakata na konec državljanske vojne

[Vir slike]

Photo by Scott Peterson/Liaison

[Slika na strani 7]

Učenje sovraštva

Otrok lahko pridobi negativna stališča od svojih staršev, s televizije in od drugod