Ali je neznanstveno verjeti v Boga?

KADAR berete kaj o znanosti, se vam morda ne zdi neobičajno, da naletite na religiozne izraze. O znanstvenikih se denimo govori kot o »velikih duhovnikih nove tehnične kulture« in o njihovih laboratorijih kot o »templjih« oziroma »svetiščih«. Seveda so takšni izrazi zgolj metafore. Vendar pa lahko porodijo tole pomembno vprašanje: Ali je med znanostjo in religijo zares velik prepad?

Nekateri morda menijo, da več ko znanstveniki odkrijejo, bolj se oddaljijo od vere v Boga. Res je, da mnogi znanstveniki zaničujejo vero. Vendar jih je tudi veliko prevzetih nad dokazi, da je naravni svet okoli nas plod premišljenega načrtovanja. Drugi znanstveniki niso presunjeni samo nad oblikovanostjo; razmišljati pričnejo tudi o Oblikovalcu.

Zapihal je drugačen veter

Evolucijska teorija Charlesa Darwina je stoletje in pol veljala kot dejstvo. Nekateri izobraženci so pričakovali, da bodo dandanes v Boga verjeli samo še nepoučeni, lahkoverni in naivni ljudje. Nič takšnega se ni zgodilo. Mnogi znanstveniki odkrito verjamejo v Stvarnika. Res je, da morda ne verjamejo v osebnega Boga ali Biblijo. Prepričani pa so, da oblikovanost, ki je vidna v naravi, kaže na inteligentnega Oblikovalca.

Ali so takšni znanstveniki naivni? V knjižni kritiki, ki je bila objavljena v The New York Timesu in govori o znanstvenikih, ki verjamejo, da je naše vesolje in življenje v njem nastalo z inteligentnim oblikovanjem, piše: »Imajo doktorat in ugledno mesto na nekaterih prestižnih univerzah. Njihovi argumenti zoper darvinizem ne temeljijo na avtoriteti Svetega pisma; temeljijo na znanstvenih dokazih.«

V istem članku še piše, da zagovorniki inteligentne oblikovanosti »ne trdijo česa nespametnega. [. . .] Zanikajo pa, da bi standardna Darwinova teorija ali katera koli druga ‚naturalistična‘ teorija, ki temelji na brezumnih, mehaničnih vzrokih, ki postopoma delujejo skozi čas, zadoščala za razlago  celotnega življenja. Ti zagovorniki pravijo, da je biološki svet poln dokazov za inteligentno oblikovanost – dokazov, ki z veliko gotovostjo kažejo na posredovanje inteligentnega Oblikovalca.« *

Med znanstveniki so takšni sklepi presenetljivo običajni. Raziskava, ki je bila objavljena leta 1997, je denimo pokazala, da vsak četrti ameriški znanstvenik od desetih verjame v Boga kot osebo. To razmerje se dejansko ni spremenilo vse od leta 1914, ko je bila narejena podobna raziskava.

Razumljivo je, da je v državah z bolj posvetnim duhom, kot recimo v Evropi, razmerje nižje. Vendar je britanski časopis The Guardian poročal, da je »največ vernikov med tistimi, ki se ukvarjajo s trdo znanostjo, kot na primer med fiziki in geologi, manj pa jih je med tistimi, ki se ukvarjajo z mehko znanostjo, kot denimo med antropologi«. Pisalo je tudi: »V Britaniji so organizacije, kot je Kristjani v znanosti.« V časopisu je še pisalo, da v Veliki Britaniji »študentje znanosti sorazmerno pogosteje hodijo v cerkev kot pa študentje umetnosti«.

Kljub temu je videti, da se večina znanstvenikov posmehuje zamisli o Stvarniku. Pri tem je čutiti močan pritisk sodelavcev. Astronom Allan Sandage opaža, da »mnogi ne želijo priznati, da so verniki«. Zakaj? »Sramotenje [neodobravanje in obsojanje sodelavcev] je zelo hudo,« pravi Sandage.

Zato znanstveniki, ki si upajo namigovati, da znanost nujno ne nasprotuje veri v Stvarnika, ugotavljajo, da njihove glasove dušijo bolj skeptični pogledi. Naslednja članka se bosta osredinila na te pogosto prezrte glasove in na to, zakaj se ti znanstveniki počutijo tako, kot se. Kako pa to vpliva na vas osebno? Ali vam lahko znanost pomaga najti Boga? Prosimo, berite naprej.

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 3]

Zvezde: Courtesy of ROE/Anglo-Australian Observatory, photograph by David Malin