Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Pomemben pouk malega otoka

Pomemben pouk malega otoka

Pomemben pouk malega otoka

RAPA NUI, 170 kvadratnih kilometrov velik otok vulkanskega izvora, na katerem skoraj ni dreves, je najbolj osamljen kos naseljene zemlje na svetu. * Celoten otok je zdaj zgodovinski spomenik, deloma zaradi svojih kamnitih kipov, imenovanih moai. Ti so delo nekoč živahne civilizacije.

Nekateri moai, ki so izklesani iz ognjeniške skale, so tako globoko zakopani, da so vidne le njihove velikanske glave. Drugi imajo nad zemljo torzo, nekateri pa imajo še vedno na glavi kamnit čop, imenovan pukao. Daleč največ moaijev leži nedokončanih v kamnolomih ali razmetanih po starih cestah, kakor da bi delavci enostavno odvrgli svoja orodja in zapustili delo. Stoječi kipi so različno postavljeni – od tega, da stojijo vsak zase, pa do tega, da jih je do 15 postavljenih v vrsto in so s hrbtom obrnjeni proti morju. Razumljivo je, da moai že dolgo begajo obiskovalce.

Zadnja leta začenja znanost spoznavati skrivnost moaijev, pa tudi uganko, zakaj je nekoč uspešna civilizacija, ki jih je naredila, propadla. Pomembno je, da dejstva, ki prihajajo na plano, nimajo le zgodovinske vrednosti. V Encyclopædii Britannici piše, da posredujejo »pomemben pouk za sodobni svet«.

Pouk je povezan z ravnanjem z zemljo, še posebej z njenimi naravnimi viri. Seveda je zemlja mnogo bolj kompleksna in biološko raznolika, kakor ta otoček, toda to ne pomeni, da naj bi prezrli pouk Rapa Nuija. Vzemimo si torej nekaj trenutkov in preglejmo nekoliko viškov zgodovine Rapa Nuija. Naša pripoved se začne okoli leta 400 n. š., ko so prve družine prispele v svojih prekooceanskih kanujih. Edine, ki so zrle vanje, so bile stotere morske ptice, ki so letele nad njimi.

Otoški raj

Na otoku ni uspevalo prav veliko različnih rastlin. Poleg grmičevja, zeli, praproti in trave so bili tam še bogati gozdovi palm, hauhauov in sofor. Na tem oddaljenem področju je bilo vsaj šest vrst kopenskih ptic, med katerimi so bile sove, čaplje, mlakoši in papige. Rapa Nui je bil tudi »najbogatejši paritveni kraj morskih ptic v Polineziji in verjetno v vsem Tihem oceanu«, piše v reviji Discover.

Naseljenci so morda s seboj na otok prinesli piščance in užitne podgane, ki so jim bile poslastica. Prinesli so tudi poljščine: kolokazijo, dioskorejo, sladki krompir, banano in sladkorni trst. Zemlja je bila dobra, tako da so takoj začeli sekati drevesa in saditi – ta proces je rastoča populacija nadaljevala. Toda Rapa Nui je imel omejeno tako področje kot število dreves, čeprav je bil precej prekrit z gozdom.

Zgodovina Rapa Nuija

To, kar vemo o zgodovini Rapa Nuija, temelji večinoma na treh raziskovalnih področjih: analizi cvetnega prahu, arheologiji in paleontologiji. K analizi cvetnega prahu spada jemanje vzorcev cvetnega prahu iz usedline ribnikov in močvirij. Ti vzorci odkrivajo raznolikost rastlin in njihovo obilje skozi mnogo stoletij. Globlje ko je kak cvetni prah v plasti usedline, iz zgodnejšega obdobja je.

Arheologija in paleontologija se osredinjata na reči, kot so bivališča, orodje, moai in ostanki živali, s katerimi so se prebivalci prehranjevali. Na Rapa Nuiju so vsi zapisi v obliki hieroglifov, ki jih je težko razvozlati, zato so datumi pred prihodom Evropejcev približni in mnogih domnev ni mogoče dokazati. Poleg tega določen razvoj dogodkov, kakor je prikazan v nadaljevanju, morda sovpada z bližnjimi obdobji. Vsi datumi v mastnem tisku so našega štetja.

400 Prispe med 20 in 50 polinezijskih priseljencev, verjetno v 15-metrskih ali daljših dvojnih kanujih, ki so lahko obteženi s po več kot 8000 kilogrami tovora.

800 Vse manjša količina cvetnega prahu v usedlini nakazuje, da gre za obdobje krčenja gozdov. Cvetnega prahu trave je vse več, ko se trava širi na nekatera področja, kjer je gozd posekan.

900–1300 Približno ena tretjina kosti živali, ki jih v tem obdobju lovijo za prehrano, je delfinjih. Otočani prenesejo delfine z odprtega morja z velikimi kanuji, narejenimi iz stebel velikih palm. Drevesa so tudi surovina za opremo, s katero premikajo in vzdigujejo moaije, ki jih zdaj izdelujejo že nekaj časa. Zaradi širjenja kmetijstva in potrebe po drvih za ogenj se postopoma nadaljuje krčenje gozdov.

1200–1500 Izdelovanje kipov je na višku. Rapanuičani uporabijo znatne vire za izdelavo moaijev in obrednih ploščadi, na katerih ti stojijo. Arheologinja Jo Anne Van Tilburg piše: »Družbena struktura Rapanuičanov je izrazito spodbujala k izdelavi več in večjih kipov.« Dodaja, da »je bilo približno 1000 kipov narejenih v obdobju kakih 800 do 1300 let [. . .], eden na vsakih sedem do devet ljudi, ko je bilo po grobi presoji največ prebivalcev«.

Moaijev očitno niso častili, imeli pa so svojo vlogo v pogrebnih in poljedelskih običajih. Nanje so morda gledali kot na bivališče duhov. Zdi se, da so simbolizirali tudi moč, položaj in rodovino njihovih graditeljev.

1400–1600 Prebivalcev je od 7000 do 9000. Zadnje krpe gozda izginejo, deloma zaradi izumrtja tamkajšnjih ptic, ki so opraševale drevesa in raznašale semena. »Brez izjeme so vse tamkajšnje vrste ptic izumrle,« piše v Discoverju. Tudi podgane so pripomogle h krčenju gozdov; dokazi kažejo, da so jedle palmov oreh.

Kmalu nastopi erozija, potoki usihajo in začne primanjkovati vode. Delfinje kosti se okoli leta 1500 ne pojavljajo več, morda zaradi pomanjkanja dovolj velikih dreves za izdelavo prekooceanskih kanujev. Zdaj ni več nobene možnosti za pobeg z otoka. Ljudem začne nezadržno primanjkovati hrane, zato izginejo morske ptice. Poje se več kuretine.

1600–1722 Pomanjkanje dreves, večje izkoriščanje zemlje in izraba tal prispevata k vse slabšemu pridelku. Začne se velika lakota. Rapanuičani se razdelijo v dve nasprotujoči si zvezi. Pojavljajo se prvi znaki družbenega kaosa, morda celo kanibalizma. To je vrhunec za vojščaka. Ljudje se zavarujejo tako, da začnejo živeti v jamah. Okoli leta 1700 število prebivalcev pade na približno 2000.

1722 Nizozemski raziskovalec Jacob Roggeveen je prvi Evropejec, ki odkrije otok. To se zgodi na veliko noč, zato otok poimenuje Velikonočni otok. Takole zapiše svoj prvi vtis: »Pustota [Velikonočnega otoka] lahko da le vtis izredne revščine in neplodnosti.«

1770 Približno v tem času začnejo nasprotujoči si rodovi preostalih Rapanuičanov drug drugemu prevračati kipe. Ko leta 1774 britanski raziskovalec, kapitan James Cook, obišče otok, vidi mnogo prevrnjenih kipov.

1804–63 Vse več je stika z drugimi civilizacijami. Suženjstvo, ki je zdaj običajno za Tihi ocean, in bolezen zahtevata velik davek. Tradicionalna kultura Rapanuičanov sčasoma izgine.

1864 Do sedaj so vsi moai prevrnjeni, mnogi namerno obglavljeni.

1872 Na otoku ostane le 111 prvotnih prebivalcev.

Leta 1888 postane Rapa Nui provinca Čila. Zadnja leta je na Rapa Nuiju mešana populacija kakih 2100 prebivalcev. Čile je razglasil ves otok za zgodovinski spomenik. Mnogo kipov so ponovno dvignili, da bi ohranili enkratne lastnosti in zgodovino Rapa Nuija.

Pouk za danes

Zakaj Rapanuičani niso videli, kam vse skupaj vodi, in skušali preprečiti katastrofe? Bodite pozorni na pojasnila različnih raziskovalcev glede teh razmer.

»Gozd [. . .] ni izginil preprosto nekega dne – izginjal je počasi, desetletja. [. . .] Vsakega otočana, ki je skušal opozoriti na nevarnosti vse večjega krčenja gozdov, so preglasili sebični interesi kiparjev, birokratov in vodilnih.« (Discover)

»Cena, ki so jo plačali za izbrani način izražanja svojih duhovnih in političnih zamisli, je bil otoški svet, ki je v mnogočem postal le senca svoje nekdanje narave.« (Easter Island​​—⁠Archaeology, Ecology, and Culture)

»To, kar se je zgodilo Rapanuičanom, kaže, da nenadzorovana rast in gonilna sila, da bi gospodarili okolju preko kritične točke, nista bili le podoba industrializiranega sveta; to je bilo stanje človeka.« (National Geographic)

Kaj, če se dandanes to tako imenovano stanje človeka ne bo spremenilo? Kaj, če bo človeštvo vztrajalo v tem, da bo naši zemlji – našemu otoku v vesolju – vsiljevalo ekološko neuravnotežen način življenja? Neki pisec je dejal, da imamo pred Rapanuičani veliko prednost. Imamo opozorilne zglede »zgodovine drugih razpadlih družb«.

Navzlic temu se morda kdo sprašuje: Ali se človeštvo ozira na to zgodovino? Masovno krčenje gozdov ter alarmanten odstotek izumiranja živali in rastlin na zemlji kaže, da se ne. Linda Koebner v knjigi Zoo Book piše: »Odstranitev ene, dveh ali petdesetih vrst bo imelo učinke, ki jih ne moremo predvideti. Izumiranje povzroča spremembe, še preden razumemo posledice.«

Nepridiprav, ki z letala odstrani eno po eno zakovico, ne ve, katera odstranitev zakovice bo povzročila nesrečo; toda ko bo odstranil odločilno zakovico, je usoda letala zapečatena, čeprav morda ne bo strmoglavilo prav med prvim poletom zatem. Enako tudi človeštvo odstranjuje zemljine žive »zakovice«, po več kot 20.000 vrst na leto, in nič ne kaže, da bo kaj boljše! Kdo ve, katera točka je nepovratna? In ali bi takšno vnaprejšnje védenje res kaj spremenilo?

V knjigi Easter Island​​—⁠Earth Island je tole pomembno pojasnilo: »Človek, ki je podrl zadnje drevo [na Rapa Nui], je lahko videl, da je bilo zadnje. Toda on (ali ona) ga je vseeno podrl(a).«

‚Spremeniti moramo svojo vero‘

»Če je kako upanje,« še piše v Easter Island​​—⁠Earth Island, »je to gotovo zamisel, da moramo spremeniti svojo vero. Naši zdajšnji bogovi ekonomske rasti, znanosti in tehnike, nenehnega dvigovanja življenjskega standarda in kreposti tekmovanja – božanstva, ki so nam vsemogočna – so kakor veliki kipi na ploščadih Velikonočnega otoka. Vsaka vas je tekmovala s sosedi, da bi dvignila največji kip. [. . .] Več in več truda je šlo v nesmiselno kiparjenje, premikanje in dvigovanje kipov, s čimer so izrabljali vire.«

Neki moder človek je nekoč dejal: »Ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23) Naš Stvarnik je edini, ki nam lahko pokaže, kako ‚ravnati svoje stopinje‘. On je tudi edini, ki nas lahko potegne iz našega žalostnega stanja. Da bo to storil, obljublja v svoji Besedi, Bibliji – knjigi, v kateri so zapisani tudi mnogi dobri in slabi zgledi preteklih civilizacij. Ta knjiga je zares lahko ‚luč naši stezi‘ v tem času teme. (Psalm 119:105)

Navsezadnje bo ta steza privedla poslušno človeštvo v raj miru in obilja – v novi svet, v katerem bo tudi ta mala krpa zemlje v Južnem Tihem oceanu, ki se imenuje Rapa Nui. (2. Petrov 3:13)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 2 Prebivalci rečejo Rapa Nui otoku in sebi, vendar pa je otok bolj znan kot Velikonočni otok, njegovi prebivalci pa otočani Velikonočnega otoka.

[Zemljevid na strani 23]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Velikonočni otok

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 23]

‚Naredili so približno 1000 kipov.‘

[Slike na strani 25]

Vsa zemlja bo postala raj, tudi oddaljeni otoki