Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Manipuliranje z informacijami

Manipuliranje z informacijami

Manipuliranje z informacijami

»S spretnim in vztrajnim propagiranjem se lahko ljudem celo nebesa predstavi kot pekel in tudi obratno, najbolj bedno življenje se jim lahko predstavi kot raj.« (ADOLF HITLER, MEIN KAMPF)

S ŠIRITVIJO komunikacijskih sredstev – od tiska do telefona, radia, televizije in interneta – se je tok prepričevalnih sporočil izredno pospešil. Ta komunikacijska revolucija je vodila v informacijsko prenasičenost, saj so ljudje preplavljeni z neštetimi sporočili iz vsakovrstnih krogov. Mnogi se na ta pritisk odzivajo tako, da sporočila hitreje vsrkavajo in jih sprejemajo, ne da bi jih kritično presojali oziroma analizirali.

Prekanjeni propagandist ima rad takšne bližnjice – še zlasti tiste, ki se ognejo razumski presoji. Propaganda to spodbuja s tem, da vznemirja čustva, izrablja negotovost, se okorišča dvoumnosti jezika in izkrivlja pravila logike. Kot potrjuje zgodovina, so lahko takšne metode še vse preveč učinkovite.

Zgodovina propagande

Danes ima beseda »propaganda« negativno konotacijo, ki namiguje na nepoštene metode, na začetku pa ni bilo mišljeno, da naj bi ta izraz imel takšen pomen. »Propaganda« očitno izvira iz latinskega imena za skupino rimskokatoliških kardinalov, Congregatio de Propaganda Fide (Kongregacija za propagiranje vere). Ta odbor, ki so ga na kratko poimenovali Propaganda, je ustanovil papež Gregor XV. leta 1622 za nadzorovanje misijonarjev. Sčasoma so s »propaganda« začeli označevati vsakršno prizadevanje za širjenje kakšnega prepričanja.

Toda zamisel o propagandi se ni rodila v 17. stoletju. Ljudje so že od nekdaj z vsemi razpoložljivimi mediji širili ideologije oziroma si pridobivali slavo in moč. Tako je bila na primer umetnost propagandno sredstvo že od dni egipčanskih faraonov. Ti kralji so svoje piramide zasnovali zato, da so dajale vtis moči in trajnosti. Podobno je rimska arhitektura služila političnemu namenu – poveličevanju države. Izraz »propaganda« je dobil na splošno negativno konotacijo v prvi svetovni vojni, ko so vlade začele aktivno sodelovati pri oblikovanju vojnih informacij, ki so jih širili po javnih občilih. Med drugo svetovno vojno sta se Adolf Hitler in Joseph Goebbels izkazala za mojstra propagande.

Po drugi svetovni vojni je propaganda vse bolj postajala glavno sredstvo za pospeševanje državne politike. Zahodni in Vzhodni blok sta si z odločnimi kampanjami skušala vsak na svojo stran pridobiti velike množice neopredeljenih ljudi. Vsak vidik državnega življenja in politike je bil izrabljen v propagandne namene. V zadnjih letih pa so vse bolj visoko razvite propagandne metode očitne v volilnih kampanjah, pa tudi v oglasih tobačnih družb. Te najemajo tako imenovane strokovnjake in druge vodilne ljudi, da kajenje predstavljajo kot privlačno in zdravo, ne pa kot nevarnost za splošno zdravje, kar v resnici tudi je.

Laži, laži!

Seveda je za propagandiste najbolj priročna zvijača čista laž. Razmislite denimo o lažeh Martina Luthra, ki jih je leta 1543 napisal o Judih v Evropi: »Zastrupljajo vodnjake, delajo atentate, ugrabljajo otroke [. . .]. So strupeni, sovražni, maščevalni, pretkane kače, morilci, otroci hudiča, ki pikajo in škodijo.« In k čemu je spodbujal tako imenovane kristjane? »Zažigajte njihove sinagoge in šole [. . .]. Tudi njihove hiše [bi morali] razdejati in uničiti.«

Profesor študija o vladah in družboslovju, ki preučuje omenjeno dobo, pravi: »Antisemitizem v samem bistvu nima nobene zveze z dejanji Judov, in torej v samem bistvu tudi nima nobene zveze z antisemitskim poznavanjem prave narave Judov.« Pove še: »Judje so predstavljali vse, kar je bilo narobe, tako je bil spontani odziv, da se naravni ali družbeni tegobi pripiše judovski izvor.«

Posploševanje

Nadaljnja zelo uspešna metoda propagande je posploševanje. Pri posploševanju se navadno zamegljuje pomembna dejstva glede tega, zakaj pri neki zadevi v resnici gre, in se pogosto uporablja za poniževanje celih skupin ljudi. »Cigani [ali priseljenci] kradejo« je na primer rek, ki se pogosto sliši v nekaterih evropskih državah. Toda ali je to res?

Kolumnist Richardos Someritis pravi, da so v neki državi takšni pogledi povzročili nekakšno »ksenofobično in zelo pogosto tudi rasistično mrzlico« zoper tujce. Toda pokazalo se je, da je glede prestopniških dejanj v tej državi enaka verjetnost, da so storilci domačini kakor tujci. Someritis na primer piše, da raziskave kažejo, da v Grčiji »96 od 100 kaznivih dejanj zagrešijo [Grki]«. »Vzroki za kriminal so ekonomski in socialni,« pravi, »ne pa ‚rasni‘.« Javna občila krivi »za sistematično gojenje ksenofobije in rasizma«, s tem ko pristransko poročajo o kriminalu.

Žaljivi vzdevki

Nekateri ljudje žalijo tiste, ki se z njimi ne strinjajo, tako da izražajo pomisleke glede njihovega značaja ali motivov, namesto da bi se osredotočali na dejstva. Žaljivi vzdevki vržejo na človeka, skupino ali zamisel negativno oznako, ki si jo je lahko zapomniti. Avtor žaljivega vzdevka upa, da se bo oznaka obdržala. Če ljudje kakega človeka ali zamisel odklanjajo zaradi negativne oznake, ne pa zaradi tega, ker bi sami pretehtali dokaze, je avtorjeva taktika uspela.

V zadnjih letih je na primer po mnogih evropskih državah in drugod zavelo močno protisektaško razpoloženje. Ta trend je razvnel čustva, ustvaril predstavo sovražnika in okrepil že obstoječe predsodke zoper verske manjšine. Pogosto beseda »sekta« postane krilatica. »‚Sekta‘ je druga beseda za ‚krivoverca‘,« je zapisal nemški profesor Martin Kriele leta 1993, »in krivoverec je danes v Nemčiji, tako kot nekdaj, [obsojen na iztrebljenje] – če ne z ognjem [. . .], pa z obrekovanjem, osamitvijo in ekonomskim uničenjem.«

Inštitut za analizo propagande pravi, da »so imeli žaljivi vzdevki izredno močno vlogo v zgodovini sveta in v našem individualnem razvoju. Uničevali so ugled [. . .], pošiljali [ljudi] v zaporniške celice ter toliko razbesneli ljudi, da so se podali v boj in pobijali soljudi.«

Manipuliranje s čustvi

Čeprav utegnejo biti občutki nebistveni, ko gre za trditve, ki temeljijo na dejstvih, ali za logiko dokaza, pa imajo ključno vlogo pri prepričevanju. Čustvene pozive sestavljajo izkušeni publicisti, ki igrajo na občutke tako vešče kakor virtuoz na klavir.

Strah je denimo čustvo, ki lahko zamegli presojo. In s strahom, enako kakor z zavistjo, se da manipulirati. Kanadski časopis The Globe and Mail, 15. februar 1999, je iz Moskve poročal o naslednjem: »Ko so prejšnji teden v Moskvi tri dekleta naredila samomor, so ruska javna občila takoj namignila, da so bile fanatične sledilke Jehovovih prič.« Bodite pozorni na besedo »fanatične«. Ljudje se seveda bojijo fanatične verske organizacije, ki naj bi mlade domnevno pehala v samomor. Ali so bila ta nesrečna dekleta res kako povezana z Jehovovimi pričami?

V časopisu Globe je nadalje pisalo: »Policija je kasneje priznala, da dekleta niso bila povezana z [Jehovovimi pričami]. Toda do takrat je neki moskovski televizijski kanal že sprožil nov napad na to sekto, saj so gledalcem dejali, da so Jehovove priče sodelovali z Adolfom Hitlerjem v nacistični Nemčiji – in to kljub zgodovinskim dokazom, da so bili tisoči njihovi pripadniki žrtve nacističnih taborišč smrti.« Napačno obveščena in verjetno tudi prestrašena javnost je tako imela Jehovove priče za samomorilski kult ali pa nacistične sodelavce!

Sovraštvo je močno čustvo, ki ga izkoriščajo propagandisti. Pri netenju sovraštva je še zlasti učinkovit jezik, poln namigovanj in neprimernosti. Videti je, da obstaja skoraj brezmejna zaloga grdih besed, ki krepijo in izkoriščajo sovraštvo do posameznih rasnih, etničnih ali verskih skupin.

Nekateri propagandisti pa izkoriščajo ponos. Manipuliranje s ponosom lahko pogosto odkrijemo, če iščemo takšne ključne fraze, kot je »Vsak inteligenten človek ve, da . . .« ali »Človek z vašo izobrazbo ne more spregledati, da . . .«. Po drugi strani pa se s ponosom manipulira tudi tako, da se izkorišča naš strah, da bi bili videti neumni. Strokovnjaki za prepričevanje se tega dobro zavedajo.

Gesla in simboli

Gesla so nedoločne izjave, ki se jih običajno uporablja za izražanje stališč in ciljev. Zaradi njihove nedoločnosti se je z njimi lahko strinjati.

Demagogi na primer v času nacionalne krize oziroma spora morda uporabljajo gesla, kot so »Moja dežela, naj ima prav ali ne«, »Domovina, vera, družina«, »Svoboda ali smrt«. Toda ali večina ljudi skrbno analizira, za kaj v neki krizi ali sporu res gre? Ali pa enostavno sprejmejo, kar se jim pove?

Ko je Winston Churchill pisal o prvi svetovni vojni je omenil: »Samo signal je potreben, da se te množice miroljubnih kmetov in delavcev spremenijo v mogočne vojske, ki bodo druga drugo raztrgale na kosce.« Nadalje je opazil, da se je večina ljudi, ko se jim je dejalo, kaj narediti, odzvala brez razmišljanja.

Propagandist ima tudi zelo obsežen izbor simbolov in znakov, s katerimi lahko prenaša svoje sporočilo – salvo iz 21 pušk, vojaški pozdrav, zastavo. Izkoristi se lahko tudi ljubezen do staršev. Torej so simboli, kot sta domovina ali rodna cerkev, dragoceno orodje v rokah premetenih prepričevalcev.

Torej lahko pretkana umetnost propagande paralizira misel, prepreči jasno razmišljanje in sprevidevnost, ter pripravi posameznike, da ravnajo kakor množica. Kako se lahko zaščitite?

[Poudarjeno besedilo na strani 8]

Pretkana umetnost propagande lahko paralizira misel in prepreči jasno razmišljanje

[Okvir/slika na strani 7]

ALI JE DELO JEHOVOVIH PRIČ PROPAGANDNO?

Nekateri nasprotniki Jehovovih prič te obtožujejo, da širijo sionistično propagando. Drugi za Priče pravijo, da s svojo službo podpirajo komunizem. Spet tretji trdijo, da delo Jehovovih prič krepi ideale in interese »ameriškega imperializma«. So pa tudi taki, ki pravijo, da so Priče anarhisti, ki netijo nered, da bi spremenili družbeni, ekonomski, politični oziroma pravni red. Jasno je, da vse te nasprotujoče si obtožbe ne morejo biti resnične.

Preprosto dejstvo je, da Jehovove priče niso nič od zgoraj omenjenega. Priče opravljajo svoje delo zaradi zveste poslušnosti nalogi, ki jo je Jezus Kristus dal svojim učencem: »Boste mi priče [. . .] do kraja zemlje.« (Dejanja 1:⁠8) Njihovo delo se osredotoča samo in izključno na dobro novico o nebeškem Kraljestvu – po katerem bo Bog vpeljal mir po vsej zemlji. (Matevž 6:10; 24:⁠14)

Opazovalci Jehovovih prič niso našli nobenega dokaza, da bi ta krščanska skupnost kdaj razdirala red katere koli dežele.

Mnogi novinarji, sodniki in drugi so govorili o pozitivnih stvareh, ki so jih Jehovove priče naredili v kraju, kjer živijo. Razmislite o nekaj primerih. Neka poročevalka iz južne Evrope je po tem, ko je bila navzoča na zborovanju Jehovovih prič, dejala: »To so ljudje z močnimi družinskimi vezmi, učijo se imeti radi druge in živeti po svoji vesti, tako da ne škodijo drugim.«

Neki drug novinar, ki je imel prej o Pričah negativno mnenje, je dejal: »Živijo zgledno. Ne kršijo meril glede tega, kar je moralno in prav.« Neki politolog je o Pričah podobno pripomnil: »Do drugih se vedejo zelo prijazno, ljubeče in blago.«

Jehovove priče učijo, da je prav biti poslušen oblastem. Kot zakonu poslušni državljani se ravnajo po biblijskih merilih glede poštenosti, resnicoljubnosti in čistosti. V lastno družino se trudijo vcepiti dobro moralo in učijo tudi druge, kako lahko storijo enako. Živijo miroljubno z vsemi ljudmi, ne mešajo se v razdiralne demonstracije ali politične revolucije. Jehovove priče se trudijo zgledno poslušati zakone človeških višjih oblasti, medtem ko potrpežljivo čakajo na Vrhovno oblast, Suverenega gospoda Jehova, da na zemlji obnovi popoln mir in pravično vlado.

Hkrati pa je delo Prič izobraževalno. Na podlagi Biblije po vsem svetu ljudi učijo, da razmišljajo o biblijskih načelih ter tako razvijejo prava merila vedenja in moralne značajnosti. Zavzemajo se za vrednote, ki izboljšujejo družinsko življenje, in pomagajo mladim spoprijemati se z njihovimi svojskimi izzivi. Ljudem tudi pomagajo, da si pridobijo moč za premagovanje slabih navad in da razvijejo sposobnost shajati z drugimi. Takšnemu delu bi komaj lahko rekli »propaganda«. Kot pravi The World Book Encyclopedia, se v ozračju, kjer zamisli svobodno krožijo, »propaganda razlikuje od izobraževanja«.

[Slike]

Publikacije Jehovovih prič se zavzemajo za družinske vrednote in visoka moralna merila

[Slike na strani 5]

Propagiranje vojne in kajenja je prispevalo k velikemu številu mrtvih